Slovenske narodne pesmi (Štrekelj)/Predgovor III.
| Slovenske narodne pesmi (Štrekelj) Predgovor III. Karel Štrekelj |
| |||||||||||||||
Tretji zvezek slovenskih narodnih pesmi obsega dva nadaljna njih dela, to je tretjega in četrtega.
V tretji del so povzete pesmi za posebne prilike. Po različnosti teh prilik in po vsebini so ločene na petero razdelkov, vsaki razdelek pa na več oddelkov. Tako obsega prvi razdelek obredne pesmi ter razpada na štiri oddelke, v kterih prvem so priobčene kolednice, drugem kresnice, tretjem pesmi, ki se pojo ali so bile pete ob drugih obredih, šegah ali navadah; tem trem oddelkom je pridejan še četrti, ki so vanj zbrani zagovori, ker so tudi ti bili nekdaj in so še zdaj spojeni s posebnimi obredi, dasi nimajo več dandanes toliko starinskega odela in tako starinske vsebine, kakor bi ta ali drugi pričakoval. — Drugi razdelek pesmi za posebne prilike hrani take, ki se pojo na kolu in na plesu; gledé prvih je opomniti, da se njih vredba nekaj loči od druge, v tem delu navadne; zgodilo se je to, da se niso raztrgali popisi kola, ki je sicer ohranjeno samo v Belih Kranjcih, pa ni povsod do pičice enako. Zategadelj so pesmi objavljene v redu, kakor se kje pojo; podobno je bilo kresnice, ki se pojo pred hišami, vrediti po župnijah. — Pesmi tretjega razdelka, svatovske, so vrejene po prilikah, ob kterih se pojo na ženitvah: od snube in pogajanja za doto se prehaja polagoma k drugim delom svatbe: k vabilu na svatbo, k pripravam za njo, k venčanju neveste, k odhodu po nevesto, k odhodu v cerkev in tako dalje do tistih navad in šeg, s kterimi se svatba neha. — V četrti razdelek so povzete pesmi pivske in v veseli družbi ter so po različni svoji vsebini razdeljene na šestero oddelkov. O njih vredbi je povedano potrebno na str. 333 knjige same. — Peti razdelek tretjega dela obsega pesmi, ki se pojo o smrti in ob smrti; razdeljene so v troje oddelkov: na pesmi pri mrličih, na ostanke narekanja za mrtvimi in pa na narodne nekrologe. O vsem tem je obširneje poročano na str. 526. Da sem nekaj očitno nenarodnih sloves, s kterimi se umrli »poslavlja« od svojcev ali jemljó ti od njega slovo, podal v posebnem dodatku že v tem oddelku — kakor je tudi že v prejšnjih oddelkih tu pa tam pod črto priobčeno kaj nenarodnega — ne da bi vsega tega prihranil za končni razdelek o ponarodnelih pesmih, v to me je napeljalo to, ker nimajo dozdanje zbirke skoraj nič podobnega, bravcu pa je treba spoznati sestavo in značaj takih sloves, ki niso povsod v navadi, vendar že zdaj, da more prav presoditi tudi res narodna slovesa. Izbral sem kajpada v to le nekaj bolj značilnih in takih, ki imajo vendar že nekako starost, ker so ohranjene v pisanih zbirkah iz prve četrti prejšnjega stoletja.
V četrtem delu so priobčene pobožne ali svete pesmi, v kolikor jim ni bilo najti primernega mesta v kterem prejšnjih delov in oddelkov te knjige, zlasti ne v delu I. in III. Razdeljene so na troje razdelkov, to je na pesmi o Bogu, sv. Trojici, sv. Duhu, življenju in trpljenju Jezusovem in Marijinem in raznih praznikih, potem na razne narodne molitvice, v kolikor se kaže v njih vezana oblika, dasi zelo porušena, in pa na romarske pesmi. Natančneje ti to vredbo razjasni pripomnja na str. 649.
