Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem

Slovenci v šomodski županiji na Ogrskem: Zgodovinopisna, narodopisna in književna črtica Anton Trstenjak

Izdano:	Slovenski narod 20. 2. 1905 (41), 21. 2. 1905 (42), 22. 2. 1905 (43), 23. 2. 1905 (44), 24. 2. 1905 (45), 27. 2. 1905 (47), 28. 2. 1905 (48), 2. 3. 1905 (50), 6. 3. 1905 (53), 7. 3. 1905 (54), 9. 3. 1905 (56), 13. 3. 1905 (59), 14. 3. 1905 (60), 15. 3. 1905 (61), 16. 3. 1905 (62), 17. 3. 1905 (63), 20. 3. 1905 (65), 21. 3. 1905 (66), 22. 3. 1905 (67)
Viri:	dlib 41, dlib 42, dlib 43, dlib 44, dlib 45, dlib 47, dlib 48, dlib 50, dlib 53, dlib 54, dlib 56, dlib 59, dlib 60, dlib 61, dlib 62, dlib 63, dlib 65, dlib 66, dlib 67
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Taranj.

Kaj je to, Taranj? Še nikdar nismo slišali tega imena! To je vas; ne pravim mažarska vas, nego vas z mažarskim imenom. Taranj je vas daleč doli v šomodski županiji na Ogrskem. O njej nismo vedeli ničesar. Nismo vedeli, da v tej vasi že čez dvesto let prebivajo Slovenci. Znano nam je, da prebivajo Slovenci v železni in zaladski stolici; a da jih je usoda vrgla tudi doli v šomodsko županjo, tega nismo vedeli. Taranjski Slovenci spadajo torej tudi v naše slovensko kolo.

Ne mmogo, nekaj pa vendar se pomnožuje s taranjskimi Slovenci število vseh Slovencev. Izven Avstrije živi danes 223 800 Slovencev. Ti Slovenci so odtrgani od nas, živé ponajveč za e v drugih državah, zato pa je naša dolžnost, da se zanimamo za njih sedanjo usodo.

Po zadnjem narodnem štetju bilo je Slovencev:

• I. V Avstriji:
  • na Štajerskem ......................... 409.531
  • Koroškem ............................ 90.495
  • Kranjskem ........................... 475.302
  • v Trstu z okolico ..................... 24.679
  • na Goriškem in Gradičanskem ........... 140.582
  • v Istri ............................... 47.717
  • v ostalih deželah skupaj .............. 4.474
    • skupaj ............................... 1,192.780

• II. Na Ogrskem:
  • v zaladski stolici ......... 21.932
  • v železni stolici .......... 51.006
  • v šomodski stolici ......... 1.597
    • skupaj .................... 74.535

• III. Na Beneškem ...... 40.000
• IV. V Ameriki ......... 100.000
• V. Na Pruskem ......... 6.265
• VI. V Afriki .......... 3.000
  • skupaj ............... 149.265

• Torej v Avstriji ... 1, 192.780
• izven Avstrije ..... 223.800
  • skupaj ............ 1,416.580

A to število ni zanesljivo. Vseh Slovencev je gotovo najmanj 1,450.000 (Lobor Niederle).

Bavili se bodemo s Slovenci in Hrvati, kateri zavzemajo zapadno stran Ogrskega, a to je dolga in ravna črta, katera sega od Dunaja pa do Zemuna. Na zapadni strani Ogrskega dovršena je prva doba slavljanskega življenja. To je bila doba panonskih Slovencev, kateri so v narodni borbi izginili za vekomaj. Panonski Slovenci so se pomažarili, a ohranili so se njih potomci, namreč današnji Slovenci ob Muri. Na teh Slovencih se začenja druga doba, a to je zopet doba mažarizacije.

V tej drugi dobi dohitela je Slovence na Ogrskem še druga nesreča: razdvojila jih je reformacija. Malo nam je bila ta doba znana, zato hočem pripovedovati nekaj o Slovencih v Taranju, potem pa še o onih Slovencih, kateri so se naselili in prebivali v šurdanski okolici.

Zasledil sem po naključju, ko sem se lani zopet mudil na Prekmurskem, da se na jugu od mesta Nagy Atád v šomodski županji nahaja precej velika slovenska vas^[1] Zanimalo me je izvedeti, káka usoda je zanesla naše rojake v oddaljeno mažarsko vas in od kod so se ti Slovenci premaknili daleč na jug. Da bi videl, kako živé in kako so vplivale sosednje mažrske vasi na njih jezik in običaje, sklenil sem ogledati si to omamljeno slovensko vas.

Oborožil sem se s špecijalnimi kartami, označil sem si pota, koder mi bode potovati, in tako sem krenil iz Ormoža. Zahteval sem vozni listek do Nagy Atáda, ali uradnik me je debelo gledal; ni vedel, kje je ta Nagy Atád. Slučajno je bil na kolodvoru neki Tirolec, kateri je tudi bil na potu v one kraje, in ta je železniškega uradnika in mene rešil iz stiske. — Svetoval mi je, da se mi je najprvo voziti do Mura-Keresztura. Vzel sem torej vozni listek do Kerestura, ki leži izven Mejumurja.

Ko smo že imeli Čakovec za seboj in se nam je odprla lepa mejumurska ravan, rekel mi je Tirolec: »Glejte, tukaj se začenjajo prve mažarske vasi, zdaj prihajamo v trde Mažare.« Hotel me je poučiti o pokrajini in ljudeh in ni vedel, da so meni ti kraji in ljudje bolj znani nego njemu. A po čem je mož tako sodil? Na postajah so napisi samo mažarski in zato je mislil, kakor misli vsak popotnik, kateri tod potuje in sodi le po vnanjščini. Postaje dalje od Čakovca pa so: Kis-Szabadka, Mura-Király, Aleó-Mihalyefalva, Kotor-Aleó-Domboru. Tako se zovejo postaje po bližnjih vaseh, a to so čiste hrvaške vasi v Mejumuru. Iz Subotice so napravili Mažari Szabadka, najzavednejše hrvaško selo Dolnji Kraljevec se je prelevil v Aleó-Mihalyefalva, veliko hrvaško selo Kotoriba je postal Kotor, a Dolnjo Dubravo so prekrstili Mažari v Aleó Domboru! Na tak način so Mažari pomažarili ne samo vse hrvaške vasi, ampak tudi vse ostale slavljanske vasi v magyarországu. Na zemljevidih in v uradnih spisih rabijo se le pomažarjena imena.

Ako pa človek le malce pogleda na polje in travnike, mimo katerih vozi vlak, uveri se takoj, da ljudje, kateri tod delajo, niso ni najmanj podobni Mažarom, niti po noši, niti po tipih, niti po govoru. In tega narodnega značaja hrvaških vasi in hrvaških prebivalcev v Mejumurju, če tudi bi rado, ne more izbrisati in ugonobiti nobena, niti mažarska sila.

Ni še temu petdeset let, da je bilo Mejumurje spojeno s Hrvaško. Mažari so ta biser odtrgali od trojedne kraljevine ter ga priklopili magyarorazágu, tako da je zdaj Drava meja med Hrvaško in Ogrsko. Le v cerkvenih stvareh spadajo Hrvati v Mejumurju v zagrebško škofijo, toda Mažari se tudijo, kako bi jih odtrgali od Zagreba in jih podvrgli mažarski škofiji. Za probujo Mejumorcev stori danes največ list »Naše Pravice«, katerega izdaja v Varaždinu hrvaški rodoljub in odvetnik dr. Pero Magdić. Le škoda je, da je list prepovedan v Mejumurju. Vlada zaplenjuje vsako številko »Naših Pravic«; bile so celo hišne preiskave pri hrvaških duhovnikih, o katerih se je slutilo, da so v zvezi z »Našimi Pravicami«.

Kotoriba je zadnja postaja v Mejumurju. Sosednji Slovenci pravijo Medžimurje, a Hrvati Medžumurje. Iz Kotoribe smo dospeli v Kerestur (mažarski Mura Keresztur), to je mažarska vas na drugi strani Mure, torej izven Mejumurja. Odtod nas je privedel vlak v Zakon (maž. Zákány), iz Zakona pa v Gjekenice (Gyézényes).

Nahajamo se v šomodski županiji in vozimo se mimo vasi, v katerih prebivajo Hrvati. Iz Gjekenic sem se vozil v Somogyszobb, od koder sem imel še eno postajo do Nagy Atáda.

Ker bi v Somogyszobbu moral čakati do prihodnjega vlaka čez tri ure, mahnil sem jo takoj peš po cesti do Nagy Atáda. Ta pot je dolga osem kilometrov. Dolga je to in slaba cesta; dolga zato, ker je dolgočasna. Ves čas ne vidiš okrog sebe nič. Nizki gozdovi ti zakrivajo pogled v daljavo, a koder se razprostirajo nedogledna polja, ne vidiš nič drugega nego sama polja brez konca in kraja. Jeseni je tukaj, ko nič več ne rase, posebno dolgočasno in mrtvo. Kmetske hišice ne vidiš nobene, le v daljavi se nekakaj beli a to je grofovska pristava. Ob cesti so zasajene takozvane pame, katere te opozarjajo, da še ceste ne bode dolgo konec To je svet, kateri ti daje pravi pojem o ogrski pusti. Beseda je slovenska, Mažari so si jo izposodili od nas, ker niso imeli svoje besede, s katero bi imenovali puste kraje.

Nekoliko sem se že približeval Velikemu Atadu, ko sem zapazil, da prihaja iz gozda voz. Mlad Mažar je vozil drva v Nagy Atád. Počakal sem ga in poprosil, da me vzame na voz. Dečko me je pogledal nezaupno; zdelo se mu je čudno, da se hočem ž njim voziti. Govoril je samo mažarski in ni umel niti ene nemške ali hrvaške besede. Nahajamo se v kraju, koder prebivajo Mažari.

Nagy Atád je majhno mažarsko mestece. Ima lepe snažne hišice. Trgovske tvrdke nas spominjajo, da so tudi tu bivali nekdaj naši sorodniki. Tu so trgovci: Berkovits, Kovacs, Horvath, toda zdaj Mažari.

Od Atáda naravnost proti jutru drži cesta v bližnjo vas, hoda je poldrugo uro, a to je vas Tarany. S severne in iztočne strani obkoljujejo jo mažarske vasi, le dalje na jugu, ob levem bregu Drave stanujejo Hrvati.

Vas Tarany je slovenska vas.

Ko sem se približaval vasi, srečaval sem ljudi, kmete in kmetice, kateri so šli po isti cesti v Nagy Atád. Po noši in obrazih sem jih spoznal. Takih ljudi v taki noši videl sem že mnogo v železni županiji med Rabo in Muro. Začel sem jih nagovarjati slovenski in nisem se zmotil. Odgovarjali so mi lepo slovenski, govorili so ravno tako, kakor govore Prekrmurci. Prišel sem do prve hiše v vasi. Na njivi je mati kopala krompir, a okrog nje sta se igrali dve hčerki. Ko sta me zapazili, začeli ste peti. Kričali sta, kar se je dalo, in nisem mogel razumeti besed. Ko sem bil že blizu, videl sem, da dekletci pojeta mažarski. Peli pa sta neko pesem, v kateri je bila vsaka peta beseda »magyarország«. Mati je z menoj govorila slovenski. Bila je Slovenka iz Taranja. Vprašal sem jo, kaj pojeta otroka, in rekla mi je, da pojeta mažarsko pesem katere sta se naučili v šoli. A kaj pojeta? Odgovorila mi je ženica: »kako je lep magyarország, kako je dobro v njem in ga srčno ljubimo«. »»Mati, ali je to istina««, vprašam jo, »»ali se vam res dobro godi?«« »Nič nimamo dobrega«, tožila mi je žena, »slabo nam je, ker smo vsi veliki siromaki«. Potem pa sem rekel, da ni istina, kar otroka pojeta, in ženica je bila tiho.

V slovenski vasi sem. Taranj je vas, kakršne so vse slovenske vasi. Videl sem take vasi v železni stolici. Vas je podolgata, hišice stoje ob obeh straneh ceste. Pred hišicami se razteza, kakor je dolga vas, ograja, hišice so s pročeljem (svisli) obrnene na cesto, med njimi je dvor, a za njimi drevje. Na koncu vasi je cerkvica, poleg cerkvice župnišče in šola; v bližini stanuje gospod notariuš in tu je tudi krčma, v kateri toči mažarski Jud sila slabo vino. Župnik, učitelj, notariuš in Jud, to je takozvana inteligencija v Taranju.

Važno je bilo zame, kako se seznaniti s to gospodo. Z župnikom bi že uhajal, ali njega ni bilo doma. Učitelju in notariušu nisem zaupal; naposled sem si mislil, da mi tega znanstva ni neobhodno potreba. Kar bodem hotel izvedeti, to bode znal Jud in to bodo znali moji rojaki. In tako je bilo naj bolje. Govoril sem z ljudmi v vasi in od njih sem najbolje izvedel, kako žive in kakšne imajo običaje.

Po zadnjem ljudskem štetju šteje vas Taranj 1597 Slovencev. Tako zatrjuje statistika. Toliko je torej v Taranju Slovencev, kateri so ob zadnjem ljudskem štetju l. 1900 izjavili in izpovedali, da je njih materin jezik slovenski. Uveril sem se, da se ti ljudje ne zavedajo svoje narodnosti v našem smislu besede, ali ostali so zvesti stari tradiciji v svoji prejšnji domovini. Sicer nimajo nobene zveze z rojaki v prejšnji domovini, občujejo največ z Mažari, a to je tudi največ vplivalo na njih življenje.

Kdaj so se sem preselili Slovenci, tega ne morem natanko določiti. Znano je sicer, kdaj so se začeli pomikati Slovenci iz železne županije proti jugu in da so se ustavili pod Velik o Kanižo v vaseh okrog Šurda, a kdaj so se naselili v Taranju , torej še dalje na jugu, tega še nisem mogel dognati. Verojetno je, da so Slovenci v Taranju že kakih 200 let. Vsekakor je čudno, da o njih ni nič vedel Čaplovič.^[2] Poroča nam namreč o Slovencih v Šurdanskem okraju, a da so prebivali Slovenci še dalje na jugu, ni mu bilo znano. A kdo se bode temu čudil in kdo bi mogel le slutiti, da so se kdaj Slovenci pomaknili celo v Taranj. Odkritosrčno moram reči, da sam nisem tega slutil, in mislim, da ga ni bilo izmed nas moža, kateri bi vedel, da živi peščica Slovencev v Taranju.

