Slike s pota

Slike s pota C.

Izdano:	Edinost 14/69, 70, 72, 74, 76, 82, 83, 85, 87, 89, 1889
Viri:	dLib 69, 70, 72, 74, 76, 82, 83, 85, 87, 89
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Gospod urednik! Kdor nikamor ne gre, tudi nikamor ne pride. Izumitelja temu izreku pokazal in opisal Vam je moj prijatelj iz Kurje vasi. Ne da bi hotel posnemati Matijo Krošnjarja, podal sem se i jaz oni dan na pot po našej lepi in zavedni notranjski domovini – kakor je uže navada govoriti in pisati. Podlistkar pa uže mora biti pikanten človek s pikantno pisavo. Dandanes, ko vsakdo piše in marsikdo še »pisari« ter si služi kruh v potu svojega ali izposojenega črnila, pišo marsikaj, pišo dokaj lepih reči, pišo tudi zaljubljeno – Bog nas varuj takih muh! Pišo pa tudi resnico in laž, dandanes, pravim, težko je zanimljivo pisati. Na letošnjem potovanju sem se osvedočil, da pišo tudi o nas mnogo. Povedal bi Vam, gospod urednik, kake sledove ima tak nepremišljeni korak n. pr. Če denejo koga v »časnike«, povedal bi Vam še marsikaj druzega, a ne morem vsega hkratu. Potrpite! Za danes le nekaj.

Prišel sem v vas Orehovec – čudnega li imena, ne da! – a recimo, da je nekje med svojimi soimeniki in soimenicami, saj vemo, da je vsakemu težko, strašno težko pisati slovenske vasi ime slovenski, če ima le še kak rep kulturnega ali kulturnosnega jezika n. pr. Sinja gorica – Schweinbuchel, Divača – Divacca itd. Prišel sem torej v vas. Glejte no slučaj! Vsakdo bi se bil vrnil, ko bi se mu bilo kaj tacega namerilo. Srečal sem najprej – staro babo. To pre znači nesrečo. Umakniti se nisem hotel in goldinarja jej tudi nisem ponujal, da bi se ona kakor nekdaj iz Orehovca župan-lovec, ko se mu je takoj na tešče taka nezgoda naprtila na skloneni hrbet. Korakal sem možko naprej kakor Jozve sedmikrat okolu Jerihe. Toda ženica ni bila zadovoljna s tem samo, da mi je z nosom in brezzobnimi čeljuti mrdaje kakor zajec in kimajoč z glavo prišla nasproti, marveč se je ozrla še za menoj, pokazala belemu dnevu prazna zabrna, kjer je valjda nekdaj blestel koščen in emajilov oklep. Ta pa tudi tedaj ni mogel brzdati – kačjega, pardon! Babjega, ne – dekličjega jezička. Zdaj pa ima »mehka prata« popolno prostost, in kakor bodo čestili bralci in čitaljice spoznali, to prostost tudi popolnoma brez ovire uporablja.

»Jes, jes, – začujem za seboj, »jes! Bodo pa uže zopet volitve. Spet hodijo škrijci po vasi. Davi sem videla jednega, dva, tri, zdaj zopet. Jes, jes, volitve, spet bodo »gospod« hudi. Oh, oh, oh, prejoh! Toliko teh škrijcev, gotovo bo že kmalu dež, pa vse je uže mokro in gnjilo, mrva se suši, oh, ubogi ljudje …« Toliko sem mogel umeti v jednej sapi. Ozrem se in vidim, da brezzoba čeljust še gleda za menoj. Prašam jo, da mi pove za kako dobro gostilno, da si zmočim grlo, ki je sicer rado suho; v takej vročini in v takem prahu pa da bi se človek lahko v prah »zvrnil«, v takem vremenu je pa še raje grlo suho. Revica same znaličnosti ni utegnila odgovoriti. Takoj se zopet prime svoje inicijative, rekoč: »Gospod, slišite, ne da bodo kmalu zopet volitve?« Ko jo potešim in ponovim vprašanje, zmrdne nekoliko časa, potem pa pravi:

»Da, je in ni gostilna v nešej vasi. Dokler so bili še ranjci živi, imevali so »pri belem voliču« dobro vino, a sedaj, on je uže še, ali ona, to vam je prava mrcina, delane nič in pa ljudi odira. Vina menda nimajo, ali ga imajo. E, imajo je, imajo, zdaj se šele spominam, da stoprav zdaj špeha so mi dali, lep kos špeha, veste, jaz sem uboga reva. Sin mi nič ne da, kot tisto »žonto« popijem ... pa ne zamerite; niste li vi Janez Jesenov iz Sinjega dola, o ste, ste, saj vas poznam. Še v sorodu sva si.«

Ko jej povem, da menda ni res, kar meni, hočem jo ubrati naprej, a starici se še ni videl pravi čas in umela me ni.

»I, kam pa greš ... greste Janez, gospod Janez? Povejte mi kam ste namenjeni? Kje ste zdaj? Kako je doma?«

Ker sem se starice moral otresti, odrežem se: »K belemu voliču«, mamica grem!« –

»No, no, pa z Bogom! Srečno hodite, pa ne ustavljajte se preveč, vino gre v glavo ... oni dan so se tepli tam, oh, kaj vse človek doživi na svetu. In pa tisto dekle, ki se štuli tako po modi?«

Bil sem uže za streljaj od nje, ko kriči še vedno za menoj, če bodo res volitve. Šele ko sem jej zanikal in s klobukom pomigal, da ne, šla je svojo pot.

Nesi prave zadel, mislim si, babica prehitro kombinuje vse pojme in nadleguje jo jezičnost. Radoveden, kaj je pri »belem voliči« mahnem jo tja.

V veži nikogar, v kuhinji nikogar, precejšna tema in neprijeten polumrak po vseh koteh in — muh na milijone. Mislil sem uže, da čujem igrati na orglje onega »slovečega« organista z U., ki je pritiskal tipke s komolcem leve roke, z desno pa sviral seničji »ci-ci-be, ci-ci-be, ci-ci-be«, tega je sicer v kuhinji nestajalo, kolikor ga ni nadomeščal ščurčji koncert, sicer je bilo pa vse tako. Otvorim vrata v pivnico. Okolu mize sedi petorica ali šestorica možakov različno dobe v tobačnem dimu, kakor v kakej dijaški sobi. Ne morem prav dognati ali so bili prav trezni ali ne, držali so se nenavadno uradno kakor v zavesti svoje oblasti in dostojnosti. Govorili neso mnogo, a počasi in razločno, kar je značilo imenitnost predmeta. Sploh so se pa obračali vsi na neko osebo med seboj z veliko spoštljivostjo. Mislil bi kdo, da je bil to gospod župnik, kapelan ali sploh duhovnik, a ni tako; to je bil človek brkat in kosmat. To je Miha Onegov iz Orehovca, vsi trgovci z lesom in usnjem ga poznajo, doma je pa polubog. Ne za to, ker je brkat in kosmat — (sploh so ljudje tukaj obriti) — in dolg kot hudo leto, marveč za to, ker je petičen. Zadnje pa ne plača toliko kot prvo. Svojim sosedom je rojak ter branja in pisanja nevešč človek, »a petica da ime sloveče ...« Obogatel je, kako? To ve Bog sam in pa on; jezične babe in hudobneži trde, da ve tudi »željeni« Prelesnik, a jaz ne verujem. Bodi tako ali tako, Blaže Markov je rekel:

»Gospod Miha, kaj mislite, ali ne bi bilo prav, če bi se sklenilo in velelo cerkovniku, da ne sme nikdar več pritrkavati na zvonove?« Miha molči. Ugledal je bil mene. Ostali govorniku zavrnejo z ukazujočimi pogledi. Ozrem se in vidim brhko deklico pred seboj, čakajoč mojih povelj. Rečem jej prinesti polič »vrhovca«, ki je letos najbolj v slovesu. Pogleda me zvedavo izpod gostih obrvi kostanjeve barve, nad kojimi so viseli tudi v najzakotnejši gorski vasi obligatni cembi a la Pompa dour, ter odide. V tem času je družba mojih sopivcev uže sklenila v tajni seji, da cerkovnik ne sme več pritrkavati. Vsi so me pogledali po strani, in zdelo se mi jo, da je vsakdo črhnil sosedu svojemu v uho in ta naprej: »To se mi zdi nevaren človek. Morda je spet kak »časnikar«, da nas dene v časnike tudi zastran tega, kakor zastran volitve.«

Slednjič se oglasi hrabri Tonček s Hriba, ki je nekdaj na medveda streljal, ko si je prej ugladil pot za nazaj, da takoj poleti, ko sproži puško. Pok! . . . Medved jo udere za njim, on pa naprej domov. Pred hišo se na pol mrtev ozre in vidi pred seboj tožko mrho — domačega »Sultana«, ki je pobiral korake za njim.

Pošteni možje, veste kaj in vi »gospod« Miha, veste kaj, dajmo ga še jeden liter, da se je vse tako srečno poteklo. Zdaj bode vsega konec, česar smo se bali. Poslali bi po županu, pa ni treba saj so »gospod« Miha tukaj. On ukaže pač več kot župan, saj tudi več plača, če je treba.« Vsi jedne volje in jednega srca kakor »gospod« Miha, srkali so božjo kapljico usta na kislo kremžeč pozno v noč. Pri njih – ali zapravo – pri oni brdki deklici sem se tudi jaz zakasnil do mraku. Pri odhodu sem svojo divno točajko vender izmoledoval, da mu je skrivaj na uho povedala, kaj so pošteni možje danes v delavnik sklepali. Smehljaje – še zdaj vidim oni jamici v lici – pravila mi je, da ljudje Orehovcem zabavljajo ter se norčujejo, kako da pri njih zvoni, kadar pritrkavajo. Zato so veljavni možje sklenili in veljavno je, da se ne sme več tako zvoniti.

Stopaje v mraku po hribu iz Orehovca odmevale so mi še v ušesih besede mlade deklice, in da veste, gospod urednik, nisem jih pozabil za to, ker so Orehovce skoraj tako razburile kakor nova volitev. Še sedaj mi zazvene v ušesih akordi:

»Bik je šel v Kodelov laz,

Daj za njim, daj za njim,

Z batom pó njem, daj za njim« ...

