Slovenci, govorimo čisto slovenščino!
| Slovenci, govorimo čisto slovenščino! Fr. Svetilko |
| |||||||||||||
V starih časih so imeli sužnje, ki so opravljali težka dela, zakaj gospod ni nič delal. Še dandanes imajo sužnje v takih deželah, kjer ni krščanske vere. Sužnjev pa niso spoštovali tako, kakor je treba spoštovati človeka, stvarjenega po božji podobi, marveč zaničevali so jih in imeli skoro tako, kakor živali. Zato so imeli navado, da so naredili sužnjem znamenje; največkrat so jim gospodarji tako znamenje vžgali z razbeljenim železom v kožo, da so jih drugi lahko spoznali in tudi gospodarjem izročili, če so jim ušli.
Tako nekako — rekel bi — vtisnejo radi tudi veliki in močni narodi znamenje malim narodom. Spravijo jih v svojo oblast in hočejo, naj jim samó služijo ali hlapčujejo. Ne puščajo jim radi domačega jezika, marveč jim silijo svojega. Dobro vedó, da toliko časa je tudi najmanjši narod vendar še pravi narod in sam svoj, dokler ima svoj jezik. Če je izgubil svoj jezik in začel govoriti jezik večjega naroda, izgubil je svoje življenje, nehal je biti narod. Koliko Slovanov, koliko Slovencev je na ta način prišlo v oblast Nemcem! Izgubili in popustili so svoj jezik, začeli govoriti nemški, in sedaj so trdi Nemci, Nemci slovanske krvi.
Če jim pa ne morejo popolnoma vzeti domačega jezika, izkušajo ga vsaj tako pokvariti, da nima več krepkega življenja in nikake lepote. Vtisnejo mu globoko v kožo in meso znamenje svoje, češ, naj se pozna na jeziku ali v govorici, kdo je gospodar. Da govorim naravnost, pravim: Večji narodi spravijo v jezike manjših narodov svoje besede. Čim več tujih besed pride v jezik, tem slabši je in naposled popolnoma obnemore.
Slovenci nismo tako srečni, da bi bili sami záse velik narod; le malo nas je. Kajpada, če se oziramo na druge brate Slovane, vidimo, da smo res velikanska narodna družina. Toda ločeni smo od drugih Slovanov na razne načine; torej nam v naših težavah pomagajo le malo. Zato je vtisnil sosed naš, ki je hotel biti za vselej naš gospodar, našemu jeziku svoje znamenje. Zato ima naša navadna govorica mnogo, premnogo tujih besed, zlasti nemških. Te besede pa kazé naš jezik tako, kakor bi kazilo človeka suženjsko znamenje. Mnoge nemške besede v naši govorici so grde pege, grde maroge na obrazu našega naroda. Kdor govori tako mešanico, podoben je človeku, ki se pači in zateguje grdo svoj obraz. Pa ne samo to: spakedran jezik nima nič moči, kakor bi ne imelo moči tako drevo, v ktero bi nespameten človek zabijal žreblje in zagvozde.
Žal, da ima naša národna govorica posebno po nekterih krajih prav veliko tujih besed. Res se dá to razlagati prav lahko; tudi jaz bodem tukaj razložil, kako in zakaj je toliko nepotrebnih in grdih tujk zašlo v naš jezik. Toda kar ni prav, kar je grdo, kar je v sramoto, to se mora odpraviti. V sramoto nam je, da se mnogi pačijo s tujimi besedami. V ta namen sem spisal nekaj vrstic ljubim slovenskim rojakom za nauk, nikakor ne sosedom v izpodtiko.
1. Kako se je godilo našemu jeziku.
urediNaši očetje so govorili pred tisoč leti nekoliko drugačen jezik, kakor je naš sedanji. Pa ni bil veliko drugačen, le bolj obilen ali poln je bil; imel je več oblik ali — kakor bi smel reči po domače — večjo obleko. Ta jezik je jako lep. Še dandanes čitamo knjige, pisane v tem jeziku. Sv. Ciril in Metod sta preložila na ta jezik sv. pismo, da so naši očetje lahko slišali v svojem jeziku razodeto besedo božjo. V tem jeziku ni bilo nemških besed; bil je sam dovolj bogat, da ni bilo treba posojati si mnogo od sosedov.
Pa jeziki se vedno preminjajo, kakor vsaka reč na svetu. Tudi naš staroslovenski jezik se je polagoma preminjal. Sv. Ciril je umrl leta 869.; od tega leta pa do leta 1000. je postal naš jezik nekoliko drugačen, pa tudi nemške besede so čim dalje bolj silile vanj. Slovenci namreč niso bili takrat sami svoji gospodarji, ampak od l. 800. nekako so prihajali v deželo najprej mogočni Franki s svojim kraljem Karolom Vélikim, potem pa Nemci, ki so odslej vedno ostali naši sosedje in pritiskali na nas. Imeli so Nemci tudi skoro vso oblast po naših deželah. Zidali so trdne gradove, imeli v svoji oblasti vasi in sela, naše ljudstvo jim je bilo podložno. Lahko umevaš, dragi čitatelj, kako je nemščina silila v naš jezik. Po gradovih se je govorilo nemško, z gospodo se je moral naš kmet meniti, kakor je znal, in rad si je zapomnil kako nemško besedo, da bi gospodi lažje kaj dopovedal. Grajščak pa je govoril jezik — saj si lahko mislimo, kakšen: če je lomil morebiti slovenščino, vpletal je vmes nemške besede. Ali je torej čudno, da so se zatrosile polagoma v govorico našega ljudstva mnoge tujke? V mestih je bilo še slabše; meščan se ravna najrajši po gospodi. Naša mesta bi se bila skoro da popolnoma potujčila ali ponemčila, če bi ne bil naš vrli slovenski kmet tako trden in stanoviten ne samo v sveti katoliški veri, ampak tudi v slovenskem jeziku. Zato vidimo, da so po naših mestih pred 300 leti urno in radi sprejemali lutrovske pridigarje in novo vero, če tudi je oboje dišalo po nemškem duhu; naši kmetje pa se niso dali slepariti.
