Slovenska berila Frana Miklošiča: od pionirskih začetkov do konkurence Antona Janežiča
| Slovenska berila Frana Miklošiča Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Berila Frana Miklošiča so v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja, ko se je slovenščina prvič uveljavila kot učni predmet v srednjih šolah, opravljala pionirsko vlogo. Zaradi slabo razvite slovenske literature, zlasti proze, je v berilih veliko število prevodnih besedil in besedil z neleposlovnih področij, predvsem kulturne zgodovine. S stališča didaktike slovenščine se zdi tovrstna usmeritev povsem upravičena, poleg tega pa skozi izbor besedil tudi Miklošič poskuša krepiti slovensko narodno zavest. Pri poeziji daje Miklošič prvenstvo Francetu Prešernu, takrat oboževani Janez Vesel – Koseski pa je zanj obrobni avtor. Z nastankom novih beril Antona Janežiča, ki so bila usmerjena v leposlovje in so temeljila na novih pesnikih in pisateljih iz obdobja med romantiko in realizmom, je bila Miklošičeva pionirska vloga izpolnjena.
Ključne besede: berilo, Fran Miklošič, kulturna zgodovina, didaktika, France Prešeren, Anton Janežič
Nastanek beril in njihova uporaba
Ključni dogodek, ki je omogočil nastanek prvih slovenskih srednješolskih beril, je bila dunajska marčna revolucija leta 1848. Pripadniki slovanskih narodov v okviru habsburške monarhije so tedaj zahtevali večje narodne in predvsem jezikovne pravice, kar je deloma upošteval novi učni načrt za gimanzije iz leta 1849, ki je na državnih območjih, poseljenih s slovanskimi narodi, predvideval vpeljavo maternega jezika kot posebnega učnega predmeta na gimnazijah.
Fran Miklošič, ki je svojo dunajsko kariero začel kot dvorni knjižničar in državni cenzor, je tega leta nastopil službo profesorja za jezikoslovje na dunajski univerzi. Že ob revoluciji je kot predsednik društva Slovenija z zahtevo po združeni kraljevini Sloveniji in po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade izpričal visoko narodno zavest. Čeprav je kot raziskovalec in znanstvenik objavljal v nemščini, se je zavedal, da Slovenci potrebujejo srednješolska berila v domačem jeziku.
Začel je zbirati gradivo za berila za nižje in višje gimnazije, v tem času pa je izvedel, da so se dela lotili tudi na Slovenskem, in sicer je že konec leta 1849 Miklošičev slovenjegoriški rojak Ivan Macun v Trstu izdal višješolsko berilo Cvetje slovenskiga pesničtva, v Ljubljani pa je naslednje leto Bleiweisov krog začel izdajati berila za nižje razrede gimnazij (prvi zvezek leta 1850, četrti pa leta 1855). Ker Macunovo berilo ni bilo uradno potrjeno, se je Miklošič omejil na višjo stopnjo in je v letih 1853 in 1854 pripravil berili za peti in šesti razred, leta 1858 je izšlo berilo za sedmi razred, šele leta 1865 pa je izšlo Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred. Zadnji zvezek je bil večinoma delo Belokranjca Ivana Navratila, ki je pripravil tudi dopolnjeno izdajo tega zvezka leta 1881.
Miklošičeva berila so bila uradno potrjene šolske knjige (izhajale so v "cesarsko kraljevi zalogi šolskih bukev" na Dunaju). Prvi trije zvezki so se uporabljali do Janežičevega Cvetnika slovenske slovesnosti (iz leta 1868, predelana izdaja leta 1870), četrti zvezek pa skoraj trideset let, vse do izida Sketove Slovenske slovstvene čitanke leta 1893.
