Slovenci!

Slovenci!
anonimno
Članek je s podpisom uredništva.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 47 (22.11.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Slišali ste, de je pravična reč zmagala na Dunaji, in de je zaterta glava tiste kače, ki je ostrupenila že serca mnogih ljudí. Razkropljena je hudobna derhal, ktera je spodkopovala naše cesarstvo, de bi razpadlo saksebi in se potopilo v brezdno brezpostavnosti, kjer ni človek ne svojiga premoženja, ne svojiga življenja svest, ‒ kjer ni vére ne reda, ‒ kjer kupčija in kmetija jenjate, ‒ kjer le kri pobitih staršev, bratov in prijatlov zemljo móči!

Hvala Bogú! de nas je otel hude nevarnosti, v ktero nas je iz mnogih deželá vkup znešena derhal na Dunaji pogrezniti hotla. Moč naše serčne armade jo je razterla, in ne le pošteni Dunajčanje, ampak pošteni ljudjé vsih avstrijanskih dežela, in ‒ kakor v mnogih ptujih Novícah beremo ‒ še clo Francozje inAngličani se veselijo, de je hudobna derhal premagana, ktera bi bila sicer vesolno vojsko po celi Evropi vžgala, če bi bila zmagala. In še clo Francozje tako govoré, nam je to nar gotovši poroštvo, de prizadevanje imenovane derhali ni hrepenenje po postavni svobodi, ampak po razdjanji vsiga obstoječiga.

Sej so nam dobri Cesar vse obljubili, kar koli ljudstva po pameti le poželeti zamorejo, in so to obljubo že večkrat s svojo cesarsko besedo poterdili. Oni nam tedej ne bojo nikdar nič več nazaj vzeli, in ljudstva Jim tudi nikdar več ne bojo nazaj dale, kar jim po cesarski obljubi gré. Če pa ustava, po kteri bomo nove dobrote prejeli, še izdelana ni, niso Cesar krivi, ampak tisti sovražniki na Dunaji, ki so deržavni zbor z drugimi rečmí motili in zaderževali, ktere ne segajo v ustavo. Bogú nej bo potoženo! de je tudi tacih poslancov, ki so izdajavci svobode in pa podkopovavci naše sreče, ki po pismih ali z besedo ljudí motijo in jih sleparijo, de se nimajo na obljube Cesarja zanašati, de bo šlo vse nazaj, in tacih gerdih laží več.

Pošteni ljudjé se sicer ne dajo zmotiti od tacih podpihovavcov, ali dosti je tudi tacih, ki vsako reč berž verjamejo, posebno če je slaba, kér mislijo: „ta mora vender to nar bolje vediti, ki je v zboru na Dunaji bil.“

Ljubi prijatli! ta in ta je sedel zares v zboru ‒ pa prašajte druge: ali je kaj v zboru govoril? dajte ga po zastopnih možéh poprašati, de naj razloží natanjko, kaj de se je vse v zboru govorilo ‒ in omolknil bo kakor mutec. Za mizo v oštaríi ali med nezastopnimi ljudmí je lahko jezik brusiti, mogočnika se delati, zabavljati, zaničevati, natolcevati in lahkoverni množici glave méšati ‒ ali vse druga je, ako taciga širokoustnika zveden mož krepko nagovorí in spričanje tega, kar je govoril, terja.

Tako storíte tudi vi, pošteni Slovenci! Če vam kdo kake za vas slabe rečí pripoveduje, če čez Cesarja in njegove ukaze govorí, primite ga, de vam jih pričo gosposke še enkrat pové. Vaša dolžnost je to storiti, kér gre za Vašo srečo. Če se skaže, de je ta človek resnico govoril, imate po tem pravíco, se na Dunaj pritožiti, de se vam kej napčniga ne bo zgodilo. Sicer boste pa spoznali, koliko imate tacim zapeIjivcam verjeti.

Ravno tako storite tudi s pismi tacih ljudi, ki se Vaše prijatle slinijo. Ako Vas kakošno pismo straši, de ne gré po pravíci, razglasite pismo, in pritožite se. Sej so nam Cesar 15. sušca dovoljenje dali odkritoserčno pisati, kar koli hočemo. Ta svoboda ni samo nam vrednikam dana, ampak vsacimu človeku.

Le očitno, očitno nej bo vse! Kdor resnico govori, mu ni treba kotov ali oštaríj iskati. Boste vidili, kako bojo po tem taki podpihovavci jezik za zobmí deržali.

Kdor dan današnji resnico govorí, se mu tudi ni treba bati, de bi ga gospóska prijéla, zakaj Cesar so nam svobodno govorjenje in pisanje s cesarsko besedo vgotovili.

Zakaj nam neki vredništvo Novíc tó priporočuje? bo morebiti eden ali drugi prašal. ‒ Zató, ljubi prijatli! kér smo za gotovo zvedili, de se po mestih in po kmetih, po malih in velkih cestah, posebno pa po planinah in logih več tacih kač plazi, ki svoj strup okoli trosijo in dvombe (cvible) izbujajo, ktere so peklenska laž, kér milostljivi Cesar dozdaj ne nar manjši obljube niso prelomili. Nej kdo rêče, de to ni res, če zamore!

Varite se, ljubi prijatli! ki ste poterjeni mirni deželani, varite se tacih šuntarjev, de v kako zadrego ne pridete. Poglejte na Dunaj, kaj se s tacimi šuntarji godí! Cesar so milostljivi, pa so tudi pravični. Veliko šuntarjev je dal Vindišgrêc že vstreliti ali obesiti brez prizanašenja! Poglejte na mogočno Laško deželo, ki se je spuntala, koliko škode de si je s puntam na glavo nakopala! Poglejte na Ogersko deželo, kjer so se Madžaroni spuntali, kako jih bo ob kratkim armada z 140000 možmí spokoríla. Varite se šuntarjev, de Vas v nesrečo ne pahnejo!

Vredništvo.