Slovenske basni in živalske pravljice /Lev in osel
| ← Slovenske basni in živalske pravljice/Volk in lisica | Slovenske basni in živalske pravljice/Lev in osel Alojzij Bolhar |
Slovenske basni in živalske pravljice/ Golob in lisica]] → |
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
| |||||||||||
Ko je stari lev, kralj štirinožnih živali, hudo zbolel in videl, da bo moral zdaj zdaj odložiti vladarstvo, je napovedal velik zbor, da bi njegovega sina, mladega leva, po smrti izvolili za kralja štirinožnih živali. Ko pridejo živali, mu izkažejo pokor¬ščino in poslušajo njegovo poslednjo voljo.
Lev je sklenil življenje, slovesno so ga pokopali, kot se spodobi takim velikašem. Skoraj potem pa sc je sešlo več nezvestih, nehvaležnih in krivih svetovalcev, ki jim jc bil rajnki trn v peti, čeprav jim je storil veliko dobrega.
Ti se zdaj trudijo živeti svobodno in po svoji volji vladati zapuščeno kraljestvo, zato nočejo imeti več leva za kralja, temveč pravijo: »Za nobeno ceno nočemo, da bi nam še kdaj vladal levi«
Nato razglasijo po vsem kraljestvu, kako so do zdaj slabo vladali levi, kako so drli nedolžne živali, da ni bil nihče več varen pred njihovimi zobmi. Saj so še dandanes cesto primeri, da se dobre lastnosti rado zamolči, o slabih in izmišljenih pa se govori na vsa usta. Po teh govoricah nastane med vsemi štirinoinimi živalmi velik šum; nekateri hočejo imeti mladega leva za kralja, ve¬čina pa jih želi poskusiti drugega. Da bi se pa zadeva preveč ne razvnela, temveč da bi se poravnala liho, sklenejo višje glave, naj bo kralj izvoljen z večino glasov. Krivi in nezvesti svetovalci potrdijo lisico za besednika'. Naroče ji, kako naj govori pred velikim zborom, in hkrati jo pouče, kako se ji je vesti, da bo priporočila osla za vladarja.
Lisici sami se zdi sprva nerodno in smešno, da bi bil izvoljen osel za kralja, ker pa sliši od svetovalcev, kako svobodno bodo živeli ob njegovem vladanju, kako ga bodo sukali, kakor bodo sami hoteli, obljubi, da pomaga oslu na prestol. Stopi torej pred živalski zbor, se odkašlja ter zapove pri¬sotnim molčati. Nato govori o kraljevskih potrebah in drugih stvareh, a obrača svoj govor samo tako, češ da je vsega tega kriv le prejšnji kralj. S tem je levji rod tako ponižala, da so odpadli od njega vsi tisti, ki so mu bili prej zvesti.
Ker pa nastane zdajci velik dvom, koga bi izvolili za kralja, jim zopet veli molčati in na vso moč povišuje oslovski rod. Dolgo je govorila le o njegovih dobrih lastnostih. Trdila je, da osel ni ne ponosen ne len, temveč delaven, potrpežljiv in pohleven, ni grozovit in tudi drugih živali ne žre, on ne potre¬buje ne časti ne hvale. Ko pa je lisica videla, da to poviševanje drhali ugaja, je dodala še tole: »Častita gospoda! Pomisliti moramo še to, da je morebiti osel kot nalašč ustvarjen za našega kralja, ker že na hrbtu nosi kraljevo znamenje.« Ko jim lisica omeni oslov križ, se tega vsi razvesele in enoglasno zakriče:
»Zdaj smo šele dobili pravega kralja!« Nekdo pravi, da ima osel tanka in dolga ušesa, drugi, da ima dober glas, ki bo z njim spodbujal podložnike in jim prepeval. »Ta nam bo vladal, da nihče tako!« so trobili zapored. In skoraj nič ni ostalo na celem oslu, kar bi ga ne uspo¬sabljalo za kraljevsko čast. Tako je bil osel izvoljen za kralja. Ubogi mladi lev žalosten odide kot zavržena sirota iz po¬dedovanega kraljestva. Le nekaj starih, zvestih in pravičnih svetovalcev se ga usmili. Nikakor jim ni po volji to ravnanje, zato se pogovore in pravijo, kako grda krivica bi bila, če bi tako zavrgli mladeniča, ker tega nista zaslužila nc on nc njegov oče. Tako pa tudi ne sme biti, kot bi hotela lisica in njeni to¬variši, ki delajo le zase in za svojo požrešnost. Ti svetovalci se pogovore in prosijo živalski zbor, naj se zbere, ker jim morajo naznaniti nekaj zelo pomembnega. Res se zbero in prvi se oglasi najstarejši svetovalec, prileten koder in zvest svetovalec prejšnjega kralja, ki jih v lepem nagovoru v kratkem spomni vsega, kar mu ni všeč. Pove tudi, da je bila izvo¬litev, v kateri je bil izvoljen osel za kralja, prenagljena. Mlademu kraljeviču pa se je po njegovem mnenju zgodila velika krivica. Nato nadaljuje:
