Slovenec v krempljih hitlerjevskih teroristov
Slovenec v krempljih hitlerjevskih teroristov Ivan Kreft |
|
Odprto pismo:
Velecenjeni gospod državni kancelar!
Iz dejstva, da ste bivšega svetovnoznanega pacifista, nosilca Noblove nagrade za mir, gospoda Quiddeja in še nekatere druge gospode poslali na propagandistično turnejo po Jugoslaviji, sklepam, da Vam pač ni vseeno, kakor pri nas mislimo o Vaši politiki. Gospoda Quiddeja slučajno osebno prav dobro poznam in lahko Vam zaupam, da me je Vaša politična policija aretirala baš pri tisti familji, h kateri se je svojčas tudi gospod Quidde zatekel, ko ga je zalezovala in ogrožala nacionalnosocialistična politična druhal.
Gotovo zagovarja sedaj gospod Quidde Vašo politiko iz bojazni, da bi ne bil deležen usode svojega soborca in prijatelja, v emigraciji zavratno umorjenega pacifista prof. dr. Th. Lesinga. V sedanji Nemčiji ni enega samega človeka, ki bi si upal in smel javno povedati tvoje mišljenje! Celo mene jugoslovanskega državljana ni bila Vaša policija voljna izpustiti, dokler se z lastnoročnim podpisom nisem zavezal, da po izpustitvi iz koncentracijskega taborišča ne bom zahteval nobene odškodnine za utrpelo škodo in da ne bom podvzel nobenih sovražnosti niti proti Vam, niti proti Vašemu režimu. Ker je začasno omejena Vaša strahovlada na tretje cesarstvo, mi ne morete zabraniti povedat svojim rojakom resnice. Kakor Vi niste držali svoje besede napram milijonom, katerim ste pred prevzetjem oblasti obetali med in mleko, – sedaj pa je pustite brez dela stradati in zmrzovati, tako hočem tudi jaz prelomiti vsiljeno obljubo, v svesti si, da izpolnjujem kulturno dolžnost, če svarim svoj narod pred zapeljivo vabljivostjo nacionalnosocialističnih fraz in utopij!
Z odličnim spoštovanjem
Ivan Kreft.
Prvi početki nacionalnosocialističnega terorja
Nočem trditi, da so vsi nacionalsocialisti teroristi, toda dejstvo je, da so vsi pučisti in "Fememörderji" vodilni člani nacionalno socialistične stranke (NSDAP). Med tem, ko so levičarske stranke osredotočile vse svoje politične boje na množice delovnega ljudstva, ter kaznovale samovoljno nastopanje posameznikov z izključitvijo iz svojih vrst, bazira vsako udejstvovanje nacionalnih socialistov na osebnem terorju.
Vsi ultralevičarski in anarhistični elementi, ki niso bili v stanju se pokoriti strogi disciplini, ki je vladala v levičarskem delavskem gibanju, so svoje teroristične zmožnosti ponudili Hitlerju, ki jih je z odprtimi rokami sprejel. Tako je Hitler za že v naprej obljubljeno "Bartolomejsko noč", ali noč "dolgih nožev" izbral iz nemškega naroda vse najtemnejše elemente ter jim dovolil, da po mili volji obračunajo s svojimi prejšnjimi političnimi nasprotniki. In res, po požaru "Reichstaga" je takoj nastopila ta grozna noč in se še večkrat ponavlja.
Že pred leti so bili zavratno umorjeni vodilni politiki Karel Liebknecht, Rosa Luxemburg. Emil Rathenau, Eisner in drugi. Morilci so se takrat morali vsaj formalno pred oblastjo skrivati. Pod Hitlerjem je pa politični umor takorekoč legaliziran. Morlici navedenih osebnosti so višji državni uradniki današnjega režima.
Iz prvotnih številnih podtalnih terorističnih organizacij je nastala ena sama legalna s svojimi 500.000 člani SA-jevci in SS-jevci. Samo petnajst let je bilo treba za razvoj Nemčije iz kulturne države v barbarsko. Zakaj?
Soc. dem. vlada je bila skrajno popustljiva napram vsem terorističnim elementom. Nobeden pučist, požigalec in Fememörder se ni imel bati kazni, kajti nemški soc.-demokrati so rajši odpuščali in amnestirali kot kaznovali.
Na begu
Dne 12. junija 1932 leta sem pobudo nekaterih nemških prijateljev našega naroda, za katerimi so se skrivali moji lastni denuncijanti, priobčil v Slovenskem Narodu članek "Hitlerjevci proti našim akademikom". Ta članek je izbil sodu dno! Vedno so me že postrani gledali, toda po objavljenju tega članka so začeli proti meni sistematično organizirano gonjo. Visoke šole so bile namreč že takrat popolnoma fašizirane. Izdelavati so pustili samo dijake iz "boljših" nacionalnih in premožnih krogov, tujce in pa levo orientirane so pa brezizjemno metali. Demokratski režim je mislil, da mora kot pobornik ideje o akademski svobodi mirno trpeti vse provokacije. Že pod demokratskim režimom je prišlo do izgredov in pretepov židovskih kolegov, do maltretiranja in preganjanja nefašistov. Celo izključitve iz zavoda so bile na dnevnem redu! Da sem se rešil novemu maščevanju, sem takoj po izidu članka odpotoval iz Drezdena najprej v Saarbrücken, (v glavno mesto od Francozov zasedenega nemškega ozemlja) in od tam v Pariz, kjer sem se med drugim tudi dogovoril za sestanek z mladim zelo agilnim voditeljem angleških strokovnih organizacij B. Halsallom, ki sem ga v juliju 1929 leta spoznal na Dunaju ob priliki mednarodnega socialnodemokratskega mladinskega kongresa.