Ne zamerite, gospod urednik, za to, ker ste Vi tudi pošten možak, zato sem Vam jih povedal, a drugemu bi jih sigurno ne bil.

Vaš C.

II.

Gospod urednik! Zadnjič sem Vam bil povedal, kakšen upljiv imajo »časniki« na nekoje ljudi. Razodel sem Vam bil tajno tudi sklep občinskega zbora »pri belem voliču« v Orehovcu. Se nikdar kaj tacega. To Vam je bil po vasi samo jeden glas: »Taka sramota, o joj! Z dežja smo prišli pod kap. Po vsem svetu bodo vedeli, kako se z nami ljudje norčujejo«. Ona stara ženica ščebljala je zopet z brezizobimi čeljustmi kakor žaba ter me obirala tudi brez zob do mehkih kosti — ta poboljšek sem pa imel za to, ker nisem bil tam vpričo. »To sem Vam pravila«, sem Vam, da ni nič kaj prida, ker je škrijec in golči tako nekako »hudo« slovenski, bo dosti bolj kot naš gospod kapelan na leci. Zato bi jaz rekla, da je Slovenec le za kmeta, če uže ne misli študirati za duhovnega gospoda. Pohujša se, če študira »naprej«, in to jo pogubljivo, tudi znori, če je preveč »dobre glave«. In tudi ta, boste videli, da bo tak. Ne želim mu dobrega, ker nam je tako nakuril. — Gospod Miha in ostali občinski zbor so baje sklenili mene tožiti, če bi dognali, da sem res jaz bil »v osebi in peršoni« tisti, ki je izdal sklep tajne seje. Z druge strani sem zopet zvedel, da me čaka, ko se zopet kedaj vrnem v Orehovec, žensko maščevanje; napraviti mislijo »štrajk«, da ne dobim ni pila ni jela, ne ležišča. Torej interdikt »en miniature«.

Toda za danes nekaj druzega. Iz Orehovca moram omeniti le še to, da se je tudi gospod župnik jako nevoljno namrdnil prečitavši v »novicah« usodepolno in nesrečno: »Bik je šel v Kodelov laz ...« ter vskliknil: bedarije! Ona deklica je bila o vsakej takej govorici prav kot na trnju, izdala me pa ni.

Še pozneje ko sem bival v vasi Čudakoviči, prihajali so mi na uho jako neprijazni, da celo grozeči glasovi iz Orehovca. Nisem se zmenil več dosti za njo. Opazoval sem ljudstvo v Čudakovičih. Uže ime kaže, da to neso navadni ljudje. Prihoda v vas no bodem opisaval, kor mi poti ni zajec pretekel in tudi stara baba — najslabši »omen« — me ni srečala. Nikaki predsodki me neso plašili. Ali s tem ne sme kedo še misliti, da sem se v Čudakovičih tudi sam počudačil. Opažal sem pa v njih to-le: Ljudstvo je sploh mirno, če ni jezno ali pijano. Pijača je le voda, kadar je kača v žepu. Tudi pijančuje se ne, kadar ni denarja in časa. Pobožnost tu cvete le bolj pri starih ljudeh. Ljudstvo ni vešče ni čitanju ni pisanju radi toga pa vendar vrlo naobraženo. Kdor se je po kakem čudnem slučaju naučil čitati, ima se učenjakom, kdor pa zna tudi načrkati svoje ime, pa »veleumom«. Vaščani drže jako mnogo na svojo čast in nekdanje blagostanje. O takih prilikah se kosajo celo s tem, koliko več mladostnih neumnosti (des meilleures fredains) je kdo učinil. To je pa le temna stran, po tem ni soditi ljudi. Imajo pa Čudakoviči veliko dobrih svojstev. Tako so na primer: jako poslužni, če nič ne stane zahvalni in udani do skrajnosti vsakemu človeku, ko ga neizogibno potrebujejo. Blagor takemu odlikovancu. Po mestih uživa take časti le kak jako zaslužen mož, mestni župan, mestni protektor itd. Ker pa posnemajo tudi male vasi velika mesta, doletela je taka čast nekdaj v Čudakovičih — vaškega čednika. Kdo je bil pred njim taka »persona grata«, ne vem. Toda čudo, kakoršno se v mestih navadno javno ne dogaja: vaški čednik je imel v blesku svoje časti in slave vendar le nasprotnika. To Vam je bil slavnega županstva uradni sluga, birič in javni pohajač, kakor tudi brez »patenta« mešetar Luka Bezeg. Veljal je po vsi bližnji in daljni okolici pravcatim troubadourjem ali goslarjem. Žvižgal in pel je kot slavec, kadar je hodil in listine raznašal, žvižgajoč in pevajoč je zlagal pesni z napevi, koje so ljudje nazivali navadno »bezgove pesni«. Tudi dekleta so ga rada imela, in to zanj ni bilo brez pomena.

Ta junak in pa sloveči čednik, zajedno strupenjak in zdravnik v Čudakovičih, ta si nesta bila dobra. Luka ga je črnil pri ljudeh, kamor in kdor je hodil; čednik jo pa tudi izražal svojo nevoljo ljudem o njegovem postopanju ter pravil da če bi se Boga ne bal, »naredil« bi mu za vselej.

Skoraj bi trdil, da je Luko bolj osebna strast kot pa pevska žila prisilila na to, da je zložil in prepeval »Pesen o Janezu ovčarju«. Poskus ni imel zaželjenega uspeha, vender si je Luka mislil: »potrpljenje železna vrata prebije«, ter peval povsod, samo da ni bilo Janeza ovčarja zraven. Uže pastirji so jo zvedeli po osrednih vaseh, da se je iz te dobrave v ono tam odmeval refrain: Saj Janez tu prvači, z druge pa: »Le on se tod korači«. Janeza je to tako jezilo, da je v jednem mesecu shujšal za deset reci: deset kilogramov. Zelen je bil kot kuščar in suh ko trska. — Dobil sem v Čudakovičih prepis one zares škandalozne pesni, poštenemu Janezu strašno obrekovanje. Podajem jo tu, kakoršna je:

»Pesen o Janezu ovčarju.« 

Nekdaj živel je tukaj tič,

Ni bil starič in ne mladič,

Povsod pa je prvačil,

Povsod se je koračil ...

Če nisi slušal ga takoj,

Jezil se je, o joj, o joj!

Ni jeza ga pustila,

Mu zdravje je slabila ...

Da si pastir, ni bil pastir,

Odpuščal nikdar ni hudir,

Ne ovci ni nadložni,

Ne ovci ni pobožni,

Da »Bog ve kaj« je tak pastir.

To ne, a zdaj je mir,

Ko ovco je zatožil

In kazen jej naložil

Nedolžni ovčici,

Da z njo se zdaj masti,

Se z mesom nasičuje

In prste oblizuje.

Izmislil stari je lisjak,

Ki mu nikdo ni bil jednak,

Da ovca v škodo hodi,

Po noči okoli blodi;

A čudnih bi obrazov,

Ko ni imel dokazov.

On dlako v jajcu je iskal,

Županu tožbo je poslal.

Od tam odlok sloviti

Dal ovco je umoriti ...

Kako se Janez zdaj smeji,

Si trebuh trese in reži,

Se z mesom nasičuje

In prste oblizuje.

Nikdo se zmenil ni za to,

Nikdo več prašal ni zato,

Saj Janez tu prvači,

Le on so tod korači.

Posledek temu je bil, da je Luke Bezga neke noči nestalo iz vasi. Rekli so, da ni več vreden bivati med Čudakoviči. Nesreča pa ne pride nikoli sama. Luka je sicer pregnan, a zvita buča jih je navihal. Zložil je omenjeni pesni tudi epilog, kojega pa ni hotel takoj objaviti. Pel ga je pa sedaj po vseh bližnjih vaseh in glas je prihajal tudi v Čudakoviče. Tu in tam so se vedno češče jeli oglašati zabavljivci z epilogom:

Sedaj pa v čedi biva mir,

Kakor želel je njen pastir;

A »svinjo« vrag prinese,

Da Janez bled so trese,

Jezi, roti preklinja;

Vznemirja čedo »svinja«,

Vaščanje pa-ne bodi leni —

Pred Janeza vsi na koleni,

Da vender naj jih ne pusti,

Da rajši svinja se umori.

Oblastno Janez reče: »Da!« 

In prišlo vsem je do srca.

Vsi glave so povesili,

In svinjo pa — obesili.

Vaščanje misleči, da s tem odvrnejo zabavljico od sebe, so jo le še razkrili. Naposled zapode še Janeza ovčarja iz vasi, ker so starejši možaki uže tako sodili, da jim je le on »zgago« delal. Vender kar se jih je prijelo, to se jih drži liki rudeči nosovi. Za to prav ponižno jamči

Vaš C.

NB. Zvedel sem, da so Luki ponujali uže kompromis, osobito za to, ker so bila dekleta zanj. Slišim, da bo si uže blizu, le v tem si še neso jedini, ali se bo smel odslej tudi »epilog« peti. Luka bodo potemtakem zopet kmalu v »milosti«.

III.