Mažari in Nemci nazivajo Slovence v Taranju Verde, torej ravno tako kakor Slovence med Rabo in Muro. Sami se imenujejo Slovene, a svoj jezik slovenski jezik. Se danes Živi v njih tradicija, da je njih očetov zibel tekla v železni stolici. Nekateri izmed njih zahajajo v Túrnišče in v sosednje vasi v zaladski stolici ter se čudijo, da se tod nahajajo ista rodbinska imena kakor v Taranju, ali da sorodnikov tod nimajo več. Taka imena so: Družin, Bedenek, Horvat, Zelko, Dravec, Zadravec, Ružič, Sever, Bognar, Lovrenčič, Vajda, Plečko, Jerman, Fujis in še mnogo drugih. Nahajajo se tudi nemška imena, a to so imena poslovenjenih Nemcev. Ljudje v Taranju se več ne spominjajo, kdaj so se naselili v današnji domovini, le ustno poročilo živi od roda do roda, da jim je prejšnja domovina bila v železni stolici.

Ako bi sodili po lepih hišicah in po redu, kateri je v vasi, morali bi reči, da so taranjski Slovenci, ako ne imoviti, a to vsaj, kakor pravimo, dobri kmetje. Vas je snažna, cesta čista, a ljudje so snažno opravljeni. Človek bi mislil, da se ne nahaja v vasi, nego v kakem mestecu, kjer skrbe pometači za snažnost ceste. Ali tu vidimo, da je resnica, kar pravijo sami ljudje, da so namreč siromaki. Mnogi gospodar ima le dve orali zemlje in svojo kočo, v kateri prebiva mnogoštevilna družina. Judi in mažarski sosedje jim to zavidajo. Pravijo, da so Slovenci revni ljudje, ali množijo se, da je strah. Slovenska hišica je premajhna in prerevna, da bi mogla rediti toli mnogoštevilno družino, ali zato si starejši člani obitelji pomagajo kakor njih rojaki v zaladski in železni županiji. Vsake pomladi, kadar poletavajo bučele iz ulja in gredo iskat medu, zapušča tudi Slovenec svojo rodno vas. Do 500 krepkih delavcev dobodeš v Taranju. Vsi ti ljudje se razkrope na vse strani ogrske dežele. Ker so dobri delavci, dobivajo dela povsod in posebno Mažari jih zelo čislajo. Kar si zaslužijo poleti, to imajo za zimo, in tako se preživljajo od leta do leta, od roda do roda, naši pridni taranjski Slovenci.

Posebno pridne so taranjske Slovenke. Bilo je prve dni meseca septembra. Pri vsaki hiši sem videl terice, kako so konoplje trle. Pred veznimi vrati na dvorišča pritrjene so trlice, kamor si bodi. Tako so delale nekdaj pradedinje. Trlice si izdelujejo doma, žene pridelujejo si predivo in domače platno, iz katerega šivajo obleke, srajce in hlače (breguče). Po kroju njih platnene obleke spoznavaš Slovenca. Tako nošo vidiš na Prekmurskem in Štajarskem. Ak vidiš takega človeka, moraš reči, to ni Mažar, nego to je prstni slovenski tip. Četudi si je Mažar izposodil obleko od Slovenca, vendar je v barvi in kroju v dolgem času razvoja le neznatno predrugačil slovenski vzorec. Neizogibna torba, brez katere si ne moreš misliti Slovenca, priljubila se je tudi Mažaru, da ne more biti brez nje nikdar, niti doma niti na potovanju.

Taranjski Slovenci občujejo največ z Mažari, k Mažarom hodijo vsako leto na delo in so se od njih naučili mažarski. Govore popolnoma dobro mažarski kakor svoj materin jezik. Izvršilo pa se je to brez nasilja, torej iz praktične vsakdanje potrebe. Slovenci so odvisni od Mažarov, naučili so se mažarski, da umejo svoje delodajalce. Šola v Taranju je mažarska, učitelj je trd Mažar, v šoli se ne sliši niti besedica slovenska, saj znajo vsi slovenski otroci mažarski. Vsa slovenska družina zna in govori mažarski. Odgoja slovenskih otrok je čisto mažarska. V Šoli se uče otroci peti le mažarske pesmi, a to so mažarske budnice. Druge pesmi se ne smejo peti. Cerkev je tudi mažarska. V njej se ne sliši nikdar slovenska beseda. Morebiti le takrat, kadar Slovenec tiho moli. Kadar moli ljudstvo na glas, moli le v mažarskem jeziku. Vsi napisi so v cerkvi mažarski. Župnik je trd Mažar, propoveda le v mažarskem jeziku, občuje z ljudmi le v mažarskem jeziku, saj znajo vsi mažarski. Izpovedava taranjske Slovence v mažarskem jeziku, ljudje molijo iz mažarskih molitvenikov. Na sodišču in davčnih uradih je vse mažarski, povsod je vse le mažarski. V deželi so vsi javni napisi le mažarski in kdor hoče tu živeti, mora res znati mažarski. Tako je v slovenski vasi Taranju, katero obkoljujejo trdi Mažari in so jo osvojili in pomažarili.

Slovenski jezik gospoduje le na domačem ognjišču. Do sem ne sega mažarska oblast. Pod domačo streho živi Slovenec, živi sicer borno, ali oče govori z družino le slovenski in družina med seboj pogovarja in zabava se le v slovenskem jeziku. Pri mizi sedi družina redkokdaj. Poleti so ljudje razkropljeni po magyarországu, a kadar je gospodinja pripravila obed ali večerjo, použije vsak svoj delež, kjer se mu ljubi. Le tedaj, največ pozimi in ob nedeljah, kadar so vsi zbrani ob domačem stolu (mizi), molijo Boga taranjski Slovenci v svojem materinem jeziku. Molijo, kakor jih je mati učila, katera je edina učiteljica slovenskega jezika. Na polju ali kjerkoli so, pogovarjajo se le slovenski. Videl sem to sam, a zapazil sem tudi, da so vselej obmolknili, kadar sem se jim približeval. Pozdravljal in nagovarjal sem jih že od daleč in sem videl, da so bili vsi veseli moje govorice. »Tujci« tod ne govore slovenski. Pripovedoval sem jim, da prihajam z gornjih krajev, koder so tudi oni doma, kako je v vaseh okoli Sobote in Turnišča, Črenslovec in Belotinec, in oglasil se je kmet Družin in je rekel, da so mu oni kraji dobro znani in da je že večkrat tam bil. Tako smo se seznanili, sprijateljili in dobro razumeli.

Kakor jeziku tako so ostali zvesti tudi svojim starim navadam. Taranj je slovenska vas. Tu žive Slovenci med seboj, vas je kot trdnjava, v katero ne more nihče. Seveda učitelj je Mažar, župnik je Mažar. V vasi se je naselil tudi mažarski krčmar. Ta ima krčmo na enem koncu vasi, a na drugem koncu mažarski Jud. To so Mažari v Taranju. Slovenci se ne izseljujejo iz Taranja, a tudi nihče se ne naseljuje v Taranju. Slovenci so zase občina, ženijo se, oziroma možijo se med seboj. Fant išče neveste le v domači vasi. Dogaja se sicer, da se Mažarka udomi v Taranju, ali to je rekdokdaj. Tako žive le med seboj, po starih navadah, kar se vidi posebno ob ženitovanju ali »gostüvanju«. Ne bodem opisaval ženitovanjskih običajev na tem mestu, ker to mislim storiti drugod. Omenim naj le toliko, da imajo starejšine in posnehalje in svate ravno tako kakor njih rojaki na prekmurski ravnini. Posebna navada je na »zdavanju« (poroki), da dva moža nosita dolge palice, na katerih so privezani pisani robci. Torej je vse tako kakor na Prekmurskem. Mažari v okolici nimajo teh običajev. Pripovedovali so mi stari možje, da imajo te navade že od nekdaj in da govore ravno tako, kakor so govorili nekdaj, samo v jeziku so se nekoliko izpremenili. Rad bi vedel, kaka je ta izprememba, in Družin mi je to pojasnil. Rekel je, da so prej govorili »ü«, a zdaj da že govore čisti »u«, torej »tudi«, a ne »tüdi«. A ko mi je to pripovedoval, zapazil sem, da se je še iz Družinovih ust slišal lahni »ü«. Politične zavednosti ni v taranjskih Slovencih. Kako bi pač bilo to možno, ker je vsa okolica mažarska in ker se jim v šoli in v cerkvi ubija v glavo misel, da je to mažarska domovina in da so sploh vsi ljudje pod sv. Štefana krono Mažari. Pravo čudo je, da se še toliko narodno zavedajo, da so se ob zadnjem ljudskem štetju izjavili za Slovence. Možno je, da jih Mažari smatrajo za izgubljen narod in da upajo, da ta šibna vejica, odtrgana od ostalega Slovenstva, skoro utone v magyarországu.

V javnem življenju se ne smejo posluževati materinega jezika. Koliko narodne samostalnosti si je ohranila katera slovenska vas na Ogrskem, to vidimo najbolje v cerkvi in na pokopališču. Ako imajo v cerkvi prapori slovenske napise in reke iz svetega pisma pisane v slovenskem jezika, to vemo, da ima slovenščina vsaj tu nekoliko zavetišča. V taranjski cerkvi nima tega zavetišča. V njej so vsi napisi mažarski, tudi križev pot. Zanimivo je, kako je s slovenščino na pokopališču. Malone vsaka vas ima svoje pokopališče. Na mnogih krajih ne more biti drugače. Vasi so daleč druga od druge, a potem je še ta stara navada, da Slovenci pokopavajo svoje mrtvece doma blizu vasi. Tako je tudi v Taranju. Koj na koncu vasi je pokopališče. Stopil sem tudi na ta tihi in sveti kraj, kjer počivajo pokojni Slovenci, da vidim, kakšne imajo grobove, kakšne križe in kakšne na njih napise. Ogledaval sem si te stvari povsod v zaladski in železni stolici, kjer sem videl, da gospoduje slovenščina. Tudi veliki križ, kateri stoji navadno sredi pokopališča, ima kak odstavek iz svetega pisma, seveda vselej v slovenskem jeziku.

Kako vse drugače je v Taranju! Nekdaj so tudi na taranjskem pokopališču bili slovenski napisi, danes ni nobenega več! Kakor v vasi hišice, tako nam tu grobovi podajejo sliko siromaštva. Napisov je sploh malo, kakih 97% križev je brez napisa, a kjer je kak napis na križu, to je mažarski. Tudi veliki križ nosi samo mažarski napis. Mažarski duh vlada na pokojišču. Žalilo bi Mažare, ako bi tu stala slovenska črka! Vendar v grobovih počivajo slovenske kosti. Kjer pa se še nahaja napis boljšega kmeta, to nam priča, da so tu pokopali Slovenca. Ne bodem našteval imen, katerih še ni izbrisal zob časa s križev; zadosti bodi, ako navedem le dvoje, troje imen. Kakor sem rekel, mnogo jih ni, in zato jih mnogo ne bi mogel podati. Našel sem več imen: na enem križu je zapisano v mažarskem jeziku ime »Dravecz Mári, a na drugem: Bognár Mihály«. Poleg teh še imata napise Serec in Lovrenčič in še par drugih vaščanov, a to je vse!

V bližini velikega križa se nahaja mrtvašnica. Revna je tudi ona; krita je s slamo ta tesna lesena stavba. Ravno, ko sem se mudil na pokopališču, prišel je kmet in jo je začel podirati. Vprašal sem ga, zakaj to dela, a on mi je rekel, da jo je kupil za 11 kron in da mislijo postaviti novo, lepšo mrtvašnico. Zdel se mi je kmet nenavadnega tipa, kakor da ne bi bil Taranjec, in vprašal sem ga, kako se imenuje. Povedal mi je čisto, pristno mažarsko ime, tako da sem se začudil. Nošo je imel slovensko, le tip je bil mažarski. Mož mi je pripovedoval, da so se njegovi predniki od nekod z Ogrskega naselili v Taranju. Na pokopališču sem videl par mažarskih imen, a tudi ti Mažari so prišli v Taranj in se tu poslovenili kakor moj znanec. Tako se je zgodilo z vsakim Mažarom, kateri se je naselil v Taranju. Kakor Slovenci tako se tudi ti poslovenjeni Mažari smatrajo za Slovence. Žive s Slovenci, imajo Slovenke za žene in sprejeli so slovenske običaje. Vprašal sem svojega znanca, kaj je on, ali Slovenec ali Mažar, a mož mi je prostodušno odgovoril, da je Slovenec kakor njegovi sosedje v vasi, ali, pristavil je, pred gospodo mora reči, da je Mažar. In rekel sem mu, ali ne misli, da sem jaz gospod. Nasmehnil se je lahno in rekel: Vem, da ste gospod, ali Vi ste naš človek, govorite, kakor mi govorimo. Podaril sem mu smodko, a mož se je nekako obotavljal, kakor da bi ne zaslužil tako »velikega« daru, a vendar jo je sprejel govoreč: »Zdaj ne bodem kadil, ker je nevarno. Utegnil bi zažgati mrtvašnico, pogorela bi mi slama in les in potem ne bi imel ničesar.«.

Zapazil sem med križi navadne deske, na katerih ni bilo nič zapisanega. Vprašal sem, kaj pomenjajo te deske tako nizko na grobovih? »To so grobovi kalvincev! Na pusti žive mažarski kalvinci, raztreseni so daleko okrog, nimajo grobov in mi jim dovoljujemo, da počivajo v vrstah naših očetov.«. Ti kalvinci nimajo posebnega oddelka na pokopališču, pokopavajo jih torej tam, kjer je ravno prostor. Nikogar to ne moti. Gotovo je to mene liberalnega človeka bolj »motilo« nego navadne taranjske slovence. Ali danes tudi mene to ne moti, odkar vem, da katoličani, luteranci in kalvinci žive na Ogrskem, osobito tam, kjer sem sam bil, v najlepši slogi in ljubezni.