Halsall me je v Parizu pregovoril za povratek v Nemčijo. Bil je prepričan, da bodo nemška socialnodemokratska stranka z II. internacionalo, Drušvo narodov in Rusija složno v odločilnem trenutku nastopili proti vsakemu resnemu poizkusu Hitlerja dokopati se do oblasti v Nemčiji. Na njegov nasvet in proti svojemu boljšemu prepričanju sem se vrnil nazaj v Nemčijo.
Toda študija nisem mogel nadaljevati. Že septembra istega leta sem sklenil od večnih pretenj, zalezovanj, napadov in provokacij živčno uničen Nemčijo zapustiti. Umaknil sem se v Švico in se nastanil v majhnem zgodovinsko zelo znamenitem meni že prej znanem francoskem mestu Fribourgu, ki ima izvrstno klimo in kjer je bivanje za živčno oslabelega prav primerno. Na tamošnji univerzi je takrat še predaval moj osebni znanec in znameniti pacifist in človekoljub princ Maksimilijan, ki me je radevolje vzel pod streho. Štirje prinčevi najožji sorodniki, namreč: oče, brat, nečak in bratranec so bili monarhi. Oče Georg in brat Friedrich August sta kraljevala na Saškem. Nečak Karel je bil avstrijski in bratranec Ferdinand romunski vladar. Kljub visokemu sorodstvu je bil princ Masimilijan (kar se je posrečilo do danes prikriti!!!) med svetovno vojno več mesecev interniran, ker je v svoji korespondenci s francoskimi pacifisti propagiral mir in pobratimstvo med narodi. Svetovne vojne se je udeležil kot vojni kurat. Sledil je vojakom do najbolj izpostavljenih točk. Na lastne oči je neštetokrat videl, kako so padale nedolžne žrtve druga za drugo in zastudil se mu je družabni red, ki rešuje gospodarske krize na tako krut in neuspešen način. Po svetovni vojni je prevzel na poziv švicarske vlade zopet stolico za orientalske jezike in literaturo na univerzi v Fribourgu. Glavno polje prinčevega pacifističnega udejstvovanja je ostala prej ko slej "bojaželjna" in vsej Evropi nevarna Nemčija. Vsake počitnice je priredil v nemških mestih in delavskih revirjih nešteto propagandističnih shodov in konferenc, dokler ni prišel na oblast Hitler in mu preprečil vsako pacifistično udejstvovanje v domovini.
(Hitler je namreč angažiran od težke veleindustrije, ki hoče vojne proti komurkoli, da le zasluži na produkciji orožja in municije!)
Hitler prevzame oblast
Prilike v Nemčiji so se med tem razvijale tako kakor nisem pričakoval. Pri 6-novemberskih volitvah 32. leta je Hitler tako nazadoval v korist komunistom (600.000 glasov so kom. pridobili), da so mu kratkovidneži odrekli vsako bodočnost. Faktično pa je ta poraz Hitlerja bil njegova končna in največja zmaga!
Hitler je v volilni propagandi obljubljal Nemčijo rešit krize s tem, da jo nacionalno prerodi, da prelomi verzajske obljube, da kaznuje Francoze in Žide, ki so edini krivi krize in pa da reši Nemčijo rdeče nevarnosti, ki preti od strani komunistov. Tako je Hitler prav "legalno", brez vseh pučev, brez bojazni da bo interveniralo Društvo narodov prevzel vlado in odstranil "neposredno bojlševiško nevarnost".
Inscinirani požig "Reichstaga" naj bi ubil dve muhi naenkrat: odstranitev nepotrebnega parlamentarizma in pa natvezal zločina komunistični stranki. Na ta način so bili nacionalnosocialistični vladi proti komunistom formalno mogoči ukrepi, katere bi sicer režim pred svetom težko zagovarjal. Da ni komunistična stranka imela nobenega interesa na požigu parlamenta, je jasno že iz dejstva, da se parlamenta pri velikem številu novoizvoljenih poslancev niso imeli vzroka bati. Sploh pa njihova teorija individualne akcije brezpogojno odklanja. Da bi torej fašisti "Zločin na Reichstagu" lahko maščevali so ga morali najprej požgati. Šele ko je bilo to delo opravljeno, so imeli vzrok politične nasprotnike in vse levousmerjeno prebivalstvo po mili volji terorizirati, zapirati, preganjati in moriti.
Nazaj v Nemčijo
V tej najhujši zmedi sva s princem iste noči odpotovala proti Drezdenu. Princ preko Züricha, kjer je imel še opravke, jaz pa preko Bazela. V Drezdenu se mi je mudilo radi nujne ureditve mojih študijskih zadev. Naslednjega dne sem princa pričakoval na kolodvoru, toda ker je bila prisotna tudi bivša cesarica Zita, se prinčevi družbi nisem hotel približati. Ko je princ skušal pozneje mene obiskati, je naletel na večje težave, kot si jih kdo zamišlja. Postal sem nedostopen.
Od mojega zadnjega bivanja v Drezdenu se je v tem lepem mestu marsikaj izpremenilo. Povsod zastave s kljukastim križem in številne nacionalnosocialistične patrulje. Avstrijske nočne straže na kmetih med vojno in naše obprevratne straže so kljub vsem nerodnostim mogle napraviti na človeka boljši in resnejši vtis kakor ta podivjana velemestna poulična druhal. Opremili so se po možnosti s prevelikimi škornji, ki so dajali s težo žrebljev utis važne hoje, rujave čajkače z jermenom pod brado, s pravkar razdeljenimi rujavimi srajcami in drugimi znaki "revolucije". Oboroženi so bili s puškami, bajoneti, sabljami, samokresi, sekirami, prastarimi handžari (ki so do takrat kot sobni okras viseli na zidu), s kuhinjskimi noži, pasjimi biči, bikovkami, poleni, skratka z vsem, kar je bilo trdo ali ostro in s čemer se je dalo razoroženega brezpravnega političnega nasprotnika spraviti na kolena.