O marsikteri pesmi more kajpada bravec dvojiti, ali ji je mesto določeno prav in ali ji je sploh dati mesta med narodnimi pesmimi. Tako je kot nenaroden izpustiti v kolednicah obrazec F. (št. 4741), ker je pesem, že na rečenem mestu osumljena za nenarodno, zares le umotvor Slomšekov (objavljena najprej v Drobtinicah I. [1846] str. 198, potem v »Šoli veseli lepega petja« št. 31 in v Slomšekovih pesmih št. 15). Št. 6186 spada v resnici k številkama 6483 in 6484. Navzlic vsi opreznosti se mi je marsikaj vrinilo v zbirko, kar bi bilo potisniti med ponarodnele in umetne stvari. Tako sem po neprevidnosti, opazivši kajpada sumljivost gledé narodnosti, priobčil pod št. 4795 in d. pesem »Ta noč (dan) je vsiga veselja«, kteri primerjaj opomnjo, ki stoji pod črto na str. 649. Enako je brez pravice prišla med narodne božičnica »Enu je dete rojenu, Notri u mestu Betlehem«, priobčena v št. 4850 do 4852, ker je to le svobodna preloga stare latinske, oziroma nemške božične pesmi, slovoče v glavnih kiticah tako-le:
Puer natus est in Bethlehem,
unde gaudet Jerusalem.
Cognovit bos et asinus
quod puer erat dominus.
Hic iacet in praesepio,
qui regnat sine termino.
Reges de Saba veniunt,
aurum, thus, myrrham offerunt.
Ein kind ist gborn ze bethleem,
Des fröwet sich iherusalem.
Bekant hat esel vnd dz rind
dz gott der herre wz dz kind.
Hie lit es in dern krippfelin
des rich sol iemer ewig sin.
Die küng von Saba koment har,
göld, myrren, wyrouch brochtentz
dar. [1]
Tudi nekaj drugih božičnic, zlasti pastorel, bo preloženih. K nam so se razširile iz nemščine ne toliko po posredovanju cerkve — njih ton nikakor ni cerkven — ampak po božičnih igrah, ki so se predstavljale prej in (menda še danes) zlasti med koroškimi Slovenci; na to kažejo šaljivi, tu pa tam z dobrim humorjem osoljeni govori nastopajočih oseb, ki so se ohranili v teh pesmih (primerjaj številke od 4805 dalje).
Natančnejše in kritično preučevanje naših narodnih in umetnih pesmi, ktero je dandanes pri nas še le v povojih, bo gotovo dokazalo isto, kar o ravnokar omenjenih številkah, tudi še o mnogih drugih, celo takih, kjer nisem bil niti tako oprezen, da bi bil v opomnji povdaril sumljivost njih narodnosti. Vendar sem mnogo umetne robe, ki sem jo dobil med pristno narodnimi pesmimi, kot očitno nenarodne izpustil že zdaj, zlasti kadar mi je bila na razpolago samo v enem edinem zapisu, kar že a priori kaže, da ni prešla globoko v narod, ampak je služila morda le kakemu orgljavcu, romarskemu vojevodi in enakim ljudem. Ker sem želel podati nabiravcem pregled take nenarodne tvarine, ki je niti med ponarodnelo ne moremo prav šteti, in ker sem hotel olajšati nekaj bodočim preiskovavcem naše narodne in umetne poezije njih študije, sem priobčil začetke takih pesmi v posebnih dodatkih na koncu dotičnih razdelkov. Ker pa so pesmi oddelka A v I. razdelku tretjega dela (kolednice) večinoma pobožne vsebine, sem začetke umetnih pesmi, ki bi spadale po vsebini tje, združil z začetki pobožnih pesmi sploh ter jih objavil na koncu teh (od str. 819 dalje). Kjer sem pesmi mogel določiti očeta, sem pridejal njegovo ime ali vsaj opomnil, kje sem našel nje najstarejši natisek. Kajpada je pri večini teh pesmi ostal pesnik nepoznan tudi so pesmi včasi take, da bi se njih oče, če bi še živel, najbrž ne poganjal s posebno vnemo za to, da mu pripoznamo njegovo literarno lastnino in ga razglasimo za nje stvoritelja. Za presojo duha in okusa dotične dobe pak imajo tudi te stvari svojo ceno.
