Slovenci, ali boste s tém zadovoljni?
| Slovenci, ali boste s tém zadovoljni? anonimno |
Podpisano s Svobodoljub.
| |||||||||||||
Posebno poslancam v prevdark.
V §. 6. načerta za prihodnje postave se bere: „Nihče se ne sme zapreti, kakor z močjó sodniškiga, z vzroki predvideniga ukaza; drugači če je bil na hudodelstvu zalézen. ‒ Ukaz za zapéro se mora jetniku ročno, ali zadnjič v 24 urah po vjetji podati. ‒ Vsak, kteri je od služabnikov očitniga varstva zapert bil, se mora v 24 urah njegovi dostojni sodbi oddati, ali pa izpustiti. ‒ Če zoper obdolženiga človeka žive znamnja kakiga težkiga hudodelstva ne govoré, se mora v prostosti soditi, to de mora poroštvo ali kavcijo dati, ktero sodbo odméri.“
Dobro bi bilo, ako bi kdo, ki takim rečém glas vé, na tanjko hotel razložiti, kakošne nasledke bi take in enake pravíce hudodelnikov za poštene in mirne deržavíne (Staatsbürger) utegnile imeti, ako se v postavo sprejmejo, de bi se ljudjé vedili vpréti, dokler je čas. Pa tudi ne ravno učenim se iz tiga odstavka razodéva, de bi bila za hudodelnika res svoboda, de ne rečemo potuha, za poštene ljudí pa kazin, in sužnost, ako se v postavo sprejme takó, kakor je. Že dosihmal je po vsi deželi že od nekdaj v ti reči le en sam glas bil: de se namreč hudobija ne kaznuje, ali saj premalo in premehko kaznuje, ali de hudobneži še celo potuho dobijo, de se jim po ječah vse predobro godi i. t. d. Sploh znana reč je, de si pogostama hudodelniki v ječe nazaj želé, in de se je celò zgodilo, de je iz ječe izpušen nalaš zató precej kradel, de je vnovič zapert bil. Ni davno tega, kar je nek tát iz L. rekel: moram kej narediti ali pa koga ubiti, de me zapró; sej nimam kje biti. In res je bil koj po tem per neki hiši okradel. Druga dva tatova in potepuha sta se blizo D. proti nekómu hvalila, kakó de je zdaj flétno, kér je vse tako frej, de se namreč brez skerbí, ali brez strahú posebne kazni lahko krade. Od tatvine se pa sèmtertjè po deželi res sila veliko sliši, in se s silno prederznostjo godí. Neki potepuh je poštenimu človeku, ki je ž njim šel, nekoliko bolj na samotnim kraji brez strahú in sramožljivosti v očí rekel: Kaj mi moreš, ako ti mošnjo denarjev vzamem, in v hrib bežim? Zdaj naj pa še take postave pridejo, de bo toliko opraviti, predin bi se smel hudobnež zapreti in kaznovati, de bi hitro pošteni človek, kterimu je krivica storjena, bolj kaznovan bil, kakor tat ali razbojnik: po tem že res pred hudobijo ne bo rinati! Veči svoboda ko se bo hudobíi dala, v veči sužnost bodo pošteni deržavíni pahnjeni! Pošteni ljudjé so le ondi v resnici svobodni, kjer hudodelstvo potuhe nima, ampak se ojstro kaznuje. Bi kdo utegnil ugovarjati: Ako so za hudobije postave ojstre, se zamore večkrat zgoditi, de nedolžni terpeti mora. Pa ravno nasprot je resnica, zató, kér so postave hudodelnikam premehké, ravno za tó nedolžni terpí, hudodelic pa potuho ima. Ako se je že dosihmal tolikrat slišalo: „Kaj bi ga tožil, ali naznanoval, jez ímam potem opraviti in opraviti, pa se mu še nič hudiga ne zgodí; nazaj pride, me bo pa požgal“ i. t. d.; kaj še le bo, ako se bodo za hudodelstvo še veči perzanesljivosti postavile! Koliko je opraviti, preden se hudobnežu kazin odméri, kér se besedi hudodelnika preveč, pošteniga tožnika pa premalo verjáme, in večkrat hudodelnik brez vse kàzni ostane, pravični pa terpí, akoravno so sodniki sami per sebi prepričani, de je krivičin, in to za tó, kér je postava prevoljna, sodnik pa se njene čerke derží.
Že večkrat sim slišal naredbe Francoskih časov pohvaliti, ko so bili tatovi in roparji hudo kaznovani, in bi bil človek smél v periši denarje pred seboj brez vsiga strahú nositi. ‒ Gotovo je napčni umèn omíke, ako kdo meni, ondi je domá omika in osvečenje, kjer se hudobija mehko kaznuje. Omika in osvečenja ste ondi veči, kjer je mànj hudobije; mànj pa je bo, ako se ji serčno na pête stópa, in se ji ne pregleduje. Ako bi bilo poslancam in sploh postavotvorcam naključeno, kej časa v takim kraji kje na deželi živeti, kjer si ubog posestnik z deržino ni nobeno uro ponoči premoženja in še življenja svest; gotovo bi zoper hudodelce ojstrejši postave dali. ‒ Ako bo obsojenje k smerti in telesna kazin overženo, kakor je v §. 8. predloženo, po tem že rés tako rekoč ne ostane kej, pred čimur bi divja hudobija kak posebin strah imelá. ‒ Torej Slovenci, premislite to, čez kar se bo na zboru govorilo in uterjevalo; prašajte umne možé za svèt, in po tem naročite svojim poslancam kakó naj v ti reči govoré in glasujejo.
Svobodoljub.