Gospod urednik! Uže naprej Vam povem, da mislim danes govoriti o jako zanimljivom vinorodnem kraju. Toraj to ni le tako marsikaj. Vinoroden kraj je nekaj, kar ni vsak kraj na mili, razjedinjeni slovenski zemlji. Vinoroden kraj je pa tudi na to ponosen. K malu potem, ko je očka Noe jel trto saditi, grozdje mastiti in se ga je bil nekdaj — Bog mu ne štej tega v greh — prav pošteno nalezel, skušali so ga posnemati prebivalci vinorodnega kraja, kojega hočem radi kratkosti nazivati: Poljana. Povem pa, da se temu kraju pravi tako in nič drugače, da ne bi morda potem kakor oni dan kdo ugibal, kje so Čudakoviči, Orehovec in primerjal Dolgo Poljano, Kratko Poljano, Poljanico itd. z mojo Poljano. Kmalu da bi Vam bil zabil povedali, g. urednik, da so te dni ljudje, kar povsod hoteli biti Čudakoviči in Orehovčanje, premda jih je vest tešila in mirila, da nemajo sicer takih madežev na sebi. Sploh pa v nas ne gledamo toliko, kaj je v časnikih, marveč kdo piše. Toda pustimo to, saj so še v Čudakovičih pustili, da se je Luka zopet vrnil v vas, dasi jim je še hujšo na kljukal kot jaz Orehovčanom. — PoIjana je vas, ni majhna in ne velika, vendar taka, kakoršnih je mnogo pod božjim svodom. V vsih starih in prastarih urbarjih imenuje se Poljana; čudno je, da nema nemškega nazivala. Poljanci so krepki, močni ljudje, bogati in bahati, če imajo kaj. Kadar je vina mnogo, tedaj so ga pridelali, kadar ga je malo, tedaj ga je pa Bog daI. Njihovo pokolenje sega daleč, daleč nazaj — kakor sem prej omenil — do očka Noa, toraj v najtemnejši stari vek. Kamenita, bronova in železna doba šle so mimo njih v podobi viharjevega piša. Nekdo je dokazaval, da so Poljanci keltskega rodu, pa se jim je hudo zameril, češ: »Mi smo najstarejša korenina v naši dolini«. Rečeni zgodovinar sam blizu ne Poljanec, trdil je, da je še sedaj v vasi klet, kjer se je Atila »šiba božja«, hrumeč v romantično Italijo, napil rujnega vinca. Drugi dan je bil hunski kralj nekda posebno hud, morda za to, ker je bilo tudi vino »hudo«. No, kleti so na Poljani res stare, tudi vina so jako stara, a da bi datum njihovega grajenja sezal tako daleč, tega menda še sam zgodovinar ne veruje prav trezno. Kronologični red nam tukaj vmes moti še neka druga pripovedka, kako so se Poljanci učili vinariti. Skušnja, pravijo, je najboljša učiteljica. Da so si pa Poljanci pridobili dobro skušnjo v pridelovanji vina, to ni šlo kar na mah. Vas Orehovec je od Poljane na nasprotnem hribu, Čudakoviči med obema. Tamošnji prebivalci pripovedujejo, da je bilo nekdaj o trgatvi slišati strašno pokanje in prasketanje s Poljane, tedaj so namreč tam mastili grozdje. Če je bilo pokanje prav hudo, da se je čulo tudi v Orehovec, ni bilo tisto leto nič kupcev na Poljano; če se je pa čulo le v Čudakoviče, torej je bilo le malo pokanje nalik toči, ko pada na tanke deske, prišlo je mnogo kupcev in lahko so prodali vino, ker so tujci sodili, da mora biti boljše. Ali vse to še Poljancem ni prav nič pomagalo. A zvita buča se ve izviti. Napeljavali so namuzajoče so sosede, da bi jim povedali, kako imajo nekatera leta več kupcev, druga zopet nič. Večina ni hotela nikomur razodeti, a babe so povsod, pastirji tudi uže vse vedo. Poljanci so zvedeli, kaj je uzrok, ne da se več tajiti. Zdaj seveda je temu vse drugače. Naučili so se in maste o takem vremenu, da veter odnaša glasove v nasprotno stran, če sploh za mastitev ne morejo vloviti kako nevihte ali viharja.

To javlja nam ustno sporočilo o razvitku vinarstva na Poljani.

To podatke izvedel sem še preje kot sem došel v vas. Radoveden kakor sem vedno, kakšno vino imajo Poljanci v prosvetljenem devetnajstem stoletju, ustavil sem se mimogredoč na svojem potovanju tudi na Poljani. Prišedši v vas obdala me je — ne bodi jih treba — tolpa otrok ter me spremljala kot pravcata telesna straža vse do gostilne. Ta nadobujna mladina učila se je menda na meni nazornega nauka. Temu se je dopadal moj slamnik, onemu palica, kar veselil se je, kako bi otepal z njo — če bi jo imel — sosedovo sivko. Gostilno ni bilo težko najti, ker so okolu nje razgrajajoči vinski duhovi — bilo jo v ponedeljek — naznanjali brezplačno vsakemu, če je imel ali ne »cvenk« v žepu. Seveda gre največ mimo gostilne »suhih«, kar je popolnoma pravili najbolj varno, ker se novi bankovci ne smejo zmočiti. Jaz stopim slednjič v ta Bachu posvečeni hram, v narodno središče in narobe svetišče, kjer se vrši toliko interesantnih in neinteresantnih prizorov, kam sem namenjen, odkod in kaj sem, žalostnih in veselih, mirnih in razgrajalnih. S kratka je to kraj, kamor sme za svoj ali izposojen denar vsakdo, brez njega pa nikdo. Takov človek hodi na »kredo«, pa mu ne dajejo radi, če nema »bukvic«, da plačuje ob meseci. A takih ni na Poljani. Vsakdo ima vino doma, v vsakem sodu je zavrtan čepinec. Gostilna jim je le za bolj slovesne prilike: za izkazovanje, posvetovanje, občinske seje in druge viharne dogodke, kakor tudi za tujce, če kakega vsake letne kvatre noge prinesti v ta kraj. Zato se pa tudi nisem čudil, ko me priletna mati — menda krčmarica — vpraša, po kaj sem prišel, na mestu v gostilnah navadne formule, ki se izpreminja po četvrtnikah, polovicah in celih litrih vina, v boljših časih pride tudi »dopler« ali Tomaž.

Prav ponižno povem, da bi rad četvrtinko litra vina. Mamica me začudjeno pogleda, slednjič si misli, češ: to utegne biti tudi meščanski človek, a svoje dobro menenje je takoj upotila drugam, rekoč: »Zakaj ne raje pol litra, da ne bom dvakrat hodila?« Dovolim.

Ženica je bila dokaj zgovorna in uljudna. Hotela je najprej vedeti od kod grem, kam sem namenjen, odkod in kaj sem, naposled pa tudi, če sem oženjen ali samec, kar je pri ženskah vsakako važno merilo, s kojim merijo možke. Potem je jela praviti, da se je ona priženila v vas, da je pri njih doma vse boljše in lepše, a človek se zaveže, pa mora do smrti ostati, po tem bomo pa tam, kjer hoče Bog. Skočila je na to v nebesa ter imenovala nekoje umrle sorodnike. Kmalu pa se nama je govor zasukal na občo popačenost sveta. Tako sem zvedel vse večje grehe na Poljani. Ženica mi ni zabila povedati, da je njen mož vaški župan, kolike sitnosti ima s tem, pa nič plačila, da ljudje vso nanj zvračajo, kar in kolikor je nerednosti.

Dobro vedoč, da teh litanij ne bode skoro konec, začel sem natiskati poljansko ali kakor bodemo baje odslej pisali: Poljansko sloveče vino, med nami rečeno: cviček, kar pa Poljanci ne slišijo radi. Moja točajka torej nadaljuje: »Poglejte, v nedeljo je bil občinski zbor v zadevi navijanja nove ure na zvoniku. Sami ne vemo, koliko stane, če nas še ni, toraj nas bode njen prodajalec nasmukal. Draga je bolj kot žefran, vender jo mora naš cerkovnik navijati vsakih osem ur. Zato pa zahteva, in tudi po pravici, večje »bire«. Naši »možje« so bili sicer vsi za to, da se mu zboljša plačilo, a da bo kedo nekaj več dal in koliko, o tem se neso mogli pogoditi. Bil je to med njimi začetek prepiru, ki je svršil s tem, da so se drug drugemu hvalili, kako so bogati ter se bahali s svojim imetjem. Slednjič so pa vsak po svojej poti kričeč vračali se domov. Pritožili so se mojstru, da je to res prevelika sitnost, a modri možiček jim odgovori: »Pa zvonik zvišajte!« Zdaj stoje stvari zopet v prejšnjem miru.

Ker mi je »kislica« uže presedala, vstanem, plačam, poslovim se in odlazim. Bal sem se namreč tudi, da me mož moje natakarice ne dobi doma, sicer bi bil moral njega gotovo še do večera poslušati. Pozneje sem slišal o poljanskej uri, da je najčudovitejša na celem svetu: po dnevi gre, po noči pa stoji. Sloveči Memphiški kip v Egiptu je vspored nje prava ničla. Da je to res, osvedoči se lahko vsakdo, naj pride uže po noči ali po dnevi na Poljano.

Vaš C.

IV.

Gospod urednik! Poljansko vino je dar božji, poljanska ura pa čudo najnovejšega veka: po dnevu gre, po noči stoji.

Menim, da ne bode nikomur preveč, ker sem zaglavil svoje »slike« začetek s takim prežvekovanjem. Saj beseda še ni konj. Kdor ni zadovoljen z gorenjimi vrsticami, potrudi naj se, da čita naprej in videl bode, »kako sem se zopet spravil nekomu na koš, da ga oberem, po vrhu pa še pokadim«, česar pa na Poljani nesem storil, za to so začeli marisikaj govoričiti o meni. Kaj zato, če ne marajo za me? Danes sem tukaj, jutri uže tam. V tri do štiri kraje so me uže klicali, pa ne morem povsod.