Vsebinske in zgradbene značilnosti beril
O vsebinskih in zgradbenih značilnostih Miklošičevih beril nam največ pove njihova primerjava z Macunovim Cvetjem slovenskiga pesničtva. Macunovo berilo, ki ima sestavke razvrščene po literarnih zvrsteh in vrstah, vključuje samo lirsko in epsko poezijo in prevodno dramatiko (prav tako v verzih), proze pa nima. Pri Miklošiču je v prvih treh zvezkih razporeditev učnih vsebin poljubna, v zadnjega pa je prvič v zgodovini slovenskih srednješolskih beril vključen literarnozgodovinski pregled. Gledano v celoti prevladuje poučna proza, in sicer gre predvsem za sestavke iz naravoslovja, zgodovine in kulturne zgodovine. Nekaj naslovov iz prvega zvezka: Pobratimstvo, Nekoliko pisem, Potovanje po slovenskih krajih, Delo in lenoba, Živali, Nekoliko basni, Nekoliko iz kratkega popisa zgodeb Indijanov Polnočne Amerike, Živinsko telo, Alboin, Pandirek, Brezzakonje, Kertek, Cir, Kambiz in Darij, Morska kača, pervič ujeta, Prihod Uskokov na Slovensko, Početek habsburške moči, Pripovedke iz česke historije, Marija Terezija, Dositej Obradovič, Severin Boetij, Matija Čop, Zgodovina papirja je zgodovina omike človeške, Nubijani, Veliki Knez Svetopolk, Koroška za cesarja Dioklecijana).
Veliko sestavkov je seveda prevedenih oz. prirejenih, največ iz nemškega jezika. To je razumljivo, saj je bila v nasprotju s poezijo slovenska poučna in tudi literarna proza v prvi polovici 19. stoletja slabo razvita, verjetno tudi zato, ker večino tega časa nismo imeli svojega slovenskega časnika, srednješolskih beril pa sploh ne. Ne glede na pretežno tuji izvor proznih sestavkov pa lahko trdimo, da so Miklošičeva berila v preprostem domačem jeziku uspešno širila zemljepisno in zgodovinsko obzorje slovenskih dijakov, saj so poleg evropskega prostora vključevala Severno in Južno Ameriko, Afriko in Azijo (Bližnji in Dalnji Vzhod), časovno pa segala od antike do sodobnosti. S tem je Miklošič močno presegel Macunovo domačijskost, ki se je z dodatkom na koncu berila odpirala samo v južnoslovanski prostor.
Tisti dijaki, ki so prihajali s podeželja in so imeli izkušnje z vinarstvom, so npr. lahko z zanimanjem brali Valjavčev sestavek Nubijani, v katerem opisuje pridelovanje datljevega vina: V več vaseh je palmovo vino navadno; je prijetnega vkusa, toda je presladko in predebelo, da bi se ga dalo več na enkrat piti. Delajo ga tako le: kakor hitro datelni dozorijo, kuhajo jih neprenehoma po dva dni vkup na vodi v velikih kotlih. Potem posnamejo goščavo, tekočino pa zakopljejo v posodah terdo zamašeno v tla za 10 do 12 dni, da povre. Zdaj je vino precej za pijačo, ali ne terpi čez leto, in dalj časa shranjeno palmovo vino se skisa.
Miklošičev odmik od Macunovega poveličevanja pesniške oblike literature zato lahko razumemo kot didaktično upravičen, in sicer iz dveh razlogov: prvič zato, ker je poezija nasploh recepcijsko dosti težja kot poučna proza, in drugič zaradi posebnih učnih okoliščin, saj so na ta način dijaki na gimnazijah, na katerih je bila učni jezik še vedno nemščina, najprej usvojili slovenščino na prozni, preprostejši ravni, šele potem pa svoje poznavanje in obvladovanje knjižnega jezika lahko dvignili na bolj artistično oz. metaforično raven.
Gre za podoben pristop, kot sta ga imela v času fašizma na Primorskem dva literarna ustvarjalca, ki sta se zavedala, da popolna ogroženost slovenščine ne omogoča pisanja visoke, recepcijsko zahtevnejše in umetniško bolj kakovostne literature, ampak je pomembno predvsem to, da ljudje čimveč berejo in na ta način ohranjajo vsaj osnove slovenskega knjižnega jezika. Tako sta France Bevk in Damir Feigel v obdobju med dvema vojnama izdala niz pripovednih besedil, prvi pretežno s srednjeveško zgodovinsko tematiko, drugi pa s humorističnim ali znanstvenofantastičnim pristopom. Njune zgodovinske povesti oz. kratkoprozne pripovedi so merile na množičnega, nezahtevnega bralca, z umikom v preteklost in v fikcijo sta se izognila prepovedi oz. cenzuri, obenem pa sta s tehniko prikritih sporočil pomagala ohranjati domoljubno zavest.