Tako je dandanes v Taranju. V kakih dvesto letih so se Slovenci v Taranju naučili mažarski govoriti in pisati. Ne pravim, da so se s tem pomažarili. V današnjih razmerah žive še lahko mnogo let, a ne stoletij. Zveze z nami Slovenci nimajo nobene, a tudi z bližnjimi Hrvati kraj Drave niso v duševni dotiki. Naših knjig nimajo, da bi jih čitali. Slovenskega časnika ni še bilo nobenega v Taranju. Moj prijatelj dr. Fran Ivanoci jim je poslal svoj »Koledar«. Taranjski Slovenci so ga čitali in rekli, da je to njihov jezik. Zaprt jim je ves slavjanski svet, o nas ne vedo ničesar in ni nikogar, da bi jih predramil, a to tudi ne bi bilo lahko delo. Vemo namreč, kako se godi Hrvatom v Mejumurju. Tu je namreč širil dr. Pero Magdić svoj list »Naše Pravice« in drobno knjižico, da bi predramil svoje rojake. A kaj se je zgodilo? Ogrski orožniki so hodili od hiše do hiše in so zaplenjali vsako hrvaško knjižico. Kar se je zgodilo v Mejumurju, zgodilo bi se tudi v Taranju. Težko je torej reči, kakšna usoda čaka Slovence v Taranju. Ako sodim po Slovencih in Hrvatih, kateri so živeli in še žive v šomodski županiji, potem moram reči, da bodo tudi taranjski Slovenci narodna žrtva, kakor so bili njih sosedje, Slovenci v šurdanski okolici.

II. Hrvati v šomodski županiji.

Bilo je popoldne dne 5. septembra 1904. leta, ko sem zapuščal vas Taranj. Zunaj vasi ob cesti, katera drži v Veliki Atad, stoji križ. Pod križem je sedela ženska in si odpočivala. Poleg sebe je imela motiko. Vprašal sem jo, ali koga čaka, in rekla mi je: »Čakam, da pride pop; krompir bodemo kopali.« Mislil sem si, da je Slovenka, in nisem se zmotil. Pokazala mi je, kje ima taranjski pop njivo. Omenjam, da se beseda pop rabi v spoštljivem pomenu. Vprašal sem jo, ali je tod kaka bližnica v Veliki Atad, in pokazala mi jo je govoreč: »Le idite črez njive in pridete na glavno cesto, katera drži naravnost do mesta.«

Korakal sem urno, da bi prišel še pravočasno do Velikega Atada in da ne bi zamudil vlaka, kateri odhaja odtod v Somogyszobb. No dospel sem ravno prav in sem se odpoljal v Somogyszobb, a odtod v Gjekenice, kamor sem prišel nekoliko pred šesto uro in kjer sem bil zopet v stiski. Odtod nisem mogel nikamor. V Šurd, kamor sem se bil namenil, je bilo predaleč in prepozno, v Gjekenicah mi ni bilo ostati in prenočevati. V Kotoribo je prihodnji vlak odhajal šele nekoliko pred polnočjo. Kaj mi je bilo storiti? Sreča je bila, da je v istem času odhajal vlak v Koprivnico, katera leži na drugi strani Drave, torej na Hrvaškem, in jaz hajd nazaj v vagon, da obiščem Hrvate v Koprivnici in da tu prenočim. Iz Gjekenic do Koprivnice ni daleč. Za celih 30 vinarjev popelje te vlak do tja. Hitro smo podrdrali po železnem mostu preko Drave, kar švignili smo mimo vasi Drije, kjer je postaja. Bili smo že na Hrvaškem, v bratski naši trojedni kraljevini. Kakor bi trenil, zaustavil se je vlak in zaslišal se je močan glas izprevodnikov: »Kaproneza!«.

Aha, na Hrvaškem smo, na pristni hrvaški zemlji in zopet slišimo mažarsko besedo! Kje pa si ti, Koprivnica, ti hči matere hrvaške, ti naše dete, ali je tudi tebe pregnal Mažar, ali se moraš imenovati Kaproneza, da bi tuji svet, kateri ta potuje, mislil, da si Mažarska, da je to ime, s katerim se dičiš, mažarsko mesto? Z debelimi črkami so napisali Mažari svoje ime, da bi se bolje videlo in da bi bolj žalili hrvaški narod, kateri tukaj prebiva. Izstopili smo iz kupeja. In glej spet zlodja, kje smo? Na peronu je velik napis »kimenet«; pogledal sem dalje in nisem hotel verovati, ko sem videl samo mažarske napise! Ali smo res na Hrvaškem? Vsi napisi, vsi oglasi, naznanila, vse je samo mažarski, a nikjer mi ne zapazi oko drage hrvaške besede! Kje je slavna »nagoda«, kje je zajedniški zakon, kateri zahteva in jamči, da se na hrvaški zemlji, v trojedni kraljevini, spoštuje hrvatski jezik? Sram vas bilo, vas, nasilnike mažarske in mažaronske, kateri zatirate vse, kar je vsakemu Hrvatu najsvetejše in najdražje.

Preril sem se skozi »kimenet« in sem upal, da bodem srečnejši, ko sem dospel na prostor za kolodvorom, kjer so nas čakali koprivniški omnibusi in izvoščki. Postavil sem se pred omnibus, na katerem je bilo zapisano z debelimi črkami: »Hotel Kreuz«, le zadaj, takorekoč na svori bilo je čitati droben napis: »Svratište Križ«. No, hvala Bogu mislil sem si, tu ima hrvaščina vsaj nekaj pravice. Stoječega pred omnibusom nagovoril me je uljudno uslužbenec: »Is kfelik«. Dejal sem: »0 , molim, samo brzo, in mož se je nasmejal, odprl vratca in rekel: »0, izvolite, gospodine!«. Tako sem navideznemu »Nemcu« udahnil hrvaško zavest in hrvaški govor.

Mrak je padal na mesto Koprivnico, ko se je omnibus približal prvim hišicam. Vozila se je z menoj dama z dvema otrokoma s tremi velikimi škatljami, a pol tucata svojega spremstva je pustila na kolodvoru. Bila je to koprivniška Judinja, saj sem vedel, da je v Koprivnici, kakor v vsakem hrvaškem mestu, dosti judovskih rodovin. Nadlegovali so me Mažari, potem Švabe, in zakaj me ne bi še osrečevale Judinje, katerih je poleg magyarországa polna lepa hrvaška domovina! Omnibus je zavil nekam v stransko ulico. Postal je pred nizko, majhno, enonadstropno, toda čedno hišico. Izstopila je Judinja, a izstopil sem tudi jaz, ker sem mislil, da je tu svratište. Potem sem zopet smuknil v omnibus in smo se odpeljali svratište.

Svratište »Križ« je čeden, nov hotel. Bilo mi je tu vse po godu, zlasti to, ker sem videl, da se spoštuje hrvaški jezik. Pa saj je Koprivnica hrvaška, a tudi mestni zastop je naroden, o čemer smo se ravnokar uverili. Mestno zastopstvo izvolilo je Štefana Zagorca mestnim župnikom. Štefan Zagorac je deželni poslanec, obzoraš, in zastopa okraj velikogoriški.

Večerjal sem v svratištu, in to zato, da bi videl, kdo sem zahaja. Restavracija ni slaba, ali slaba je bila moja družba in vsa moja okolica. Bil sem edini, kateri sem z natakarjem govoril hrvaški. Pri dveh mizah so sedeli častniki; ti so govorili nemški, nič hrvaški. Pri dolgi mizi so bili stalni gostje, bili so to »Švarci«, torej Judi, ti so se pogovarjali tudi nemški. V stranski sobi so se zabavali civilni gospodje, a tudi ti so govorili le nemški! To vam je prijetna atmosfera v hrvaški Koprivnici. Izimši častnike je vsa ta družba elita koprivniškega meščanstva. Ne pravim, da je povsod v Koprivnici tako. Po meščanskih gostilnicah je tako kakor pri nas, ali v hotelu je tako kakor sem rekel, in tako, kakor je pri nas. Pri judovski mizi se je posebno repenčil mlad Žid, po poklicu inženir. Psoval je ves čas, ker so se mu Hrvati zelo zamerili. V nedeljo so imeli Hrvati pri »Križu« veselico, in to na hotelskem vrtu. Prišel je tudi ta Jud na veselico, a ni hotel plačati vstopnine, in ker je res ni hotel plačati, vrgli so ga Hrvati na cesto, a nekdo Hrvatov je še vrgel za njim besedo: »Sanjud«. Tega ni mogel pozabiti Jud in je to afero gotovo desetkrat pripovedoval.

Od človeka, kateri se mudi v kakem mestu le nekaj ur, ne more se zahtevati drugo, nego da verno poroča samo o tem, kar je videl. Koprivnica ima veliko »šetalište« (izprehajališče) ravno sredi mesta, kakor n. pr. Varaždin. To šetalište je dokaj večje od naše »Zvezde« v Ljubljani in je tudi udobneje se izprehajati po njem. Poleg šetališta je trg, kateri me je posebno zanimal, a ne morda zaradi jabolk, sliv in breskev, ki jih tu ponujajo na prodaj stare in mlade Hrvatice, nego za radi tega, ker se tu lahko opazuje življenje. Na koncu trga je imela svoj šotor mesarica, katera je prodajala meso in slanino. Z neko gospo je ta mesarica govorila mažarski, kar je dokaz, da morajo v Koprivnici obrtniki znati mažarski radi mažarskih strank. A da je tu mažarskih rodovin, tega ni vprašati. Napisi ulic in cest so le hrvaški, to je istina, a da prodirajo Mažari v hrvaška mesta, to je tudi istina.

Vsaka železniška postaja po Hrvaškem je taborišče mažarsko. Na koprivniškem kolodvoru so napisi mažarski, a uradniki so tudi Mažari. Mažarska vlada skrbi, da se na železnicah nameščajo le Mažari. Nič drugače ni na koprivniškem kolodvoru. Tu so uradniki Mažari, vsa njih obitelj je mažarska in tako se naseljujejo Mažari v hrvaških mestih. Vozil sem se iz Koprivnice z vlakom nazaj v Gjekenice. Potnikov je bilo mnogo, a vsi so govorili le mažarski, nekaj nemški, a hrvaški ni govoril nihče! Sam tuj živelj potuje po hrvaški zemlji in živi na hrvaški zemlji! Izstopil sem v Gjekcnicah. Na prvi pogled zdi se ti, da se nahajaš na mažarski zemlji. Na postaji so uslužbenci vsi, od prvega do zadnjega, sami Mažari. Napisi so tudi samo mažarski in slišiš samo mažarsko besedo. Vozila sta se tu z menoj dva Hrvata iz Zagreba. Eden je rekel: »Glej, to je že vse mažarski«, a drugi ni prav vedel kakšen narod tod stanuje, vendar se mu je zdelo, da tu ni vse mažarski, ko je na kolodvoru zapazil Hrvata.

Mislil sem si, vse to bodem izvedel, kadar pridem v vas, in to v prvo vas v okolici. Za giekeniškim kolodvorom čepela je dolga vrsta deklet in ženic in dva dečka. Ženske so prodajali grozdje, breskve in slive. To je torej narod iz bližnjih vasi, a kdo bi vedel, kdo so ti ljudje! Oba dečka sta vpila iz vsega grla: »Silve, silvo (to je slive)!«. Govorila sta mažarski, a ta tudi kupci, katerih je bilo precej, govorili so samo mažarski. Bili so Mažari, ponajveč želeški uslužbenci. Hočeš nočeš moraš misliti, da se nahajaš v trdih Mažarih.

Nekaj časa sem ostal na strani in sem si ogledoval te ženske obraze in nošo in zdelo se mi je, da sem takih obrazov že dokaj videl v Mejumurju in na Prekmurskem. Tako se ne nosijo Mažarke, a tudi mažarski tipi to niso. Ali govorica, ta je mažarska in samo mažarska!

Tako opazujem živo pogovarjanje, poslušam besede, kar zavpije deček, ki je stal na koncu vrste: »Ne bude išel!«. Klical je Hrvata, naj slive kupi, da je še časa, in je razlagal in dopovedoval, da še vlak ne pojde. To mi je vse razjasnilo, stopil sem k ženskam in sem ji h vprašal: »Od kuda ste i od kuda imadete ovo lijepo grozdje?«. Da ste jih zdaj videli, kako so vse Hrvatice, in vse so to bile, govorile hrvaški in kako so mi pripovedovale, da so iz bližnjih vasi. Bile so to prve Hrvatice, s katerimi sem se seznanil v šomodski županiji. Vedel sem, da tod stanujejo Hrvati, ali da so se že tako dobro mažarski naučili, tega nisem vedel in o tem sem se zdaj uveril na gjekeniški postaji.

Iz Gjekenic, oziroma iz Zakona vodi ravna cesta proti Šurdi in dalje proti Veliki Kaniži. Tu potniku ni treba voditelja, ali imam navado, da si vselej iščem v vasi spremljevalca, s katerim se potem pogovarjam na potovanju. Na tak način izvedam, česar želim in iščem. Obrnil sem se torej do najstarejše Hrvatice in sem jo vprašal, ali bi hotela kazati pot do Šurda. Stari ljudje največ vedo. Ali ženica ni utegnila, opoldne je morala nesti delavcem kosilo, in tako sem se moral zadovoljiti z mladim fantom.

Ta fant je bil Sekovanič János (Janoš). Zove se tako po mažarskem običaju, a nič drugače. Ime Ivan mu je izumrlo. Naročil sem mu, naj me najprvo vodi v »kuću« svojih roditeljev, kateri stanujejo v Zakonu. Ni umel, kaj sem mislil, in zato sem mu pokazalI bližnjo kmečko hišo in sem ga vprašal: »Kaj je to?« Šele zdaj me je umel in je rekel, da je to »hiža«. Idiva torej tja; rad bi videl hižo tvojega očeta.

Vas Zakon se razprostira po hribovitem svetu in šteje kakih 80 hiš. Tukaj raste vinska trta in celo Hrvati iz koprivniškega okraja imajo tu svoje vinograde. Vse vasi ob levi strani velike ceste so hrvaške. Te vasi so: Tiloš, Belezna, Fityehaza, Sepetnik (Szepetnek). Na jugu tik Velike Kaniže se nahaja Horváth Szt. Miklós, to je popolnoma hrvaška vas. Obsežna je ta vas, šteje kakih 3000 duš in ima 500 »dejakov«, to je za šolo godnih otrok. Šola je popolnoma mažarska, a tudi v cerkvi se sliši samo mažarska beseda.

Vseh Hrvatov je v šomodski županiji 11.614 duš.

Kakor v Zakonu, tako in nič bolje ne bode v ostalih hrvaških vaseh. Na iztočni strani sta vasi Szt. Pál in Bükkösd, v katerih so nekdaj prebivali Slovenci. A kako je danes v Zákonu? Ivan Sekovanič bode vam to najlepše pojasnil, on je pristna slika sedanje dobe. Dečku je petnajst let. Dovršil je domačo šolo, govori izvrstno mažarski, a hrvaški tako slabo in okorno, da se še izražati ne more in da govori hrvaški le za silo. Mažarski se je naučil doma v šoli, a ne po svetu.

