Slovenske planine
| Slovenske planine Darinka Topolovec |
| |||||||||||
Ljubim svojo slovensko domovino, ker je lepa in prijazna, ljubim njeno lepoto in zato ijubim njene planine. Lepi so pisani travniki, bogata polja, košati gozdovi, ljubke, vesele, bistre vode, stisnjene romantične dolinice, krasna njena tajinstvena jezera, a najlepše in najveličastnejše so njene gore.
Ako mi je bila priložnost vzbuditi svojemu bližnjemu veselje in zanimanje do njih neoskrunjene, večne in vedno nove lepote, tedaj je zagorel ponos v meni - ponos nad vse to bogato lepoto, ki jo obožujem in uživam.
Ob jasnih dneh mi je najljubši sprehod na ljubljanski grad, odkoder strmim v valujoče planinske verige. Ko gorijo gore ob solnčnem zatonu škrlatno kakor mogočni plameni bajnih dežel , tedaj zakoprni vse moje bitje tako iskreno po onem blesku, ki ga ne morem doseči, da se vračam žalostna in potrta v mesto ...
Prišel je tovariš iz vroče Dalmacije - sin morja. Videl je divno verigo slovenskih vrhov in zaželel si je tja gori - v višine, da spozna oni čarobni planinski raj, po katerem slovi lepa Slovenija. Ker je želel spoznati njeno veličast, njeno skrito mogočnost, sem mu obljubila popeljati ga tja gori - bližje solncu.
Prispel je točno, ko sem ga pozvala naj se pridruži mojemu planinskemu izletu. Dobro je bil opremljen. Močno podkovani, nepremočljivi čevlji so trdno oklepali v volnene nogavice ovite noge. Športna obleka z dokolenkami je bila izborno izbrana, a nahrbtnik je bil napolnjen z rezervnim perilom. Manjkalo seveda tudi ni copat, svitru, nogavic in celo priročna lekarna je imela svoj kotiček. Potrebni priročni provijant pa je imel shranjen v aluminijasti škatlji.
Pri kosilu me je zaprosil, naj ga pospremim na Ijubljanski grad, odkoder bi rad še enkrat oddaleč videl kipeči Triglavski vrh, predno ga obišče.
Jasna je ležala dolina pod nami in planine so odčrtavale ostre obrise proti azurnemu nebu. Njih solnca osvetljena pobočja so kipela veličastno iznad zelenih gozdov. Vzhodno so se bočile nad Kamnikom ljubke Kamniške planine, v Kranju se je pričel greben — dolgih Karavank. Ljubke so Karavanke in zanimive po svoji pestri flori. Njih pobočja so zeleneči in cvetoči pašniki in trate in vabljivo se smehljajo slovenski domovini. Karavanke so prvi mejnik proti Avstriji, kamor kipijo strmo v raztrganih, nedostopnih stenah. — Najmočnejša in najveličastnejša veriga pa veže sever z zapadom v ponosnih Julijskih alpah s svojim najvišjim vrhom Triglavom. Njih vrhovi so ena sama mogočna svetlobna pesem. V svoji nedostopni visokosti so krepki čuvarji najbolj opasnemu nasprotniku, ki skriva svoje lice, a v svoji nenasitni poželjivosti steza plenaželjne prste po našem najsvetejšem, po onem, ki ga opevajo Slovenske melodijozne nerodne pesmi, o katerem pripovedujejo nerodne pravljice — po našem Triglavu. Prav na njegov prag si je postavil mejnik Italijan. — Z uničujočo roko je rezdelil veličastno verigo Julijskih planin — čuvarko slovenske zibeljke — ter podjarmil ves zapadni del. Niso zelene, niti cvetoče njih mogočne postave, po svoji veličasti so velike in — krasne po svojih gorskih jezerih.
V meni je gorel odsev planin. Samozavestno sem strmela na ono pot, ko bom zmogla tovarišu - tujcu razkrivati čarobne skrivnosti planinskega raja ...
V Julijskih planinah.
Triglav.
Ob 8. popoldne naju je odpeljal gorenjski vlak iz Ljubljane. Tovariš ni mogel dovolj prehvaliti slikovitosti romantične gornje Savske doline in vrhov, ki so nas mogočni in veliki obkrožali. Strmel je na Grintovec, Storžič, Stol in ves vzhičen je vzklikal. "Kako rad bi bil tudi na teh vrhovih!" — Le nasmeh sem imela za odgovor, — kajti moj načrt je bil že pripravljen ...
Pred Radovljico pa sem mu pokazala jasno in obsežno skupino Triglava. Nepremično je zastrmel v mogočno, belkasto-svetlo pogorje, ki je prehajalo v širok stožec, okrožen po lahnih oblakih: a na njegovi desni se je nagibala proti dolini široka Rjavina, kakor bi hotela pobegniti izpod Triglavovega gospodujočega pogleda. - Predor pred Radovljico je premaknil smer. — Triglav se je sicer še videl, a ne več v tako lepem okviru, kakor ga je tvorila preje celi sliki divja struga Save zajedena globoko v zeleni, gozdnati dolini.
V Jesenicah, kjer je sedež slovenske železne industrije, kar značijo številni temni tovarniški dimniki in ki je važno železniško, obmejno križišče prometa iz Avstrije skozi Karavanški predor iz Celovca in Italije preko Podbrda iz Gorice in Trsta ter preko Trbiža, smo morali prestopiti na vlak v smeri proti Kranjski gori.