S Poljane gredoč ustavil sem se v nevinorodnem kraju, koji imenujem za danes Ploče. Svarim pa čestite čitatelje, še bolj pa čitanju malo ali celo nevešče poslušalce, da se varujejo ponarejanja tega imena. Sleharni falsifikat bode strogo preiskovan. Ploče je sorodno s Plače, a če bi uže ne bilo druge razlike, ta je, da so Plače vinoroden kraj, Ploče pa nevinoroden. Plače so navadna vas blizu sv. Križa na Vipavskem, kjer nemajo še nikakoršne pošte; Ploče so pa umanjena republika. To Vam je vas, kakoršnih je malo na slovenski zemlji. Kdor hoče biti v Pločah domačin, sezati mora njegovo rodovinsko drevo v one pretekle čase, koje samo še njegov ded bival v tem kraju, ovce in krave molzel, siril ter pastirčeval. Glede domovinstva so toraj v Pločah ljudje jako natančni, celo pedanti. Če bivaš mej njimi tudi uže dvajset let, da si, premda ne po lastni krivdi, rojenja iz kake drugi vasi; če plačuješ redno vse davke, opravljaš vedno svoje občinske dolžnosti kakor vsak drugi avstrijski državljan, ki pozna državnega orla in ve, da je nemščina v Avstriji neproglašen uradni jezik, vendar bodo v Pločah, navzlic tvojej rodovinski pravici trdili, da nesi Pločan. Morda si mislijo liki oni goriški učenjak zastran ženskih: Quod natura non dedit … Toda k stvari. Mislil sem povedati nekoliko besed o Pločah in Pločanih v obče. Osvedočen sem, da bi vedno trdili moje tujstvo, priselitev in nejednakorodnost z njimi, ker me je mati — Bog jej daj dobro — rodila nekje tam za Goliči blizu kršnega Čavna. Temu pač nesem jaz kriv. Zato se jim pa tudi ne silim. Star možak, Kolarjev Jernej mi je te dni tudi popolnoma opravičil to pločansko posebnost, dostavivši: »Ali jaz vem, da Vi pišete v časnike, pa nočem, da bi se ljudje z nami tako norčevali, kakor so se zaradi orehovških zvonov«. Njegovo pripovedovanje je pa toli plastično, da se mi zdi prav škoda, če bi je oklenile spone pozabljivosti. Važnejše stvari posnemljem tu iz njegovih podatkov. Vsega ne morem, ker bi slika preveč narasla in tudi ne smem, ker bi se naposled kedo spotikal na meni. Uzrok pa je, g. urednik, mej nama rečeno, da je Jernej med pripovedovanjem prav na drobno klel, pa le iz navade. Lovec je bil in vsi lovci ne govore kakor svetniki.

Rekel sem uže, da Ploče niso navadna vas, kakoršnih je mnogo pod božjim solncem, o kojem so svoje dni trdili, da je bilo uže črvivo. Hudomušni sosedje so še to vest podaljševali s tem, da so je Pločanje hoteli s kljukami potegniti z neba in peljati popravljat v St. Mihel, kjer je fabrika za metlo in drugo brezovo robo. V tej republiki ni nikakih višjih uradov, ker je baje osnovana na demokratiško-aristokratiški podlagi, da tisti več ukaže, kdor ima več dolžnikov. Toraj tudi državni sistem je vsakakor redkost. Vendar so v vasi še več kot navadne kapacitete in kapacitace, le župnijski urad je dve uri oddaljen in županski menda tudi, pa kaj za to: Pločanje si liki naši predniki »prosto volijo vero in postave«. Ploška občina je v natecanju z občinsko slavo uže naredila svojo karijero ter se umaknila mlajšim elementom. Obdržala je le prvotno lico — podobčina. Njeni občinski predstojniki in svetovalci, tajni in javni, ločijo se od navadnih ljudi le po tem, da mora vsak imeti po gotovih pravilih in strogo določenih dimenzijah narejeno pipo »čufarco« z domačim orehovim »rorčkom«. Povedal sem bil, da so tudi druge navadne kapacitete v vasi. K malu bi bil zabil slavnim Pločanom v čast zapisati, da so še več kot navadno vaško kapacitace. Vsaka, količkaj večja hiša ima ime »graščina« in čislana nemško-laška modra krv poganja krvi, tako korenito so vedeli drug druzemu svoje mladike v diko in slavo rodoljubnim za dom in pokolenje. Noben župnijski Pločanom. Pač mnogo!

Lep biser še redkejšega rodoljubja, bi mogla bolje vedeti. Ta je bil po očetu domoljubja in še druzega ... lubja pa je, da so Pločanjo silno ponosni na svoj rojstveni kraj. Dobro de vsakomur, če sliši, da so Pločo trg, še boljše, če so mesto.

»Ljub nam je domec,

ulice, kakor ni ko za lonec«,

trdil je nek Pločan.

Zadnji opisovalec in statistikar pisal je v svojem velezanimivem opisu Ploč, da ima vas »okolu« 65 hišnih številk, ker pa »okolu« ni nikako določeno niti določno število, popravljati moram omenjeno trditev toliko, da imajo Ploče hiš brez števila. Gotovega »celega« števila nikakor ni možno določiti; balansuje pa nekje od 62 in pol do 63 in pol hišne številke.

Kakor so Pločanje domoljubni, vendar ne morejo trpeti tujca, da si Slovenca, med seboj. Mimogrede moram omeniti, da so Pločanje oziroma Pločani, kar je »mase« zelo »hudi« Slovenci. V eventualnih prepirih očitajo drug druzemu — vsiljence. Bil sem navzoč prepiru mnogih Pločanov. Ne vem, če je bil jeden čisto pločanske krvi, tako korenito so vedeli drug druzemu za dom in pokolenje. Noben župnijski »status animarum« ali »dušna paša« ne bi mogla bolje vedeti. Ta je bil po očetu (redko), oni po materi (često omadeževan).

Če bi se Ploče kedaj res razširile v mesto, kar vsakdo upa, ko bode držala mimo železnica, tedaj se bodo imenovale mestne ulice, kakor nekdaj v Palestini po dvanajsterih rodovih, po krvi in pokolenju prvotnih rodbin v slavnih Pločah n. pr. Tonetovo predmestje, Kovačev okraj, pri »štirni« in pod kapelanijo. Preveč pa vendar ne smem zajedati, ker so to ljudje učeni, studirani, sploh sami nenavadni talenti. Nekoje stranke, pa ne »puro sangue« pločanske, ki se smatrajo veleučenimi, pravijo, da so le Nemci civilizoran narod.

Slovanom odrekajo vsakeršno sposobnost, o Rusih govore kakor o medvedih. Iz svojega tesnega obzorja tudi trde: »Wir sind zwar Slaven, weil wir Slaven geboren; besser wär es, wenn wir als Deutsche oder Franzosen geboren wären. Wir sprechen aber nur deutsch und krannerisch«. Zašel sem. Pristni Pločan tako ne govori, to je nek kasta, ki si sama prisvaja vso omiko ter demokratično nazore trdeča delalcu v brk cenča: »Ti si rojen za delo, jaz sem rojem gospod!« Toraj v nepristni inteligenci pristna kolobocija pojmov in nazorov.

V Pločah tudi mnogo kdo čita. Da, celo pisatelji so uže pili in jedli v vasi za svoj denar, ko so slučajno hodili skozi. Če zvedo kakoršnim koli načinom, da sem denil staroslavno vas v časnike, kričali bodo po stari navadi: »križaj ga!« Človek bi jim rekel, da taka kazen uže skoro ni več v modi, a proti neumnosti ne pomorejo niti najboljši dokazi.

Jako burne so občinske, odnosno pod občinske sejo. Tudi gre vse v (ne) parlamentarnem redu. Kdor more bolj kriči. Tako je rodoljubje in vse domoljubje, kakor tudi domovinski ponos brez haska, brez sadu. Vsakdo bi bil rad imenovan najmodrejšim, najmočnejšim, najpredrznejšim in zajedno tudi najpožrešnejšim. Ker bi pa vsi hkratu radi govorili, ne umô drug druzega, zatorej prihaja v javnost samo vpitje. Žal za talente!

Povedal bi še kaj več, a mudi se mi dalje, moram v sosednjo vas.

Vaš C.

V.

Gospod urednik! Pločansko rodoljubje jo tako kot svetega Blaža »žegen«: ne koristi in ne škoduje. O tem sem pa že zadnjikrat nekaj več ali celo preveč rekel. Nemam časa se povsod muditi in vsaki babi odgovarjati, kako da Vi tam doli v Trstu vse tako dobro veste, kar so že stari možje v nas pozabili. Moja opravila so zahtevala, da sem jo ubral iz Ploč v sosednjo vas. Že tretji dan bivam tukaj in nesem še opazil onega veri in cerkvi sovražnega narodnega gibanja, o kojem toliko pišejo recte: pisarijo, da se širi po Slovenskem. Pločam najbližja vas slove Prežganje. Imena no bodem analizoval, kar tudi nič ne pomaga. Prežganje ostane Prežganje, tudi če bi imeli tam še boljše žganje ali pa sam »janeževec« ali »fuzel«. Vas ni toliko oddaljena od Ploč, da ne bi bilo slišati Ploškega zvona tudi v najhujši burji, vender vejo tukaj vso druga sapa. Prežganje je vas prav pod Nanosom, stara pa ni toliko kot Nanos. Pripovedujejo, da je nekdaj pogorela prav do tal in še štiri prste v tla. Na oni prežgani zemlji so predniki sedanjih Prežganjcev postavili zopet svoje revne koče, koje so razven posledkov elementarnih nezgod uprav take kot so bile tedaj. Glede javnega mišljenja in tudi po načinu mišljenja je Prežganje Pločam pravi kontrast. V Pločah je sve liberalno, na Prežganji pa vse konservativno, od devetdesetletnega starčka ! pa vse doli do petletnega srajčnika, vse je še bolj konservativno kot konservativci sami. Tukaj sami Hohenwarti, Liechtenjsteini, Mahniči itd., tam pa Clumecky, Gregr in drugi, tukaj »Rimski katolik«, tam pa »Brus« in »Narod«. Prežganjci so toli konservativni, da niti streho ne popravijo nad svojo glavo, dokler se jim ne podere. Glede vladne sisteme moram reči, da je dedna absolutnost monarhija prav po takem uzoru, kakor da ji je vladar »car samodržec«. Ako je Valvazor videl Prežganje, videl je gotovo tako, kakeršno je dandanes, in če prideta pred sodnjim dnem zopet na svet Henoh in Elija, spoznala bodeta Prežganje v isti obliki in velikosti, kakor je sedaj.

Gostilna je v vasi samo jedna. Čemu neki več? Ljudje ne pijo drugače kot tedaj, ko so prav veseli. To pa Prežganjec že zastran svojega konservativnega mišljenja nikdar ni. Pit pride le kak fant mladoženja, ker je v veseli nadi, da kmalu popelje na svoj dom ono deklico, koja mu je sinoči devala roki okolo vratu, ljubo se ž njim pogovarjala:

In je rekla: »ljubček moj,

Jaz sem tvoja, ti si moj!«

Takoj po poroki pa premine to silno kratko veselje z občnim »polomom« v najkrajšem času. Po tem pa prirojeni konservatizem ne stopi nikoli iz svojih ojnic.