Ko sem se približeval njegovi rojstni hiši, pobirala sta oče in mati sadje in tedaj sem slišal, da sta se pogovarjala mažarskem jeziku. Šel sem k očetu in sem ga pozdravil hrvaški in sedaj je tudi on govoril hrvaški. Lepo in gladko mu je tekla hrvaška beseda in jezik se mu ni opotekal kakor njegovemu sinku Janku, hotel sem reči Janošu. Vse to je slabo znamenje in malo nade v hrvaško bodočnost. Oče še ne, ali sin je že popolnoma izgubljen za hrvaško narodnost. Govoril sem tudi z drugimi ljudmi v vasi. Dobrosrčni so to ljudje, a tudi mehki in narodnonezavedni. Govore hrvatski in ako komu rečeš, da je Mažar, to mu je tudi prav. Kako bode tu Hrvat zaveden, saj nima niti ene hrvaške šole in nima človeka, kateri bi ga poučeval in oduševljeval za hrvaško stvar in za hrvaško domovino? Čuje le, da je zemlja, na kateri živi, le mažarska domovina, in da je vsak, kdor v njej živi, le Mažar!

Na njivi je oral seljak. Počakal sem ga na vrateh in se ž njim pogovarjal. Pripovedoval mi je, kako je pri njem doma. Njegovi otroci govore hrvaški, ker starši to zahtevajo, sicer pa se že vidi, da jim je mažarščina milejša. Ima hčerko, katera še v šolo hodi, a tale je rekla materi: »Mati, zakaj vi nočete z menoj govoriti mažarski?«. Seljak, kateri mi je to pripovedoval, doma je iz Zakona in vsi Hrvati v Zakonu znajo mažarski, moški in ženske. Otroci že rajši govore mažarski nego hrvaški, svoj materin jezik. Ljubijo mažarski jezik bolj nego svoj materin jezik. To je značilno in to je uspeh odgoje v mažarski šoli. Vidimo, da mažarski duh omamlja in polagoma prešinja mlada hrvaška srca. V šoli se govori samo mažarski, pojó se le mažarske pesmi in hvali se mažarski narod. Nič drugače ni v cerkvi. Tudi ta se sliši le mažarska beseda na prižnici in v izpovednici, moli se le v mažarskem jeziku in izmed vseh svetnikov poveličuje in časti se z največjo slovesnostjo le sveti Štefan, kralj ogrski, to je mažarski. Temu narodnemu svetniku na čast pojo se v cerkvi posebne pesmi, v katerih se z oduševljenimi besedami hvali vse, kar je sveti Štefan storil za Mažare in za mažarsko domovino. Znane se mi te rodoljubne pesmi, s katerimi se ljudstvu v cerkvi vžiga ljubezen do Mažarov.

Seljak mi je rekel, da njegova hčerka govori hrvaški le »za njegovo voljo«, to je na ljubav svojim roditeljem! Kadar otroci zapuste šolo, odkrha se mnogo mažarske rje, katera razjeda hrvaško narodnost. Koder sem hodil in srečaval ljudi po teh hrvaških vaseh, slišal sem povsod, da se pogovarjajo med seboj doma in na polju le v hrvaškem jeziku.

Na zunaj ima Zakon mažarsko lice. Kakor tukaj, tako pa je tudi v ostalih vaseh v šomodski županiji. V vasi so črevljarji in mizarji, a ti imajo le mažarske napise. Čevljar Radaj Antal je Hrvat, ima pa mažarski napis. Cerkev stoji sredi vasi. Pred cerkvijo je lep kamenit križ s ploščo, na kateri je zapisano v mažarskem jeziku, da so ta spomenik postavili: Navrasics György, Namusics Theresia, Navrasics Jozsef in Bozsics (Božič) Mária, torej sami Hrvati iz zakonske župnije.

Izven vasi je pokopališče. Nahajajo se tukaj sicer mažarska in nemška imena, a največ je hrvaških imen. Tu počivajo Hrvati: Sekovanič, Oletič, Horvat, Kalinič, Lozar, Kovač, Jagodič, Ladika , Katalin itd., ali vsi imajo mažarske nagrobne napise! Le en napis je hrvaški in se glasi: »Ovdje počiva Svegovič Roza, umrla 1872. Lahka njej zemljica!«. To je edini a gotovo tudi zadnji napis v hrvaškem jeziku.

Dalje na jug, koder se razprostirajo hrvaške vasi, nisem prišel. Od Čurga proti jugu nahaja se velika hrvaška vas Brežnica (mažarski Berzenge). Peroslav Ljubic, urednik »Podravca« v Virju, poroča mi o tej vasi naslednje: »Berzencze zove se hrvatski Brežnica, a nema mnogo godina, što se tamo nije ni govorilo madžarski. Pa i danas tamo govori se hrvatski, dok je pravih Madžara tamo vrlo malo. Danas je već dosta slavenskih obitelji, koje su skroz pomadžarene tamo.«

Omeniti mi je še tole. V neposredni bližini kraj Brežnice nahajajo se hrvaška sela: Ždela, Gola in Gatalovo. Ta sela so ob levem bregu Drave, torej navidez na mažarski strani, ali ne spadajo v šomodsko županijo. Nekdaj je namreč Drava tekla na oni strani teh sel, tako da so ta sela ležala ob desnem bregu Drave. V političnem oziru spadajo ta sela pod Hrvatsko, in sicer pod županijo belovarsko križevaško. Isto mi je omeniti o Legradu. Mažari imajo to hrvaško selo, ker je Drava nekdaj tako tekla, da je bil Legrad ob levi strani Drave. Kakor znano, spada Legrad k Mejumurju, a Mejumurje je danes mažarsko.

III. Slovenski izselci.

Reformacija je razdvojila slovenski narod na Ogrskem v papince in luterance, to je v katoliško in protestantsko stranko. Vnel se je verski boj. Slovenci so se malone popolnoma poluteranili, ali le nekaj časa mirno živeli v novi veri.

Hitro je nastopila protireformacija in zmagala. Protestantski duhovniki so morali oditi iz dežele, a narod je ostal brez svojih dušnih pastirjev. Mnogi so vztrajali v novi veri, a še več se jih je zopet povrnilo v katoliško cerkev. Nemirna je bila ta doba. Protestantski duhovniki se niso vdali. Vdani novemu nauku začeli so književno delovati. Začeli so pisati katekizme, pesmarice in prelagati sveto pismo ter si tako položili temelj svoji posebni književnosti. Ker niso mogli osebno delovati, delovali so za novi nauk s knjigami, katere so se tiskale na Nemškem. Katoliški duhovniki so se posluževali istih pomočkov. Bila je torej nemirna doba, v kateri so se čutili protestantski Slovenci nezadovoljne in nesrečne, da so rajši zapuščali svojo staro domovino ter si iskali novo domovino v mirnejših krajih.

Od Sv. Gotarda pa do Legrada zavladalo je protestantstvo v vseh slovenskih in hrvaških vaseh. Bilo je več vplivnih mažarskih plemenitašev, kateri so z velikim uspehom podpirali in širili novo vero v Slovencih in Hrvatih. Brata Széchy (1605) sta v Slovencih mnogo storila za novi nauk. Na Mejumurskem je podpiral protestantsko gibanje hrvaški pesnik Nikola Zrinjski in je bilo v Mejumurju 37 hrvaških vasi protestantskih.

Morda kakih 100 let so živeli luteranci v miru. Prišla je protireformacija, preganjali so luterance in jih malone docela iztrebili. Ne vemo sicer, kdaj so bili luteranski duhovniki pregnani, ali toliko je vendar moči določiti, da je že 1729. leta blagoslovil katoliški škof grof Nádasdy tri oltarje gorenjelendavske cerkve v železni stolici.^[3] V tem času so se torej povračevale cerkve katoliškim duhovnikom. V Mejumurju so vse protestantske vasi zopet postale katoliške, le v Legradu se je ohranilo nekaj hrvaških protestantov. Ti protestanti so spadali v šurdansko cerkveno občino in šele 1810. leta se jim je dovolilo, da so si smeli sezidati cerkev. Tako imajo zdaj Hrvati v Legradu svojo protestantsko cerkev.

Z viharno silo je prodiral novi nauk v mirne gorske kraje in vasi v železni stolici, koder so samooblastno gospodovali od nekdaj mažarski plemenitaši, a njim tlačanili podložni Slovenci. Na teh velmož povelje morali so se Slovenci na Ogrskem odpovedati stari veri in verovati v Lutrov nauk. Imeli niso notranjega povoda, da bi se izneverjali stari veri, a kakih poboljškov jim tudi novi nauk ni prinašal. Delali so tlako v stari veri in robovali so tudi v novem nauku. Odločevali so mažarski velmožje po svojem geslu: euius regio, illius et religio.

V početku osemnajstega stoletja je razsajala ljuta borba. Pregnali so luteranske duhovnike in slovenski luteranci so bili brez dušnih pastirjev. Nekateri so dobrovoljno prenašali preganjanje, a mnogo je bilo tudi takih, kateri so rajši zapustili domače ognjišče in tako so se mož, žena in otroci odpravili v svet, da bi si poiskali kotička, kjer bi mogli vsaj mirno živeti. Krenili so proti jugu med Mažare in so se ustavili v šomodski županiji. Leta 1681. je sklenil deželni zbor v Šoprunu, da se šurdanska protestantska občina uvrsti v artikulovane občine. Izvedevši to protestantski Slovenci, prebivajoči v železni županiji kraj štajerske meje, poželeli so se pridružiti k tej občini. Doma svoje cerkve niso imeli, a ker bi radi živeli v svoji veri, sklenili so prijeti za popotno palico in poiskati si novo domovino v šurdanski okolici.

A dobro so morali vse preudariti, predno so dali slovo stari domovini in predno so krenili na težavno in negotovo pot. Izbrali so izmed sebe četvorico zaupnih mož, katerim je bil nalog, da poizvedo za nova bivališča. Poslali pa so jih k vdovi, grofici Ivana Draškoviča, rojeni Mariji Magdaleni Nádasdi v Brezovico, s prošnjo, da njim in njih rojakom dovoli naseliti se na kaki pusti okrog Šurda. Daleč so morali hoditi. Brezovica ni v šomodski županiji, nego kraj Zagreba v okraju velikogoriškem. Česar so želeli, to so tudi dosegli. Rečeni grofici so se v srce smilili protestantski popotniki, in dasi sama ni bila protestantka, nego le iz protestantskega rodu Nádasdijev, dovolila jim je, da so se naselili na pusti Liszó v šomodski županiji. Potrdila pa je to v darilnim pismom, pisanim dne 3. julija 1718 v Brezovici.

To darilno pismo se glasi: »Mi gróff Nádasdi Maria Magdalena, gróff Draskovics János Trakostán Várának örököss uránkak, Császár és Király eö Félséghe Tanácsossának és Komornyikjának (most kamarás) meg hagvott Eözvegye adjuk Tutára, mikint jöttenek ellejibénk Bognár Mihály Társajivaly egyött Rapossa Balás, Rapossa Ivan és Smolz Mártony, kértek mi töllunk, alázatos szolgállatyokaly az mi pusztánkat, mely neveztettek Liszónak T. Ns. Somogy Vrgyében, Hogh meg nevezett pusztán egyött nevezett Társsajivaly az kik meg fognak jönyi mellekett fely szóllitya contrectus mellet, adnyi fognak föllebb nevezett Bognár Tarsajivaly egyött kik megnevezett pusztán szállok Lisznek, minden Esztendöben szent Mártony napján Haszon Eöt Forintokatt, Idest F. 25 és egvözett és az mellet Ila ez Erdök makally megteremnek mi sörtvelyesseink Harminez egy, makra fognak járnyi, és ott hizllalnyi; és mind ezek mellet az mi Jágerinkat az mikoron oda vadásznyi menek, tartoznak tartanyi és azokal Vadásznyi. Menyi meg nevezet Liszóji Pusztának Határjai: nap keletröI Inkey ur Határja, Délröll Pátröji Fallunak Határja, nap nyugatról pedig Madarász urnak Határja, föly szelröll Markisz ur Határja; azoknak érdemlletes Kéressekre kiadtuk és adjuk fellöl irt Liszóji pusztátt egasz continentiájávaly, hogy békességessen tartsák és hasznát vehessék föllöl meg irt Emberek és az kik Szállanyi Fognak reá és azoknak egész successori örökössen valamedig minekünk és az mi successorinknak meg nevezet Conditió mellet allázatossak és érdemessek fognak lenyi; mely nagyol igasság és erösségre az mi saját, kezönkely ez Levellett subseribálván és igaz szokás szerint pöcsétönkel megpöcsételvén adjuk. Datom Brezovicza Die 3—ik mensis Jully An 1718. esztendöben Nádasdi Maria Magdalena s. k.« Na slovenskem jeziku se to glasi: »Mi grofica Marija Magdalena Nádasdi, vdova grofa Ivana Draškoviča, dednega gospodarja gradu Trakoščana, Njega Veličanstva c. in kr. svetnika in komornika, dajemo s tem na znanje, da so k nam prišli Mihael Bognar in njega tovariši Blaž Rapoša, Ivan Rapoša in Martin Smole in so nas najpokorneje prosili za pusto Liszó v Šomodski županiji in so nam obljubili, da nam imenovanec in njegovi tovariši, kateri še pridejo in katere bode s pogodbo zavezal, bodo dajali: prej imenovani Bognar s tovariši, kateri se na rečeni pusti naselijo, vsako leto ob Martinjem petindvajset goldinarjev, id est 25 fl. in jedno srno, vrhutega, ako obrodi gozd z žirom, da naših 30 svinj sme iti v žir in se tam pasti in vrhutega še, da naše lovce, kadar bodo tam na lovu, oskrbujejo s hrano in jim pomagajo loviti. Meje rečene puste Liszó so: na iztoku meja gospoda Inkeya, na jugu meja vasi Patró, na zapadu meja gospoda Madarasa in na severu meja gospoda Markisa; na dostojno prošnjo dajemo zgoraj opisano pusto Liszó z vsemi nje pritiklinami, da jo v miru imajo in rabijo zgoraj navedeni možje in vsi, kateri se tam naselijo, in da vsi njihovi nasledniki nam in našim naslednikom vsekdar pokorni ostanejo in se vredne kažejo; v večjo pravičnost in veljavo podpisujemo to pismo svojeročno in poleg stare navade s svojim pečatom potrjujemo. Dano v Brezovici dne 3. julija 1718. leta. Marija Magdalena Nádasdi l. r.« Ko je ta darilni list dne 23. Marca 1719. leta sopodpisal in potrdil tudi grofice sin Ivan Draškovič v Bukovcu, nesla ga je deputacija z velikim veseljem k svojim ljudem v železni stolici. Vas Bukovec se nahaja v hrvatski Podravini kraj Ludbrega, v bližini Drave in Mejumurja. V Bukovcu ima še danes posestvo grof Dijonizij Drašković. Še istega leta je odpotovalo 14 slovenskih rodovin iz železne stolice ter se naselilo na podarjeni pusti. Ti naseljenci so bili očetje tistih prebivalcev, kateri sedaj prebivajo v občini Liszó.