Ob pol 6. popoldne smo izstopili v postaji Dovje-Mojstrana. — Dolina, po kateri teče železnica, je precej stisnjena med Karavankami na eni in Julijskimi Alpami na drugi strani ter prestopi za Planico že na italijansko ozemlje. Od raznih postaj na tej poti se cepijo številne planinske doline, ki segajo globoko v kraljestvo Julijskih alp in navadno končujejo z lepim in zanimivim vrhom, ako se ne povzpnejo na gorske prehodne točke — sedla-
Najlepša in najbolj romantična je dolina Vrata, ki vodi iz Mojstrane prav pod mogočni masiv Triglava, preko katerega se vzpnejo 3 poti in sicer Tominškova pot, Prag in Bambergova pot preko sedla Luknja. Tam kipi strmo v dolino njegova orjaška, svetovnoznana severna stena, ki je zahtevala že precej žrtev najidealnejših življenj.
Vrata krasijo že takoj ob vstopu lepe oblike vrhov "Pekla", ki čuvajo pot skozi "Kot" in se nahajajo nekoliko pod Triglavskimi podi. (Podi značijo obsežen, ne preveč valovit, toda močno razčlenjen teren s širokimi razpokami.) Kot prvi čuvaj romantične soteske leži za ljubko vasico Mojstrana veliko poslopje znamenite cementarne, ki razpošilja svoje izdelke še daleč ven izven evropskega kontinenta. — Dolga vrsta do 8 m visokih, a vedno znižujočih se betonskih stebrov drži leseno korito, po katerem teče voda v tovarno. A ovinek skrije kmalu zadnje ostanke človeške civilizacije in pot vodi po gozdnati dolini ob živahni, kristalno-čisti Bistrici. Na obeh straneh dolinice se dvigajo strma, navpična pobočja, zeleno poraščena, ki pa prehajajo na desni v visoke gladke eden na drugem nagromadene kamene sklade. Tu so še preostali sledovi ledenika, ki se je pomikal v ledeni dobi proti Mojstrani in ki je zapustil tu še apneno kredo, katero kopljejo za izdelavo Portland cementa.
Iz zapeke nad eno teh stenc, poraslih na vrhu z macesni, bobni krasen, močan slap Peričnik, neovirano 30 m globoko v skalnato globel. Najmočnejši je Peričnik v juniju in ima tisoč do dvatisoč litrov vode na sekundo. Pozimi ob hudem mrazu zamrzne in ogromna viseča zavesa ledenih stebrov se leskeče v najrazličnejših barvah in nijansah ob solnčnem siju. Takrat je Peričnik najčarobnejši. — Po hudem padcu umirjen priskaklja ves potok do Bistrice in se združi s pojočo hčerko Triglavskih melišč. Od Peričnika se pot nekoliko vzpne, dokler ne zavije pod "Galerije", ki so črez stezo viseč skalnat obok visoko nad šumljajočo Bistrico. — Dolinica se zožuje in prehaja v vedno bolj idilično sliko. — Medtem ko je dolina vsa porasla z gozdom, vstajajo izza njegove meje strmi, goli vrhovi, kipeči svoje razorano obličje proti nebu. Na levi vstaja široka glava zapuščenega Cmira 2391 m, na desni divja planinska zgrada Škrlatice 2738 m, okrogli vrh Bogljice, mala glavica, a tam spredaj Stenar 2301 m s svojimi strmi in stenami. Za Cmirom pa rase in se širi prav v ozadju obsežna — 1000 m visoka — strma, severna Triglavska stena. Divje so razorani njeni zidovi in v približni njeni sredini se vije lijaku podoben žleb od vrha do tal. — Nad steno pa kipi mogočno glavar svojega prostranega kraljestva — planinski očak Triglav. Steno zaključuje sedlo Luknja, kjer se končuje dolina Vrata in prehaja v dolino Trenta na drugi strani, ki že ječi pod italijanskim režimom. — Vedno mogočnejša je vstajala pred nami Triglavova veličast. — Ob 8. je mahoma vzkipela pred nama najlepša in največja planinska stavba — Aljažev dom v višini 1015 m.
Mrak je jel pokrivati dolino, solnčna svetloba se je ljubkovaje dotikala le ponosnih vrhov, ki so zažareli v zlatem blesku, kmalu pa je zasijalo škrlatno-rdeče. Beli pajčolani meglje, vihrajoči preko Luknje so zablesteli zelenkasto, tako tudi preje škrlatne konice vrhov; še Triglav je imel zelenkasto progo in njegova snežišča so se osvetlila modrikasto ...
Z glasnim vriskom sem pozdravila vse te moje ljube planinske znance, poslavljajoče se od solnca in moj vzklik je pozdravil najvišjega izmed njih. —
V Aljaževem domu je bilo že precej planincev in glasno njih kramljanje je sililo celo v vežo.
Mirno sem stopila v razsvetljeno sobo in prvo kar sem videla in pozdravila so bile 4 viseče slike nadebudnih, idealnih mladeničev, ki so v svoji prevroči ljubezni žrtvovali Triglavu svoje življenje. Srednji dve sliki sta izražali energijo in voljo v prijaznih potezah. Življenje teh dveh mladeničev je terjala orjaška Triglavska stena, katero sta ljubila najgorečnejše. — Prvi je bil prvak slovenskih planincev — dr. Jug, a drugega truplo je ponosna stena obdržala v svojem okrilju, v svojem mogočnem lijaku. K tej sliki je vzplaval moj ovlažen pogled, zaslutila sem v potezah njegovega obraza pozdrav...