Pred dobrimi 300 leti je bil naš jezik skoro čisto tak, kakoršen je dandanes. Ker so takrat pisali in tiskali knjige, poznamo prav dobro jezik tiste dobe. V naših knjigah velja še dandanes tista pisava, kakor je veljala tedaj. Bilo je pa v oni dobi med našimi domačimi besedami veliko tujk; pri tedanjih pisateljih kar mrgolijo nemške besede. Seveda so pisatelji sami natlačili v knjige tudi takih besed, kakoršnih Slovenci niso govorili, vendar vseh ne smemo šteti samo njim na rovaš.
Poslednjih tri sto let se je zgodilo v jezikovnih rečeh marsikaj zanimivega, pa vsega ne morem opisovati. V 17. in 18. stoletju so silili še vedno tujke v naš jezik, zlasti hudo je bilo v drugi polovici prejšnjega stoletja, torej pred dobrimi sto leti. Od vseh stranij so takrat kvarili in pačili naš jezik; celó v knjigah so nekteri pisali tako, da bi se dandanes smejali še naši preprosti čitatelji, ko bi slišali kaj iz tistih knjig.
Na boljše se je obrnilo v našem stoletju. Goreči in za slovenščino vneti možje so spoznali, kolika škoda se godi naši materinščini; zato so opominjali in svarili, pa tudi učili, kako naj se prav govori in piše. Posebno pa so se zboljšale jezikovne razmere, odkar so pridigarji v slovenščini prav dobro izurjeni in govoré na prižnici lepo, čisto, pa vendar umevno, in odkar učé tudi v šolah otroke že za mlada, kaj je pravo, kaj napačno. Če Bog dá, odslej nam ne bodo več kvarili in pačili naše slovenščine; pa truditi se mora ves narod slovenski, da rabi lepi svoj jezik tudi lepó in pravilno.
2. Po kterih potih so se zatrosili v slovenščino tujke.
urediZgoraj sem že popisoval, kako so zanesli nemške besede v naš jezik; pa treba je to povedati še natančneje, da bodo čitatelji lažje umeli in tuje besede hitreje našli.
Ker je naša materinščina jako bogat in razvit jezik, zato ni prav lahko naučiti se ga. Kakor je znano, nauči se pa Slovenec prav lahko drugega jezika, seveda zato, ker je že vajen bogatega jezika. Tujci imajo pri nas radi zaslužek, radi kupčujejo z nami, radi prebivajo v naših lepih krajih, le jezika našega se ne učijo radi, ker se ne marajo nič truditi. Oni hočejo, naj se mi učimo tujščine, da se njim ne bode treba slovenščine. Kaj ne, dragi čitatelj, lepa je ta! Ni zadosti, da hočejo Slovenca deti v verige ali okove, marveč še kuje naj si jih sam in sam zleze vánje.
In vendar smo mi Slovenci tako krotki in pohlevni, da storimo vse, kar zahtevajo drugi od nas. Slovenci smo bili vladarjem vedno pokorni in jim nismo delali nikdar nikake težave. Ko so prišli pred tisoč in več leti tuji gospodarji v našo deželo, mislil je Slovenec: „Tako mora biti“ — in bil je pokoren. Silili so mu nemščino: Slovenec se je je branil, a ustavil se jim ni popolnoma nikdar; pohlevno je celó spravil marsikak trd nemški grižljaj po svojem mehkem grlu. Tako se je razširila tujščina v našem jeziku. Posebej se je zanesla tujščina v naš jezik po uradnikih, vojakih, kupčevalcih, popotnikih, knjigah in pridigarjih. Seveda niso bili ti pomagači za tuje besede vsi jednako močni, a kjer jih dela veliko, naredé naposled vendar le nekaj. Tako se je tudi v naš narodni jezik zatrosilo mnogo tujk. Poglejmo sedaj nekoliko, kako in kteri so pačili in kvarili naš lepi jezik.
1. Uradniki. Po nekterih slovenskih krajih, zlasti na Kranjskem, morajo uradniki rabiti dandanes slovenski jezik, kedar imajo pri njih Slovenci kaj opravka. Pisati morajo tudi slovenska pisma. Kdor zna slovensko čitati, lahko razume vsaj za potrebo tako pismo. Nekdaj pa je bilo vse drugače: po Kranjskem in Štajerskem je gospodovala v uradih sama nemščina, na Primorskem pa laščina. Slovenski kmet je dobival samo nemška pisma v roke, in le to je vedel, kar so mu iz njih povedali drugi. Namesto razkladanja naj opišem, kar sem sam izkusil v svoji mladosti. Moj oče, kmetovalec na Notranjskem, imeli so večkrat opravka z gosposko. Ker so skrbno hranili vsa pisma, bila jih je cela kopa. Tudi od naših prednikov se je bilo ohranilo mnogo starih pisarij, ktere so bile zaprte v posebni skrinjici. Vsi ti zaprašeni papirji so bili popisani s samimi nemškimi kavkastimi črkami; o kako grda in slaba je bila večinoma ta pisava! Nekaj listov je bilo tudi laških. Ko sem hodil v šolo in poznal nemške črke, moral sem očetu tu pa tam kaj poiskati med to navlako. Nikdar ne pozabim, kaka mi je tedaj predla. No, nekaj sem le spravil na dan, in tako so oče spoznali, ali je „úrtel“, ali „abgólenga“ (Abhandlung), „frciht“ (Verzicht) ali „tabalcjón“ (Intabulation). Že tedaj pa me je grabilo, da bi bil najrajši pometal v kot ali ogenj to nemško nadlogo, s ktero so mučili uradniki očeta in mene.
V uradnih pisarnah so vcepili v naše ljudi brez števila tujk. Kdor bi hotel vse to preiskovati, našel bi do sile smešnih, pa tudi jako žalostnih rečij. Naši uradniki niso znali slovenščine, ali prav nič, ali so jo pa lomili, da je bilo groza. Da bi bili kmetu po domače razložili to in ono, da bi mu bili lepo povedali, da bi mu bili dali v roko slovensko pisanje — čemu neki! Uradnik ni znal povedati, da se je ta stvar takó-le razsodila, in da se je napisala tá-le razsodba, ne, ampak: „Na, kmet, tukaj je »Urtheil«, tukaj je tvoja »folmoht«, tukaj »sekacjon«. Kmet pa si je moral zapomniti te čuda lepe besede, ako je hotel pri uradniku kaj opraviti. Tako se je navadil naš kmet takih besedij: abgólenga, ajnrihtenga, aptajlenga, arést, abdénc (Audienz), cajgnes, farboltar, ferštnar, glihenga, gmàh, jaga, jagar, kejha, kanclija, kantróht, kvartir, kvitenga, ledek, lon, mérkat, mitelj, pavar, pecirk, pijomtar, pitšrifta, noter rajhat (einreichen), rihta, rihtar, šacat, šacenga, šenkat, šenkenga, šintar, štrafat, tal, zašafat, itd. Te in jednake besede so spravili uradniki med ljudi. Kako velike težave so imeli naši ubogi očetje po uradniških pisarnah, tega mi mlajši ne umevamo lahko. Treba je vprašati starejše može, treba je slišati njih tožbe, kakor sem jih slišal od svojega očeta, treba je slišati o zaničevanju, ktero so trpeli: potem se ne čudimo, zakaj še dandanes kmet le težko spoštuje uradnika. Naš jezik pa ima od uradnikov vtisnjeno grdo znamenje, ktero treba sedaj izbrisati s tem, da pomečemo iz govorice omenjene grdobe in govorimo čisto slovenščino.