Pustili so vse doma in niso ničesar nesli s seboj, kakor samo svojo trdno vero, vdanost in zvestobo do evangeljske cerkve in vere. Predniki današnjih prebivalcev v Lisu zvali so se Zakoč, Smodič in Lončak in tako se zovejo še današnji stanovniki. Toda današnjih prebivalcev prednikov ni gnalo siromaštvo iz železne stolice v nove kraje, nego jih je sililo versko čuvstvo, da so ostavili rojstne kraje in si iskali nove domovine v čisto novih krajih.

Preprosto in skromno so živeli v novi domovini. Napravili so si čisto enostavne koče, lesene hišice, z ilovico ometane, v katerih so za silo nahajali zavetje pred nevihto in zimo. A prvo je bilo, da so si postavili molilnico. Ta molilnica je bila lesena stavba in je stala na onem mestu, kjer stoji danes katoliška cerkev.

Pripoveduje se, da je pozneje neki grof Draškovič hotel Slovencem v Liszu prepustiti ves okraj, samo zahteval je še, da mu dado voz in četiri vole. Slovenci so se o tem posvetovali in kratko izjavili: »Okraj je tako in tako naš, raditega ne samo, da ne damo četirih volov, ampak niti četiri polgroša.« Ali ta modri ukrep jim je provzrocil same bridkosti. Novi gospodar naložil jim je tlako.

Slovenci so zaman iskali miru v teh pragozdovih. Preganjali so jih katoliki tudi tukaj. Mala molilnica bila je trn v peti rimokatoliški cerkvi, katera ni dotle mirovala, dokler je ni do tal porušil. Nekdo je pozneje napravil iz razvalin pivnico, katera še danes obstoji. Tako je nastala iz protestantskega božjega hrama navadna krčma.

Ne samo na pusti Liszó, kjer so bili Slovencem sosedne mažarska »gospoda« nego tudi daleč okrog so se naselili naši rojaki. Kdaj in kako se je to zgodilo, o tem nimamo zgodovinskih podatkov in dokazil. Krčili so stare gozdove, a na krčevinah so sejali žito in sadili vinsko trto. Vsaka občina ima še danes svoje vinograde, n. pr. Liszó, Bükkösd, Porrog, Sánd.

Ivan Čaplovič samo kratko omenja, da so Slovenci prebivali v šomodski županiji v naslednjih osmih vaseh,a te so: Mihályd, Sánd, Liszó, Szt. Péter, Bükkösd, Szt. Pál, Porrog, Pat. Kako in kdaj so prišli sem Slovenci, ni mu bilo znano; a tudi ni mu bilo znano, da so se Slovenci naselili še v drugih vaseh, a te so: Szent Király, Vése in Berény. Porrog in Szent Király sta bili popolnoma slovenski vasi. Tako je dognano, de je bilo med Veliko Kanižo in železno cesto Gjekenice-Csurge enajst slovenskih vasi.

Koliko je bilo tod Slovencev, tega ne moremo danes določiti. Čaplovič le pravi, da se jako množijo. Da jih je bilo precejšnje število, smemo verovati. V dveh vaseh so prebivali sami Slovenci, v ostalih vaseh pa so bili v ogromni večini. Sklepamo pa to iz tega, ker se še danes nahajajo v vseh rečenih vaseh slovenska imena v ogromni večini, ker nam je še danes, ko v tej pokrajini ni več niti enega Slovenca, neovržna priča, da je še nedavno živelo v šomodski županiji več tisoč Slovencev.

Tako so se Slovenci iz pokrajine med Rabo in Muro izselili v šomodsko županijo. Peščica Slovencev je prodrla celo doli v vas Taranj. O teh rojakih svojih vemo to gotovo, da v tisti dobi, ko so ostavili svojo staro domovino, niso znali nič mažarski in da so se novega jezika učili v novi domovini. Še do današnjega dne se niso Slovenci, prebivajoči kraj štajerske meje, naučili mažarskega jezika, tem manj so mu bili kos njih predniki pred 200 leti.

Ko so se udomili v novih domovih, niso znali mažarski, niso mogli občevati z mažarskimi duhovniki, a svojih niso imeli, in le to je bil vzrok, da so zahtevali, da se v Šurdu namesti slovenski duhovnik, kateri bi jim prepovedoval v slovenskem, njim razumnem jeziku. Takoj tega niso dosegli, ali dosegli so vendar in so si ustanovili znamenito cerkven o občino.

IV. Šurd.

Ob cesti, katera spaja vas Zakon z mestom Veliko Kanižo, razprostira se vas Šurd. Protestantska občina šurdanska šteje danes 1020 duš. Tukaj prebivajo že od nekdaj sami Mažari, vendar pa je tu bila v prejšnjih časih slovenska protestantska občina, v katero so spadali Slovenci, prebivajoči v bližnjih vaseh okrog Šurda. Župnikovali so tukaj slovenski duhovniki in zato smemo reči, da je bil Šurd ne samo narodno in cerkveno, nego tudi duševno središče šomodskih Slovencev.

Šurdanska cerkvica je majhna in nizka, tako da jo zakriva okrog nje gosto nasajeno sadno drevje. Zelo majhno in tesno je tudi župnišče, oddaljeno le par korakov od cerkvice. Premajhno je to bivališče tudi za najskromnejšo obitelj. Župnik ima le eno tesno sobico, v kateri je jedva prostora za posteljo, mizico in omaro. V eni ravno tako majhni sobici stanuje župnikova obitelj. V tem skromnem župnišču je živel nekdaj Štefan Kuzmič, a sedaj tu župnikuje Szalóky Elek (Aleksij).

Šomodskim protestantom je duhovni poglavar škof Ezrane Gjurac v Papi.

Protestantska župnija v Šurdu se je ustanovila 1659. leta. Prvi župnik je bil Perlakv György, potem pa so se vrstili župniki po naslednjem redu: Murai István od 1679 do 1682, Rajezi Andras od 1682 do 1687. Župnikoval ni dolgo časa; katoliki so ga pregnali iz Šurda. Bokányi Adam je bil župnikom do 1714, potem 30 let niso imeli v Šurdu župnika. Suhajda György od 1742 do 1751, Berke Adám 1751 do 1755, bil je premeščen radi nekih pregreškov; dne 6. junija 1755 je prišel v Šurd, kjer je umrl 1761. Kuzmics István od 6. junija 1755 do 22. decembra 1779. Bakos Mihaly od 1780 do 1784, Horováth Mihály 1784, potem zopet Bakos Mihaly, kateri je umrl v Šurdu 1803. leta. Tessedik Sámuel od 1803 do 1827, Pusztaj Márton od 1827 do 1833, Szabó Pál od 1833 do 1862, Szalóky Elek od 27. novembra 1862. in še danes.

V. Štefan Kuzmič in njegovi rojaki.

Važnega pomena in slavnega spomina je Šurd za Slovence in za slovensko književnost. Bil je tu protestantskim župnikom Štefan Kuzmič, to je oni »šurdanski farar«, kateri je živel in deloval črez 24 let med šomodskimi Slovenci (1755. do 1779.) in kateri je tu v mažarski pokrajini učvrstil temelj slovenski književnosti. Štefan Kuzmič je pisal v Šurdu slovenske knjige, katere so se tiskale daleč v Hali na Saksonskem; prižgal je prosvete luč, katera je svetila z juga gori na sever v zaladsko in železno stolico, kjer mu je tekla zibel in kjer so prebivali njegovi rojaki. Bil je Štefan Kuzmič vez, katera je spajala novo slovensko naselbino v šomodski stolici z materjo staro domovino med Muro in Rabo.

Želel sem si že davno priti v Šurd, da bi videl ta kraj in da bi kaj izvedel o ugaslem slovenskem življenju, katero se je, četudi kratko dobo, bujno razcvetalo, a bilo nam popolnoma neznano.

Ko so se naselili prvi Slovenci v šomodski stolici, bila jim je prva skrb, da so si postavljali primitivne molilnice, kakor smo to videli na pusti Liszó. Bilo je to 1718. leta, torej v početku osemnajstega stoletja. Spadali pa so v šurdansko občino, a v Šurdu so takrat delovali mažarski pastorji. Do leta 1714. je bil šurdanskim župnikom Adam Bokányi, potem pa je bil Šurd brez župnika kakih 30 let. Šele leta 1742. vidimo v Šurdu Jurija Suhajdo. Ti župniki so bili Mažari. Ž njimi pa se Slovenci niso mogli razumeti, ker niso znali mažarski. Leta 1751. je bil župnikom Adam Berke in ta je, kakor mislim, bil prvi slovenski župnik v Šurdu. V Slovencih je to ime dobro znano in je zato verojetno, da je bil Adam Berke Slovenec. Štefan Kuzmič je prišel v Šurd 1755. leta, torej v početku druge polovice osemnajstega stoletja, in smemo reči z vso o gotovostjo, da je en slovenski rod, to je prvi rod naseljenih Slovencev, bil brez dušnega pastirja.

Štefan Kuzmič je prišel v Šurd dne 6. junija 1755. leta. Pisal sem že o njem na drugih mestih (»Ljubljanski Zvon«) in sem omenil, da ne vemo o njem ničesar, niti kdaj se je porodil, niti kdaj je umrl, in da nam je le znano, da je bil župnikom v Šurdu. Tema je zakrivila njegovo življenje in delovanje v Šurdu. Poizvedoval sem v železni stolici, a nisem našel nikogar, kdor bi mi mogel vsaj nekaj povedati.

Bil sem v Šurdu dne 6. septembra 1904. leta. Obetal si nisem mnogo uspeha. Vsa pokrajina se je pomažarila, tu ni več nobenega Slovenca, župnik je Mažar, in tako sem si mislil, da tu ni več človeka, kateri bi se zanimal za preteklo dobo Slovencev. S takim občutkom sem stopil v sobico sedanjega šurdanskega pastorja.

Pri mizici preprosto opremljeni, sedel je sivolas, nizke postave mož in je čital mažarsko knjigo. Bil je to sedanji župnik Szalóky Elek. Povedal sem mu svojo željo; rekel sem mu, da se zanimam za usodo Slovencev, kateri so nekdaj tod prebivali, in da bi posebno rad kaj izvedel o Štefanu Kuzmiču. Župnik me je prijazno poslušal in me nato vprašal: »Vi hočete gotovo kaj pisati in nabirate gradivo?« Potrdil sem mu to, a on je dejal: »Popraševal sem tudi jaz in pisaril na vse kraje, da bi kaj izvedel, a nisem dobil niti odgovora. Mislim, da nihče ničesar ne ve, in tako sem vse opustil, ker nisem mogel nabrati vsaj toliko gradiva, da bi sestavil kratek životopis.« 

Nekoliko je to istina. In nato sem omenil, da župnik gotovo več ve o Štefanu Kuzmiču nego jaz. Rekel sem, morda se bode vsaj dal določiti dan in leto Kuzmičeve smrti. »Toliko že«, odgovoril mi je župnik, »to je zapisano v naši matici, katera se nam je ohranila iz one dobe in katero je sestavljal sam Štefan Kuzmič.« 

Župnik je nato poiskal to staro listino. Bil je to star zvezek, ne knjiga, kakor imajo učenci pisanke, položil ga je predme na mizo govoreč: »To jo vse, to je pisal sam Kuzmič.«  Ko bi bil zadovoljnejši od mene, ko sem zagledal ta zvezek? Pisava je vzorno lepa, čista in čitna. Vidi se, da je pisatelj matice ljubil red in da je vse vestno zapisaval. Štefan Kuzmič ni samo zapisaval rojstne dneve svojih vernih dušic, kakor jih imenuje v predgovoru »Novega zakona«, nego je tudi natančno beležil vse, kar se je dogodilo v njegovi župniji. Na posamičnih listih drobnega zvezka, osobito na prvih in zadnjih straneh, vse je polno kratkih in drobno pisanih črtic. Kuzmič je vse zapisaval, kar se mu je zdelo važno; od njega imamo vse važne podatke. Bil je vesten kronist in je vedel, da se bodo poznejši rodovi zanimali za usodo njegovo in njegovo in njegovih rojakov. Vse, kar je v tem sestavku, črpal sem iz Kuzmičevih zapiskov. Dragoceni so ti zapiski, le škoda je, da se ni ve ohranilo. Štefan Kuzmič je imel hišo v Patru in tukaj, a ne v Šurdu, imel je vso svojo knjižnico in gotovo še drugo zapiske. A hiša mu je pogorela, a požar mu je uničil vse knjige.

Iz istega vira je tudi zajemal Aleksij Szalóky, ko je sestavljal zgodovino o šurdanski občini.^[4] Szalóky se je porodil, v železni stolici dne 30. maja 1837. leta. Študoval je v Soprunu in Budimpešti. Od l. 1862. službuje v Šurdu. V svoji knjižnici opisuje tudi, kako so se Slovenci nastanili na pusti Liszó.

Štefanu Kuzmiču je tekla zibel v Strukovcih v železni stolici. Rojstni kraj mu je bil tik štajerske meje. Kje in kdaj je dovršil svoje nauke, ne vemo. Znano nam je namreč samo toliko, da je bil učiteljem v Nemesesoó blizu Kiseka (Günsza) v šoprunski stolici. Leta 1754. je prišel na svetlost njegov: »Vere krstšanske kratki navuk.« Ta katekizem, kateremu je pridejanih nekaj molitev in pesmi, tiskal se je v Hali, torej na Nemškem, kjer so se tiskale vse prve slovenske protestantske knjige, dočim katoliški pisatelji niso imeli zvez z Nemčijo.

Ko je prišel v Šurd, bila mu je prva skrb, da si je uredil dom za svojo obitelj. S seboj je vzel očeta si Jurja, kateri mu je umrl 1766. leta in je pokopan na pokopališču v Patru. V Šurdu se je poročil z Ana Marijo, kateri ne vemo priimka. Bila mu je prva soproga in je umrla dne 5. maja 1764. leta v 39. letu svoje dobe. Živel je ž njo le osem let. Druga žena mu je bila Terezija Szakal iz Patra, vdova po možu Mihaelu Bošnjaku. Štefan Kuzmič se je poročil ž njo dne 25. novembra 1768. leta. Imel je tri otroke: Štefana, Ano in Elizabeto († dne 1. decembra 1763). Z drugo ženo je živel enajst let.