Za hip sem pozabila, da nisem sama... Pri obkotni mizi je vstala ljubka, mlada devojka — planinka. Prestregla je moj k sliki obrnjen pogled in me iskreno pozdravila. Bila je moja najljubša planinska tovarišica Zvezdana, ali kakor smo jo kratko nazivali Danica. Seznanila sem jo s svojim novim tovarišem. Pozdravila ga je iskreno in veselo in kmalu sta se poglobila v živahen razgovor.
Prišla je Danica v Aljažev dom že dopoldan s sklepom, da obišče Triglav. Z veseljem sem sprejela njeno udeležbo.
Nismo se dolgo mudili pri večerji, ker nam ni prijalo glasno in živahno razpoloženje planincev. V tem domu pod to veličastno steno sem najraje samujoča. In to je videla Danica, zato je predlagala, da odidemo na prosto. Ogrnili smo pelerine, ker je veter ohladil ozračje in odšli h klopicam za Aljaževim domom. Lahna sapica je zavela nad vso naravo. Naravnost pred nami je v bledi mesečini zrla svetlo tajinstveno za nas vsa ogromna Triglavska stena z nejasnimi očmi. Kot temna senca je ležal na njen lijak — Črni žleb. — A vrh Triglava je blestel, sijal je v sneženem oklepu.
Kakor bi se poznali že dolgo, dolgo. Zaupno smo sedeli skupaj in strmeli na vso blestečo lepoto. "Kako divno je tu" — je vzkliknil tovariš, "tu je svet vil in bajk. Tu bi ostal in niti morja ne bi pogrešal." Ni bilo glasno vzhičenje in občudovanje. — Duša njegova je oživela, odprla se je prvemu navalu nepoznanega, da ga obdrži v sebi za vedno. —
"Je li mogoče, da so te krasne planine, te blesteče skalnate stene tudi krute proti onim, ki jih preveč ljubijo. — Videl sem sliko na steni in tesno mi je, ko mislim na mlada življenja —." Sanjavi pogled Danice je objel tovariša. — "Povedati vam hočem zgodbo o onem, ki leži v tistem temnem lijaku in čigar grob bomo jutri obiskali. Kratka je — a vendar slika mlado žrtev iskreno ljubečo lepoto. — Preveč je lepote v takih mladih ljudeh, ker si je nabirajo, povsod kamor pridejo z vso dušo. Zato v mestnem življenju in hrupu zanje ni zabava, v veseljačenju ne veselja, v prepevaju ne pesmi. Njih duh stremi za lepoto, se vzpenja višje in višje in telo premaguje ovire ter hiti za njo, da pozabi na vse okoli sebe, celo na grozečo nevarnost. Tedaj se zgodi, da oni ne vidijo smrti, ki ji zaveje iz skalovja. Ko pada telo v minljivost in pozabnost, poje in vriska njih duša, ki ostane tam, kjer je padalo telo, akoravno so truplo odpeljali. —
Tri leta je prošlo, kar je šla Darinka s svojim bratom v Vrata, da obiščeta Triglav, tri leta, odkar jo je zapustil, ko je sledil tajinstvenemu klicu stene. — V jutranjem solncu ga je zvabila oboževana stena, — mlada se mu je smehljala. A njegova pot je bila dolga — 1000 m visoko je segala in vreme se je spremenilo. Solnce je pobegnilo pred črnimi oblaki, ki so prinesli dežja, a v višinah sneg. — V snežnem metežu ga je priklenila stena k sebi, divje ga je poljubila na vroče čelo, da je zabobnelo v odjeku in telo je padalo, padalo... Vse iskanje je bilo zaman. Leži v onem nedostopnem lijakastem žlebu, ki pokriva steno kot temna senca... Ker niso dobili trupla so spremenili steno v ogromno, kipečo pokopališče z enim samim grobom. Pri njenem vstopu pa so mu pripravili spominsko ploščo in tam obiskujejo njegov grob"...
"Bom smel li tudi jaz k temu svetišču," se je boječe obrnil k meni. — "Seveda. — Videli bodete, kako lepo je snivati v takem grobu, kjer ni trohnobe, ne smrti, — kjer vlada večna lepota in življenje..."
Mesec je priplaval že visoko in osvetlil dolino. — "Pozno je, — jutri bo treba zgodaj vstati." Vstali smo in Danica je vzkliknila: "Jutri pridemo na Triglav v kraljestvo Zlatorogovo in povedala Vam bom pravljico o rojenicah in Zlatorogu, ki so nekdaj prebivali v tem planinskem raju." ...
Najkrasnejše jutro nas je pozdravilo, ko smo se zbudili. Kmalu smo bili pripravljeni za odhod in stopili v mlado, sočno jutro. Družbe so hitele mimo nas druga za drugo, a mi se nismo ozirali nanje. Zmerno smo nadaljevali svojo pot, ker časa smo imeli dovolj.
Ozka stezica se je vila od Aljaževega doma po zožujoči dolinici ob s skalami posuti strugi do sedla Luknja. V tričetrturni oddaljenosti od doma smo prešli strugo in se povzpeli do prvih skal v Triglavskem masivu. Globoko v senci je še snivala dolina Vrata, ko smo dospeli do strmo se dvigajočih skal, v katerih so bili trdno vdelani železni klini v svrho sigurnejših oprijemov. Oprezno je stopal tovariš — novinec iz skale na skalo in se opiral na kline ob strani. Kmalu pa je spoznal enostavnost in preprost hoje po teh skalah in se veselo nasmejal. Stezica pa je zavila iz skal v serpentinah po prodnatem pobočju in zastrmeli smo v dolino globoko pod seboj.