Tudi v drugem razdelku četrtega dela, obsegajočega narodne molitvice, vtegne to pa ono biti le na videz pesem. Zapisovavci so zlasti dajali po krivici obliko pesmi takim molitvicam, ki niso apokrifne. Tako sem dobil z Nakla na Gorenjskem molitev k sveti Barbari, razdeljeno na verze, ki se nikakor ne glase nenarodno, če se pomisli, kako so verzificirane molitve porušene tudi sicer; toda Kastelčeve »Buqvice sv. Roshenkranza« (1682) so me prepričale, da imamo tu opraviti s čisto cerkveno molitvo v prozi, [2] od ktere je narod zavrgel le to, kar mu je bilo odveč ali pa razpeljano preveč na široko.
Prijetna dolžnost mi je, da morem tudi ob dovršbi III. zvezka izreči prisrčno zahvalo mnogim pospeševavcem tega dela, kar mi je zopet lep dokaz priznavanja za nemali trud, ki ga imam ž njim. Doposlali so mi v porabo zanje veče ali manjše zbirke: Častiti g. Ivan Baloh, kooperator v Mengišu (2 pesmi, ki sta ju zapisala kmetiška fanta); čast. g. Janez Benedik, vpokojeni župnik v Gradcu (rokopis 1 pesmi od Sv. Jošta pri Kranju); čast. g. Jožef Benkovič, župnik v Gročani (1 pesem); g. Emil Bizjak v Trstu (24 pesmi iz goriških gor); g. Janko Bratina, stud. phil. v Gradcu (50 pesmi z Otlice); g. Frančišek Brlec v Kandiji pri Novem mestu (1 pesem); g. Jožef Cejan, železniški uradnik na Savi (tri veče zbirke [VI., VII., VIII.] obsegajoče po 25 — 50 pesmi); g. A. Ekar, vrednik v Celovcu (popis 1 plesa); gosp. Jožef Glonar, stud. phil. v Gradcu (pesmarico iz okolice Slov. Gradca in rokopis raznih narodnih stvari iz mariborske okolice); g. dr. Fran Ilešič, c. k. profesor na učiteljišču v Ljubljani (nekaj starejših zapisov in prispevkov za zgodovino narodnih pesmi, zbirke učiteljiščnikov A. Lovšeta in Ferd. Bobšeka ter delavca Ivana Muhe in 2 drugi pesmi); gčna. Rožica Janc v Kožentavri v Rožni dolini (4 pesmi); g. Frančišek Jazbinšek, dijak v Mariboru (33 pesmi); g. dr. Jožef Kolšek, odvetnik v Laškem trgu (6 pesmi); čast. g. Janez Kokošar, mestni župnik v Gorici (več zbirek vpokojenega vojaškega kurata Ivanetiča); g. Pavel Koschier, učitelj v Krasnici (Gresnitz) pri Jablancu (Aflenz) na Gor. Štajerskem (71 pesmi s Koroškega); g. Frančišek Kotnik, kand. prof. v Gradcu (15 pesmi in prvotni rokopis zbirke Bl. Ranca); čast. g. Alojzij Kralj, kaplan v Veliki dolini (36 pesmi z Dolenjskega); pokojni Gašper Križnik, trgovec v Motniku (22 pravljic); gosp. dr. Jožef Kronvogel, c. kr. dež. sodni svétnik v Št. Lenartu v Slov. Goricah (1 pesmarico svoje matere); pokojni Vladimer Levec, nemškega prava profesor na vseučilišču v Freiburgu v Švici (še ostalo zbirko pokojnega Ivana Kunšiča); g. Jurij Lulek, učitelj pri Sv. Večeslavu (Venčeslu) pri Slov. Bistrici (90 pesmi z melodijami in dve pesmarici, ki sta jih pisali gospodični Lojza Šalamun v Makolah na Štajerskem in Neža Sierčeva na Suhi na Koroškem); g. Jožef