Nemirna je še bila doba, v kateri je začel delovati Štefan Kuzmič, a položaj protestantskih Slovencev je bil zelo žalosten: Pregnali so jim duhovnike in preganjali so protestante, kateri so ostali verni novemu nauku. Potemtakem Štefan Kuzmič ni mogel dobiti službe v svoji domovini, nego je moral, ako je hotel delovati v Slovencih, tudi on prijeti za popotno palico in romati v šomodsko stolico. V železni stolici so bile protestantske župnije ustanovljene: v Križevcih dne 19. oktobra 1783., v Pucincih in na Hodošu 1783., a v Bodoncih dne 29. julija 1792. leta. Koliko je bilo takrat vseh naših protestantov, ne morem določiti. Recimo, da jih ni bilo 10.000 duš. Ivan Čaplovič poroča, da jih je 1829. leta, torej kakih osemdeset let pozneje, bilo:

• v železni stolici ............. 10.320
• v zaladski stolici ............ 21
• Skupaj ........................ 10.341 duš

Približno 10.000 Slovencev protestantov bilo je za Kuzmičeve dobe brez dušnih pastirjev. Ker pa niso imeli svojih cerkev, hodili so molit v katoliške cerkve, kakor je še danes običaj v krajih, koder imajo luteranci predaleč do svojih cerkev. Čaplovič pripoveduje, da se v oni dobi po vsem Slovenskem ni videlo, da bi tod prebivali luteranci, kar je bilo naravno, ker niso imeli niti duhovnikov niti cerkev. Ker pa duhovniki niso mogli in smeli z govorjeno besedo poučevati svojega naroda, poprijemali so se peresa in so s tiskano besedo poučevali rojake in utrjevali v njih »krščanski navuk«. Edini Štefan Kuzmič je bil luteranski duhovnik, a on je živel daleč od svoje domovine.

Le dvakrat na leto se je videlo, da še med Muro in Rabo žive luteranci. Bilo je to ob Veliki noči in ob žetvi, ko so slovenski luteranci romali iz železne stolice v daljnji Šurd. Pomikali so se v dolgih procesijah, molili in peli slovenske pesmi. Pot jim je kazala reka Mura. Od Dolenje Lendave pa do Legrada, kjer se izteka Mura v Dravo, vodi ravna pot vedno kraj Mure. Pri Legradu so zavili na levo stran proti Šurdu. Ponavljali so to potovanje vsako leto dvakrat, da bi slišali v Šurdu slovensko besedo in da bi tam prejeli občno odvezo. Mislimo si lahko, da se je ogromno ljudstva zbiralo vsako leto okrog male in neznatne cerkve šurdanske. Štefan Kuzmič je že v Šurdu imel dokaj Slovencev iz bližnjih vasi: Mihalyd, Sánd, Liszó, Sz. Péter, Bükkösd, Szt. Pál, Porrog, Pat, Szent Király, Vese in Berény, a zdaj so še prihajali Slovenci iz železne stolice in pridruževali so se jim tudi Mažari iz bližnjih in daljnjih vasi in protestantski Hrvati iz Legrada. Bila je to silna množica naroda, katera se je vsako leto shajala v Šurdu in kateri je bil Štefan Kuzmič, okrog katerega se je zbirala, edina dušna podpora.

Za protestantsko gibanje je torej bil Šurd velikega pomena. Krepili so se tukaj naši Slovenci v svoji veri, okrepčani in potolaženi pa so se spet vračali v svoje rojstne vasi. Mnogo jih je ostalo stanovitnih v veri, katere jih je učil in jim razlagal Štefan Kuzmič, a mnogo je bilo tudi takih, kateri so se naveličali vsakoletnega dolgotrajnega romanja, in so se rajši zopet povrnili v katoliško cerkev. A da se je vendar ohranilo še toliko luterancev, to je zasluga Štefana Kuzmiča, kateri je navduševal svoje rojake z besedo in pismom.

Izprevidel je, da je narod treba poučevati in da mu je treba dajati dobrih knjig, katere bi osobito Slovencem v železni stolici dobro došle. A nihče njegovih rojakov ni bil temu delu toliko kos kolikor ravno Štefan Kuzmič. Bil je svetovno naobražen mož, kar vemo iz predgovora njegovega »Novega zakona«. Bilo mu je znano, da med Srednjim in Belim morjem, v Dalmaciji, Istri, Slavoniji, Bosni in Bolgariji, v hrvaškem, kranjskem, štajarskem, vogrskem, morskem, češkem, poljskem in moskovitanskem orsagu prebiva slovenski narod. Znan mu je bil Primož Trubar, Anton Dalmatin in še drugi slovenski pisatelji. Pripoveduje nam sam, da je imel naše slovenske in cirilske in glagolske knjige v rokah. Vedel je za lužiške Srbe, sploh mu je bilo znano vse slavjansko gibanje in delovanje na književnem polju. Reči torej smemo, da je bil Štefan Kuzmič pravi mož za ogrske Slovence.

Štefan Kuzmič ni bil prvi pisatelj v ogrskih Slovencih. Že pred njim sta delovala dva njegova rojaka: Fran Temlin in Mihael Sever. Prvi je bil doma s Krajine, vasi blizu Cankove v tišinski župniji (zdaj cankovski in je izdal »Györszki Katekizmus« v Hali 1715. leta. Drugi se je porodil v Vaneči, v župniji Sv. Sebastijana (Sebaščana) in je poslovenil iz nemščine »Réd Zvelicsansztva«. Tudi ta knjižica je zagledala svetlost v Hali, in sicer 1747. leta. Štefan Kuzmič nam pripoveduje, da je Temlinovega katekizma svoje dni videl le dva primerka, in zato mu je bila prva skrb, da je priredil drugo izdajo katekizma. Storil pa je to še prej, nego je prišel v Šurd, a to je bilo 1754. leta, ko je izdal v Hali »Vöre krsztsánszke krátki navuk.« 

Pravo delovanje Kuzmičevo so pričenja Šele v Šurdu. Sedemnajst let je minilo, da ni nič izdal. V tem času se je temeljito pripravljal na delo, katero je podlaga veri vsem krščanskim narodom. Prelagal je iz grškega jezika »Nouvi zákon ali Testamentm Goszpodna Našega Jezusa Krisztusa«. Bil je goreče vnet za vero in sam pravi, da ga je »nadignol« novi nauk, da je začel oznanjati in utrjevati pravo vero v slovenskem jeziku. Novi zakon je dal Štefan Kuzmič svojim rojakom v neskaljeni slovenščini in sicer se je to delo prvič tiskalo v Hali 1771. leta. Pridodal mu je nekatere »epistole« in »molitve«, a na koncu »Szvéti Apostolov Djánye«. Vse delo obsega 854 strani. Ni tu temu prostora, da bi ocenjeval to mojstrsko delo. Jezik in slog sta izborna in se moramo čuditi, kako je mogel Štefan Kuzmič, kateri se ni učil na slovenskih šolah, tako lepo in pravilno pisati. Zavajal ga ni grški jezik, mislil in pisal je v duhu slovenskega jezika, kakor ga je mati učila. Zajemal je iz pristnega, narodnega zaklada, kar daje njegovemu delu največjo vrednost.

Tako ogromnega dela ne bi mogel Štefan Kuzmič nikdar sam izdati. Imel ni pokrovitelja, kateri bi se zanimal v onem času za njegovo delo, ali imel je za seboj svoj slovenski narod, katerega je ljubil iz dna duše, in kakor da bi se opravičeval, rekel je, da imajo tudi Slovenci, prebivajoči med Rabo in Muro, pravico pisati knjige v svojem »staroslovenskem« jeziku. V predgovoru se nam pripoveduje, da so teh Slovencev starši že mnogo časa željno pričakovali »Novega zakona«, katerega jim je on iz grškega z mnogim trudom preložil. Vsi Kuzmičevi rojaki so prinašali doneske in tako je zagledal svetlost ali ni bil štampan »Novi zakon« sztroskom vnougi vörni düsicz«. Tako je ob občni podpori prišel na svet »Nouvi zakon«, katerega so imeli Kuzmičevi rojaki »v poštenju in časti«, ker to jim je bil »od srebra in zlata dragši kinč.« 

Štefan Kuzmič je vse storil, kako bi utrdil svoje rojake v veri. Dal jim je katekizem, molitve, pesmi, svetih apostolov dejanja, novi zakon in Abc, a vse to v lepem in krepkem »staroslovenskem« jeziku. Bolj nego v Šurdu potrebovali so teh knjig Slovenci v zaladski stolici, kjer tačas niso imeli duhovnikov. Novi zakon je že doživel četrto izdajo, kar je dokaz, da se ta knjiga mnogo rabi in čita. Poleg cerkve skrbel je za šolo in je sestavil »ABC«.

Njegova je zasluga, da je vestno izvrševal, kar so zahtevali njegovi rojaki. A ti so zahtevali, da se v slovenskih cerkvah glasi slovenska beseda. Dognal sem, da se je slovenski jezik glasil ne samo v Šurdu, nego tudi v drugih Župnijah šomodske stolice. Tako je pastor Štefan Balir imel v župniji Szent Király slovenske propovedi in da so se v Berenju Slovenci izpovedavali v slovenskem jeziku. Bilo pa je to okoli 1810. do 1820. leta, torej še pred dobrimi osemdesetimi leti razlegala se je slovenščina po cerkvah šomodske stolice. Vse to jasno priča, četudi nimamo obsežnejših dokazil, da se je slovenščina v šomodski stolici prav dobro udomačila in utrdila. Ali žal, da doba slovenskega jezika ni trajala dolgo.

Štefan Kuzmič je zatisnil za vedno svoje oči dne 22. decembra 1779. leta. Naslednik mu je bil Mihael Bakoš, kateri je župnikoval do 1. 1803., le leta 1784. ga je nadomeščal Mihael Horvat, ko je bil Bakoš v Križevcih. Bakoš in Horvat sta bila Slovenca. Mihael Bakoš se je porodil v Šalovcih v železni stolici in je bil pisatelj. Spisal je graduval: Krszcsánszke peszmene knige«, katere so izšle še pred letom 1791. Drugo izdajo tega graduvala je preskrbel Mihael Barla 1823. leta.

Po smrti Mihaela Bakoša (1803) izpremenile so se dokaj razmere v šurdanski občini. Župniki so bili odslej Mažari, in mi se moramo vprašati, kaj je bilo vzrok, da v Šurdu niso več potrebovali slovenskih duhovnikov. V Šurdu in okolici predrugačilo se je življenje Slovencev.

Slovenci so živeli v vaseh pomešani z Mažari. Bili so sicer v večini, ali tu se zopet vidi, da večina ne odločuje o usodi naroda. Občevali so z Mažari in tu se je zgodilo, da so se učili in naučili mažarski, dočim se Mažari niso vdali Slovencem. Šibki so bili Slovenci in so se sprijaznili z novimi razmerami. Nehale so v cerkvi slovenske propovedi, slovenščina se je umaknila iz cerkve, a mažarski župniki so uveli v šurdansko cerkev mažarski jezik. Le nekokoliko so še bili Slovenci trdovratni in so zahtevali, da se jim varujejo stare pravice. Mažarski župniki morali so ž njimi moliti slovenske molitve. Ker pa niso znali slovenski, čitali so v cerkvi molitve in očenaš, pisan v slovenskem jeziku. A kdo je to odločno zahteval? Ne možje, ampak žene! Slovenske žene so se največ protivile mažarskemu jeziku v cerkvi in le njim na ljubav molili so mažarski župniki slovenske molitve. Možje so se prej naučili mažarski in zato niso toliko godrnjali; ali žene, katere so varovale dom in domače ognjišče, niso prihajale toliko v dotiko z Mažari, niso še znale in razumele mažarskega jezika, in zato so zahtevale, da jim je duhovnik čital v slovenskem jeziku pisane formule.

Še precej časa je trajal ta ženski upor, a to je bilo le dotle, dokler ni bila od mažarskega duha prešinjena in premagana tudi zadnja slovenska žena v šomodski stolici. Še Pavel Szabó, kateri je bil šurdanskim župnikom od 1833. do 1862. leta, je čital v cerkvi slovenskim ovčicam slovenske formule. In tako smemo reči, da se je še pred šestdesetimi leti glasila slovenska beseda v šurdanski cerkvi, potem pa umolknila za večne čase.

Potihnila pa je slovenska beseda zato v cerkvi, ker je sploh izumirala v gozdovih, katere so krčili in imeli v njih svoje koče Slovenci. Prvi rod je bil stanoviten, tudi dragi in tretji rod za Kuzmičeve in Bakočeve dobe se je krepko branil; ko pa je prihajal četrti rod, začelo je omahovati in hirati Slovenstvo. Čudovito, čudovito, kako hitro se je naseljeval mažarski jezik v slovenskih domih, na ognjišču in ob zibeli slovenske matere! Četrti rod je bil že tako šibek, da ni več potreboval slovenskega duhovnika v Šurdu. Slovenci so že znali mažarski tako dobro kakor slovenski in zato jim prehod iz slovenščine v mažarščino ni bil težaven. Zdelo se jim je, da v pokrajini, v kateri prebivajo Mažari kot sosedje, ne potrebujejo več slovenskega jezika. Z Mažari so se ženili, oziroma možili, vezalo jih je ž njimi sorodstvo, kumstvo in prijateljstvo, a v teh tesnih krvnih in prijateljskih zvezah nehali so biti Slovenci.

Sedanji pastor šurdanski, Aleksij Szalóky, prišel je za župnika v Šurd 1862. leta in ni več našel Slovencev v svoji župniji. Pripovedoval mi je, da sta takrat, to je 1862. leta, bila v vasi Liszó le še dva starčka, katera sta znala slovenski. Bila sta torej to dva zadnja Slovenca, katera sta najdalje ostala zvesta slovenskemu jeziku. Ž njima je izumrl slovenski rod v šomodski županiji.