Kmalu smo se nekoliko oddaljili od stezice in zavili pod steno. — Ob vstopu v njeno divje razčlenjeno, strgano območje je vdelana v skalo spominska plošča ponesrečenemu bratu. Mali vrtiček je zelenel ob njej in sveže cvetke so krasile beli mramor. Tih in skromen je bil obisk, a za nas je bil pomemben.
Vrnili smo se na prejšnjo pot in se dvignili do strme stence "Prag". Kakor prerojeni smo oživeli. Klini so se vrstili in v stenci so bile izklesane vdolbine za stopinje. Z nasmehom na ustnih smo telovadili po njih in si celo nagajali, a klini so držali, držali...
Nad Pragom smo se povzpeli med ruševjem v dolgih serpentinah kmalu pod kipeči Begunjski vrh, ki čuva v svojem zatišju izborno pitno vodo, kjer se ustavljajo planinci. — Danica je veselo vzkliknila proti nasprotnim skalam in mogočno se je vrnil njen vzklik v trikratnem odgovoru. Tedaj je pričela peti in skale so pele z njo. Začudeno je posluhnil Boško, a kmalu je sekundiral Danici in gorski velikani niso ostali dolžni odgovora...
Po par minutah je zavaloval pred nami prostran, malo vzpenjajoč se skalnat teren — Triglavski podi. Globoke razpoke in zareze so ga preprezale, a črez sive skale so se vila rdeča znamenja markacije. Solnce je kopalo to izglajeno šetališče sneženih plazov in objelo tudi nas s polno svetlobo. Bilo je toplo in prijetno in nismo se več upirali blagodejnemu vplivu toplote. Poiskali smo si primerno skalo, zleknill se po njej, odprli svoje nahrbtnike in se radovali pravega planinskega piknika.
Pred nami na desni je strmel svetal Triglavov vrh in njegov stolp je bliščal v solncu. Planinci pa so se kakor male temne pike sprehajali po ozkem grebenu. — Naše vriske, s katerimi smo pozdravljali blesteči vrh — so nam veselo vračali.
Tu na planinah živi še ona nekdanja, stara prijaznost in gostoljubnost. — Tu je planinec že prvi hip prijatelj, akoravno sta se videla šele prvič, pomaga drug drugemu v potrebi. — Ako se srečata se prijazno in smehljajoče pozdravita s krepkim planinskim "zdravo" in se veselo nagovorita; ako pa potrebuje kdo pojasnil, mu jih drugi z največjim zadovoljstvom postreže z njimi. — Vrisk-pozdrav oddaljenemu planincu vračajo z vriskom in tujci, ki so se srečali v planinah si postanejo dobri znanci. Brezskrbno in svobodno je kretanje na mogočnih solnčnih tleh in tuje je tu sovraštvo in jeza. Planine vplivajo tudi na razvoj duševnega jaza blagodejno in plemenitijo njegovo mišljenje. Saj pa v stvarstvu te mogočne veličasti ni mogoče gojiti zlobnih strasti, ko spoznava človek kako strašno majhen je sam proti ogromnim kolosom naravnega bitja, kako slaboten in šibak ob divjanju naravnih sil. Ponižen postane, akoravno samozavesten in drzen, v svojem drugem netelesnem bitju. In ni neutemeljena prislovica, da čuteč in navdušen planinec more biti zloben.
Par korakov le nas je ločilo od kažipotnih tablic; prva je kazala smer proti Staničevi koči polure oddaljeni na levo, kamor privede pot iz doline "Kot" in pod katero se nahajajo one lepe konice "Pekla", ki smo jih gledali v Mojstrani: — druga pa je strmela naravnost proti Triglavu — eno uro oddaljeni planinski zgradbi Kredarica ali Triglavski dom v višini 2515 m. Dve vrsti markacij sta se razhajali. — Zavili smq proti Kredarici.
Kmalu smo opazili nam na levo Staničevo kočo. Izredno ljubek pogled je na delo človeško roke v tej divji, prosti, a veličastni prirodi. Majcena kočica se stiska k stenam gorskega velikana, prose milosti in varstva. In čuteč moč tega krepkega pokroviteljstva, ko odbijajo njeni čuvarji uničujoče nevihte, da se lomijo goreče kače bliskov ob njih trdem obličju in ne klonijo ponosne glave pod oglušujočim gromom, ko vzdržuje ogromne množine sneženih mas na svojih plečih, da ne podere teža malega varovanca, ko spuščajo težke plazove na nasprotno stran, se smehlja kočica ljubko in brezskrbno v varnem okrilju in koketira z bleščečimi okenci celo s solncem samim. — Na desni pa je ležalo obsežno, zelenkasto-belo, razpokano, ledeno polje —- Triglavaki ledenik, edini še preostali ledenik v naših slovenskih planinah. — Njegova obsežnost pa se krči z vsakim letom. Po zelenkastem ledenem siju, so ga nazvall tudi "Zeleni sneg". — Njegov rob oklepa prav podnožje Triglavove konice. Dve nasprotni sliki prva ljubka — sledovi človeške civilizacije, druga — spomin in glasnik — prastare dobe.