Vsega sem imel dva dni časa iz neposredne bližine opazovati divjanje druhali, ki se je v nadi, da s tem doseže zase boljše življenje, slepo dala izkoriščati od voditeljev. Ta dva dneva sta bila dovolj, da sem iznova in za vedno zasovražil sistem, ki nastopa pod velikoobetajočo frazo narodno socialne revolucije v prid ponižanim in zatiranim, v resnici pa le služile peščici tistih, ki so posestniki veleobratov. Vsem drugim pa ne prinaša nič manj in nič več kot barbarstvo, kakršnega še zgodovina ne pomni.
V zapor
Že tretji dan svojega bivanja v Drezdenu sem dobil neprijavljen visoki obisk. Prišli so trije policisti v odprtem osebnem avtu. "V imenu postave". Vzroka za aretacijo niso vedeli. Tega tudi nisem izvedel na revirju, kot imenujejo stražnico. Kjer so me natančno preiskali in protokolirali moje personalije. Še manj se pa je dalo izvedeti na samem policijskem predsedništvu. Zdelo se mi je, da imajo z menoj prav temne namene in zato me je dobra volja hitro minila. Sprva sem misli, da bo treba le omeniti, da sem tudi državljan, da prihajam na povabilo saškega princa na kratek obisk v Drezden in da sem pripravljen Nemčijo nemudoma zapustiti, če se zdim režimu nevaren. Toda vse skupaj ni prav nič pomagalo. Zaprli so me v samsko celico 71 v drugem nadstropju. Že na ulici sem imel priliko videti najstrašnejša mučenja, kako pa si nedotakljivost zagarantirati med štirimi stenami? Razumljivo, da se nisem mogel nikakor vživeti v novo situacijo. V celici sem razsajal, zvonil in upil. Ko so pazniki prišli pogledat, sem jim skušal vse še enkrat dopovedati, toda oddaljili so se z argumentom, da drugi že po več tednov čakajo na preiskavo in da pravzaprav tudi ne vedo radi česa so zaprti. Napisal sem pismo na samega policijskega predsednika! Odgovor je, kakor je bilo pričakovati, izostal, čeprav so pazniki napram meni trdili, da bo policijski predsednik pod težo mojih argumentov preiskavo pospešil. Napisal sem še nekatera druga pisma: tako eno na jugoslovansko poslaništvo in na princa Maksimilijana. Ker sem hrano iz protesta proti takemu postopanju odklonil, me niso niti pustili na predpisani vsakodnevni polurni izprehod, kar je bilo za moje zdravje usodepolno! K zdravniku me niso pustili. Napravili so seveda odtiske obeh rok in od vsakega prsta poseben. Pa tudi višino so natančno izmerili, da bi me fotografirali, nisem opazil.
Obisk
Pet dni sem ostal brez hrane in izprehoda! Šesti dan me odvedejo. Kam? Nisem vedel. Ugibal sem, morda k zdravniku? Z zdravjem je namreč bilo precej pri kraju. Morda k zasliševanju? Po zakonu bi moral vendar že tekom 24 ur izvedeti za vzrok aretacije. Petkratno zakasnjenje sicer, toda pri tem obilnem prometu bi se dala taka zamuda še nekako opravičiti! Morda celo za vedno iz celice na svobodo, domov? Biti celih pet dni zaprt v samotni celici za nič in zgolj nič, to je preveč. Ko tako zamišljen koračim po svetlem hodniku, doseževa s spremljevalcem v civilu glavna železna vrata, ki ločijo zapore od uradnih prostorov. Skozi vrata! Zopet sem hodil po mehkih preprogah in srečeval sem civiliste. Ustavila sva se pred vrati z vizitko: Regierungsrat Dr. Schulze, Chef d. pol. Abteilung.
Torej kar sam šef hoče kar naenkrat govoriti z mano! Komaj stopim v prostoren šefov salon, že mi pride nasproti princ Maksimiljan. Oba sva bila v veliki zadregi in jaz bi ga bil skoraj pozabil pozdraviti. Povedal mi je, da me je iskal v stanovanju in da je bilo od jokajoče gospodinje težko izvedeti za mojo usodo. Končno mu je dopovedala, da sem bil od zgodnji uri, ko je še spala, aretiran in z avtom neznanokam odpeljan. Poizvedoval je za menoj, dokler me ni tukaj odkril.
"Kaj ste torej zagrešili?" vpraša polglasno princ Maksimilijan. "Ničesar. In pojma nimam, zakaj so me zaprli, kot sem vam že pisal"! "Kdaj ste mi pisali?" se začudi princ. "Takoj po aretaciji, pet dni je že od tega", sem mu pojasnil.
"Pismo od gospoda Krefta bo vaša kraljevska visokost še gotovo danes dobila. Cenzura ima mnogo dela in zato nastajajo zakasnjenja", se vmeša in opravičuje vladni svetnik dr. Schulze. "Gospod doktor, pa mi vi izvolite povedati, zakaj ste dali gospoda Krefta zapreti?"