Hitro so se pomažarili Slovenci v šurdanski okolici in danes je ondi zopet tako, kakor je bilo poprej, ko še tod ni bilo nobenega Slovenca. Poprejšnje slovenske vasi: Miháld, Sánd, Pat, Vése, Szt. Peter, Liszó, Berény, Bükkösd, Szt. Pál, Porrog in Szt. Király, to so danes popolnoma mažarske vasi, in to mažarske zato, ker tu ni več človeka, kateri bi znal slovenski. V današnjih prebivalcih živi še tradicija, da so njih očetje bili doma iz železne stolice in da so bili Slovenci, a to je tudi vse. Njih tipi, noša in običaji so pač ostali in ne bodo izumrli; a vidi se tudi, da ostanejo njih imena. Kakor so se zvali prvi slovenski naseljenci v šomodski stolici, tako se zovó njih današnji potomci. Ohranila so se v vseh navedenih vaseh slovenska imena, od katerih hočem navesti le nekatera. Še danes živé: Smodič, Berke, Kramar, Lipič, Novak, Flisar, Kuhar, Vargovič, Zrimič, Krečmar, Lončar, Ivanič, Zakoč, Ritec, Adamič, Fabič, Blažič, Horvat, Kovač. Še mnogo je slovenskih imen, katera žive v slovenskih oblikah, seveda z mažarskim pravopisom. Slovenski Smodič je postal mažarski Szmodics.

Nekateri izmed današnjih »Mažarov« so si olajševali izgovarjanje slovenskih besed, kakor zahteva ustroj mažarskega jezika. Tako je iz Blažiča nastal Balazsics. Drugi so zopet hoteli izbrisati spomin na slovenščino in so pogoltnili nekaj slovenskih črk. Tako je iz slovenskega Vargoviča ostal današnji mažarski Varga, a nekdanji Čahuk se je prekopicnil v mažarske kmeta Csok (Čok)!

To je malone vse, kar so nam ostavili šomodski Slovenci. Verojetno je, da so prvi naseljenci imeli slovenske nadpise na grobovih. Poizvedaval sem, ali se kaj takega nahaja na kakem pokopališču, in nisem mogel ničesar najti. Danes ga ni nadgrobnega spomenika s slovenskim nadpisom. Kamenitih spomenikov revni Slovenci niso imeli, a leseni križi hitro trohnevajo.

Ali ostale so stare slovenske koče, katere so še postavljali Slovenci na teh pustah, in ohranila se je stara slovenska noša in žive še stari slovenski običaji, katere so podedovali današnji stanovniki. Ako vse izginja in propada, ali ne izumira običaj starih očetov. Običaji so narodu več nego državni zakoni, saj je običaj rodovini svet in pravilo, po katerem živi rod za rodom. Nikjer ne vidimo tega tako jasno, kakor na ženitovanjskih običajih.

Današnja mažarska nevesta se vede ravno tako, kakor se je vedla njena slovenska prednica, od katere je podedovala ženitovanjske običaje. Zadosti bode, ako samo nekaj navedem. Kadar spremljujejo novesto do hiše njenega ženina, nosijo palice, na katerih so privezani pisani robci, in tako gredo svatje k ženinu na dom. Iz cerkve gredoč, obdarujejo otroke s kolači, imajo torej iste običaje, kakor še današnji Slovenci, prebivajoči med Muro in Rabo. To ne bode tako hitro izumrlo, ali to nas tudi poučuje in uverjuje, da rodbinski spomini niso zagotovilo narodnega obstoja.

Zgodovina šomodskih Slovencev nas uči, da pod tujim vplivom usiha vsako bitje. Do nas v Avstriji ni segala mažarska oblast, a takozvana - mažarska kultura je tudi ubogo malo delovala na razvoj našega jezika. Le malo besed smo prejeli od Mažarov in ni vredno, da bi jih omenjali. Besede: kefa, kinč, jezero (tisoč), sibol (krojač), varaš, basen, lopov, tolovaj in še nekaj drugih, a to je vse, kar si je prokrčilo pot preko Mure v našo slovensko pokrajino. Ali sila kola lomi, a mažarska sila poteptala je one Slovence, katere je usoda vrgla Mažarom v roke.

Približno dve sto let je minilo, odkar so se naselili Slovenci v šomodski stolici. Videli smo, da so se že na početku drugega stoletja svojega bivanja v novi domovini popolnoma pomažarili. Ohraniti se niso mogli. V osemnajstem stoletju so prinašali gmotne žrtve, da je mogel zagledati svetlost Kuzmičev novi zakon, a že v devetnajstem stoletju so zamenjavali slovenske katekizme in sveto pismo z mažarskimi katekizmi in svetim pismom. Ali spomin na Kuzmiča, kateri je deloval na slavo svojega naroda in jezika, ostane na veke neizbrisen v slovenski književnosti.

Štefan Kuzmič se je porodil 1723. leta v Strukovcih (mažarski Sürüháza) v železni stolici. Strukovci so vas ob Muri nasproti Radencem na Štajarskem; leže torej na ravnici med Cankovo in Tišino, koder so se že današnjega dne ohranili luteranci ter žive pomešani s papinci, katoličani. Kje je dovršil bogoslovske nauke, ni nam znano. Vemo le toliko, da je bil učiteljem v Nemescsoó. V železni stolici so se porodili tudi ostali protestantski pisatelji, in sicer Fran Temlin, Mihael Sever, Mihael Bakol, Jurij Cipot in Aleksander Trpljan.

Dognati sem še mogel, da je imel Štefan Kuzmič hišo v Patru. Druga žena mu je bila iz te vasi in je verojetno, da je to hišo priženil. V Patru so prebivali sami Mažari. Mož Terezije Šakal se je pisal Bošnjak, kar svedoči, da so tudi naši ljudje, bodisi Slovenci ali Hrvati, stanovali v Patru. V Patru je živel oče mu Jurij, bivala je tu njegova obitelj in on sam je živel tu tri leta. V Patru je imel svojo knjižnico, ali hiša mu je pogorela in zgorelo je vse, kar je bilo v njej. Rešiti se ni moglo nič. Katerega leta je to bilo, ne vemo.

Znano nam je nadalje, da je Štefan Kuzmič umrl dne 22. decembra 1779., živel je torej 50 let. Ne vemo pa, kje leži pokopan, ali v Patru na pokopališču poleg svojcev, ali pa v Šardu. Nikjer nima spomenika.

Njegovi prekmurski rojaki so se ga spomnili in mu mislijo postaviti spomenik v Šurdu. Pred cerkvijo je prikladen prostor, na katerem naj bi stal spomenik in pričal še poznim rodovom, da je tu živel in umrl s slovensko naselbino znameniti pisatelj slovenski, kateri si je zaslužil časten spomin ne samo tu, nego tudi v slovenski književnosti in zgodovini.

VI. Mažari prodirajo v slavjanske vasi.

Ako vse to preudarimo, kakor sem pripovedoval, moramo priznati, da izginjajo Slovenci in Hrvati v šomodski žnpaniji. Kuzmičevih Slovencev ni več, a tudi Hrvati ne pričakujejo druge usode. Kakor so se pomažarili Slovenci v šomodski županiji, tako se bodo pomažarili tudi njih sosedje Hrvati. Očetje še govore dobro hrvaški, njih otroci že lomijo hrvaščino in govore rajši mažarski nego hrvaški.

Preudariti je nadalje treba, da se Mažari pripravljajo na zadnji udarec, katerega hočejo zadati vsem nemažarskim narodom. Pripravljajo novi šolski zakon, kateremu bode namen, da se uvede v vse šole mažarski jezik in da bode v osnovnih šolah vladal samo mažarski jezik. Zdi se nam, da se tej šolski preosnovi ne upirajo niti Hrvati niti Srbi, edini rumunski škof je imel toliko poguma, da je slovesno protestoval proti atentatu mažarske vlade.

O kakem uporu Slavjanov proti nakani mažarske vlade ne moremo govoriti, ker ga ni in ga ne more biti. Prevelika je državna sila, katera zatira narodni razvoj vseh slavjanskih vej v magyarországu. Reči moramo, da se Slovenci, Hrvati in Srbi nahajajo v zelo kritičnem položaju, in zato hočem njih usodepolni položaj očrtati vsaj v kratkih potezah.

Ob vsej zapadni meji magyarországa prebivajo nekateri oddelki južnoslavjanskega debla. Od Dunaja proti Nežiderskemu jezeru, potem ob Muri, Dravi in Dunavu tja do Zemuna razteza se dolga črta, katero zavzemajo posamični oddelki južnoslavjanskega debla. Ti Slavjani so odtrgani od svoje matere zemlje in životarijo v Magyarországu.

Pred kakimi 350 leti naselili so se štekavski in kajkavski Hrvati ob Nežiderskem jezeru. Po bitki na Mohačkem polju 1526. leta opustošili so Turki pokrajino med Blatnim in Nežiderskim jezerom. Ali 1532. leta so bili potolčeni pri Dunaju. Takrat je vlada poklicala Hrvate, da se naselijo v opustošenih krajih. Hrvati tako niso imeli nikdar miru pred Turkom in zato so radi zapustili staro domovino in so si želeli priti v kraje, kjer bi mogli mirno živeti. Tako je mnogo Hrvatov zapustilo gornjo Slavonijo, a tudi Istro in Dalmacijo. Naselili so se v železni, mošunjski, šoprunjski in požunski stolici. Ž njimi so prišli tudi hrvaški duhovniki, kateri so jim opravljali službo božjo v hrvaškem jeziku. Bili so to hrvaški glagoljaši. Nemci in Mažari pa so jim zatrli bogoslužni jezik in glagolico.

Nemci nazivajo te Hrvate WosserKroaten, Wasser-Kroaten. Nastalo pa je to nemško ime od besede BossnerKroaten, ker so ti Hrvati bili ponajveč od bosanske meje. V nekem okraju je še danes »Bošnjakov brig«, a v Pečuhu zovejo se še danes ti Hrvati »Bošnjaki«.

Leta 1550. dovolil jim je deželni zbor v Požunu, da se smejo vrniti v svojo staro domovino. Prikupila pa se jim je domovina ob Nežiderskem jezeru, kjer jih niso nadlegovali in napadali Turki, in so raje tu ostali.

Obkoljujejo jih z vseh strani Nemci in Mažari, s katerimi so v neprestani zvezi. Trgujejo ž njimi in govore nemški in mažarski. Prihajajo na Dunaj in so na dunajskem trgu vsakdanji prodajalci. Malo knjig se je pisalo in izdalo v njihovem jeziku. Imenujemo jih Bele Hrvate. Spadajo v gjursko (jursko) in somboteljsko škofijo. Vseh skupaj je 60.000 duš.

Proftsor Edvard Krajnjak, kateri deluje med Belimi Hrvati, poroča mi o njih med drugim tole: »Uz molitvene knjige samo koledar pruža jim duševnu hranu. Neimade gotovo nikakve inteligencije: nekoliko svečenika, a još manje učitelja. I ta polagano iztezava: take ne stade mosta, koji spaja Jugoslavene sa sjevernimi (Slovacima) upravo kod Požuna.« 

Edina duševna hrana jim je torej koledar, kateri izhaja zdaj tretje leto. Naslov mu je«: »Kalendar Svete Familije na lieto 1905. Juri (Györ). Štampa jurske biskupije.«

Med Muro in Rabo prebivajo naši rojaki, to so Slovenci na Ogrskem. Njih je 74.535 duš. Med Muro in Dravo prebivajo zopet Hrvati, imenovani Mejumurci, a dalje doli so zopet v Banatu in Baranji Hrvati, to so takozvani Bunjevci. Njih najpoglavitnejše mesto je Subotica. Tu v Subotici izhaja v njih narečju že 21 . leto mesečnik »Neven«, katerega izdaje in urejuje dr. V. Sudarević. Odtod do Zemuna segajo Srbi, katerim je Novi Sad duševno središče.

Na tej dolgi in ravni črti od Dunaja do Zemuna se razteza slovenskohrvaško-srbska veja južnoslavjanskega debla in tvori zapadno mejo magyarországa. Po zadnjem ljudskem štetju (1900) naštelo se je ob tej črti

• Slovencev ............. 74.535
• Hrvatov ............... 188.552^[5]
• Srbov ................. 434.661
  • Skupaj ............... 697.748

Vsi ti Hrvati, Srbi in Slovenci, katerih je malone 700.000 duš, nimajo na Ogrskem nobene narodne pravice. V magyarországu se priznava samo mažarski jezik in mažarska narodnost. V uradih in šolah gospoduje le mažarski jezik. Ni uradnega spisa, kateri bi se tu spisal ali izdal v drugem kakor v mažarskem jeziku. Beli Hrvati so se popolnoma naučili mažarski; pomažarili so se. Šomodski Hrvati in Slovenci takisto, le nekoliko se še branijo Prekmurci, Mejumurci, Bunjevci in Srbi. Ali čudno je, da jim je ta domovina »mila«. V oktobrski številni »Nevena« čitam, da je »mila domovina naša Uganka.«

Mažarska vlada skrbno nadzoruje vse šole v hrvaških in srbskih vaseh. Na razpolago se jej bogati zakladi, iz katerih dobivajo nagrade oni učitelji, kateri so dosegli mnogo ali vsaj nekaj uspeha v učenju in razširjanju mažarskega jezika. Tudi navaden cestar more postati le tisti, kdor je Mažar. Tako je povsod, tako je tudi ob levem bregu Drave in Dunava, a kako je ob desnem bregu Drave, to je v Hrvaški in Slavoniji, v troedni kraljevini, hočem pripovedovati v naslednjih kratkih potezah.

Navadno si mislimo, da na Hrvaškem in v Slavoniji ni drugih ljudi, nego da tod prebivajo sami Hrvati in Srbi. Ali ljuto bi se varal, kdor bi to mislil in veroval. Nedavno je še menda bilo tako ali vsaj bolje, ali danes ne moremo več govoriti, da je slavjanski jug čist, da je samo naš. Na bogato in rodovitno Slavonijo so vrgli svoje poglede Mažari. Pomikati so se začeli iz Podunavja, to je tam, kjer se z Dunavom združuje Drava. Mažari so prodirali iz Podunavja v Slavonijo. Vršilo pa se je to mirno, tiho in polagoma. Leta 1850. bilo je v Slavoniji 6000 (0˙4%) Mažarov. No, to ni taka reč. Ali potem je bilo drugače. Moralo je že ugajati naseljenim Mažarom v Slavoniji, kajti leta 1880. bilo je že tu 41.417 (2˙2%) Mažarov. Kako so prihajali, nihče ni vedel, nihče ni videl, a uprav ostrmeli smo, ko smo ob ljudskem štetja 1900. leta izvedeli, da je bilo v troedni kraljevini 13 7.601 (5˙8%) Mažarev! Pravih Mažarov, katerim je mažarščina materin jezik, bilo je sicer 90.180 oseb, a drugo so bili Hrvati, kateri so bili zmožni mažarskega jezika.