Proti Kredarici se je vleklo obsežno snežišče in v sredini poletja smo imeli priložnost nakopati se, kar seveda nismo opustili. —- Ko pa je snežišče izginilo za ovinkom, je vstala našim očem nova slika — Triglavski dom. Živahno js bilo vrvenje vračajočih se planincev in hvalili so izredno krasen razgled. Po enournem odmoru smo odložili nahrbtnike v domu in prazni skokoma odhiteli proti Triglavsksmu masivu. — Le par skokov in pred nami so vzkipele skale v divji razčlenjenosti.
Prijetno in uspešno je bilo vzpenjanje. — Številni klini so strmeli iz skalnatega objema proti nam, hoteč nam nuditi opore. — A mi, nevrtoglavi (celo tovariš se je v moje začudenje že tako privadil planinskemu terenu, da ni zaostajal za nami) jih nismo niti upoštevali. Naše razigrano razpoloženje se je smehljaje solncu...
Prvi široki masiv Mali Triglav vešč ozek greben, dobro zavarovan z žično vrvjo z glavnim kipečim vrhom Veliki Triglav 2868 m, najvišjim vrhom vse prostrane Jugoslavije. — S ponosom smo strmeli nanj in s ponižno samozavestjo obstali pri njegovem stolpu.— Solnce pa je zaokrožilo svojo pot proti zapadu.
Na najvišjem jugoslovanskem vrhu. Solnce je zaokrožilo svojo pot proti zapadu. Njegovi žarki so objemali ves ponosen Triglavski vrh (2863 m nad morjem) in se odbijali na malem stolpu. ki ga je postavil leta 1896 Dovški župnik Jakob Aljaž, nazvan "Triglavski župnik". V svojih mladih letih je bil Aljaž navdušen planinec, ki je prvi zasadil slovenski ponos na najvišjem slovenskem vrhu. Ni bilo še tedaj slovenskih planinskih koč v Triglavskem območju, le nemško planinsko društvo je zgradilo svoja zavetišča in poti. — Sedanja Staničeva koča nad dolino "Kot" je bila prvo nemško zavetišče v Triglavskem pogorju, ki so jo nazvali "Deschmann Huette". Zanimiv je Aljažev stolp — najvišja slovenska zgradba. Močne žične vrvi ga priklepajo na kamenita tla in bakrena žica strelovoda je izpeljana 23 m daleč pod sneg.
V notranjosti stolpa, ki pa obsege komaj prostora za 3—4 ljudi, — je na steni naslikana panorama, da more obiskovalec skozi male štirikotne linice opazovati bližnje in daljne vrhove in spoznati njih imena. Marsikomu je nudil stolp že dobrodošlo zavetišče, vsaj začasno pred razsajajočo burjo in mrzlim vetrom. Le nekoliko oddaljena od stolpa se nahaja železna mizica, kjer je shranjena spominska knjiga in žig s naslovom ponosnega gorskega velikana.
Nova jugoslovanska-italijanska meja teče preko Triglava, komaj 2 m oddaljena od Aljaževega stolpa, torej od najvišje točke. — Z vso silo so stremili sovražni mejaši, da bi si osvojili najvišji vrh slovenskih Alp. — Ker pa razmejitvena komisija ni prisodila Italiji Aljaževega stolpa, temveč je določilo mejo 2—3 m oddaljeno od njega, so si hoteli postaviti Italijani svoj lastni višji vrh od našega Triglavskega. Nanosili so na kup skale in kamenje, ki je ležalo razmetano okoli, pritrdili v ta kup železno skrinjico z italijansko spominsko knjigo in italijanskim žigom. Njiju nadpis kaže "Monte Tricorno 2864 m", torej 1 m več, kakor ga ima jugoslov. Triglav, ki meri le 2863 m. Tako so si ustvarili oni, kakor mali otroci ob pesku — svoj lastni najbišji vrh...
Ni vedno vesel in jasen planinski očak. — S težko megleno zaveso pokriva sebe in svojo okolico in z neprijetnim hladom in vetrom odslovi marsikaterega svojih obiskovalcev. Včasih pa je vesel, razigran, — tedaj dobro onim, katere sprejme...
Naš poklon je ponosni orjak velikodušno sprejel s sijočim, očetovskim obličjem, žareč ljubezni in toplote. Potihnil je veter, ko smo poljubili njegovo visoko čelo...
Tovariš je zastrmel... Pogled ni mogel najti točke, kjer, bi se ustavil, kjer bi pričel z razgledovanjem. — Bližina je klicala, daljina je vabila. — tolike krasote še nisem videla...
Ves svet se je kopal v solncu in svetal in prostran se je širil v nedoglednost. — Modrina azurnega neba je slonela na zobčastih stebrih v ledenem siju blesteče, kristalne verige Visokih Tur. — Kot ostra konica je strmel Gross Wenediger in ogromnemu stožcu je sličil Gross Glockner. Južno pa so se širili beli, iskreči — italijanski Dolomiti.
Globoko se je pogreznila veriga — in tam daleč — daleč je zasijala modra lisa; pravkar jo je solnce osvetlilo... "Oj morje! Moje morje!" — je vzkliknil Boško in s pobožno gesto snel čepico z glave.
Veličastna je bila slika. Molk je zadrgnil grla in oči so zaiskrile v neizraženem blesku navdušenja nad nepričakovano lepoto...