2. Da naši vojaki jako kvarijo naš jezik, kedar pridejo domú, o tem večkrat tožijo naši domoljubi. Priprost slovenski mladenič gre v vojake. Pri vojakih je službeni jezik nemški, zato si mora zapomniti naš mladenič mnogo nemških besed. Pa tudi sicer sliši mnogo nemških izrekov, kletvin in drugih rečij, ktere si polagoma zapomni. Znano je, da častniki ne znajo posebno dobro slovenščine; zato se je tudi naši mladeniči od njih ne morejo naučiti. Ko pa pridejo domú med svoje ljudi, želé se pokazati in celó pobahati; v ta namen rabijo vse tiste nemške besede, kar so se jih naučili. Treba je takega vojaka le poslušati, da se naučiš lepe slovenščine! Še sedaj mi zveni to in ono po ušesih, kar sem slišal od nekterih takih mogočnežev. Jeden postavim je govoril: „V Trstu smo šli na »šif«, v Raguzi smo »auštajgal’«, potem pa »cufus« na »gebirk«.“ Nekje sem se vozil z domačinom vojakom, ki je šel za dva dni na odpust. Pripovedoval mi je, kakšne vaje so imeli. Vedno je pravil, kako so zagledali „fanta“, potem zagrabili „fanta“, zapodili „fanta“, in tako dalje. Premišljal sem, kakšen „fant“ je vendar bil tisti, ki ga je zgrabila cela tropa vojakov. Naposled spoznam, da njegov „fant“ ne pomeni nič drugega kakor sovražnika. Sovražnik se namreč pravi po nemško „Feind“, naš junak pa je razumel „fant“. Koliko tujih spak je prišlo v naš jezik po naših „fantih“! A zatrosili bi jih še več, ko bi se našim ljudem ne zdelo le preneumno, kar govoré bivši vojaki. Tudi polagoma pozabijo onih budalostij, in jezik ima mir od te sovražne strani.
Naši vrli mladeniči naj spoštujejo tudi pri vojakih svoje matere jezik, govoré naj ga čisto in lepo, in naj se tudi ponašajo z njim. Kako veseli jih bodo domačini, ko bodo slišali po vrnitvi iz njih ust zopet milo domačo besedo!
3. Malokdo misli na to, koliko tujstva so prinesli v našo deželo kupčevalci. Dà, tudi jezik slovenski je mnogo trpel zaradi tujih kupčevalcev. Naj hvalimo Slovence za to ali za ono, hvaliti ne moremo njih poguma — ker ga nimajo. Mi smo skromni, pohlevni in si le malo upamo. Zato so imeli že od nekdaj kupčijo pri nas v rokah tujci, le malo smo se za njo brigali sami. Kakor kupčija, tako je bila tudi obrtnost mnogo preveč v tujih rokah. Pa saj še dandanes ni veliko boljše. Velika kupčija, obrtnost v tovarnah ali fabrikah je v tujih rokah, Slovenec služi k večjemu za postranskega delavca ali hlapca. Kako imenitna je kupčija, kako važna je obrtnost! Kdor ima to dvoje, ima denar, in kdor ima denar, ta je gospodar. Slovenec je hodil ponižno kupovat k Lahu ali Nemcu, ki se je milostno naselil med nami. Z blagom je kupil tudi tuja imena, in tako ima dandanes skoro za vsako blago le tuje ime. Kdor bi opazoval tujke v našem jeziku, videl bi vso zgodovino našo, pač žalostno in nesrečno. Tako je bilo tudi z obrtnostjo. Skoro večino orodja zaznamujemo s tujimi imeni. V ta namen povem nekaj tujk, da vidijo čitatelji, kaj nam je prinesla tuja kupčija in obrtnost: Antla, antvrhar, berkcajg, birkštat, birtoh, cajg, fanela, hosentrogar, kamižola, kampelj, kampljati, knof, kramar, lajbeč, malta, oštarija, pankeljc, šnodelj, štacuna, štifleti, šuštar, tišlar, vestja, žnidar, žnora.
Kdaj se bodemo postavili Slovenci v kupčiji in v obrtu na svoje noge? Pa glejmo ne le, da dobimo sami v roko, kar je domačega dela, ampak da tudi iztrebimo grde tujke iz svojega jezika. Prav bi bilo, da bi se držali lepih starih šeg in rabili domače blago. Kako vrli so bili nekdaj naši očetje, ko so se oblačili z domačim platnom, hodničnim za vsédnje, in s pražnim za praznik? Zadovoljni so bili s prtenimi hlačami, za boljše pa so imeli jirhovino. Moški in ženske so radi rabili domače sukno, in naši suknarji so imeli lep zaslužek. Ko je bilo pa mrzlo, oblekli so očka svoj kožuh, pa tudi mati so ga imeli, in dobro je grel oba, kakor je potrebno starim ljudem. Na glavo so devali klobuk s širokimi krajci, na noge pa črevlje na kveder. Vse se je nosilo dolgo, dolgo: sin je podedoval obleko po očetu, hči pa po materi. V predalih pa so se nabirali križevci in šmarne petice. Ko so se hoteli oče pobahati, vrgli so mošnjo po mizi, in bilo je veliko cvenka. Kupili so lahko dva jarma volov na pomlad, pa lepo oblekli vso družino. Tako se je živelo v starih časih po slovenskih hišah. A tuji hudobni duh jim je dal drugačne misli in jih navadil raznih tujih rečij. Tudi njih jezik se je popačil. Kaj ne, Slovenci, poboljšati se treba, tujstvo je treba izgnati, domačo hišo očistiti in zopet tako živeti, kakor nekdaj, srečno in zadovoljno.