Naselili pa so se Mažari v naslednjih hrvaških županijah: v belovarski, požeški, virovitiški in vukovarski. Po zadnjem ljudskem štetju (1900) bilo jih je:

• v belovaraki županiji .......... 18.978 (6˙3%)
• v požeški županiji ............. 19.864 (8˙7%)
• v Sremu ........................ 35.140 (9˙6%)
• v Zemunu (mestu) ............... 1.906 (13˙1%)
• v virovitiški županiji ......... 44.282 (20˙6%)
• v Oseku (mestu) ................ 5.239 (23˙6%)

Potemtakem se razprostirajo Mažari od Zemuna do Belovara, od Oseka do Broda. Nastopajo resno in uspešno v 60 občinah, preplavljajo vso Slavonijo in prodirajo z vso silo do vrat belega Zagreba.

Mažari imajo absolutno večino v 11 občinah, v 12 dosegajo 1000 duš, v 18 pa prekoračujejo 20 odstotkov.

Slepec je, kdor tu ne vidi, da Mažari morajo vplivati na vse javne in politične razmere v troedni kraljevini. Vseh osem velikih hrvaškoslavonskih županij je v mažarski oblasti, veliki župani so mažaroni, to je pristaši ogrske vlade v Budimpešti. Na banski stolici sedi mažaron grof T. Pejačevič, nekdaj naš ponos, hrvaški sabor v Zagrebu, je v rokah ogrske vlade, Hrvati so v manjšini, v opoziciji; vplivni uradniki so mažaroni, eto vam žalostne slike slavljene hrvaške samouprave, samostojnosti!

Da nam bode ves položaj jasnejši, hočemo si ogledati, kakšno lice ima danes Slavonija in Hrvaška. Po zadnjem štetju prebiva tod:

• Hrvatov .......... 1,478.825 (68˙6%)
• Srbov ............ 610.909 (25˙4%)
• Nemcev ........... 134.000 (5˙6%)
• Mažarov .......... 90.180 (3˙8%)
• Slovakov ......... 17,342 (0˙7%)
• Rusinov .......... 4.666 (0˙2%)
• Rumancev ......... 539 (0˙0%)

Istina je, da je Hrvatov in Srbov 90%, torej ogromna večina; ali istina je tudi, da ta večina nima nobene veljave v troedni kraljevini. Sabor je mažaronski, kar svedoči, da ima »mažarska« vladna stranka vpliv in moč, a ta stranka ne deluje v korist Hrvatom, nego v korist mažarske državne ideje, katera zahteva in hrepeni, da postane mažarski edinstveni jezik, to je državni jezik tudi za Hrvate. Iskreni hrvaški rodoljubi ustavljajo se temu, a koliko bodo imeli uspeha, ne vemo še danes. Slikamo le položaj, kakršen je dandanašnji.

Vsekakor nam je poudariti, da se množi na Hrvaškem in v Slavoniji število Mažarov in onih oseb, katere so zmožne mažarskega jezika. To število je v zadnjih petdesetih letih od 6000 naraslo do 137.601 osebo! Tako se pomnožuje mažarski narod, a ne samo v Hrvatih, nego tudi drugod. Res je sicer, da ni vsak Mažar po rodu, kogar statistika za takega navaja, ali istina je, da se je po zadnjem ljudskem štetju priznala 8,742.301 osoba za Mažare, katerim je mažarski materin jezik. Nadalje pa je tudi istina, da se znanje mažarskega jezika silno širi. To vidimo iz tega, da je število onih oseb, katere so bile zmožne mažarskega jezika, iznašalo 10,17 5.514. To je ono ogromno število, s katerim se ponašajo Mažari, in zato je Košut s ponosom vzkliknil v parlamentu, da je vseh Mažarov črez deset milijonov duš. To pač ni šala; nedavno jih je bilo jedva polovica od tega!

Ali povrnimo se zopet v Slavonijo. Poleg Mažarov zavzemajo važno mesto Nemci. Mnogo je tudi njih, 134.000 duš! In dobro so organizovani. Gustav Adolf-Verein ima tod svoja gnezda. Poprej so bili Nemci krotki in tihi, ali zdaj so tudi oni začeli regoviliti. Imajo svoja društva, osobito pevska in takozvane kazine. Globoko v Slavoniji se poje javno pesem: »Die Wacht am Rhein« in tu so poboji med Hrvati in Nemci vsakdanja stvar. Imajo tudi svoje časnike, kateri zastopajo nemške koristi in nemško posest v Slavoniji. To se zove prodiranje Nemcev na iztok. V neki Župniji v Sremu so nemški kmetje skoro ubili hrvaškega župnika, ker so zahtevali, da mora priti za župnika »deutschfreundlicher Mann.« 

Z Mažari prihajajo v Slavonijo mažarske šole, in to je ono, po čemer tako hrepene in koprne Mažari. A ravno v tem oziru so že mnogo dosegli. Imajo oblast in sredstva. Ustanovili so društvo »Julian« v Budimpešti, kateremu je edini namen, da širi in ustanavlja mažarske šole v hrvaškosrbskih občinah. Česar pa ne more storiti društvo, to store hrvaški plemenitaši, odpadniki.

Povsod, koder so se naselili Mažari, in tudi tod, koder jih ni, ustanavljajo se mažarske šole. Na ogromnem obsegu od Barča do Vukovara, od Bijelogore, Črnega Vrha, Papuka in do Dilj pogorja je že vse polno mažarskih šol!

Goreči pospeševatelji mažarskih šol so grofi Aladar, Ladislav in Tivadar Janković in plemkinja de Tüköry. Grofi Jankovići imajo v slavonski Podravini, to je v virovitiški županiji, ogromna posestva, na katerih ustanavljajo mažarske šole. Tako se nahajajo te šole na pusti Palisalaš poleg Daruvara, na Neteči kraj Lukača, v Gradini, potem na pusti Čemernici in v Gaćištu. V gradinski župniji so šole mažarske, a v Detkovcu se uče otroci tudi mažarski jezik. V Starih Jankovcih (Vukovar) se je otvorila privatna mažarska šola za uslužbence na železnici Novi Sad—Zemun, Indija—Ruma.

Toda to nikakor ni vse. Društvo »Julian« je že osnovalo v Slavoniji 23 mažarskih šol, a letos jih osnuje še 30, pošilja v Slavonijo mažarske učitelje iz Budimpešte. Kolike je že teh učiteljev, kateri ne znajo niti besedice hrvaški, tega ne morem določiti, ker nimam vseh hrvaških časnikov.

A ne samo v šolo, tudi v cerkev prodira mažarski jezik. V djakovaški škofiji je že nekaj župnij, kjer duhovnik v cerkvi propoveda v mažarskem jeziku. Poročal sem, kako se ustanavljajo mažarske šole v hrvaških selih, a poudariti mi je, da je to uspeh, katerega so dosegli Mažari letos, reci 1904. leta. Lani še ni bilo toliko mažarskih šol. Po uradnem izkazu za leto 1902. in 1903. bilo je na Hrvaškem in v Slavoniji vseh »pučkih« (narodnih) šol 1412, izmed katerih jih je bilo 1303 z učnim jezikom hrvaškim, 22 z učnim jezikom nemškim, 7 z učnim jezikom mažarskim, 2 z učnim jezikom rusinskim in 3 z učnim jezikom slovaškim. Vidimo torej, da je mažarskih šol vsako leto več in da se silno množijo.

Na tak način se snujejo mažarske šole v Hrvatih. Omeniti pa mi je, da je to le začetek, kajti Mažari mislijo mnogo dalje. Trudijo se že dolgo let, kako bi uveli mažarski jezik v srednje šole na Hrvaškem in v Slavoniji, ali dosedanji poskusi se jim niso posrečili. Hrvati so se krepko upirali in niso hoteli ničesar slišati o mažarskem jeziku. Janez Trdina nam pripoveduje, da je za njegovega učiteljevanja hotela vlada ponemčiti hrvaške šole.

Kakor vemo, tudi ta poskus se je ponesrečil. Ali se zdaj posreči Mažarom to, kar se jim ni posrečilo pred petimi desetletji, kdo ve! Istina je, da se Mažari mnogo trudijo, da se uvede v hrvaške srednje šole mažarski jezik. Vprašali ne bodo Hrvatov, kakor se tudi ne zmenijo zdaj za nikogar, ko mislijo v Oseku osnovati mažarsko gimnazijo. Da, to je resna volja ogrske vlade in v Oseku se bode ustanovila prva mažarska gimnazija na hrvaški zemlji. Za dijake, kateri bodo obiskavali to gimnazijo, ni se treba bati. Ogrska vlada bode osnovala v Oseku prometno ravnateljstvo, povabila bode sem mnogo mažarskih uradnikov, a ti Mažari potrebujejo mažarsko gimnazijo. V samem Oseku je že danes črez 5000 Mažarov, kateri odločno zahtevajo mažarsko gimnazijo.

Mažarski jezik silno napreduje. Osvojil si je celo stolico na zagreb¬škem vseučilišču! Osnovala se je na zagreškem vseučilišču mažarska stolica, na kateri je določeno mažarskemu jeziku po 9 ur na teden, dočim je hrvaškemu jeziku odmerjeno le po 6 ur na teden. Nihče se ne bode protivil temu, da se na vseučilišču predavajo tuji jeziki, kajti alma mater ne zapira vrat pred nobeno znanostjo. Ali drugače je z mažarsko stolico v Zagrebu. Predaval se bode tu mažarski jezik zato, da se ga nauče Hrvati in da bi se potem pomažarile vse hrvaške gimnazije. A temu atentatu na hrvaški jezik morajo se protiviti vsi Hrvati.

Lokava so »preko dravska braća«. Neki Solymossi, bivši mažarski igralec, nima drugega posla, nego da premišlja, kako bi uvedel mažarsko opero v belem Zagrebu! Hvalijo ga »kozmopolita«, in ta mož je rekel, kako lepo bi bilo, ako bi se dajale v Budimpešti hrvaške drame, in ako bi se pele na zagrebškem deželnem gledališču mažarske opere! Sedanji hrvaški intendant dr. Andrić dal se je nekoliko zavesti in vršila so se posvetovanja. Neki Spicer je opisal v »Pester Lloydu« hrvaško dramatsko književnost in je hvalil Hrvate, da lepo napredujejo. Tudi tukaj se gre samo za to, da si mažarska opera osvoji hrvaško prestolnico. In zato so Mažari ljubeznjivi in zato piše »Pester Lloyd«, da so Hrvati Mažarom »Schwesternation«. Mislim, da ni večjega licemerstva na celem svetu.

Ali dosti!

Čemu da še dalje razgrinjamo žalostno sliko svoje posestrime, hrvaške domovine? Napredka hrvaške misli ne vidimo nikjer, a tudi ni upanja, da bi se politične razmere zboljšale za Hrvate. Mažarski jezik prodira v hrvaške vasi, preplavil je že vso ponosno Slavonijo, a Hrvati se ne ganejo, da bi zajezili mažarsko povodenj. Hrvati so razcepljeni v mnogoštevilne politične stranke in skoro bodemo rekli: Kolikor Hrvatov toliko strank! Hrvati se bore drug proti drugemu, a tujec jim osvaja zemljo.

Rodovitno Mejumurje, kjer prebiva 84.356 Hrvatov, spadalo je prej k Hrvaški, ali Mažari so je odtrgali od troedne kraljevine ter je priklopili magyarországu. Mejumurje je danes izgubljeno za Hrvate. Ti mejumurski Hrvati spadajo še v zagrebško škofijo, ali Mažari se trudijo, da jih odtrgajo od Zagreba in da jih pridružijo čisto mažarski škofiji. Prepočasi tu napreduje pomažarjevanje Hrvatov in zato bode treba pregnati iz Mejumurja zadnjega hrvaškega duhovnika. Mažari vse dosegajo in dosegli bodo tudi to. A da pridobe te Hrvate za mažarsko državno idejo, osnovali jim bodo v Čakovcu hrvaški list. Ta list bode sicer pisan v hrvaškem jeziku, ali širil bode mažarski duh, da tako zaduši v Mejumurju novo hrvaško gibanje, katero so tod provzročile varaždinske »Naše Pravice« Dr . Pero Magdić je začel izdajati »Naše Pravice« in ta list zahaja tudi v Mejumurje. A ta list se tu ne sme ni čitati ni širiti; ogrski orožniki hodijo od vasi do vasi in jemljejo kmetom hrvaški list.

Mažari pravijo, da Mejumurje mora pasti. Zasekali so mu res globoke rane, osnovali so mažarske šole, v čakovcu imajo mažarsko učiteljišče, in tako vidimo, da se odrezuje od hrva¬škega debla najlepša veja.

V Slavoniji ustanavlja društvo »Julian« mažarske šole in Hrvati bodo morali tudi za Slavonijo osnovati družbo Sv. Cirila, kakor so to storili za Istro. Slavni Ilirci niso mogli slutiti, da bode troedna kraljevina imela danes tako žalostno sliko. Nikjer Mažari ne spoštujejo hrvaške zastave. Po Dravi, Savi, Dunavu in Tisi plovijo hrvaške ladje. Običaj pa je, da se od 8. ure zjutraj do večera razobešajo zastave. Krmilar hrvaške ladje je razobesil trobojnico, kakor predpisuje plovitbeni red. Bilo je na Dunavu in hrvaškemu krmilarju se je ukazalo, da odstranit trobojnico. Krmilar je bil pohleven mož in je ubogal. Drugi dan je prišel uradnik k drugemu krmilarju in je zahteval od njega, da sname z motke hrvaško zastavo, a ker Hrvat tega ni hotel storiti, bil je kaznovan z globo.

A kdo bi mogel našteti vse nepravde? Gazi se hrvaški jezik in ime. Mažari prodirajo dalje in dalje preko mej magyarországa. Osvajajo svojim težnjam rodovitno Slavonijo, vpliv in prvo besedo imajo v Bosni in Hercegovini. Južnih Slavjanov je črez 15 milijonov, a se jim ne upirajo. Mažari silijo na obale Jadranskega morja, danes se zadovoljujejo le z Reko, a jutri bodo zahtevah več. Vidi pa se jasno, da so si izbrali troedno kraljevino za središče svoje balkanske politike.

Ustaj, rode! Ustaj, Jelačiću bane!

1. A magyar korona orzságainak 1900 — évi Népszamlá ása. A magyarkir. központi statisztikai Hivatal. Budapest. 1902.
2. Johann v. Csaplovica: Croaten und Werden in Ungern. Pressburg. 1829.
3. »Visita generalia 1627.«
4. Szalóky Elek: Vázlatok a Surdi ágostai evang. gyülekezet történelméböl. Magy Kanizsa 1897. Nyomatott Weiss I. és E-nél.
5. Sem štejemo tudi Reko.