Ves alpski svet se je razprostiral krog nas — pod nami. Vsi Julijski vrhovi so blesteli in niso izražali usmiljenih mej; — v složnosti so se bratsko naslanjali drug na drugega. — Škrlatica (2738 m) je kipela s svojo mogočno skalno zgradbo pred nami, Stenar (2501 m) se je stiskal ob Kriške pode, široki Prisojnik (2547 m) je boječe kukal izza Razora (2601 m), ki je ponosno kipel v jasno modrino. — Za njim pa se je bočil Jalovec (2643 m) z veliko, belo zarezo. Še veličastneje so kipeli globlje proti jugu Montaž (2735 m), Viš (2666 m) in Kanin (2582 m), a ti vrhovi so začasno izgubljeni našemu obisku, ker neizprosen je italijanski stražar. Proti Bohinjski kotlini je strmel pred Triglavom Mišelj vrh (2350 m), za njim dolga Tičarica (2091 m), Kanjavec (2568 m), a Bogatin (2008 m) je bil vodja dolge verige Bohinjskega gorskega grebena, ki se je vlekel preko Komne ln se končeval s Črno Prstjo (1844 m). Odpočil si je pogled na temnih lesovih Ratitovca (l668 m) in iskreno je zaplaval po široki se Savski dolini na ljubke Karavanke in Kamniške planine. —
Kakor senčne niti so se zajedale med posameznimi skupinami vrhov idilične planinske dolinice. Globoko pod nami je ležala romantična dolina. Vrata, onstran Luknje je sanjavo blestela dolina Trenta s slovensko Sočo, pojočo pod tujim jarmom planinske speve; — dolina "Kot" se je kakor globoka zareza temnila proti Mojstrani, a — tja proti morju je rasla ravnina. Dolina Triglavskih jezer se je zajedala proti Bohinjski globeli, iz katere je svetlikala modra jezerska površina. Savska dolina se je širila proti Ljubljani — z njenim majcenim gradom — in tam v dalji novo zelenje, — novo gričevje, — nove ravnine...
A najbližja okolica je razkrivala divji, skalnati svet. — Nemogoče si je predstavljati pogled iz višine na to divje razorano, skalnato kraljestvo. — Rjavina (2532 m) in Begunjski vrh (2461 m) sta razkazovala svoje gole stene in skale ter globoke zareze, a mali Triglavski dom se je zdel v tem razgibanem skalovju kakor igračka za pritlikavčka. Istotako mali in nebogljen se je zdel ljubki Aleksandrov dom na drugi strani Triglava. — Zazdi se človeku, da bi ga z vrvico potegnil k sebi in s ponosom se zazre v trden Aljažev stolp...
"Nikdar si ne bi mislil in mogel predstavljati toliko golega skalovja. — Ko sem gledal Triglav iz doline, sem si ga slikal v svoji domišljiji kot ponosen vrh, a sedaj šele vidim, da je Triglav cela skalnata dežela, kipeča iz ravnine proti nebu. — Koliko kamenja in koliko nerodovitne, mogočne veličasti!" se je oglasil Boško.
"Obsežno in mogočno je carstvo Zlatorogovo", je povzela Danica, in vsakemu planincu mora biti znana pripovedka o rojenicah in belih divjih kozah, ki so bivale tod. — Ker je vam tujcu neznana, sem obljubila že včeraj, da jo povem na vrhu Triglava. Tedaj ste še polni radovednosti in koprnenja strmeli v višino, sedaj gledate iz vrha navzdol. — Ne vidite samo ozke dolinice, po kateri smo prišli mi, razgled vam je odprt daleč tja preko kraljestva planin — v doline — ravan — na morje, in na tem vrhu, najvišji slovanski točki, ko preveja vaša čustva poseben občutek vzvišene planinske zadovoljnosti — vam prožim roko v pozdrav in dobrodošlico, — Pozdravljen na naših planinah tovariš! Kot planinec mi nisi več tujec, planinski tovariš si mi, hrepeneč po istem večnolepem užitku, ki ga nam nudijo le divje krasne — veličastne višine..."
Kot kumica sem prisostvovala zvezi njiju planinskega tovarištva in iskreno sem se jima pridružila...
Solnce je pripekalo z vso poletno toploto in izrabiti smo hoteli njegovo izredno ljubeznivost. — Polegli smo ob stolpu in želeli prebiti popoldan v divni solnčni svetlobi. — Iz Triglavskih podov ali iz Triglavskega doma so se širili vriski planincev, hitečih v ali iz zavetišča in včasih je odjeknil slaboten odmev še globlje v dolini. — A na vrhu smo bili sami — nikdo ni prišel za nami, da bi z govorjenjem motil nate razpoloženje... Kakor mi je dobro znana vsebina Zlatorogove pravljice, jo vendar vedno z iskrenim veseljem poslušam. In Danica je pripovedovala, kakor bi sama živela v onih časih in z istimi ljudmi, o katerih je govorila...
Bogatinska bajka.
"Še dandanes slovijo Trentarji (domačini iz doline Trenta) kot najboljši planinski lovci in vodniki, a pred kratkim je bila Trenta glavno pristanišče in zatočišče divjih lovcev. — Ljudje, zrasli med svobodnimi planinami, so se čutili istotako svobodne in proste in so jemali, kar jim je nudila narava, na vprašujoč, je li dovoljeno ali ne. — Niso se mogli vživeti v možnost, da si more kdo od ljudi lastiti pravico posesti nad veličastnim gorskim svetom in vsled tega tudi niso hoteli in mogli razumeti, da bi imeli pravico lastnine tudi na divjačino le gotovi ljudje. — Rasli in živeli so z geslom: "Jemlji, kar ti nudi narava in Bog."