To prinčevo vprašanje je spravilo starega in izkušenega uradnika v vidno zadrego. V rokah je imel samo aretacijski nalog brez vseh drugih podatkov. Tudi policijski predsednik sam, na katerega se je princ v moji zadevi prav tako obrnil, ni vedel dati nobenega pojasnila. Ugibali smo in ugibali, toda do zelene veje nismo prišli. Za časa atentata na "Reichstag", s katerim so skušali spraviti takrat v zvezo vsakega politično le malo kompromitiranega inostranca, sem se nahajal v Švici. Špionaža? Monarhistični komplot? Ne!
Princ se je prepričal, da je v mojem slučaju celo policija postavljena pred zagonetko in se je od gospoda svetnika poslovil s prošnjo, naj na njegove stroške postopanje proti meni pospešijo. Glas o prinčevem obisku se je kmalu raznesel po vsej direkciji in pomagal mi je več kot sem si upal domišljati. Smel sem na izprehod! Pošta se mi je redno dostavljala in odpravljala. (Četudi z nečitljivo prečrtanim besedilom). Izgledalo je celo, da bom dobil enodnevni dopust za pogreb prinčeve sestre Matilde, ki je tiste dni umrla. Toda baš tedaj sem moral po višjem nalogu menjati svoje gospodarje. Odpravili so me v
Koncentracijsko taborišče
Taborišče je nameščeno v pred leti izpraznjeni stari kaznilnici, ki jo upravljajo nacionalni socialisti sami. Noči tukaj niso bile nič mirnejše od tistih, ki sem jih prebil v policijskih zaporih. Vpitje in klicanje na pomoč nam je često kratilo spanje. Prijetno je bilo le to, da sem prišel v celico s tremi ležišči, torej v družbo, ki mi je do takrat zelo manjkala.
Čas, ki ni zlato!
V samski celici nisem imel niti prilike izmenjati s kom besede, niti kaj čitati, niti se s kako drugo stvarjo kratkočasiti. Tako mi je bilo prvi čas skrajno dolgočasno. V družbi je bilo lažje potrpeti. Tudi mi niso nič več po glavi rojile misli, ob katerih bi človek lahko znorel. Ni čudno, ko pa nobenega vzdihljaja, nobenega klica na pomoč v samski celici ni bilo mogoče preslišati. Tako sem si včasih mašil v ušesa, se glasno sam s seboj pogovarjal, ropotal s kakim predmetom, samo da bi ničesar ne slišal. Toda, ko sem se vsega tega naveličal, si zopet nisem vedel pomagati. Znova sem si zamašil ušesa, se drl in ropotal in vmes prisluškoval – končno mir. Sedaj tri korake naprej, tri nazaj. Od stene do stene. V glavi se mi je začelo vrteti. Padel sem na slamnico. Se odpočil, vstal in na pamet zrecitiral hišni red. Da, slamnica mora biti v vsakem času najlepše zglajena, "polegavanje podnevi je prepovedano." Kolikokrat so že radi te slamnice vpili name. Poboljšal se bom, zgladil jo bom kot še nikdo. Ne vem, kako se je zgodilo, da je paznik ravno prišel, ko sem vso slamo stresel po tleh, toda tokrat ni rekel žal besede. Mislil je najbrže, da se mi je zmešalo. Pobiral sem slamico za slamico in je v malih snopičih enakomerno polagal nazaj v slamnico. Če se mi je zdela katera malo predolga, sem jo lepo prelomil, če je bila katera prav cela, sem poskusil pihniti skozi. Toda vse so bile več ali manj zmečkane in zdrobljene kot so bili ljudje več ali manj zmečkani, ki so na njih ležali. Sredi tega mehaničnega dela sem sede zaspal. Prebudili so me pozno v noči obupni kriki na pomoč! Najbrž so pripeljali zopet nove ujetnike. Hitro sem se slekel in legel. Bal sem se, da ne bi kakega aretiranca skušali namestiti preko noči v moji celici in me tako zasačili! Zjutraj sem še preostalo slamo natrpal nazaj v slamnico. Mukepoln dan je stal zopet pred menoj.
Pri obduciranju slamnice sem našel nekaj nezdrobljenih slamnic, katere sem skrbno shranil. Napravil sem si iz mila milnico, in ure dolgo napihaval balončke. Solnčni žarek, ki se je prikradel skozi zamreženo okno, je barval balončke v lepih mavričnih bojah. Še ko smo bili traje, sem s to igro večkrat zabaval svoje sotrpine.
Naš militarizem
Eksercirali prav za prav nismo. Na dvorišču sta bila na malem prostoru zarisana dva krožna kolobarja, po katerih smo po komandi odkorakali nekaj tisoč korakov, kar je v našo veliko žalost trajalo največ pol ure. Zatem so nas zopet zapodili v celice. Če bi nam dali vsaj puške in naboje, potem bi se zadovoljili še s krajšim ekserciranjem. V moji celici sva bila kar dva rezervna oficirja, eden pruski in eden jugoslovanski. Dva kontrasta, toda pri ekserciranju bi si bila v komandah gotovo edina!
Prvi maj
Prav svečano smo obhajali prvi maj — nemški državni praznik. Vse hiše okrog taborišča so bile v cvetju in zastavah. Kdo jih je okrasil, ne vem. Bilo je pač ukazano slaviti prvi maj kot je to tradicionelno slavil delavec. Da bi zgledalo, da s Hitlerjem delavske praznike slavi vsa Nemčija smo morali tudi mi slaviti prvi maj. Taborišče sta okrasila fašistična milica in pa policisti nobeden jetnik ni pri okraševanju sodeloval. Po radiopronosu smo poslušali doneče in frazajoče govore in Hindenburga in čakali na besede, ki bodo izpolnile tako dolgo obljubljani gestapovski plan. Ni jih bilo.Mislili smo na milijone tistih, ki so prisiljeni praznovati praznik, ki ni več njihov praznik in na milijone, ki danes prvič slavijo prvi maj in so prejšnja leti xxxhovali in preganjali ljudi, ki so ta praznik praznovali! Pesem —Wessel—Lied je več glasno intonirala Wacht xxxx dämmte dieser Erste xxxva je bila končana drugače, kakor je bila premišljena!