Ob splošni usmeritvi v poučno prozo pa Miklošičeva berila vendarle izkazujejo tudi nekaj večjih ambicij, po eni strani z upoštevanjem Franceta Prešerna kot najpomembnejšega slovenskega pesnika, po drugi strani pa tudi z nekaterimi proznimi sestavki in prevodi. Tako je npr. v tretji zvezek uvrščen odlomek iz Homerjeve Iliade, in sicer v za tisti čas kar spodobnem prevodu Jovana Vesela Koseskega. Za primer bodi par vrstic:
"Atrejič, vojovda trum, preslavni vladar Agamemnon,
stori, kar se ti zdi, pristojne darove prinesi
ali zaderži mi jih; le hitro na boj se podajmo!
Dalje ne gre muditi se tu s pogovorim praznim,
djanje puščaje v nemar; veliko še dela je treba!
Skoro Ahileja spet med pervimi vidite v bitvi,
kako podiral bo v prah Trojance s piko jeklenko;
tak imate izgled, kak treba sovražnike biti."
V četrtem zvezku najdemo zahtevnejši, na pol filozofski sestavek iz Platonovega Kritona z naslovom Sokrat pa Kriton v ječi, ob njem pa tudi zanimiv prevod tujega doživljajskega besedila, kakršna so se v večji meri pojavila šele z Bajčevimi berili za nižjo stopnjo srednje šole v obdobju med dvema vojnama. Gre za sestavek Vihar na morju, ki govori o reševanju brodolomcev na nekem otoku. Navajam kratek odlomek: Toda na žalost razsaja razkačeno morje silno in presilno; živa duša se ne upa več s prelahkim čolnom med strahovito valovje veliko kakor hiše; vsak vidi, da ga čaka gotova smert, unim pa vendar ne bi mogel pomoči. Neradi, po sili prepuste zdaj otočani ladjo bučečemu morju. Zdaj se zlomi veliko, berž potem pa malo dervo. Ladja se še enkrat vzdigne, potem pa jim izgine izpred oči. Dolgo gledajo, dolgo čakajo gledavci, pa je ni več iz neizmerne globočine. Strah in groza spreletuje vse. Kdo so bili, od kod so bili utopleniki? Od kod so prišli, kam so hteli?
Miklošičevo državoljubje in domoljubje
Pričakovano je, da je v potrjenih berilih sestavljavca, ki je bil tudi visok državni uradnik in profesor na državni univerzi, na prvem mestu državoljubje. Na pripadnost cesarju in državnim vrednotam kažejo sestavki, kot so Početek hasburške moči, Marija Terezija, Sveta cerkev in vlada, Veliki vojvoda Karel v bitvi Aspernski in Cesar Rudolf pa berač. Vendar pa je tovrstnih sestavkov sorazmerno malo, pa še ti včasih učinkujejo kot nekritično poveličevanje. O materi Jožefa II. beremo npr. tole: Marija Terezija lepa, veličanske postave in podobe, je bila pravična vladarica, dobra mati, zvesta žena zakonska, pobožna, pametna cesarica. /…/ Kakor je Semiramida kerdelo puntarsko samo s pogledom razorožila, tako je Terezija s svojim govorom v Požunu prebivavce ogerske dežele oborožila, da so bili pripravljeni vse, tudi glavo za njo dati; lepa in premagavka same sebe je bila kakor Zenobija; bistrega pogleda, terdne volje, kakor Margeta severna, pa modrejša in srečnejša od nje; pametna in pogumna kakor Elizabeta britanska; delavna kakor verstnica njena Katarina ruska; zvesta žena zakonska kakor Artemizija; skerbna mati kakor Kornelija.
Dosti več pa je v Miklošičevih berilih sestavkov, ki bodisi neposredno bodisi posredno izražajo domoljubje, tj. pripadnost slovenskemu jeziku, slovenskemu narodu, slovenskim deželam in v širšem smislu slovanskemu človeku in prostoru. Najprej je to iz nemščine prevedeni sestavek Tožljivost po domovini, ki utemeljuje pomen doma tako za živali kot za človeka. Bolj konkretna je Praprotnikova pesem Domovina. Prva kitica se glasi:
Beseda sladka, domovina, / ne prideš več mi iz spomina:
Kot iskra živa v sercu tliš, / ljubezen k sebi mi budiš!