Ko so jeli preganjati lastniki lova tudi po planinah divje lovce, so se le-ti kmalu izvežbali v drzne in zvite tihotapce, ki so se znali tako izborno skrivati in posluževati vseh mogočnih nečinov, da so često odnesli plen prav izpred obličja zasledovalcev. - Julijske planine so bile bogate na divjačini in dohod iz Trente ni bil pretežak. — Sicer pa izurjenosti Trentov ni kljubovalo nobeno, le količkaj dostopno mesto, ki bi moglo služiti kot prehodna točka. — In v tej planinsko-lovski dolini so se rodile razne pravljice o nekdanjem lovskem blagru, ki so se širile med prebivalstvom in neprestopile planinski prag ter stopile v javno življenje. Ena glavnih in najbolj razširjenih je pa pripovedka o Zlatorogu in belih ženah — rojenicah, — nad ketero so se razni pisatelji in pesniki toliko navdušili, ko so je prvič čuli od domačinov, da so jo hoteli rešiti pozabnosti in jo obelodanili.
V davnih, davnih časih je bil ves prostran planinski svet nad Trento črez Komno in Triglavsko območje bogato zaraščen s sočno travico in bujnimi planinskimi cvetkami. Najlepši pašniki so se razprostirali po solnčnih rebrih. — Bogato pašo je imela živina in je bila tudi najlepša daleč naokoli. — V višinah pod Triglavom pa so živele gorske vile - bele žene, ki so jih nazivali "rojenice" - Bile so dobre in bednim dobrohotno pomagale. Učile so pastirje spoznavati zdravilna zelišča in jim same pripravljale leke za najrazličnejše bolezni. Prihajale so v dolino in večkrat jih je videl kdo pri zibeljki novorojenčkov, kjer so mu določevale srečo. — Dobro je bilo onemu, kateremu so bile naklonjene. — Rojenice so imele v svojem kraljestvu divne pašnike, po katerih se je pasla njih čreda snežnobelih planinskih koz. Vso čredo je vodil istotako bel kozel, ki pa je nosil na glavi 2 zlata iskreča rogova. Ljudstvo ga je nazivalo "Zlatorog", a rojenice so ga zavarovale s čudežno močjo. Ako bi bil Zlatorog ustreljen ali ranjen, so zrasle iz vsake kapljice njegove krvi ki je kanila bodisi na skalo, led ali sneg, divne, krvavordeče Triglavske rože. — la ako je smrtnoranjeni kozel použil le listič te cvetke je bil zopet mahoma čil in zdrav ter se je kruto maščeval nas preganjalcem. Pahnil ge je v zijajoči prepad. — Slabo bi bilo Zlatorogu. da ga ni čuvala božanska moč rojenic. — Marsikdo si je zahrepenel in zaželel njegovih čarobnih rogov. V sosedni gori Bogatin je bil shranjen ogromen zlat zaklad, katerega je čuvala velikanaka — večglava kača. — Nikogar ni pustila blizu in nikdo je ni mogel premagati; le en zlat rog ponosnega varovanca gorskega božanstva, jo je mogel ukrotiti in le njegovemu lastniku je bilo možno dvigniti nečuveni zaklad.
Tedaj je stala v gozdu borna lesena hiška — zapuščena in osamljena — koncem vasi. — V njej je bivala revna vdova. Edina družba ji je bila dobra soseda. Imela je sina — edinca, ki je bil rojen v času najhujše bede in bolesti, malo po smrtni nesreči njenega moža. — Ko je stopila soseda ono težko noč k bolnici, je opazila pri zibki novorojenčka, 3 v tenčicah zavite, krasne bele žene, ki so se sklanjale nad zibko. Soeeda je vedela, da bo mali užival naklonjenost gorskih vil...
In deček je zrasel. — Zgledu svojih sorojakov je postal lovec in kmalu zaslovel kot "Trentski lovec" — po vsej dolini.
Vzpenjal se je brezskrbno po skalah in grmovju. — Nekega dne pa se je vzpel višje in višje. Globoko pod njim so že izginjale poslednje smreke, ki jih je vihar upognil in jim razmršil veje, poslednja polomljena debla. Trdno se oklepajoč skalnih izrastkov, se je po mikal navzgor. — Z urno kretnjo je premagal ozko travnato polico in stopal na vrh. — Začuden je obstrmel. — Daleč okoli njega in pred njim je ležal diven, planinski gaj. — Tisoče planinskih, cvetic je prepletalo sočno zelenje mlade travice. — Modri encijani so družili rdečemu sleču, rmeni mak se je klanjal jasni zvončici, žareče murke so z opojnim vonjem objemale srebrnozvezdnate baržunaste planike in nebrojni drugi cveti so v divni skupnosti barv preprezali ves gaj. — Vzhičen se je sklonil lovec, da si nabere najlepši šopek za svoj planinski klobuk. — Tedaj pa se je zgenilo v rožnatem grmičju in brezskrbno se je približala čreda divjih, snežnobelih koz pod vodstvom istobarvnega kozla z zlatimi rogovi. Iskreči blesk rogov mu je jemal vid. A kmalu se je ojunačil in v svojem lovskem navdušenju je snel puško in nameril na Zlatoroga, vesele se izvanrednega plena. Toda hipoma ga je ovila gosta, siva megla in prestrašen je lovec spustil orožje. Ko pa se je megla kmalu zopet razpršila in se je rožnata trava zopet smehljala v najlepšem solncu, je opazil lovec, da je bela čreda izginila. Izza skal pa je zaslišal glas: "Pozdravljen drzni lovec iz Trente, ki si vedno dobrodošel gost v naših cvetočih gajih, kajti v našem varstvu si. — Moreš streljati divjačino, nabirati si najlepših cvet, napajati se ob naših bistrih studenčkih, le belih koz in njihovega vodnika Zlatoroga se ne dotakni. Nesmrten je. Prestopku proti njemu boš moral žrtvovati svoje lastno, mlado življenje. — Presenečen je poslušal mladenič opozorilo in z glasnim vriskom potrdil, da je razumel.