4. Slovenec vzame rad palico v roko, pot pa pod noge. Rad vidi tuje kraje in pazno ogleduje tuje ljudi. A preveč rad posnema tujca, ker se urno poprime njegovih navad, dobrih, še rajši slabih. Naši slovenski popotniki nam prinesó tudi mnogo tujih besed iz tujine. Pa ne samo naši popotniki, ampak tudi tuji, ki prihajajo v našo deželo. Zlasti odkar drdrajo železnice po Slovenskem, dohaja leto za letom več tujcev v naše kraje. Poleg drugega nam prinašajo tudi tuje besede. Če govoriš nekoliko s kakim železničnim izprevodnikom, slišal bodeš tako slovenščino, da ti bode gomzelo po udih.
Res je prav in potrebno, da smo uljudni in prijazni s tujci, toda misliti moramo tudi na druge reči. Zaradi tujcev nikar ne kvarimo jezika; ne sramujmo se svojega pristnega jezika vpričo tujcev, ampak govorimo tako, kakor sicer. Zakaj bi se pa Nemec ne naučil od nas toliko slovenščine, kolikor mu je je treba za silo? Če hočem iti na Laško ali Francosko, moram se vsaj nekoliko naučiti laščine ali francoščine. Povsod velja to, samo za nas naj ne bi veljalo! Če ne pokažemo, kteri je naš materin jezik, ne bodo vedeli tujci nič o nas. Zato bodimo proti tujcem uljudni in prijazni, nikakor pa ne popustljivi.
5. Kdo bi si mislil, da so tudi po knjigah prišle tujke v naš jezik! Saj bi moral biti v knjigah najlepši in najčistejši jezik. Dà, tako bi moralo biti, pa ni bilo vedno. Slovenske knjige so jeli tiskati takrat, ko so zanesli k nam nemško ali lutrovsko vero. Te knjige so bile sicer pisane deloma precej dobro, vendar pa so pisatelji preveč rabili nemške besede. To umevamo lahko. Bili so nemško poučeni, čitali so samo nemške lutrovske knjige in tako pisali tudi za Slovence bolj v nemškem duhu. Pa tudi v poznejših knjigah so rabili prav radi nemške besede, zlasti v preteklem stoletju. A v našem stoletju se je obrnilo na boljše. Posebno prvi pesnik Valentin Vodnik in škof Ravnikar sta pisala čisto in lepo slovenščino, in za njima tudi drugi. Dandanes se trudijo vsi boljši pisatelji, da pišejo čisto in lepo. Knjige Mohorjeve družbe so pisane sploh v dobri slovenščini. Saj pa tudi hitro ločiš, ljubi čitatelj, dobro slovenščino od slabe. Kedar razumevaš kako knjigo lahko, kedar praviš sam pri sebi: „Ta pa piše tako, kakor mi govorimo,“ tedaj je slovenščina dobra, domača.
Žalostna resnica je, da so nektere knjige iz prejšnjih časov pisane slabše, kakor se govori med narodom. Tisti pisatelji pa, ki so se ozirali najbolj na jezik priprostega, nepokvarjenega ljudstva, pisali so najlepšo slovenščino. Slabo pisane knjige so zanesle veliko tujk med naše ljudi. Hvala Bogu, da je sedaj drugače. Sedaj se lahko vsak uči lepega jezika iz naših knjig, če tudi ne iz vseh. Zakaj nekteri naši pisatelji se nočejo dosti zmeniti za to, ali pišejo lepo ali grdo, ali pišejo tako, kakor se spodobi knjigam, ali pa kakor bi se spakovali. Zato kupujte le dobro pisane knjige! Vi pisatelji pa se potrudite za lepo slovenščino! Grevljar, krojač in drugi rokodelci se učé, predno delajo na svojo roko: kako je treba še le pisateljem učiti se, ki opravljajo tako imenitno delo!
6. Še celó pridigarji, oznanjevalci božje besede, spravili so nekdaj marsikako tujko med naše ljudi. Pa temu se ne čudimo in tudi ne moremo biti zaradi tega nič nevoljni. Slovenski duhovniki se niso po šolah učili prav nič slovenščine. Kdor je imel več veselja in prilike, prizadeval si je sam, da bi se naučil lepe slovenščine. Res so nekteri pridigarji in duhovniki iz prejšnjih časov pisali še precej lepo, kakor na pr. oče Janez od sv. Križa (Vipavskega, umrl l. 1714.), ali Matija Kastelec iz Novega mesta (umrl l. 1688.), toda sploh je bilo v tej stvari le težko kaj storiti, ker je povsod vladala in veljala le nemščina. Pridigarji so se naslanjali na nemščino, po nemškem kopitu so delali besede, po nemško so mislili, po slovensko pa govorili. Zato je bilo v naših molitvah do novejšega časa marsikaj čudnega. Da so pa ravno pridigarji ali duhovniki najbolj želeli poboljšati jezik in oznanjevati besedo božjo v lepi obliki, priča nam veliko število slovenskih pisateljev, ki so duhovskega stanu, ali na pr. tudi slovensko sv. pismo, ktero so izdali duhovniki konec minulega stoletja. Sploh pa je to resnično: ko bi ne bila sv. cerkev, ko bi ne bili mašniki rešili slovenščine v preteklih, po Koroškem tudi v sedanjih časih, že davno bi ne bilo več našega milega jezika. Posvetna gosposka bi ga bila odpravila, naše ljudstvo samo bi se ne bilo moglo ustavljati ponemčevanju.
3. Kako treba skrbeti za lepo slovenščino.
urediIz dosedanjega premišljevanja vidimo, kako je tujščina škodovala našemu jeziku. Morebiti poreče ta ali oni čitatelj: „Čemu bi toliko skrbeli za to stvar! Kaj je na tem, ali rabimo to besedo, ali drugo? Da se le razumemo med seboj, dovolj je.“ A ni tako, kakor govori tak mlačnež, in ni vse jedno, kako govorimo. Bog nam ni dal take mešanice, kakoršno imamo dandanes. Slovenec ima po rojstvu lepi svoj slovenski jezik, kterega naj zato tudi lepo govori in pazno varuje. Ali je to vse jedno, imaš li čisto ali umazano lice, trdno in novo ali zakrpano obleko? Ali je vse jedno, imaš li v roki pravi avstrijski ali napačni tuji denar? Ne, to ni vse jedno. Po božji volji govori Slovenec svoj materinski, lepi slovenski jezik, Nemec govori nemščino, Lah pa laščino. Vse tri pa med seboj mešati — to se ne sme. In pa, ali nimamo Slovenci nič spoštovanja do samih sebe? Ali nimamo nič ponosa? Sramota je, ponašati se s tujim blagom, še večja sramota pa, ponašati se s tujim blagom, če imaš dovolj svojega.