Potek preiskave
Bil sem že več tednov zaprt toda vzroka, zakaj so me zasledovali, še vedno nisem mogel izvedeti. Pri prvem zaslišanju so mi servirali nekatera odxxxx davne pred Hitlerjeve xxxx so bile splošno znane in o katerih se mi nikakor ni xxx potrebno zagovarjati se. Zadeva s člankom od 12xx 1932. v "Slovenskem Narodu Tudi sem s potrdili o izvxxx jih denarnih sredstev lahko hitro dokazal, da nisem xxx niti Palestine, niti Moske kot so trdili. Treba jim je xxx ti agitacije radi bolj zaradi stvari. Ker so jih iskali so jih tudi našli. Baš izid Leixxx procesa dokazuje, kako izmišljeno zimnično obtožuje policija. Od mene so zahtevali da naj kar vse priznam in da pridejo z materijalom in xxx mi.
Čim bolj bom zavlačeval, tem slabše bo zame. Priznati pa je bilo treba, da sem atentator in "Koenigsmoerder"! 8. avgusta 1931. leta sem spustil v Berlinu v zrak neke železniške objekte! Nemogoče, takrat nem bil ravno pri vojakih v Sarajevu. Koenigsmoerder! Izdelal sem načrte za usmrtitev vseh kronanih glav! Ker sem bil obtožen zdaj tega, zdaj onega zločina, mi ni preostalo drugega, kot da sem zahteval javno sodnijsko razpravo, da vsaj spoznam "materijal in priče". Do razprave je res prišlo.
Toda tako klavrno nemško sodišče od svojega obstoja menda še ni pogorelo! Edina priča policijski komisar B. je izjavil, da morajo sodišče gospoda Krefta kaznovati, ker je komunist, tako se splošno govori na policijskem prezidirju! Policijsko predsedništvo je namreč radi tega, ker me je tako dolgo držalo po nedolžnem v zaporu, prišlo v silno zadrego. Nekaznovanega me niso hoteli izpustiti, pa makar se posluže falzifikata. Ko so vse dobro premislili, so pustili svoje načrte. Tožbo zoper mene je vložil samo prijavni urad.
Prijazni urad drezdenske policije ni hotel vzeti na znanje, da stanujem v zaporu policije. Ni me je tožil radi neprijavljene spremembe stanovanja. Tako daleč gre birokratizem! Moja dolžnost bi bila, da se prvič v zaporu javim, in da se drugič policijsko oglasim na bivšem stanovanju in kjer so me aretirali. V slučaju nemožnosti prijave stanovalca je po paragrafu dolžen za prijavo poskrbeti (v slučaju bolezni i. t. d.) gospodar. Tu je torej zagrešil prestopek gospodar sam — to je policijska uprava, ker mene svojega novega stanovalca sama sebi ni prijavila. Seveda sem bil oproščen. Najinteresantnejše pri celi stvari je pa gotovo odgovor, ki ga je policijski priglaševalni urad dal na pismo mojih staršev, v katerem policijo prosijo, naj se jim vendar sporoči kje sem in kaj se je zgodilo, da že več mesecev ni glasu od mene. Prijavni urad, ki mi je napravil proces in ki je vedel, da se nahajam v zaporih, je črno na belem javil, da sem neznanokam iz Drezdena odpotoval!
Visoki komisar P. je v hudih skrbeh
Med svetovno vojno je bil komisar P. kot rezervni nemški major v važni službi v zasedenem ozemlju Srbije. Gotovo ima marsikatero gnusno dejanje na vesti. Ves svet ve, kako so okupaši s prebivalstvom Srbije postopali. Vprašanje je le, ali so bili Bolgari hujši od Nemcev? Sodeč po terorju, ki vlada danes v Nemčiji, Balkanci, in madjarski Huni ne morejo v rafiaju z Nemci tekmovati!
Komisar P. je v skrbeh, peče ga vest, ne seveda radi okrutnosti, ki so se godile v okupiran Srbiji in za katera je deloma odgovoren, temveč ker misli, da je v nevarnosti njegova eksistenca. Preko njegovega sina sem se z njim seznanil. Sin njegov je bil pacifist, to se pravi bolj mlačen nasprotnik Hitlerjev. Komisar P. pa mi je ob priliki obiska pri sinu čutil potrebo pripovedovati o vsem, kar je doživel med svetovno vojno v moji južnejši domovini. Gospod P. se je sedaj bal. da bi se tisti človek, ki je občeval v njegovi stahlhelmovski familji, in je danes v zaporu, skliceval na njegovo poznanstvo, ali pa da bi celo omenil, da je njegov sin pacifist — pa je (gospod komisar P.) ob službo. Zato je poslal k meni k zasliševanju svojega prijatelja in komisarja, ki je vse vestno protokoliral samo ne moje izjave: Radi mene gospod P. nikakor ne bo zgubil službe, vem da je nacionalsocialist in bilo bi mi pod častjo iskati pri njem protekcije." — Sploh mi je žal, da sem kedaj prestopil prag njegove hiše." Pri zasliševanju je prav tako ostal neprotokoliran moj odgovor na komisarjevo vprašanje, dali je princ Maksimiljan "tudi" komunist! S tem "tudi" je hotel gospod komisar zvijačno iz mene izvleči takozvano priznanje, ker je pa ostalo to neposrečeno, te blamaže s svojim manevrom ni protokoliral.