»Ni vse zlato, kar se sveti, in tudi osel ni vreden kraljeve krone. Čeprav ima križ na hrbtu, to nič ne pomeni, ker je cesto zunanja svetloba notranja gniloba. Lev pa je že resnično pokazal veliko svojih kreposti. O oslu pa nihče ne ve povedati kaj po¬sebnega. Pomislite torej, da ne gre voliti za kralja takega lenuha, kot je osel, čeravno nosi križ na hrbtu!«
Ta ostri in pogumni govor močno gane cel štirinožni zbor. Lisico in zveste svetovalce zaskrbi, kaj bo iz tega, zato pravijo, naj zaradi volitve kralja ostane pri tem, kot je bilo sklenjeno. Toda večina svetovalcev je še vedno mnenja, da ne more osel pokazati nič takega, kar bi ga moglo vredno priporočiti za kralja. Torej s to izvolitvijo niso zadovoljni. Nazadnje pa, ko se je koder toliko trudil, da bi odvrnil osla od vladarstva, je sklenil živalski zbor, da sc mora osel bojevati z levom za kraljestvo; kdor zmaga, naj bo kralj. Zdaj je prišel mladi lev zopet do sape in njegovi privrženci so upali, da bo vendarle on njihov vladar. Lisica pa pobesi rep, tudi njeni privrženci, ter si misli: »Če bi šlo za riganje ali za osatno krmo, bi že verjela, da bi novo izvoljeni kralj premagal vsakega, tako pa ne.«
Napoči dan boja. Vse štirinožne živali so radovedne pridr¬vele gledat, kdo bo zmagal in kdo bo premagan. — Lisica osrčuje osla, koder pa leva. Osel prepusti levu na voljo, kako in kje se pomerita. Skle¬neta: kdor preskoči potok tako, da si ne zmoči nog, dobi igro. Potok pa je bil globok in širok. Lev se zažene in z lahkoto plane čezenj. Osla spreleti vročica, zaganja se in hrabri. Nazadnje se na vso moč zažene in skoči. Ali — štrbunk! zavali se na sredo potoka. »Zdaj si dobil, kar si iskal. Vidiš, kaj zmoreta sreča in zvijača?« Medtem ko je osel telebnil v vodo, se mu je zapletla ribica v uho in se ujela. Ko pa seje skobacal iz vode in prilezel na suho med štirinožce, ki so se od velikega smeha valjali po bregu, zagleda lisica, daje osel stresel ribico iz ušesa. Hitro začne znova zagovarjati osla, rekoč:
»Molčite, prosim, in poslušajte še enkrat. Gospod kralj namreč pravi, da je hotel preskočiti čez potok. Ta skok bi zanj ne bil nič posebnega, toda zagledal je ribico v potoku, skočil za njo, in da bi bilo čudo zanj še večje, je ni ujel z gobcem ali z nogo, temveč z ušesom. Dajte levu, naj stori kaj takega, preden ga potrdite za kralja. Jaz pa pravim, da lev ne more ujeti nobene ribice ne z gobcem ne s tacami, še manj pa, če skoči za njo.« S tem je napravila lisica velik hrup in hotela po sili vsiliti osla vsem živalim za kralja. To kodra neizmerno raztogoti, in ko vidi, da je lisica premamila ves zbor, začne lajati, da se razlega po vsej okolici. Da bi se pa zaradi tega ne vnel večji upor in da bi se lisica in koder ne spoprijela, sklenejo vsi, naj gresta osel in lev sama od tod in tekmujeta med seboj za junaštvo. Odideta proti ne¬kemu logu, ki so mu rekli log miru in sprave, in lev spregovori: »Kdor prvi ujame kakšno žival, tisti zmaga!«
Nato se požene lev v bližnjo goščavo in skače toliko časa, da zasači zajca. Vtem leže osel na sonce, prične zevati in moleti jezik iz gobca. Tedaj ga zagleda krokar z visokega hrasta in misli, da je mrtev. Sede mu na smrček in ga hoče zreti, osel pa šavsne po njem in ubogi krokar se znajde v njegovem gobcu. Ko priteče lev z zajcem nazaj, vidi ujetega krokarja v oslo¬vem gobcu in se močno prestraši, ker ga je osel zopet prekosil. Vendar se le še ne more ločiti od kraljestva, zato reče pri¬jazno: »Dragi prijatelj! Še enkrat se morava poskusiti, saj veš, da gre tretjič rado.« Osel privoli, in čeprav je bil hudo prestrašen, odgovori: »Ali hočeš biti Še enkrat premagan?« Lev pravi: »Na drugi strani hriba je mlin, in kdor pride prvi tja, dobi stavo in bo kralj štirinožnih živali. Ali hočeš teči po dolini ali pa Čez hrib?« Osel mu odgovori: »Ti jo vrezi kar čez hrib, jaz pa grem po dolini.« Lev se zažene čez hrib in hiti, kolikor more. Osel pa ostane in si misli: »Ej, saj vem, da bora osramočen. Kaj bi se trudil, ko vidim, da mi lev ne privošči te časti.«
Ko lev prihiti čez hrib, od daleč zagleda nekega osla pred mlinom in pravi: »Glej, že zopet te vrag tukaj drži! No, zdaj pa še enkrat nazaj!« To reče, se obrne in dirja Še bolj ko prej. Ko zopet priteče ves upehan nazaj, zopet zagleda osla na kraju, kjer ga je bil zapustil. Torej je zmagal osel in od tedaj osel kraljuje Štirinožnim živalim.