Če pa že imamo po nesreči tujke v svojem jeziku, tedaj treba dati Nemcu, kar je nemškega, Lahu, kar je laškega; sami imejmo, kar je našega. Jezik moramo osnažiti, govoriti moramo čisto slovenščino. Vsak Slovenec, zlasti vsakdo, ki čita knjige in se sme šteti za omikanca, naj se trudi, da govori lepo in čisto.
Tudi Nemci so imeli pred sto in petdesetimi leti veliko tujih, zlasti francoskih besed v svojem jeziku. Polagoma pa so jih odpravili in izrinili. Vendar pa potrpi nemščina še lažje s tujkami, kakor slovenščina; to vedó oni, ki poznajo dobro naš in pa nemški jezik.
Seveda je ta reč težavna, jako težavna. Že iz mlada smo vajeni tujk in jih rabimo tako, kakor dobre slovenske besede. Ni pa vsakteri Slovenec toliko poučen v jezikovnih rečeh, da bi znal ločiti pravo slovensko zrno od nemških plev. V ta namen morajo delati omikanci in izšolani Slovenci; ti morajo biti za lep vzgled manj poučenim, in tako bode jezik polagoma vedno lepši in milejši.
Prvo dolžnost, skrbeti za to potrebo, ima naša ljudska šola. Saj vsakdo vé in vsakdo trdi, da naj ljudska šola uči najprej materinščino, in sicer temeljito. Materinščina bodi podlaga vsemu drugemu nauku. Tu treba povedati, kako se slovenščina ne samo lepo piše, ampak tudi govori; povedati treba, kterih besed naj nikdar ne rabijo učenci, češ, da so grde in napačne. Povedati treba učencem, ktere besede naj se rabijo namesto tujk; pa ne samo povedati, ampak tudi vaditi treba učence v teh besedah, da jim postanejo čisto domače. Če tudi se otrók ne bode prijelo prav vse in bodo marsikaj pozabili, vendar bode nekoliko le ostalo. Saj se ne dá nobena stvar doseči kar mahoma, tem manj se dá popraviti tako dolga, stoletna, ukoreninjena napaka. Kako prijetno pa bode poslušati otroke, ki bodo govorili čisto slovenščino! Za ta namen povem vzgled. V nekem mestu na Slovenskem je bila sicer dobra šola, v kteri so pa otroci — kakor po mestih navadno — govorili jako spačeno slovenščino. Voditelja je to peklo, in velikokrat je bil nevoljen zaradi tega. „Tu treba drugače začeti,“ misli si on, in spiše na list vse tiste dobre slovenske besede, namesto kterih so rabili otroci tujke. Ta list dá učiteljem in naroči, naj se otroci naučé in tudi privadijo teh besed, onih pa naj ne rabijo. Hitro je bilo boljše: otroci so nehali govoriti po tuje; če so se pa nekterikrat malo spozabili, lahko jih je bilo opozoriti na napako. Mislim, naši slovenski učitelji so dovolj vneti za materinščino, da jim ni treba še nujnejše priporočati te prošnje.
Stariši seveda bi za to stvar storili lahko še največ, dobra mati bi naučila svoje dete čiste slovenske besede. Toda stariši največkrat te stvari ne umevajo. Prav je torej, da jih kdo včasi na to opozori. Dandanes se zgodi to prav lahko, in stariši se ne bodo ustavljali takemu nasvetu. Drugače je bilo nekdaj. Kolikokrat sem slišal iz ust svojih starišev — kdo bi dobrim, priprostim ljudem to zameril — kako dobro je, če zna človek nemški! Dobri oče so imeli brez števila težav z nemškimi uradniki, torej so seveda želeli, naj bi sin boljše znal braniti svoje pravice in lahko povedal ktero gospodu v obraz. Dandanes pa vé tudi priprosti kmet, da ima njegov jezik take pravice, kakoršne ima nemški, torej se ne poteguje več toliko za nemščino. Rad ti poreče: „Saj res, govoriti je treba lepo in prav domače, ne pa se pačiti po slovensko in nemško.“
Pridigar uči na prižnici božjo besedo. Prvi njegov namen je, da pové božjo resnico natančno. Prižnica ni šola za jezik, za lepo govorjenje, za čiste besede. Sv. Avguštin je rekel: „Boljše, da nas grajajo jezikoslovci, kakor da bi nas ne umevali ljudje.“ Vendar ni nikjer zapisano, naj pridigar govori grdo in tuje. Narobe, truditi se treba pridigarju za lepo posodo nebeških naukov. Čim bolj vzvišeni in dragoceni so nauki, tem boljša bodi tudi beseda, s ktero jih oznanjamo. Zakaj bi se prav beseda božja oznanjala v najslabšem jeziku! No, dandanes skoro ni treba tega prositi; naši pridigarji govoré povsod lepo, ljudje pa jih radi poslušajo. Če bi pridigar mislil, da kake čiste slovenske besede niso umeli njegovi poslušalci, naj jo pojasni z drugo, umevnejšo besedo. Naši vrli Slovenci pa se naj trudijo, da govoré domá tako, kakor so slišali v cerkvi. Po tej poti se bode kmalu udomačila pri nas čista slovenščina.
Tudi knjige naj se pišejo pri nas v čisti slovenščini. Mnogi pisalci tako delajo. Nekteri pa ravnajo vendar napačno. Kedar pišejo za ljudstvo — kakor pravijo — tedaj pišejo tako neroden jezik, da je sramotno za naše slovstvo. Takih knjig nikar ne kupujte! A drugi pisalci delajo zopet napačno na drug način. Zavijajo radi po hrvatsko, ali celó po češko in rusko ter mislijo, da je to lepo. To pa ni lepo, ampak je neumno. Mi smo Slovenci in govorimo slovenski jezik. Kdor hoče pisati za nas, piše naj po naše, po slovensko. Če noče ali ne zna tako, naj se nikar ne sili med pisatelje.