Opisati moram gostilno, v koji bivam kot pristni vinski bratec, ker mi neso všeč zasebne, osobito pa ne konservativne hiše. Evo Vam: Gostilno nazivljem »Hotel-Luknja«. Nekoji Italijančiči so hoteli, da bi se nazivala »lukgna«, a rekel sem, kaj boš, kozja brada, luknja je luknja, hôtel je hôtel. Če deneš oba skupaj, imamo: »Hôtel-Luknja«. Torej »hôtel-luknja« ima pri uhodu skozi nizka okajena vrata vežo in še bolj okajeno kuhinjo, v koji je ognjišče prav po staroslovanski šegi: uprav pol pol pednja od tal. Na levo je navadna in »extra«-pivnica vso v jedni sobi; na desno pa je klet, koja je tudi menda radi konservativnosti največkrat »suha«. V pivnici je črviva miza, dve klopi v kotu in jeden stol. Pol sobice zavzema peč za kruh. Kadar je prav mnogo pivcev, recimo: pet ali šest, tedaj morata uže dva ali tri je zaradi prostora v »extra«-prostor — na poč, ker vsi nemajo mesta na tleh. Razven vsega tega jo v sobi še črna, uzidana omara za kupico, koje pa lahko seštejemo na prste jodne roke. Nekaj zastarelih podob, slikanih »a la buona« na steklo diči štiri majhne stene Preveliki nizkosti sobe imamo zahvaliti tudi na raznih opazkih, s svinčnikom na strop pisanih. Gostilna namreč nema spomenske knjige kakor »Kruljačeva«, vsak pivec napiše svojo misel kar na strop. V gostilno pa hodijo sami domačini, torej so radi konservatizma tudi le »misli« jako kratko. V časih zadostujeta že začetni črki. Kdor hoče pa posebno pokazati svojo iznajdenost v pisanji, napiše ime in priimek, zraven še hišno »umaro«. Nekdo, ki je bil gotovo vojak, napisal je: Jožef Čuk iz Brezja, hišna umara 16., ta firti cug, ta cvajta kompanija, ta cršti pataljon, ragament . . . imena se fant ni spomnil ali je kodo zbrisal.

Kakor poseben nakit v sobi je tudi stara ura z jednim kazalom in zelenim cifernikom z arabskimi številkami, kojo vidno kažejo, da so delo nekega mladega študenta iz ljudske šole. Ura bije samo ure, kojih se pa pri svoji stari pameti no more vseh domisliti, zato bije v časih ob 11. uri tri, ob 1 popoludne pa šestnajst. Starosti ni nič zamere. Drugih posebnosti ni.

V vasi ni nikakih druzih kapacitet razven omenjenega samodržca, koji združuje v svoji osebi vse časti in dostojanstva, kojih najvišje je podobčine načelnik, najnižje pa »regmentscompare«. Zvedel sem, da bi bil omenjeni samodržec nekdaj rad voljen županom. Dandanes je pa svet prefrigan, kdor hoče biti voljen, imeti mora. zaupanje pri volilcih in pa jezik pri sebi. Obojega je našemu Boštijanu nedostojalo. Vender je začel kandidovati, ker so mu migali od vseh strani: od zgoraj, od zdolaj, od strani, od tukaj, od tam. Tudi neki gospodje, ki imajo denarje — za se — obljubili so mu pomoč.

Boštijan, sicer nikakor ne prazne glavo, a nikak govornik, kar bomo kmalu videli, pripravljal se je za prvi nastop na govorniško tribuno pred volilce-odbornike dokaj časa na domačem skednju. Otroci so se nabirali pri oknih ter zdaj pa zdaj pomaljali svoje razkodrane glave v skedenj, kjer je Boštijan vadil svojo oratorsko moč ter skušal nekda nadkriliti istega Demostena. Potem je pa razuzdana deca pravila po vasi: Gospod Boštijan se je učil pridigovati, v nedeljo bo menda maša. Res, v nedeljo je bila za Boštijana čudna maša. Stopiti mu je bilo pred volilce. Dobro se je bil možak sicer naučil na pamet svoj govor, tudi jako praktično je govoril. Začel je nekda takole : Gospod je volilci! Danes nam je voliti župana. Ti Trček, ti Brezar, ti Bukovščak, ti Erjavec, ti Tine, ti Andrej, vi vsi boste mene volili. Ti Gabar, če me ne boš volil, prinesi tistih sto goldinarjev, ti kovač, če me ne boš volil, zapodim te iz hiše, ti Zbadar, če me ne boš volil, nemaš v moji hiši več dela. Vi drugi pa glejte, koga volite. Tukaj gre za naše dušno in telesno dobro, za naše prihodnjo živenje in naših duš zveličanje. Jaz se Vam nikakor ne vsiljujem in tudi skoraj rečem, da bi me volili, ali ... »Živio, živio, dobro, dobro, dosta, dosta, k volitvi.« Volilci so, kakor na komando vsi hkratu začeli vpiti, da ni mogel več ziniti. Oh, ti vražji volilci!

Skrutinij je potem pokazal, da je dobil Boštijanov nasprotnik, vse glasove.

Umaknil se je potem s pozorišča s trdnim uverjenjem, da je zlata konservativnost še najboljša. Šaljivci, in teh je, povsod veliko, da se smejejo nenadni nesreči svojega bližnjega, zložili so o njegovi kandidaturi in govoru pesen, koje konec slôve:

Boštijan, Boštijan, Boštijan,

Zakaj ti nisi izbran,

Zakaj je drug župan?

Boštijan si li zaspan?

Ko ne bi se bil branil,

Lahko bi zdaj županil.

Kar rekel sem takrat

To rekel sem nerad.

Ni vse resnica bila,

Kar usta so drobila

Nikdar še bil izbran,

Nikdar ne bom župan.

Boštijan, Boštijan, Boštijan itd.

Odlaziti moram iz prijaznih Prežganj, dosta prezgodaj, ker bi lahko še kaj iztaknil. Z Bogom, konservativna vas!

Vaš C.

VI.

Gospod urednik! Ko sem se jaz mudil na konservativnem Prežganji, obirale so me stare babe po vseh onih vaseh, koder sem uže bil do sedaj. Njim na ljubo sklenil sem ne poboljšati ter odslej iz vseh vasi poročati samo dobre, lepo in poučijive dogodke in zanimivosti. Izvrševati jel sem ta svoj sklep takoj, ko sem, dospevši s Prežganja v Ločje zopet prijel »zarjavelo« pero v desnico, kakor imajo uže navado se izražati mesečni ali poluletni dopisniki raznim listom. Vi, gospod urednik veste, da imam od nekdaj slabost do jezikoslovnih opazek, za to ne boste zamerili mojej jezikoslovni maniji, ki se pa uprav tako nekako krči kot kranjski gimnazij, če i tukaj povem, da beseda Ločje bi morala biti v originalu: Loče, in to vsled tega, ker Logani izgovarjajo končnico e po nekodi slično kakor v staroslovenščini n. pr. Čado! Pomeni vreme glada vreme sitosti. Da bi še dalje drobil to besedo, odkrito povem, da je ne znam, in tudi Ločjani sami menda ne bi bili zadovoljni zvedši, da je ljudje »v zobeh nosijo«. Dovelj naj bode originalna oblika, ker dandanes so — ne da bi se zopet komu zameril — originali jako redki.

Naloga moja je le po možnosti opisati vasi kolikor sem jih videl na potu. Torej: Vas Ločje je jako prijazna vas, nekaj malo ven od glavno ceste, po kojej prevažajo Ločjani leto in dan mnogo suhih in posušenih drv v Trst. Dasi imata suh in posušen konečno isti rezultat, vender znajo v Ločji to jako oprezno ločiti. Suha drva so naravno posušena, posušena pa umetno sušena — svet napreduje tudi v Ločji na sušilnici ob brinjevem dimu. Umevno jo, da mora to ostati tajnost in sicer občinska tajnost v Ločji. Spomina vredno je i to, da se jedino Ločjani prisvajajo privilegij oskrbovati Trst z drvmi. Tega privilegija jim sicer do zdaj ni še nikdo dal in jim ga tudi, kar je popolnoma naravno, nikdo vzeti ne more. V Ločji se je izcimil sani od sebe. Še prodati ga ne morejo, ker je baje z vasjo nerazdružljiv, kakor tripelalijanca. Loče je torej jako prijazna vas. Omenil sem uže, da je odslej moj princip: poročaj le dobro, ali pa — nič.

Res, zdi se ti, da gledaš z bližnjega hribča v niškasto dolino umetno narejeno panoramo. Na nizkem hribcu stoji majhna, a vender peščici meščanov dosta prostorna cerkev sv. Urha. Domači sovražniki sicer trde, da ta svetnik ni niti našega duha, ne našega rodu, sploh premalo odločno naroden, a pomniti treba; 1. da smo Slovenci zelo »mlad« narod, vsekako mlajši kot svetnik, 2. da je Ločje skoro še bolj kozmopolitična vas kot Ajdovščina na Primorskem, kje bo pre kmale »Aidussina«. Za cerkvico v dolinici pa gledajo popotniki nasproti Ločke hiše prav tako, kakor žabe iz luže, večje naprej, manjše zadaj liki nekdanji »falangi«, Urada ni tukaj nikakega, ker bi bil sigurno nemški ali pa utrakvistični napis jamčil njegovo prisotnost in pristnost Taaffejevega sistema. Županski urad je sicer v vasi, toda ker se nikdar ne imenuje, marveč pravijo le »pri županu«, zato pa ob uradu nikdo ničesar ne ve. Ceste ni skozi vas nikake, ker držo vse le v Ločje, kakor v Rim.