Vsakdo ni Van der Lubbe!
Četudi živčno razkrojen sem imel dovolj energije odvrniti od sebe vse nevzdržne obdolžitve. Niso me mogli zlorabiti kot so zlorabili mnoge druge. Tudi se je vse preveč uglednih ljudi zanimalo zame. Vse drugače bi se mi godilo, če bi me neopaženo zavlekli v zapore. Nemška policija še vedno išče krivce za številne "nepojasnjene" zločine. Človek bi še končno javil, če ga ne bi dvakratno prevarili, kakor so Van der Lubbeja!
Žrtve!
Vsaki dan lahko čitate mnoge nemške dementije, kako zlagano in pretirano piše nehitlerjevski tisk o mučenjih v tretjem carstvu. Zanikavajo vesti, ki se stalno širijo o mučenjih v koncentracijskih taboriščih in policijskih zaporih. Pri tem je čitati vedno ista imena: Renn, Torgler, Popoff, Dimitroff, Taneff. Seveda to so znani ujetniki, za katere se zavzema ves svet, teh ne morejo spraviti meni nič tebi nič s pota, toda kaj pa je s stotisoči onih brezimencev, mojih sojetnikov? Če bi se enemu teh znanih "kaj hujšega zgodilo, bi imeli zoper sebe ves kulturni svet." V interesu zločinov, katerim so stotisoči dnevno izpostavljeni, je, da se znanim vodilnim ujetnikom talcem ničesar ne pripeti. Kratkovidnosti SA je pripisovati, da so od začetka tudi napram tem ljudem nastopili z istim nasiljem kot napram vsem ostalim. Danes nacionalsocialistična vlada zvaluje ekscese na izključne milijone, radi katerih se nima pred nikomur na svetu zagovarjati in opravičevati, ki pa so za obstoj režima silno nevarni, to je na proletarijat. Žrtve so ravno tisti, katerim so pred sprejemom oblasti obljubljali zboljšanje razmer, delo in zaslužek. Tiste mase, ki so jim nevede mnogo pripomogle do oblasti, ki jih sedaj pritiska k tlom!
Ker sem bil tujec, so me skušali kolikor mogoče od ostalih ujetnikov izolirati, da ne bi izvedel o grozodejstvih in jih doma objavil. Toda če so v taborišču s kom postopali še hujše kot z gospodom F. iz moje celice, sem upravi samo hvaležen, da mi je prihranila trenutke, ki bi bili v stanju moje živce popolnoma uničiti.
Gospoda F. so ure dolgo pretepali, ker ni vedel za bivališče svojega brata, bivšega komunističnega poslanca. Vzdržal je vse strašne muke brez joka, dokler mu niso povedali, da so brata davi na "begu" ustrelili in da so ga samo hoteli preiskusiti, ali bo se zlagal ali ne! … Takrat je zajokal za bratom, ki je za borbo za vedno izgubljen.
Odvetniški uradnik P. je vsako noč okrog druge ure, to je v času, ko so SA-jevci njega iz postelje aretirali in pretepli, začel vpiti in jokati, prositi usmiljenje za starše, pri katerih je stanoval, za ženo in otroke, ki so zgubili svojega rednika.
Osemnajstletnega G. so zaprli in neusmiljeno pretepli, ker se je njegovi materi, komunistični funkcionarki, posrečilo pobegniti. Pričakovali so, da se bo mati v strahu za usodo sina "prostovoljno" javila.
Gospoda A. rezervnega oficirja in stoprocentnega invalida, so v prisotnosti žene in 72-letne matere do nezavesti pretepli, ker si je dovolil malenkostne pritožbe proti upravi.
Gospod A. G. je v zelo vlažni samski celici dobil vnetje oči in ker so bolečine postale že neznosne, je sredi noči priklical paznike in jih prosil, da ga premeste v kako drugo celico. Paznik je alarmiral svoje tovariše in je z njihovo pomočjo gospoda A. G. tako pretepel, da ni prišel teden dni k sebi. Naslednjega jutra so ga privedli namreč v mojo celico, češ, morda se bom jaz toliko za njega pobrigal, da ga ne bo kar na lepem vrag vzel. Zdravnika B., vernega katoličana armenskega porekla, so masakrirali samo radi njegovega židovskega izgleda.
Z naštevanjem naj preneham s konstatacijo, da so SA-jevci kot vivisektorji eksperimentirali na živih telesih jetnikov. Kar si je kdo od SA-jevcev izmislil, je lahko sam preizkusil. Prav radi so se pa posluževali "nedolžnih šal". Jetnikom so pripovedovali, kako jih bodo obglavili, obesili, postrelil. Kako jih bodo nadomeščali pri ženi in hčerki! In vse to je bilo treba mirno požreti.
Pri vsakodnevni kontroli je moral vsak jetnik imenovati svoje ime in poklic, seveda smo bili vsi zaporedoma že za dobro jutro prav zlobno nahruljeni. Inžinir? Doktor? Študent? Komponist? Duhovnik? Pisatelj? Minister? Poslanec? Učitelj? Slikar? Ne! Nič ostanete za vedno xxx pridete ven. Gospod sss še mi! Imamo dovolj xxxk, ki pridejo na vaša xxxša izpričevala in diplome xxx veljavljene, ničnostxxx dete le nam čistili xxx blata."
Da! Nemčija dovoli akademske naslove le pripadnikom stranke. Od 10xxx xxxturjentov letno sme vstopiti na visoke šole samo tisti, ki so nacionalsocialisti.