Ob tej priliki omenjam neko stvar, ki jo včasi slišiš med Slovenci. Pravijo namreč, da so knjige pisane v preveč visokem in nedomačem jeziku. No, to je včasi res, nekteri pisalci ne znajo ali ne morejo pisati prav lahko in jasno. Priprosti čitatelj jih ne umeva lahko. Toda, če se huduješ nad takimi pisalci zato, ker ne rabijo grdih besed, ampak samo domače slovenske, tedaj delaš napačno. Če tudi ne umevaš précej v začetku vsega, umeval pa bodeš vedno lažje in naposled sam sebi rekel: „To je pa res lepo.“ Nikar ne poslušaj tistih starokopitnežev in sitnežev, ki znajo slovenščini samo zabavljati, učiti se je pa ne marajo. Poznam nektere take može celó iz visokih stanov, ki pravijo, da so Slovenci, a pravijo tudi, da hočejo samo „kranjsko špraho“, ne pa novega „hrvatskega jezika“. Čitatelj, takih nespametnežev ne poslušaj; oni niso naši prijatelji, ampak nasprotniki. Učijo se nemško in najrajši govoré po nemško. Kedar pa povedó kaj po slovensko, govoré, da je groza. Takim recite, naj držé jezik za zobmi, kedar se gre za slovenščino. Če hočejo, naj sodijo o drugih jezikih, naša slovenščina pa ne potrebuje takih zagovornikov.
Dà, tudi pisatelji storé lahko veliko, veliko, da se bode očistila naša slovenščina. Le skrbno, le prijetno pišite, da bodo naši mili rojaki radi in z veseljem čitali take knjige. Potem se bodo tudi radi oprijemali vsega, kar bodo dobivali v njih.
Naposled omenjamo še dijake, ki lahko na počitnicah učé svoje domačine lepega jezika, seveda, če so se ga sami naučili v šoli. Zato naj nikar ne zanašajo takih besed domú, kakoršne so té-le: Cajgnes, prifenga, štruftar; zlasti pa naj se varujejo cvajarjev in drajarjev. Favlencarji naj naredé durhmarš kam gor na Nemško, kjer menda težko čakajo takih buršev.
4. Nektere tujke, kterih se je treba ogibati.
urediDa bodo naši priprosti Slovenci vedeli, ktere besede so tuje, kterih se je torej treba ogibati, sestavil sem tukaj nektere navadnejše, ki so meni znane. Ni pa po vseh krajih jednako: po nekterih krajih imajo manj tujk, po drugih več; tukaj imajo bolj laške besede, drugod pa bolj nemške. Ne kaže mi — in skoro nemogoče je, da bi tukaj vse zbral in jih podal čitatelju.[1] Dovolj je, če se Slovenec ogiblje najprej najnavadnejših, druge bode polagoma spoznal sam in se jih ogibal. Zraven tujk smo zapisali dobre in lepe slovenske besede, da si jih vsakdo lahko zapomni.
Adijo = z Bogom.
ahtati, ahtati se = paziti, varovati se.
ahtenga = pazljivost, spoštovanje.
ajbiš = slez.
ajbište = slezov čaj, slezovec.
ajfer = vnetost, gorečnost.
ajmoht = obara, zakuha.
ajnrihtenga = oprava, pohištvo.
ajnrukati = iti k vojaštvu, k vojakom.
ajzenpon = železnica.
aklih = izbirčen, zamerljiv.
akorát = ravno ali prav tako, natančno, do pičice.
almožna (ajmožna) = miloščina.
andlati = delati, storiti.
andoht = pobožnost, cerkvena svečanost.
antlja, antvela = brisalka.
antvrt = odgovor.
antvrh = rokodelstvo.
antvrhar = rokodelec.
atrés = naslov, napis.
avtah = peča.
Bagrl = voziček.
bal = ples.
bêkselj = menjica, (pri železnici) menjava.
bengljati = mahljati.
beštja = grda žival, zverina, zver.
biks = voščilo, črnilo za črevlje.
biksati= črevlje voščiti, gladiti, črniti.
bircavs = gostilna, krčma.
birfel = kocka.
birtoh = predpasnik.
birt = krčmar, gostilničar.
blek (flek) = zaplata, krpa.
bognar = kolar.
božji žlak = kap, mrtvoud.
britof = pokopališče.
brumen = pobožen.
Cagar = kazalec.
cagati = obupovati, omahovati.
cahen = znamenje.
cahnati = risati.
cajgnes = izpričevalo.
cajg, cajh = tkanina, platnina.
cajt = čas.
cajtenge = časnik, časopis.
cartljati = mehkužiti.
cedelc, cegelc = list, listek.
cerati (cirati) = použivati, porabljati.
cifra = številka.
cigara = smodka.
cimer = soba.
cimper = podstrešje.
cimprati = tesati.
cimperman = tesar.
cinast = kositren.
cir = lišp, lepotičje; cirati = lišpati.
cmav = premalo.
cveč = preveč.
cof = kita, pletenka; čop, šop (za Quaste).
cóla (pri meri) = palec.
copernik = čarovnik.
cruk = nazaj.
cufati = skubsti.
cug, cuh = vlak (pri železnici); v zadnjih cugih = v zadnjih izdihljajih; (pri vetru) prepih.
cukar = sladkor.
cušpajs = prikuha.
cviblati = dvomiti.
Čenš, čemš, čenž, činž = obrest.
činkvin = petérka.
čveženj = žica.
Derehtar = ravnatelj, vodja, voditelj.
drakslar, drakslati = strugar, stružiti.
drat = žica.
drukati = tiskati.
Erb, érbat (verb) = dedič, podedovati.
erlavbati = dovoliti.
êrleh = pošten.