Vse lepše in večje hiše stoje bahato na vidiku, grše in s slamo krite so pa nekako kakor za kazen potisnene v ozadje — za kulise. Ko človek gleda to kričečo razliko in nejednakost, spominja so nehote marsičesa še bolj kot semnja v kakem trgu, kjer sili vse bogato in košato naprej, skromnost in starost puščajoč za hrbtom. Ločjani so torej odločni kozmopoliti. Zaman sem iskal slovenskega ali pa kakega drugačnega napisa v vasi. Uzrok temu pa ni bila upornost in neposlušnost danih povelj, kakor sem pozneje zvedel, marveč povsem drug. Hoteli so napraviti napise na gostilne, prodajalnice in žganjarniče. Ko so bili uže zgotovljeni, in sicer samo slovenski, spomnili bo se, da njim ni treba napisov: 1. ker polovica jih ne zna brati, 2. ker jih zopet druga polovica zaradi nejasnega dela ne more brati, in 3. ker vsi domačini predobro vedo brez napisa, kam treba nesti krajcar — spravit, da ga ne dobe več nazaj.

S temi razlogi bila je utemeljena prošnja, da bi jim vlada dovolila napraviti napise v vseh, tudi inostranskih jezicih. Bilo jim je tudi takoj dovoljeno. Saj to tudi gre. To jo pač jednakopravno. A zdaj so bili stoprav v škripcih, kdo bo neki vse to učinil. Kdo zna toliko. Ko je bil sklican v tej zadevi občinski zbor, gledali so odborniki prav mikroskopično črte in poteze drug drugemu na licu, ni li morda mogoče najti mej njimi kakega znaka, po kojem bi se dalo reči: ti znaš to, primaruha, da znaš, kaj boš tajil, saj te vidim. Navzlic vsemu raziskavanju tega ni bilo. Sam župan, inače vedno vesel in gostobeseden po termometru dnevnih hišnih dohodkov, onemel je in ni dal glasu od sebe, kakor počen pisker. Vem da uže kdo nateza ušesa in bi rad slikal, kako, da neso dali tega izvršit v kako tujo vas. Res, lahko bi bili ukrenili to, a Ločjanom ni in ne bo prepovedana igra in poslovica: »Svoji k svojim«.

Sedel pa je pred vrati občinske zbornice ali zapravo zborovalnice, ker so včasih zborovali tudi v kaki drugi sobi, možiček čudnega imena Košeplet. Ločjan od glave do peta. Pil je polič »ta boljšega«, ker je danes nedelja. Košeplet je bil na pol mizar, na pol kolar, na pol sodar in če je vsega tega nedostalo — pa košeplet. Vsacega rokodelstva je znal malo, nobenega do cela. Ta se ohrabri, pokliče gostilničarko pit, pljune v pest, pomane roci, obriše se z rokavom ob ustih, skoči pred zborovalce ter se udari z roko po prsili, rekoč: »Možje zbrani, jaz bom napravil to, jaz pa nikdo drugi. Jaz vam napišem po laški, nemški, francoski in kakakor boste hoteli. Bil sem vojak, vojak pa mora znati vsako govorico. Prehodil in prebrel sem več sveta po noči kod vi vsi po dnevi. V Ljubljani in Nampergi (tako je izgovarjal »Marburg«) bil sem še pred vojsko na Laškem; potem sem pa prehodil nemške in laško Tirolo, kjer je videti vsak dan sneg pa vender rodi vinska trta in zore fige. V bitki pri Namari (Novari) prebila mi je krogla čako ter šla spredaj notri zadaj ven. Tam sem tudi videl Francoze in se naučil po francoski »tajčat«. Tako so frčale tam doli svinčenke kakor o sv. Ivanu v naših krajih muhe. O drugih jezikih vam niti ne bom pravil, kje in kako sem si je prilastil. Saj veste, tukaj jedno besedo, tam zopet jedno, pa je. Pogovorim se pa, če bi bilo na to z vsakim človekom, naj uže pride od jutra ali od večera. Tako je, kdor hodi po svetu.«

Z občinskim odborom se je potem tudi res pogodil. Obljubili so mu od vsacega jezika pol novega goldinarja in tobak kakor tudi južino vsak dan pri jodnem gospodarju. Ni minilo pet dni in uže se je bliščal nad vrati prvo gostilne v Ločji j peterovrstni napis: po nemšku, druga vrsta: po lašku, tretja: po madjarsku, četvrta: po francosku, peta: po anglešku. Na koncu vseh vrst pa je bila skupna beseda: »GOSTILNA«. — Pravili so mi, kako so se nekateri čudili Košepletovemu znanju, drugi so se pa jezili, da ni menda vsega prav napravil. Ustavili so mu delo in ko sem prišel jaz v Ločje, ni bilo niti tega napisa več. Imel sem opravka samo pri načelniku te demokratične gorske republike — pri županu. Pred hišo vidim precej dobro rojeno mater županjo. Nekako prenapeto prijazno me pozdravi preko velike gnojne luže, ki je bila pred hišnim vrati. Čudil sem se kako prihajajo ti ljudje v hišo in iz nje. Starka mi pomaga iz zadrege, rekoč: »Tam na gnoji je plot!« Zopet sem se čudil od kod in čemu ta lakoniška kratkost, vender se ogledam in vidim na velikem kupu gnoja, menda prav po starogrški navadi, velik ploh. Toda kaj ž njim, v hišo vender ne morem. Vseh sitnosti me reši bosopeti domači sin pahnivši me na ploh, koji jo bil prej vrgel v vodo. Starka mi pomoli z veznih vrat dolg drog, za koji sem se prijel ter me potegne z uprav ciklopsko močjo skozi Scillo in Karibdo k sebi, rekši po zvršenem trudapolnem delu: »Hvala Bogu!«, kar sem jej pritrdil prav z veselim srcem. Ko sem vprašal, čemu puščajo tako vodo pred hišo, rekli so mi, da je to »po stari navadi«. Skrbelo me jo, kako odrinem dovršivši svoj posel iz hiše. A šlo je zopet »po stari navadi«.

Vaš C.

NB: V Ločji je tudi jako mnogo in brdkih deklet; da jih ne zabim priporočiti vsem ženitveželjnim udovcem in mladeničem, sicer bi bile hude na mene kakor oni dan v Pločah, kjer pravijo tudi, da bodo kmalu ruski konzulat, ker so »menda« oni dan fantje peli »rusko himno«. — Vsem snubokom v pomnjo, da po noči ni v Ločji ploha na gnoji, treba torej bresti.

VII.

Spoznal sem, da je še najboljše, če ostane vsak pri svojem. Ko sem v zadnjem pismu, namenjenem Vam, gospod urednik, vse hvalil ter spreobrnivši se bil hvaležen, da so me v Ločji potegnili preko gnojne mlake, očitali so mi nekoji, da sem jih premalo omenil. Ta bi bil rad videl daljše to, a krajše ono oni spet drugače, vsakdo bi pa slišal rad le o sebi največ. Mej zubavljivci bil je tudi oče Košeplet, trdeč da nesem naštel vseh njegovih »profesijonov«. Človek bi v pristni ločjanski jezi prav po kranjski zahudičal, če bi to ne bilo greh. Mari moram jaz vse vedeti, kdaj in kako hodi Košeplet korenin kopat, suhih gnezd nabirat, krav zdravit, starim mamkam »madron« preganjat. Očka Košeplet; Vi veste, kaj je »pavša« in »avša« in kaj je »pavšal«, zato pa vedite, da bi moral imeti pavšal, da izvem vse Vaše tajnosti. Morda se še vidiva, do tedaj pa ne zamerite! Dekleta bi bila celo rada da povem, koliko imajo dote, koliko let in koliko zob, a to so jako kočljivo stvari; človek našteje lahko preveč ali pa premalo. Vsem ne morem pomagati. Vsak človek mora kdaj uporabljati tudi svojo prosto voljo, če se mu jo odgoja in razni dolgovi še kaj pustili, zato so hočem danes ravnati prav sam po sebi in svojih mislih imajoč pred očmi Buffonov izrek: »le style c'est l'homme«.

Iz Ločja kazalo mi je v Grabljevec. Kakor se rad ogibljem trgov in sploh večjih krajev, vendar nesem ni mogel drugače, da sem dregnil v to gnezdo. Ker selu kmetskega rodu ne morem vseh tistih velikotržanških in malo mestnih »fines« tako lepo povedati in tako primerno zaokrožiti, kakor gre tako imenitnemu kraju. Zato pa ne bodi nikdo hud, če obravnavam in obdelavam kakšno reč morda preveč po domače; saj je baje »po domače« najbolj komod.

Grabljevec je srednje velikosti trg na Slovenskem. Dosti več slovenskega pa nema na sebi kot to, da je na Slovenskem. Vender je tudi to nekaj. Uzrok temu so razmere in njihovi činitelji; razmere pa neso uzrok, da je trg na slovenskej zemlji. Faktorjem teh razmer je gaslo če sploh imajo kakšno: – »nesloga«. Voditelj in pravcati »movens« vsega gibanja je ponosen na to, da mu je narava podelila modro krv, rodbina pa kapital, strast, silo in zmožnosti. On je središče – solnce, okolo kojega se sučejo planeti s svojimi trabanti in trabantiči, kojih dostojanstva začenjajo blizu »središča« ter končujejo v prav navadnih tržanskih velikih in malih barabah. Da primerjam odnošaje v Grabljevci, marveč sploh je v nas tak, da kdor ima kapital, stoji na njem liki zvezdi stalnici, denarja željni in denarja žejni niži slojevi pa se premičejo okolo njih in ž njimi prav tako kot planeti s svojimi trabanti okrog solnca. Nek francoski filozof tudi pravi menda: »Oni, koji ne prispodablja, ta je neumen; oni, koji izmišlja umišljene odnošaje, ta je norec.« Toda vrnimo se v Grabljevec. Najimenitnejšo osebo sem uže pokazal. Ker ni naše gore list, nečem se dlje baviti ž njim. Druga, nič manj važna oseba, in za razvoj tržanskih spletk in komplotov neizogibna stvar v človečki podobi je Jože Nasmukan. Ne rekajo ni u zastonj tako. Mož ni ne star ne mlad, sivo pa ima uže brado in golo teme, gotovo znamenje, da jo je uže marsikje izpeljal. On Vam zna biti vso v vsem. Njegov »patent« je pisan le za mešetarstvo, ali mož je veščak v tej stroki, to se mora reči; pomaga lahko tudi v najobčutljivejših zadevah, če bi bilo tudi takšne, po kojih neki naši pisci — zona me sprehaja to napisati — brskajo »s šivanko po na pol zaraslem obrunku stare rane«. Jože Nasmukan pa umeva tudi svojega »zanata« postranske stroke: kupčijo, sleparstvo, laž, kletvino. Zadnjo je zmožen v štirih jezikih. Da je on vmes in vsak prepir je začet ali poravnan, kakor si ga plačal. Če trdiš njemu na vkljub, da je črno, kar je črno, dokaže ti kmalu, da ni res črno; če se mu še protiviš, dokaže ti z nepobitnimi dokazi, da je celo belo; poslednjič se pa spravi tudi na te ter ti dokaže, da se motiš ali pa ničesar ne veš. Zvit je kot kozji rog. Ne da bi plačal uvoznino od prašiča, kojega je imel na vozu, pripravil ga je vender in to s prav nedolžno zvijačo za stavo v Trst. Rečeno, storjeno. Zvečer napreže, pa hajd proti Opčinam. Žival skrbno zavije v staro svojo suknjo, in mraz kakor je bilo, dene ji na glavo celo polhovko ter pomakne svojega »svinjskega« sopotnika v kočiji na desno stran posadivši ga po konci, kar se je tudi dalo, ker je bila zaklana žival uže trda. »Kaj peljete?« vpraša ga stražnik. –