Židovsko vprašanje
Po nacijevskih teorijah so razen Francozov krivi vseh kriz le Židi. Židovi so zakrivili svetovno vojno, židovi so zakrivili poraz Nemčije, židovi so krivi krize, židovi so izumili proletariat in socializem, židovi so moskoviti. Seveda samo tisti židovi, ki niso pri nacionalsocialističnih krogih dovolj dobro zapisani. Če te kroge podpiraš in trobiš v njihov rog, si lahko Žid, ruski emigrant, zamorec, Hotentot ali karsibodi. Samo da si njihov. Če pa stojiš njim po robu, pa kmalu najdejo, da nisi čistokrven Arijec in German, temveč da si gotovo kje v tridesetem kolenu imel židovskega prednika v družini in preganjali te bodo.
Kakor so na eni strani hitlerjevci rigirozno nastopili proti nepoboljšljivim židovskim intelektualcem, proletarcem in malomeščanom, tako na drugi strani ne sme nikdo židovskim kapitalistom ukriviti lasu, če so "poboljšivi", to je če naklonijo dovolj sredstev oblastem in če so voljni se nacionalno obnašati. V velebankah, trustih in koncernih imajo odločati židi prav toliko kot prej, do tja ni posegla nacionalnosocialistična "revolucija" kot so obljubljali. Vrana vrani ne izkljuje oči in mi vsi prav dobro vemo, kateri ljudje spadajo v nac. soc. kroge. Ne dele se po rasi in nacionalnosti, temveč po družabnem stališču. Heinrich Heine je dobro povedal: "Es gibt zwei Sorte Ratten, die hungrigen und die satten." In zato so vse njegove spomenike odstranili. Danes vladajo v Nemčiji site podgane in vsa "revolucija" je obstojala v tem, da so site podgane požrle celo vrsto pol sitih. Sitih je vsak dan manj. Site podgane si med seboj ne očitajo rasnih konfesij in nacionalitet, spoštujejo le vzajemno svoje zobe in debele trebuhe. Videl sem povorko belogardijskih SA-jevcev, ki so z rusko zastavo, s carjem in kljukastim križem načelu šli po ulicah Berlina. Ta dolgi sprevod je imel vse mogoče obraze: slovanske, židovske in tartarske in če hočete še ljudožerske. V ostalem imajo hitlerjevci tudi švicarsko, italijansko in avstrijsko skupino. Včeraj so bili vsega krivi Francozi, danes so krivi krize Židi in moskoviti, jutri pa bodo morda zvalili vso odgovornost na slabo politiko bivših nemških monarhov, pojutrišnjem …?
Zadnji utisi
Ko sem po svojem odpustu iz taborišča opravil vse formalnosti, ki so bile z mojim izgonom iz Nemčije v zvezi, se mi prav opravičujoče približa policijski uradnik M., ki je imel z menoj večkrat posla in mi zaupa, da je bil o moji nedolžnosti že davno na čistem, da pa se moje osvoboditve ni smelo forsirati. Meni se je že mudilo in nisem prav nič rad poslušal policajevih odkritij in laskavih besed. Gospod M. pa le govori in govori. Pravi, da se imam v prvi vrsti svojim dobrim zvezam zahvaliti, da tako čil in zdrav zapuščam zapor. Brez ovinkov je sam priznal, da pri drugih pusti potek preiskave razne fizične sledove, katerih sem se radi svojih vez rešil. (Za moje zveze me je že marsikdo zavidal in sedaj me še ta hitlerjevski policaj!!) Govori mi dalje o težkem življenju, o svojem akademsko naobraženem bratu, ki je že nekaj let brezposeln. Vprašuje, če morda vem za kako službo. Namigava sem, namigava tam, končno konstatira, da prinčeva familija, vsega pet oseb, poseduje nad 5O milijonov m, to je preko pol milijarde dinarjev, gotovo bi brezposelnega brata lahko spravili pod streho in jaz bi naj s princem govoril. To moledovanje tega človeka je name napravilo strašnejši utis kot pa vse, kar sem dotedaj slišal in videl. Delo in kruh so obljubovali svojim volilcem. V resnici pa jih zaposlujejo po kasarnah in jih uporabljajo kot orodje za teroriziranje ljudi, da se rešijo maščevanja njihovih lastnih pristašev, vojakov in policije. Veleindustrialci kot Borsig, Thyssen, Krupp in drugi pa uživajo slej ko prej ogromne dividende, radi katerih mali človek strada in zaslepljen sočloveka mori in tlači.
Po mestu in deželi delajo tovarne! Katere? Tovarne za uniforme, tovarne za kemikalije, za razstrelila, za orožje, tovarne za priprave nove vojne, ki bodo morda enkrat res vse ugonobile? Vsi drugi obrati pa životarijo! Tako rešuje nacionalni socializem krizo!
Vprašanje naših izseljencev
Spomladi leta 1929 sem imel priliko obiskati največje industrijske in rudarske centre. Bilo je ravno zadnje leto konjunkture. Reparacije in pjatiletka sta takrat še držali nemško industrijo kolikor toliko pokonci. Povsod je še bilo dela in zaslužka. Da je naročeno blago točno odhajalo je bilo treba celo nadurnega dela. In naši skromni izseljenci, ki so vedno spadali med najslabše plačane delavce, so našli svoj skromen zaslužek. Toda pozneje so se leto za letom izgledi slabšali in ob prihodu Hitlerja na oblast je postalo stanje najbednejših naravnost katastrofalno. Kljub konvencijam med našo državo in Nemčijo se dogaja, da odpuščajo ljudi s celo vrsto let službe v rovih in pri strojih skoro brez vsake odškodnine. Tako so naprimer delavca D. iz Litije, ki je garal 37 let v westfallskih rudnikih, izgnali, kakor so tisoč drugih, in še vedno čaka na težko zasluženo rento.