Facol, facalet, facanetelj = robec.
fajerc = užigalnica.
fajfa = pipa.
fajhten = vlažen.
fajmošter = župnik.
fajn (faj) = lep, dober, vrl.
falot = pobalin, malopridnež.
farba = barva, boja.
fara = župnija; farovž = župnišče.
farant = delopust.
favlast = len; favlencar = lenuh.
fehtati = prositi; fehtati se = boriti, truditi se.
fejst = vrl, čvrst, lep, čeden.
ferdaman = proklet.
finfar = petak.
firheng, firlenk = zastor.
fingrat = naprstek.
firbec = radovednost.
firkel = bokal, firtah, glej birtoh.
flaša = steklenica.
fleten = lep, čeden, ličen.
flika = záplata, krpa.
flisek = priden, uren.
foglovž = ptičnik, ptičnica.
fokselni = norčije.
folk = ljudstvo, narod.
fovš = napačen; goljufen; nevoščljiv.
frajla = gospica, gospodična.
frajleh = kajpada, seveda.
frakelj = stekleničica, merica.
frdirbati = pokvariti.
frej = prost; frejbilih ali frejvoljen = radovoljen.
frišen = svež, čist, hladen.
frušk, fruštek = zajutrek.
furati, furman = voziti, voznik.
futer, fotar = klaja, piča; podlaga.
Gajžla = bič, korobač.
gajžlati = bičati.
gank = hodišče, hodnik.
gasa = ulica.
gavge = vislice.
gavtre = pregraja, ograja.
gift = strup; giftat se = jeziti se.
giht = putika, protin.
glaž = steklo; glažar = steklar; glažovna = steklovina.
glid, gled = ud.
glih = jednak, raven; glihat = ravnati, poravnati, pogajati se (pri kupčiji).
gmah = mir; na gmah = na miru.
gmajna = občestvo, pašnik.
gmej, gmejn, gmaj = priprost, prost, navaden, nizek.
gmirati = množiti.
gnada = milost.
golant = priljuden.
grèlj, grilj = muren, ščurek.
grant (grunt) = zemljišče, zemlja; podstav.
grešt (rešt) = oder.
griht = sodnija; pecirks- = okrajna sodnija.
grinta, grintav = krasta, srab, garje; srabljiv, garjev.
grob (gruob) = surov, neotesan.
gruntar = zemljak.
gvant = obleka.
gver, gvir = puška.
gvirc = dišava, začimba.
gvirati = vztrpeti, vztrajati.
gvišen = gotovo, trdno, izvestno.
Hakel = kljukica.
hautman = stotnik; pezirks- = okrajni glavar.
heklati = kvačkati.
holt = stoj; to je holt tako = to je pač tako.
huzntrogar (haftre) = naramnica.
Ica = vročina, vnetost.
Ja = dà.
Jaga = lov; jagar = lovec.
jemperga, herperje = prenočišče.
joger = učenec.
joh = oral.
Kampelj = glavnik; kampljati = česati.
kanal = vodotok, struga.
kananir = topničar.
kancelj = prižnica.
kanclija = pisarna.
kasa = blagajnica.
kaufinan = kupčevalec, trgovec.
keha, kejha = ječa, zapor.
kelnar, kelnarca = natakar, natakarica.
kerlc = junak, korenjak.
ketna = veriga.
kevdar = klet.
klaftra = seženj.
klajder = obleka; klajdrati = oblačiti, obleči.
klajderkosten = omara za obleko.
klófati = iztepati, izprašiti.
klošter = samostan.
knedelj = cmok.
knof = gumb.
kofèhavs = kavarna.
kofer = kovčeg.
kolop = v skok.
komanda (kamanda), komandirati = povelje, zapovedovati.
komis = kruh vojaški.
kompanija = družba, stotnija vojakov.
koprolj = desetnik.
korba = jerbas, pletenica.
kosarna = vojašnica.
kôsten = omara.
košta = hrana.
koštati = stati, veljati.
koštenga = stroški.
krdit = veljava, vera, up.
krôgelj, krogeljc = zavratnik, ovratnik.
króta, kruota = krastača.
krugla = vrč.
kselj = pomočnik.
ksiht = obraz.
kšir = posoda, oprega.
kunšten = zveden, umen.
kušniti = poljubiti.
Ladeljc = predel.
lajbeljc, lajbič = telovnik.
lajhtar = svečnik.
lajšta = skoba, letva.
larfa = krinka.
ledek = neoženjen, neomožena.
leder = usnje; ledrar = usnjar.
left, luft = zrak, vzduh.
legnat = prilika.
lemenat = semenišče.
lenir = ravnilo.
lenirati = črtati.
lešt, lušt = veselje, nagon.
lojtra = lestvica.
lon = plačilo; Bog lonaj = Bog plati, plačaj!
luftati = zračiti, prevetriti.
luster = lestenec.
lušten = prijeten, kratkočasen.
Manira = vedenje, olikanost; manirlèh = olikano.
marela = dežnik.
marinar = mornar.
marka = znamka za pismo; beleg.
marof = pristava.
martra, martrati = muka, mučiti, sveta, bridka martra = razpelo, križ.
medajla = svetinja, kolajna.
meldati = naznaniti.
menažerija = zverinjak.
mežnar = cerkovnik.
merkati = pomnili, zapomniti se.
mitelj = pomoček, pomagilo.
módel = podoba, obrazec.
môntelj = plašč.
moróst = močvirje, mah, blato.
muja = trud; mujati se = truditi se.
Naftelj = zapon, zaponec, zapenec, zapenica (dedec in baba).
natirlih = naravno.
necati = mrežo plesti.
negmašen = nemiren.
nucati = rabiti, potrebovati.
Obšed, obšid = slovo, odpust (od vojakov).
obšesan = obledel, opaljen.
obzec, ozbec = peta (na čevlju).
odlar = orel.
ofer = dar, darovanje; ofrati = darovati.
oferten = ničemuren, gizdav.
ofart = napuh, gizdavost.
ohcet (ofcet) = ženitovanje.
orenga, ordenga = red.
oširati (konja) = opraviti.
Pacáti = mazati.
pácati = močiti, mečiti.
packa = zmazek, nečednež.
pajngof = kolodvor.
pakelc = zveženj, povezek.
pankeljc = trak.
paver = kmet.
pecirk = okraj.
pecirkshauptman = okrajni glavar.
pedénati = streči.
pedéntar = služabnik, sluga.
peglati = gladiti, likati; peglezen = gladilo, likalnik.
pekláti, petláti = beračiti; pekler = berač.
pèld = podoba, slika.
penzelj = čopič.
peštélati = naročiti.
pinta, pinkeljc = zavratnica.
pir = pivo.
plaàc = trg.
plajšteft, plajbezen = svinčnik.
platelje = list; platljati = listati.
plavšati = kvasiti; plavšar = kvasač, žverga.
póden = tlak.
pogen = pola.
pogirvati = zahtevati, hoteti.
pókati = zavijati, vlagati.
pokenport = zalizci.
polbirati = obriti; polbirar = brivec.
polkne = oboknice, veternice.
póna = železnica.
pós = potni list.
povšter = blazina, podzglavje.
prata = pečenka.
priftošelj = listnica.
priftrogar = pismonosec, listonoša.
prônd, pront = prisad; snet (na žitu), črni ovčič (pri živalih).
pucati = snažiti.
pukelj = grba; pukljast = grbast.
pulfer, purfelj, purbelj = smodnik.
pušelj = snopič; naročaj (sena); pušeljc = šop; kita (cvetlic).