Domotožje izraža tudi Bilčeva pesem Domovju. Navajam začetek pesmi:
V mislih gleda duša vedno / drago bistriško dolino:
vas v dolini vidi čedno, / vidi grada podertino.
Sestavki Potovanje po slovenskih krajih, Jama Postojnska, Popisovanje Krajnske Dežele in Terst izražajo domoljubje s prikazom lepote slovenskih dežel in opozarjanjem na njihove znamenitosti. Takole vzneseno je Navratil označil svetovno znano slovensko podzemno jamo: Kdo ni slišal od jame, v kteri je treba zdaj tako rekoč v pekel stopati, zdaj se po stermih stopnjicah proti nebu plezati, v kteri človek lahko po suhem hodi, in s v lahkem čolnu po vodi ziblje, sterme ogledovaje okoli sebe, nad seboj in pod seboj neme, pa vendar na glas govoreče priče stvarnikove neskončne modrosti in moči?
Podobno učinkujejo sestavki o nekaterih pomembnih Slovencih, ki so se uveljavili tudi v tujini: Matija Čop, Martin Pegeus, Primož Trubar, Jernej Kopitar in Življenje I. Popoviča. Avtor sestavka o Pegeusu je zapisal: Že mnogo je na Slovenskem zrastlo mož, ki so se svojei dni svetili, kakor zvezde na ponočnem nebu, in so jih blizo in daleč jako častili: ali ker smo jih jeli prepozno iskati, za to smo jih mnogo že izgubili, in mnogo so nam jih drugi narodi vzeli in med svoje v verstili.
Berila vplivajo na narodno zavest tudi s sestavki o imenitnih možeh iz drugih slovanskih oz. balkanskih narodov, ki so še bolj pogosti: V spomin Cirila in Metodija, Dositej Obradovič, Deržavin, Veliki knez Svetopolk, Miklavž Zrinjski v Sigetu, Boleslav Hrabri pa cesar Oton III., Jaroslav in Jurij Kastriotič Skenderbeg. O slednjem, sinu Albanca in Srbkinje, beremo: Tako je minilo več od dvajset let, da niso mogli Turčini junaškega Kastriotiča Skenderbega nikakor ugnati, dokler ga ni ugnala in udavila tista suha roka, ki je udavila tudi Katona, Sokrata, Aleksandra Velikega in toliko drugih junakov.
V sestavkih o slovenski zgodovini krepi domoljubje Trdinov prispevek o grofih Celjskih (Celjski boji), sicer pa je poudarek na nenehni ogroženosti slovenskih dežel, pri čemer zlo prihaja z vzhoda (Kacijanar v bojih s Turki, Zadnji boj Slovenov s Turki, Turki pervič na Koroškem, Sisek rešen, Herbart Turjaški in Turki) ali z zahoda (Boji Benečanov na Slovenskem). Odnos do laškega sveta razodeva samozavest in celo vzvišenost: Na vseh krajih se boj začne, zlasti se pa v Istriji Lahi in naši brez prenehanja pipajo. To terpi tak dolgo, da naši pomoč dobijo in če ravno ne veliko, pa saj pogumno srednjo vojsko naberejo. Z naglim napadom se zdaj Tersta in Gorice spet polaste, in Muran in Gradisko obležejo. Benečani pošljejo sicer novo vojsko na-nje, pa proti našim, v turških bitvah iskušenim vojščakom nič ne opravijo.
Ne nazadnje pa je domoljubna zavest lahko izražena tudi posredno, in sicer v tem smislu, da je pripadnost rodu, jeziku in domačim običajem predstavljena kot najvišja vrednota. Na ta način je možno razumeti sporočilo sestavka Boj Metulčanov z Rimljani, ki je prirejen po Valvazorju. V doživetem opisu žrtvovanja je zaznati celo vpliv Prešernovega Krsta: Ko ugledajo to straže Metulske pri mestni hiši, zažgo berž to hišo, da bi zgorela z ženami in z otroci vred, ki so bili v nji zaperti. Matere mečejo v ogenj otroke svoje, in skačejo vanj merzle kervi same, da jih ne doleti sužnost in sramota. Možki se pa zaganjajo obupovaje nad sovražnika s tako silo, da jim pada pod orožjem, kakor koscu trava pod koso. Na zadnje se niso več bojevali; po mesarski so se klali.