Malnar, gimn. učitelj v Ljubljani (8 pesmi iz Osilnice); slavna Slovenska Matica v Ljubljani (zbirko Lipeta Vrhovskega s Pohorja, nekaj pesmi iz ostaline pokojnega Simona Rutarja in zbirko Lavoslava Jerina iz Zagorja ob Savi); g. Frančišek Milčinski, c. k. sodni tajnik v Ljubljani (nekaj zagovorov); g. Izidor Modic. stud. phil. na Dunaju (154 pesmi, II. nar. pravljic, 35 vraž in nekoliko narodnih pregovorov in rekel z Blok pri Cerknici); g. dr. Frančišek Mohorič, c. k. sodni pristav v Ormožu (55 pesmi in 2 zbirki, zapisani iz ust igrca Fr. Tučka, oboje z napevi, ki jih je zapisal g. Domicijan Serajnik); gosp. Radoslav Murnik, kand. med. v Gradcu (2 rokopisa raznega narodnega blaga in vojaških zaljubljenih pisem); g. Frančišek Praprotnik, nadučitelj v Mozirju (5 zbirek in nekaj pesmi, ki so mu jih izročili: g. M. Dedič v Bočni, g. Fr. Zemljič v Lučah, g. Fr. Kolšek na Vranskem, gčna. Rezika Pfeifer, g. Frančišek Žunter, g. Frančišek Pečnik in g. J. Puntar v Mozirju, in pa 2 starejši pesmarici): g. Anton Rabuza, gimn. učitelj v Trstu (1 pesem); g. Adolf Robida, stud. phil. v Ljubljani (1 pesem): g. Matija Rodè, stud. iur. v Ljubljani (52 pesmi); g. Frančišek Stelè, abiturijent v Kranju (62 pesmi); čast. g. Viktor Steska, knezoškofijski tajnik v Ljubljani (16 pesmi iz zapuščine pokojnega Jožefa Benkoviča); g. J. Stibler, učitelj pri Sv. Antonu na Pohorju (10 pesmi); g. Anton Stuhec, stud. iur. v Studencih pri Mariboru (6 pesmi); čast. gosp. Ivan Šašelj, župnik v Adlešičih [Orličičih] (31 pesmi); g. dr. Janko Šlebinger, c. k. gimnazijski profesor v Novem mestu (12 starejših pesmaric [Fr. Kržana in Nerata] in 2 pesmi drugih zapisovavcev); g. Matevž A. Trnovec, c. k. najviše zborne in kasacijske sodnije svétnik na Dunaju (1 pesem iz Grgarja); g. Alojzij Trstenjak, abiturijent v Mariboru (37 pesmi, ki jih je zapisal sam, in 8 pesmi, ki jih je zapisala sestrana mu Frančiška Trstenjak z Obriža pri Središču); g. Nikolaj Ivan Vrabl, stud. iur. v Gradcu (1 obširnejšo zbirko, rokopis o Kristusovem trpljenju v štaj. narečju in vnovič 12 pesmi) in g. Jožef Wieser, stud. iur. v Slovenjem Plajbergu - Pod goro (36 poskočnic).
Vsem tem gospodom in gospodičnam priporočam svoje delo v podporo tudi še nadalje. Dasi se namreč bliža ta zbirka polagoma koncu, preostaneta za četrti — kakor mislim, zadnji — zvezek vendar še dva dela, to je pesmi stanovske, od kterih pa so mnogobrojnejše le vojaške in otroške, in pa pesmi šaljive in zabavljive. V ta zadnji zvezek pak se privzame tudi še vse, kar sem dozdaj spregledal ali se mi je doposlalo še le, ko je bil že dotični oddelek dotiskan. Ako bo le mogoče, se sprejmo v zadnji zvezek tudi vsa v I. zvezku obljubljena kazala, brez kterih je knjiga le težko porabna, in pa zgodovinsko-literaren pregled, v kolikor je potreben za razumevanje nabranega gradiva.