Tukaj imam neko svinjo pijano, pa spi vso pot. Jože drega s komolcem svojega sopotnika toda tega duh je uže prejšnji dan zapustil rejene prostore njegovega telesa; zato je pa tudi zastonj upil:

Daj, daj, zgani se, svinja pijana! Ker je stražar res mislil, da se ga je potnik v suknji tako navlekel, da spi, pustil je sam nasmukan Jožeta naprej.

Ta Jože toraj ima v vseh zadevah važno besedo. Ne za to, kakor morda kdo misli, ker je veljavna oseba, ampak zato, ker ima dober jezik, kar velja dandanes več kot slaba penzija.

Glede političnih strank so Grabljevčani jako bogati. Ne rečem, da je sploh nam Slovencem razcepljenost jako priljubljena, a tukaj se v ta »genre« jako umejo. V primer samo to, da nekoji hočejo kar z mesom in vinom pomnoževati četo sobojevnikov svojih. Drugi zopet se korače govoreč, da jim je možno, če bi hoteli, s petdesetimi goldinarji predrugačiti v štiriindvajsetih urah vsega okraja politično mišljenje. Tu so ti zastopani ultraliberalci konservativci, tolažeč se menda z besedami: »Bog bode uže dal«, klerikalci (Grabljevec je na Kranjskem) ki se hočejo jeden druzega doteči, da si sežejo v roke in reko katero.

Po narodnosti in narodni navdušenosti bi tržane ločili: navdušene narodnjake, (jako malo njih), hladne ali »po domače« narodnjake, uradne narodnjake, par Kranjcev in nekaj divjakov, ki imajo pa slabost, da pripadajo lahko kateri si koli stranki. Vsa ta bujna zmes drži in vleče vse križem, kolikor glav toliko misli in še več, če ima vsaka glava danes tako, jutri pa drugačno misel. Združiti jih sicer drugače ni mogoče kakor če so v trgu na javnem prostoru kake komedije, slovesen pogreb, svečana procesija ali kaj sličnega. Zato je bilo i meni težko ubrati skupno, popolno in soglasno sliko tržanskih razmer. Ako bi bilo treba še kje kaj popolniti, pripravljen sem takoj.

Vaš C.

VIII.

Oni dan sem hodil po Grabljevci in zabil povedati, da je tam tudi skladišče za les. Ker v Grabljevec privažajo les iz družin gozdnatih krajev, vdarim jo tja. Ni še davno, kar so iskali v jajcu dlako hoteč zvedeti, da je nekdo nekje pel »rusko himno«. Ko človek začne, mora tudi stvar dognati, sicer ostane — vsaj pri svojih somišljenikih — v sramoti. Za to je dotični nekdo zinil, da je slišal nekje peti »rusko himno«, pa sam ne ve kdaj in pa kje, — kar je najbolji svedok — da je tudi sam ne zna. No, ker so ga Je naganjali in naganjali, da bi povedal tudi to, kar ne ve, rekel je, da jo je pelo družtvo »x« na Razdrtem v znani gostilni. Imenovano družtvo se na to oglasi, pokaže zobe in hoče protestovati zoper obdolženje nelojalnosti. Naš poštenjakovič se vmakne ter prenese svojo trditev liki p . . . . krošnjo na družtvi »y z«, da sta jo skupno peli. Tukaj je zopet šumelo, vrelo, vršelo, da je bilo groza. »Himne« vender neso še dobili. Zdaj je pa našega neznanega znanca jelo vender skrbeti, kje in kdo je pol imenovano pesen. Ravnal se je po izreku: Kdor zadnji pride, naj bolj prav pride. In tako je prišlo na vrsto družtvo »z« samo samcato. Imenovani poštenjakovič je najprej trdil, da mu je nekdo pravil, da je družtvo »mislilo« himno peti; ker pa to v preiskavah nikakor ne zadoščuje, dostavil je iz lastne zaloge, da so jo slišali orožniki. Ker vso to ni bilo res in dotičnik ni mogel tudi ničesar dokazati, je! je z nova trditi, da jo je poslušal (himno) z okna svoje hiše. Ako bi pa bilo družtvo »x« himno pelo, trebalo bi dokazati, da se je to vršilo demonstrativno, kar bi bilo šele kaznjivo. V istini pa se ni vršilo ni jedno ni drugo. In glejte trditev našega poštenjakoviča, tudi tukaj je na mestu. Trdil je, da jo šel mimo okna imenovane gostilne, slišal himno peti in ko so jo odpeli, videl je tudi, da je nekdo vzdignil klobuk in zaklical: — — —. Torej toliko varijant za samo jeden trenotek, kojega pa še bilo ni. Mirno in trezno misleč človek prisiljen je trditi, da mora naš poštenjakovič biti podvržen luninemu uplivu. To sem hotel povedati v dokaz, kako iščo nekoji dlako v jajcu.

Blagovoljnemu čitatelju pa predočim danes hribovsko vas z imenom Zajčji dol. To je kraj, kjer ima les svojo ceno. Zajčji dol je vasica popolnoma gozdnega značaja. Tu raste zraven plemenite hruške dišeča jelka, zraven cvetoče jablani smolnata smreka. Bukov objemlje češpljo, češplja smrdeljiko. Mej bujno to prijaznostjo narave in napredka blišče se bele hiše jedno in nič nadstropne, kar priča o skromnosti tukajšnjega bivalstva. Hiše so razvrščene ob veliki cesti, koja nekoliko oživlja zapuščeni kotiček slovenske zemlje. Čim prideš v vas, udari ali za pravo zapraši se ti v nos duh po smoli, jelovini in gozdnem lesu. Ob vseh hišah vidiš skladovnice hlodov, krljev, tramov, gred in druge lesene robe. Ljudstvo se bavi le z gozdom. In njih značaj diši nekako po opravilih.

Ko sem dospel v Zajčji dol, bilo je v nedeljo popoludne po večernici. Baš pristni čas in kakor navlašč zame. Ni ga namreč priročnejšega časa mej našim ljudstvom kot je baš nedelja popoludne. Vsaka gruča ljudi ima svoj pomenek, vsak posameznik veselje na licu. Še živahnejše je v gostilni, kamor se pa vrnem pozneje.

Pregledovajo vas od konca do kraja ali kakor rekajo v Zajčjem dolu: od Skončarja do Zakotnika, opazil sem ob cesti nasproti si stoječi popolnoma jednaki hiši. Vse, vrata, okna, svisli, slemena, dimniki, vogli, vse jo popolnoma slično. V obeh je gostilna, v obeh prodajalna, pred obema sta kupa in celo do polena jednaka kupa lesa in drv. Soseda si namreč v vsem in vedno jako nasprotujeta. Oba sta vasi prvaka in za vsakim, rekel bi stoji polovica vaščanov v vednem nasprotovanju v vednem boju kakor Izraelci in Filistejci. Kakor omenjenih sosedov ne sme jeden za las naprej od druzega, tako se kosajo tudi njihovi posnemovalci, le s to razliko, da borba ni tako huda, ker nema biti o čem. Ne bi bil verjel, a videl sem na svoje oči popolno podobnost hiš in čul iz obeli gostiln povsem jednako velik krič. Stopim v jedno. Duh tobaka in vina rine mi v nos, nekaj pivcev gotovo uže v drugi ali tretji etaži gibalo se se jo proti meni, polivajoč vino iz kupic, hoteč mi menda dati, da pijem. Drugi so me uže popraševali, če vem, kdaj bodo zopet odkazovali les in drva v gozdu. Odgovoriti jim nesem vedel kaj zato sem se jim pa, menda jako zameril. Iz njih pogovorov sem spoznal, da gre razven o gospodarskih, eminentno njih se tikajočih, zgodovina, zemljepis, politika in narodna ekonomija, vse na glavo. Vseh teh in tacih »kozolcev« ne bom omenjal, zadoščuje naj le ta-le :