Rajfenk = dimnik; rajfenkirar = dimnikar.
rajtati = računati, šteti, misliti.
rajža = pot, potovanje; rajžati = potovati.
ravbar = ropar, tolovaj.
ravfati se = rovati, pretepati se.
regeljca = pravilo.
regirati = vladati.
rekeljc = suknja.
ribežen, ribeželj = strgača, strgalnik.
ribati = strgati, drgati.
rihta = sodba, sodišče; jed; rihtar = sodnik; pecirksribtar = okrajni sodnik.
rihtati (koga) = v red devati, ravnati.
rihtefc = prav, pravilno.
rinka, rinčica = prstan.
rištenga = oprava, priprava.
ror = cev.
rukati = trgati, rovati, potegniti.
Servét = prtič.
skomandirati = napraviti, dognati.
soldat = vojak.
spucati = osnažiti.
Šac = zaklad.
šacati = ceniti.
šajba = šipa; kolce, kolesce.
šajtrga = samotežka, samokolnica.
šala, šalca = skleda, skledica.
šefla = korec, korček, zajemalka.
šekast = lisast.
šek, šekelj = lisec, lisast konj.
šenkati = podariti; šenkenga = dar, darilo.
šikati se = spodobiti se.
šikoven = pripraven, uren, spreten.
šimelj = belec.
šimfati = zmerjati, zbadati.
šintar = konjederec.
šintelj, šinkl = deska, skodla.
škarnicelj = zavitek, zavoj, šlapca.
šlebedra = mevža (človek).
šlingati = prepletati.
šlosar = ključar.
šmera, šmir = mazilo za kola, kolomaz.
šmorn = cvrtje.
šnajcar = vsekač, utrinjalo.
šnef = kljunač.
šnite = rezljaji.
šnitleh = drobnjak.
šnodelj, šnola = zapona.
šnofati = nosljati.
šnops = žganje.
šnurport = brke.
šorf = oster.
špacirati = izprehajati se, šetati.
špampet = posleljnjak.
šparati = varčevati, varčno ravnati, štediti, hraniti.
špas = šala.
špegle = naočnice, naočniki.
špegu = ogledalo.
špeh = slanina.
špelj, špilj = igra.
špendati, špendirati = dati za kaj, podariti.
špica = ost, ostrina; špičast = oster, rtast, poostren.
špilati = igrati.
špiža = jed.
šporherd = železno ognjišče.
špot = zasramovanje.
špraha = jezik.
šprica = brizgalnica, brizgla.
šranga = mitnica; prečnik.
šravf = vijak.
šretelj, šrot = svinec, strelivo, zrno.
šribar = pisar; šribati = pisati.
šfacjon = postaja.
štacuna = prodajalnica.
štacunar = prodajalec.
štajnkoln = premog.
štala = hlev.
štamcar, štancar, štamec = kamenar, kamnosek.
štanga = drog.
štant = prodajalnica; najem; napr. v štant dati = v najem dati.
štedènt = dijak.
štèl = ročaj, ročnik.
štenf, štonf, štunf = nogavica.
štempelj = kolek; štempljati = kolkovati.
štenge = stopnice.
štiftenga = ustanova.
štikati = vezti (vezem).
štiklc = kos, košček.
štima = glas.
štirka = škrob štirna = vodnjak.
štokš = polenovka.
štopsel = zamašek.
štopati = mašiti.
štrafati = kaznovati.
štrafenga (štrof) = kazen.
štrih = črta; štrihati = črtati, mazati.
štrafast = progast.
štraja = stelja.
štrèk (štrika) = vrv, konopec.
štrikati = plesti.
štukati = sestavljati.
šumašter = učitelj.
šunder = hrup, vrišč.
šunka, šunken = gnjat, pleče, krača.
šupa = kolnica, lopa.
šus (šès) = strel, streljaj.
šuštar, šoštar = črevljar.
švoger, šoger, šogerna = svak, svast, svakinja.
švoh = slab, slaboten.
Tadlati = grajati.
tadov = hiba, nedostatek.
tal = del.
tavleh, tauglih = sposoben.
tavžent = tisoč.
tê = čaj.
tifus = vročinska bolezen, legar.
tišlar = mizar.
tobakira = tobačnica.
topelt = dvojen.
tòšelj = torbica.
trabtar (trohtar) = lijak.
trahtati = misliti, poželeti.
trahtament = gostarija.
trahtirati = pogostovati.
trón = prestol.
trošt = tolažba.
truga = rakev, krsta.
Ukánce, vakance = počitnice.
unterholtnga = zabava.
urkétna = verižica za uro.
urmohar = urar.
uržoh = vzrok.
Vahta = straža; vahtar, vahtati = stražnik, stražiti.
vandrati = potovati; vandrovec = popotnik
velb = obok; velbati = obokati.
velbič = shramba.
vestja = telovnik.
vestirati = preiskati.
viža = napev, način.
Zeksar = šestica, desetica.
zeselj = stol.
zoc = gošča (v kavi).
Žajfa = milo.
žakelj = vreča.
žavba = mazilo, maža.
žavbern = lep, ličen.
žida = svila; židan = svilnat.
žiher = varen; lahko, svobodno.
žlahta = sorodstvo, sorodniki.
žlahten = plemenit.
žlak = udarec, rana.
žleht = slab, malopriden, nagajiv.
žmàh = slast, okus; žmahten = okusen.
žnable = ustnice.
žnidar = krojač.
žnora = vrvica, motvoz.
žovnir = vojak.
župa = juha.
- ↑ Leta 1863. je objavil Nikomed Ravnikar v Zagrebu: „Kratek kranjsko-slovenski besednjak“, ki je namenjen iztrebljevanju tujih besed iz čistega slovenskega jezika. Mala knjižica je jako dobra. Umevno je, da se naslednji zapisek besed ujema nekoliko s tem besednjačkom.