Spoznavši veliko važnost narodnih pesmi je tudi ministrstvo za bogočastje in nauk začelo misliti na njih zbiranje in zapisovanje kakor pri vseh avstrijskih narodih tako tudi pri nas in jih misli o svojem času izdati v znanstveni zbirki, kakor se zatrjuje. Če pak sodimo po dozdanjih, že na tri leta trajajočih pripravah, ne bo ta velevažna in vse hvale vredna podjetba dovršena tako kmalu in vtegnejo celo priprave same trajati še leta in leta; saj je ti nameravani zbirki glavni namen, poiskati najprej tudi v najbolj skritih kotih vse Avstrije, karkoli je vredno, da se zapiše in otme pogubi, sosebno gledé na muzikalno stran. To zahteva kajpada ne samo mnogo denarja, ampak tudi časa; prvega pak nimajo dotični nabiralni odbori na razpolaganje toliko, kolikor ga je res treba. Potemtakem ostane glede besedila moja zbirka tudi še nadalje edino aktualna za dolgo vrsto let ter jo smem zategadelj priporočati tudi nadalje v podporo vsem, ki imajo za nje kaj pripravnega gradiva in ne marajo odlašati ž njega objavo.
V Nemškem Gradcu, 10. dne decembra 1907.
Prof. dr. Karel Štrekelj.
(Humboldtstr. 29.)
- ↑ Prim.Wackernagel, Das deutsche Kirchenlied II. št. 759, pa tudi št. 904 in d.
- ↑ Zapis z Nakla slove:
Spreluba sveta Barbara,
Nebesta Jež'šova!
K' bom jest na smrtni postlji ležal
V umirovanj in zdihovanj',
Ne pust' mi brez prave spovd umret,
Preh cartanga rešnjega Telesa!
Moje uči na vdo več vid'le,
Moj jezik se na bo več obračal!
Prid' svet žegen, z nebes,
Odžen' vse p'klenšče pošast',
Prim' mojo ubogo d'šico
V toje presvete ročice,
Pel jo v nebešk' kraljestvu. Amen.
(Zap. M. Mohar; dal Iv. Vrhovnik.)Zapis iz Ihana ni razdeljen na verze in slove: »O v'sok' častitliva, zvolъna d'vica martъrnica, luba sveta Barbara! Prid' na pomoč, kadar bom jast lъžava (ležu) v mojmo zad'nmo zdihvájnъ, vmerajnъ, kadar bojo vačí gvažunate postále, zastopnost bo prešvá, počutkъ se na bojo več obračval': tačés prid', o v'sok' častitliva, zvolъna d'vica, martъrnica, luba sveta Barbara iz sôjъm ženъnam Jъžъšam, de preženeš vse pъklénske škušnave, de peleš mojo dušo v svet' rej. Amen.« (Zapisal Ant. Breznik, molila Lovrenčevka.)
S tem se mestoma skoraj do besede strinja Kastelčev natisek v BBSR. 132, ki slove: »O sveta Barbara, ti izvolena Divica, inu nevèsta lubezniva, tvojga zalubleniga Jezusa, tebe prossim: kadar bodem jest ležal u' tém sadnim umiranſu, inu zdihovanſu, de tvoi lubeznivi ženin, ne pusty mojo dušico se ločiti od trupla, prez prave spuvidi, inu prez S. Reišniga Telessa, de kadar moie Očy bodo ottèmneile, moi jezik nebó več govoril, zastopnost bo prešla, počutki se ne bodo več obračali: ta čas, ti vissoku hvalena Divica, inu maternica ó S. Barbara, pridi meni h' pomuči, nai tvoi lubeznivi Jezus, režene od mene usé hude skušnjave inu peklenske pošasti, inu spreimi moio dušico u' Nebešku krailestvu. Amen.« Primerjaj tudi natisek v Majarjevi CP. 177, ki se pak precej loči od Kastelčevega.