Oblaki černi se podé,
od kod in kam nihčé ne vé;
pa vsi se zopet snidejo
in kakor bratje pravijo:
Le vkupej, da ne bomo
ko „Cicero pro domo!“
Potoki, ki se iz njih vlijó,
poljé in reke napojó,
se združeni vsi snidejo
in kakor bratje pravijo:
Le vkupej, da ne bomo
ko „Cicero pro domo!“
In ko se leto pomladí,
zbor ptičic milo žvergoli,
vse, vse pa se zedinijo
kot sestrice in pojejo:
Le vkupej, da ne bomo
ko „Cicero pro domo!“
In tako tud cvetličice –
dišeče krasne milice –
se v kiticah vse snidejo
in kot sestrice pravijo:
Le vkupej, da ne bomo
ko „Cicero pro domo!“
Oblaki in potoki vsi,
in ptičice s svetlicami
po svoje se zedinijo
in nam Slovencom pravijo:
Le v slogi! – da ne bomo
vsak „Cicero pro domo!“