Konkurenca beril Antona Janežiča
Korošec Anton Janežič je bil petnajst let mlajši od Miklošiča in njegov učenec na Dunaju. Na splošno je znan kot avtor srednješolskih slovnic, kot urednik Slovenskega glasnika in zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov. Manj znano je njegovo delo sestavljavca srednješolskih beril, čeprav je z novimi srednješolskimi berili v šestdesetih letih 19. stoletja (Cvetnik: berilo za slovensko mladino I–II, 1865–67; Cvet slovenske poezije, 1861; Cvetnik slovenske slovesnosti, 1868 in 1870) uspešno konkuriral tako Bleiweisovim berilom za nižje gimnazije kot Miklošičevim berilom za višje gimnazije.
Janežičeva nesporna prednost je bila v tem, da je bil tudi učitelj praktik, in sicer je poučeval na višji realni šoli in gimnaziji v Celovcu. Poleg tega so njegova berila nastajala v tesnem stiku s slovenskimi srednješolskimi učitelji, ki jih je javno nagovarjal kot možne avtorje sestavkov in tudi kot kritične bralce in uporabnike. Zato mu je uspelo, da so bila njegova berila, ki so najprej izhajala v samozaložbi, hitro sprejeta v redni pouk in kmalu tudi uradno potrjena. Bleiweisova berila so se začela opuščati že takoj po izidu prvega dela cvetnika za mladino (ta je po dveh letih že doživel ponatis), Miklošičeva pa šele po izidu obsežnega Cvetnika slovenske slovesnosti, saj Cvet slovenske poezije zaradi skromnega obsega še ni bil prava konkurenca.
Janežič je v Cvetniku za višje šole posnemal Macunovo zvrstno-vrstno razporeditev snovi in ni sledil Miklošičevemu pristopu, vendar je imel po dvajsetih letih razvoja slovenske literature na voljo dosti več kvalitetnih pesniških besedil, predvsem pa je vključeval tudi sodobno prozo, tako poučno kot literarno (v drugi izdaji Cvetnika se je že pojavil Jurčičev Deseti brat). V nasprotju s tem se Miklošičeva berila niso posodabljala. V sedemdesetih letih 19. stoletja je poučevanje slovenščine kot učnega predmeta na sicer nemških gimnazijah že toliko napredovalo, da je bil poudarek na jezikovno preprostejši poučni prozi že zastarel in je lahko Janežič uveljavil svoje načelo, da je v berilih poleg vsebine pomembna tudi estetska razsežnost oz., kot pravi sam, da mu je bila pri sestavi berila vodilo "lepota vnanje oblike v soglasji z mikavnim, um in srce blaživnim zapopadkom".
Viri
Fran Miklošič, Slovensko berilo za peti gimnazijalni razred, Dunaj 1853.
Fran Miklošič, Slovensko berilo za šesti gimnazijalni razred, Dunaj 1854.
Fran Miklošič, Slovensko berilo za sedmi gimnazijalni razred, Dunaj 1858.
Fran Miklošič, Slovensko berilo za osmi gimnazijalni razred, Dunaj 1865.
Literatura
BOŽIČ, Zoran, 2010: Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Ljubljana: Tangram.
BOŽIČ, Zoran, 2012: Literatura Damirja Feigla kot zgodovinski, šolski in nacionalni fenomen. Idrijski razgledi 57/1. 102–109.
GLASER, Karol, 1894–1898: Zgodovina slovenskega slovstva I–IV. Ljubljana: Slovenska matica.
ILEŠIČ, Fran, 1902: O pouku slovenskega jezika (njegove dosedanje smeri in bodoča naloga). Ljubljana: Slovenska šolska matica.
MERHAR, Boris, 1934: Beležke k zgodovini slovenskega šolstva. Ljubljanski zvon 54/1. 42–48.