Vsaki dan izženejo približno 40 naših izseljencev, ki ne vedo večinoma ne kod ne kam. Društva, ki zbirajo okoli sebe naše izseljence, so pripravila vsako leto božičnico in pogostitev revni deci, zadnji Božič pod Hitlerjem jim to ni bilo več mogoče, pač pa so se morali skupaj z drugimi društvi inozemcev strniti v "bojevni krog", to je fašistično podporno društvo in vsako nedeljo so morali prirediti zabavo, na kateri je igrala fašistična kapela za 40 m (800 Din)!
Nič manj žalostne usode niso deležni lužiški Srbi. Te so kratkomalo izenačili, to se pravi, vsi so Nemci. Kdor se s tem ne strinja je izdajalec domovine in ga zapro. V redakcijo "Sorbskih Novin" so se vgnezdili hitlerjevci. Z denarjem lužiških zadrug financirajo nasilno germanizacijo tega naroda, ki je svoječasno obdeloval zemljo od Češke preko Berlina tja do Hamburga.
Svoboda, ki me je razočarala
Po odpustu iz koncentracijskega taborišča sem imel samo še 24 ur časa za ureditev najnujnejših zadev. Nacionalistična drhal se je na zunaj na videz pomirila. Na ukaz Hitlerja je svoje divjanje na ulicah radi protestov iz inozemstva opustila. Knjige niso več gorele na ulicah, tudi nisi srečaval ljudi s tablicami: onečastil sem arijsko dekle in druge. Parole o socializiranju so postale redkejše. Hitler je začel poulični drhali vse drugače laskati. S svojimi aspiracijami po Avstriji, po Poljski in Ukrajini, po Francozih in kolonijah. Njemu je bilo dovolj pouličnih ekscesov, ki bi naj nadomestili "revolucijo". (Smešna revolucija, ubijati, streljati in zapirati one, ki nimajo moči za obrambo.) Danes se ulica zanima za zunanjo politiko. S kakim uspehom, bomo kmalu videli. Italija je zaenkrat že pokazala svojemu učencu hrbet. Boj doma proti nezadovoljnežem pa gre kljub temu tiho dalje, neopaženo zgine ta in oni.
Kaj kmalu so se me rešili. Preko meje sem se v D-vlaku peljal skoraj čisto sam. Čehoslovaška za rajhovce ne eksistira, tudi Avstrija ne. Na čeških tleh napolnijo vlak češki Nemci ko vidijo, da sem blond in da prihajam iz Nemčije. Gotovo sem hitlerovec, domnevajo in mi zaupajo, kako imajo dobro organizirano delo proti Pragi. Hitler, to vam ja človek, kaj nadčlovek! Pravijo dalje, da gredo v Dalmacijo, tam je poceni in tam so bili nekdaj nemški, avstrijski kraji. Da bi moral zbrati svoje vaščane na prvi jugoslovanski postaji, pa bi jih vse pometali iz vagonov in jih doma zaprli v svinjske kleti, kakor delajo njihovi somišljeniki s svojimi sodržavljani v Nemčiji in kakor bodo isto napravili z njimi v Češkoslovaški in Avstriji, ko bo enkrat tako daleč- Na potu skozi Avstrijo so gledali na postajah ven in šteli so kljukaste križe ter izražali upanje, da se bodo na povratku iz Dalmacije najbrže vozili skozi Frauenfeld-Habicht-Hitlerjevo Avstrijo. Za enkrat so se prenaglili, toda če se bodo pridno vozili v Dalmacijo, bodo še dočakali, da bo Hitler sporazumno s Heimwehrovci, Dollfussom in socialdemokrati "gleišaltal" Avstrijo.
Končno doma
Doma v slovenskih goricah, doma v Prlekiji. Redkokateri obmejni kraj je tako narodno čist kot so naše vinske gorice. Samo kadar prihajajo v te kraje tujerodni posestniki, slišimo nemško besedo. In na žalost jih prihaja vedno več. Kupujejo zadolžena posestva, krasne vinograde. Neopaženo se to vrši. Posest prehaja v tuje roke in denar se steka proč od našega kmeta. Vse glasnejši in objestnejši postajajo, da celo pozdravljajo se z dvigom roke po hitlerjevsko in govore o njihovi pravici na južno Štajersko. Pred mojimi očmi, doma se to dogaja in vse to moram gledati mirno kot v taborišču, sramota! Lepi grad gornjeradgonski je prešel v last hitlerjevcev, kamor pošiljajo na "oddih" svoje zaslužne ljudi in kjer skušajo na hribu napraviti trdnjavo nemštva in fašizma proti našim krajem. Komaj sem nekoliko okreval, se že pripravljam na odhod v Švico, kjer sem pustil vse svoje stvari in polno neporavnanih računov.
V Švico
Ne pretiravam, če povem, da je tudi Švica postala druga kot je bila. Ne protestiram, da ne sprejmejo z odprtimi rokami človeka, ki je razvpit atentator in "Koenigsmoerder", čudim se, da odklanjajo pravico mnogim čisto xxxmitiranim beguncem xxx Slavnemu nemškemu xxx Weinertu niso dovolili xxx Švici, ko je vendar rexxxni pesnik demokrat manj nevaren, kot pa Hitlerjevi agitatorji, ki Švici svobodno kretajxxxrajo za veliko četrto xxx bo objelo vse Nemce xxx Avstrije, Nemčije in xxxške.