Kaki god, moj Car, praznuješ,
ki topí mi v raj sercé, –
z ženko Ti se poročuješ,
ko hrumé drugod vojské!
Vse sestrice moje verne
cvet darov pošiljajo,
v celem domu stostoterne
strune slavo pevajo.
Ah, kaj hočem jaz podati
verna zmiraj, vdana vsa,
ko ne plava v blagu, v zlati
mala moja zemljica? –
Dve cvetlici pomenljivi
z gorkim sercom Vama dam,
da bi bile priči živi,
moje želje jasen znam!
Rase jedna na planinah,
ojstri pihi jo brijó.
Rase druga na ravninah,
mili dihi v njo dijó.
Kakor sneg je perva bela,
jasna kakor solnca svit,
rujna druga i žarela
kakor jutra zor razlit.
Perva, Car. naj bode Tebi,
žlahna „gorska zvezdica“,
drugo, Carnja, vzemi sebi,
ko je znam Tvoj – rožica.“
Perve svit – pomén pravice.
Druge zor – ljubezni žar; –
kake sreče porodnice!
Znamnje nju – Slovenje dar.