»Naša vas je bila kedaj bogata. Sekali smo, kolikor in kar smo hoteli, tako je pravil oče in ranji Markec.« Tako je začel golobrad, srednje dobe človek. Videlo se je, da hoče nase potegniti vso pozornost, zato nadaljuje. »Gospodi smo dajali desetino, pa smo bili vsega prosti. Vojake so sicer lovili, a kaj tisto, saj je tako skoro vsakdo ušel. Pravil je pokojni Markec dostikrat, Bog se mu smiluj za duše — tu je pripovedovalec privzdignil klobuk, kako so prišli tudi po njega. Baš tedaj je bila vojska menda s Turkom, ki je hotel imeti ves svet, da bo jeden sam Bog (tu je spet privzdignil pokrivalo) in jeden sam kralj. Markec se je tedaj uprav čevlje obuval na hlevu ter se odpravljal zajuterkovat. Kar nekdo zaupije: »Markec žolnirji!« Tedaj pa Markec skoči, kakor da bi mu pri petah zasmodil, a vse je bilo uže zastavljeno. Žolnirji so ga uže imeli prijeti; on pa smuk v seno, po senu gori do svisli prav pod slamnato streho, drugi za njim. Markec ne bodi len, prodere streho ter zdrsne po nji na tla, pa frk v gozd. Zdaj ga pa pojte lovit! Stari časi, stari časi, da bi le še hoteli nazaj.« Tako jo mož končal in vse je strmelo ter občudovalo njegovo modrost. Pozneje sem zvedel, da so v nasprotni gostilni imeli tudi slične pogovore. Potem pa so se zopet vrgli na čoke, trame, deske in les sploh. Potem vstanem in grem k sosedu, da ne bi delal sramote vaškemu običaju, ker ne pripadam nobeni stranki. Slišal sem, da so hoteli tudi gospoda župnika potegniti k neki stranki, a modri mož je neki odgovoril, da ne more. Pri tem je tudi ostalo. Svrha vsemu sicer ni kot prepir, vas je pa dan za dnem vender le bolj jednaka. Vsaki dve hiši se namreč natecati, da bi ne rekli: ta je lepša kot pa ta! Zato stavim vas Zajčji dol v izgled vsem drugim dolom in dolinam; le tako naprej, mej seboj se prepiramjo za vsako malo reč, tudi za nič, če ni drugače, drugi se nam pa smejejo in nam tržejo od ust to, kar bi imelo nam tekniti, torej le tako naprej in zmaga bo gotovo naša, če ne prej pa tedaj, ko se več ne bomo imeli za kaj prepirati.

Vaš C.

IX.

Kakor sem se bil z veseljem napotil v »pisani« svet, da opravim svojo dolžnost, »kar morem« — kar veleva mi stan, skrbe uže drugi — vender se me ta humor ni držal na vsem potu. Reči moram, gospod urednik, mej nama, da sem se vrnil s potovanja popolnoma slabe volje, ergo tudi brez humora. Kje me je ta prijatelj popustil, nevem. Če bi bil vrnivši se s pota takoj pisal te-le vrstice, priznati moram, da bi bil več kot jedenkrat prav resno zahudičal. — Kranjci radi kolnemo, a tudi molimo radi — da je na ti revni naši slovenski zemlji, ki mora biti po najnovejšem receptu tudi za Nemce in Lahe, da jo na ti zemlji toliko plesnobe. Izrek Gladstonov ali á la Gladstou: Slovenija Slovencem mora se popraviti: Slovenija Nemcem, Lahom in Slovencem, sicer nam poroko, da slepimo sami sebe. Da ne zaidem!

Danes je mojih slik »finale« in za konec mislim jedno ali dve roči o narodni plesnobi. Pred vsem pa moram omeniti, da je bila moja letošnja misija dokaj slaba. Hotel sem č. bralcem pokazati, kakšen upliv ima to, če denejo ali kakor rekajo v nas, če denem jaz koga v časnike. Ta zadača se mi je jako slabo sponesla. Kakor da sem uže prej, tožiti moram tudi danes, da ni možno vsem ustreči, če se trudiš zadovoljiti možake, zameriš so njihovim lepšim in slabejšiin polovicam; če misliš ustroči fantom, zameriš se dekletom. S politično barvo je pa šele pravi križ. Pri nas na deželi se politika še mnogo hitreje menjujo kot v Franciji ministerstva. Javno glasilo so pa povsod — ne vem: ofizijozno ali neofizijozno — stare babe; včasih jim pa tudi kak brezzobi dedec ni v sramoto. To pa je sekta, kakor veste, na kojo imam jaz prav tako piko kot na mešetarje. Stritar je menda tudi takih misli, pojoč:

»Oh, kaj so si prizadejale

Jezične starke redkih zob,

Da so ti toliko nabrale

Pogreškov mojih in grdob.«

Na Razdrtem pod sivim Nanosom so hudomušni fantje te vrstice spremenili tako, da rekajo na mestu »jezične starke« — jezični starci. Oni že vedo zakaj; jaz bi tudi vedel, ko bi so bil le kaj več mudil mej njimi, zvedel bi bil tudi, da »ruske himne« nikdo ne zna, vender je jo žandarmerijska eskorta tirala k preiskavi v Postojino. Toda o tem punctum in pa jezik za zobe, sicer se še jaz vpletem v že tako zamotno afero.

Začeti mi jo torej s plesnobo.

Vem, da jo že vsakdo več ali manj pozna, vender se usiljujom, da jo še nekoliko opišem. Plesnoba so malo glivice in glive, ki rasto posebno radi po vlažnih krajih. Če jo kraj od vodo vlažen, že rasto, če je pa od vina, rasto še raje. Za to jih vidimo v vinskih kletih in pri velikih vinskih posodah izredno mnogo. Človek bi skoro mislil, da so te glivice vinski bratci, kojim je Bog polu sod ali bolje: polu trebuh, če ne bi ti posodi bolje pristojalo nazivalo: vamp. Torej v vinskih krajih je znatno več plesnobe kot v nevinskih. Da bi se pa kljub temu tudi na Pivki, da, celo pod Nanosom, a o ti plesnobi bi morda katero preveč povedal, kar bi naju spravilo, gospod urednik, oba v zadrego. Da pride vse na dan, prav vse do zadnje glivice, za to je že skrbljeno brez moje malenkosti in mojega »spičastega peresa«. Toda dandanes stopa plesnoba tudi v javnost — ni čuda, dežja imamo že za nekaj let naprej — ter se tu korači, pardon! saj nema nog ter dela zgago. Ker sem te dni plesnobo, narodno namreč, ne razdrško, prav na drobno opazoval, mikroskopa pač ni treba, opazil sem v svoje veliko presenečenje, da ima narodna plesnoba jako velik »misellimu«, kar bi so morda lehko reklo noge. Da, prav noge so te narodno plesnobe, noge. Res, daleč smo že prišli. Dandanes narodna plesnoba pije vino, redi si vamp, hodi ali bolje koraca po svetu in dela zgago.

Že vidim, kako se kdo č. bralcev učeno muza, rekoč: »A-a-a, to je pa kostna plesnoba!« Dragi prijatelj, kostna ali nekostna, v našem narodu je mnogo plesnobe, in ako je kje tudi kak plesnjiv človek, vedi, da nijednemu jaz nisem bil — kum, zato mi tudi ni znano. Če bi prav bila kostna, bil bi tukaj, kakor pravi Nemec: »Kreuz und Chrisam verloren«. Plesnoba se najraje prijemlje starih stvari in starih reči. No, vsaka stvar je bila nekdaj nova. Tudi ljudje, ki so zdaj stari, bili bo nekdaj mladi in novi. Da se je mnogokaterega že sedaj prijela plesnoba, temu je pač kriva prevelika vlaga. A zastran tega so bili tudi ti nekdaj navdušeni ali vsaj napol navdušeni narodnjaki. Nekje so mi pravili, da je bil nekdo o svojem času tako navdušen, da je hotel biti ob jednem »Turnar« in — »Sokol«. Tedaj so njegovo polti gotovo ni še prijemala plesnoba, pač pa možganov. Toda vrnimo se k pravi narodni plesnobi. Ta se prijemlje ljudi pred in med volitvami, bodi že v deželni ali državni zbor ali pa za tržaškega »konšelirja«. Narodna plesnoba dela zgago povsod, kjer le more. Vsako narodno podjetje, koje vleče le preveč na dolgo, ovira gotovo plesnoba. Plesnoba vnemlje tudi mejsobne prepire, kojih je mnogo, mnogo preveč. Neki posebni element je tudi povspešujejo. Od teh omenjam le nekatere: 1. zrak, brez kojega ne more uspevati nobena stvar. Vlažen zrak je za tu mnogo uplivnejši, ker plesnobi ugaja mokrota. Preoster zrak n. pr. pod Nanosom in na Nanosu ni nič, Bog ve kaj za njo, osobito ne o suhem vremenu, zima pa celo ne. 2. voda, koja je bila že v starem testamentu element; vinski plesnobi pa ne ugaja, kakor ne ugaja ljudem z vampi (strah žab) in rudečimi nosovi (strah zelenega volka). 3. vino, refošk je nekoliko bolji kot vremščina in istersko vino bolji kot vrhovec. Tudi kraški teran in brežanka nesta plesnobi napačna. Vedeti pa treba, da vino s peronosporo okuženih trt in tudi trtnoušjih zjedi plesnobi ne ugaja. 4. žganje, pa ne »petéš« in tudi ne »janeževec« ali celo »fuzel«.

Preservativna sredstva proti plesnobi ali sredstva, kakoršna jej ne ugajajo so: 1. slovenska govorica, slovenska pesem kakor tudi slavstvo sploh. 2. ruska himna, posebno če je pevci še ne znajo, kakor je bilo do zdaj v navadi in bo tudi od slej. 3. tudi druge himne: črnogorska, srbska, bulgarska, češka i. t. d. razven: »Die Wacht am Rhein«, »Heil Dir in Siegeskranz« in Garibaldijeva himna. 4. slovenski časopisi, osobito: »Brus«, »Narod«, »Edinost«, Nova »Soča« s častno izjemo »Rimski katolik«, Stara »Soča« in še nekaj druzih.

Mnogo smo tudi sami krivi, da se ta nesnaga mej nami plodi in uspeva. Da se plesnjive reči osnaži in očisti, najboljše sredstvo je brezova metla in to sredstvo bi jaz nasvetoval kot »universal rimedium« zoper vsakeršno plesnobo. Vem, da bo po tem le pisanji marsikdo vihal nos, rekoč: »To je pa vendar preveč radikalno.« Vsem takim strašljivcem svetujem v desert pregovor: Kakoršen hlod, taka zagvozda.

Res, da sem končal s čudnim zaključkom, a pomniti treba, da je dandanes svet sploh čuden, in kosmač ne vidi nikdar v zrcalu golobradca, kakor tudi radikalec konservativca ne.

Vse one, koje sem v svojih »slikah« razžalil, poživljam, da se javno opravičijo, kakor tudi, če sem kje kaj pozabil, prosim da se mi nemudoma javi, da izdam še eventuvalno potrebne »dodatke«.

C.