Slovenske basni in živalske pravljice/Muren in mravlje
| ← Slovenske basni in živalske pravljice/Čebele | Slovenske basni in živalske pravljice/Muren in mravlje Alojzij Bolhar |
Slovenske basni in živalske pravljice/Mravlji → |
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
| |||||||||||
Bilo je pozimi in hud mraz je pritiskal. Mravlje, ki so si bile nabrale poleti dovolj živeža, so udobno prebivale v svojem domovanju. Muren pa, ki se je zaril v zemljo, je trpel lakoto in je zmrzoval. Tedaj se privleče ves mršav k mravljam in jih prosi živeža, rekoč: »Ljube sosede, huda zima je, dajte mi malo jesti, da se nekoliko okrepčam, sicer poginem od lakote. Nič živeža nimam.« Mravlje pa so ga vprašale: »Hm, kje pa si bil s svojo pametjo poleti? Zakaj si takrat nisi pripravil živeža za zimo?« Muren jim kratko odvrne: »Nisem utegnil.« Mravlje: »Nisi utegnil? Kaj si pa delal?« Muren: »Poleti sem godel in pel.« Mravlje pa se nasmehnejo in mu rečejo: »Tako? že dobro! — Če si poleti godel in pel, pa pozimi pleši!« in mu pred nosom zapro vrata. Kdor ne dela, naj tudi ne je!