Od tedaj je večkrat prihajal v vilinske vrtove, kjer si je nabiral najlepših cvetk in nalovil najlepše divjačine. —
Takrat po Bovških tleh še ni bilo cest; samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž. Tam so mule laških trgovcev prenašale bogato, benečansko blago na Nemško. Ob izlivu Koritnice v Sočo je stala krčma in izborna krčmarica je bila znana daleč naokoli po svoji prijazni postrežljivosti. Imela je lepo hčerko Jerico, najlepšo deklic v vsej dolini. Mnogo je imela snubcev lepa deklica, celo iz Benetk so prihajali snubači, a ona si je izbrala lepega mladeniča iz Trente — Trentskega lovca. Srečna sta bila v svoji ljubezni in bele žene so se radovale njiju sreče.
Marsikoga upropasti blesk in denar, ki večkrat spreobrača celo trdne značaje. Jerici je ugajal sijaj in bogastvo bogatih beneških trgovcev, ki so se ustavljali v krčmi in žarečih lic je poslušala njih poklone in dvorljivosti.
Živahno je bilo v krčmi ob Soči neko nedeljo. Veselo so pele mandoline in veselo so plesali mladi bogataši z brhkimi dekleti. Najlepša med vsemi pa je bila Jerica. Mlad, lep tujec jo je poprosil za ples. — Lahka se je zibala v njegovem objemu in veselo se nasmihala njegovim občudujočim jo besedam. Navdušen jej je nataknil zlat obroček na prst, v zameno za eno baržunasto planiko iz njenih las. — Vesela mu je ugodila in radostno sprejela dragocen prstan. — Tedaj pa je prišel v družbo tudi Trentski lovec. Razburjen in užaljen je nagovoril deklico, naj takoj vrne lišp, kajti nihče naj ne reče, da je sprejemala Jerica tujčeva darila. Toda Jerica je zarudela sramote in nevolje. Zaničljivo mu je odvrnila, da dela kar sama hoče in si ne pusti zapovedovati v svojem lastnem domu.
Žalostno je zaprosil lovec ponovno naj vrne obroček; v zameno ji bo prinesel najlepših cvetk. — Nestrpna se je ozrla in razburjena odgovorila, da dragocenega darila ne bo zamenjala za rožice in cvetke, ki rasejo na brdih in ki jih lahko vsakdo natrga, kolikor se mu zljubi. — Noče žaliti plemenitih in prijaznih tujcev, ki si umejo pridobiti naklonjenost lepih deklic. Boljši so od njega, ki dnevno zdihujoč zatrjuje svojo vročo ljubezen, ki naziva rojenice svojo mater, ki pozna skrivnosti bogatih zakladov v Bogatinu, kateremu bi bila malenkost obsuti svojo izvoljenko z biseri in zlatom — mesto da potrjuje svojo ljubezen s skromnimi planikami. — Niti žareče Triglavske rože ji še ni prinesel. — Z zaničljivim smehljajem se je obrnila od lovca in razposajeno se je zavrtela s tujcem v veselem plesu. — Lovec pa je opotekajoč se zapustil sobo...
Onemogel je slonel ob zidu, da si opomore v svežem zraku po težkem udarcu. Strašno mu je hrumelo v glavi in strašeče slike so mu begale pred očmi. Tedaj je začutil mehko roko na svoji rami — Nekdanja dobra soseda njegove pokojne matere, ki je služila v krčmi, mu je tolažilno gladila vroče čelo. — Nežno ga je vzpodbujala naj se vrne, naj zapleše z drugimi mladimi devojkami in povrnila se bo Jerica in ga zaprosila odpuščanja. —
S silo se je iztrgal ženici iz ljubkovalnega objema. — "Kako naj bom vesel, ko plaka vsa duša nad razvalinami svoje sreče, kako naj plešem z devojkami, ko me je zaročenka odbila. — Toda jaz vem za zaklad. Imeti ga hočem. Bogat se bom vrnil. In ko bo videla Jerica moj sijaj in bogastvo in se radovala njih bleska, tedaj bom odšel, a Jerica bo lahko oetala še nadalje ljubica tujih kramarjev." — Divji je bil njegov vzklik, skoraj rjovenju sličen in nerazsodno se je skoraj beže bližal gorskemu pobočju. Veseli glasovi nežnih strun so doneli za njimi...
Na poti ga je srečal "zelenl lovec" gorski zli duh, ki je že marsikomu uničil mlado življenje ter se pridružil potrtemu mladeniču. Ko je zvedel o dogodku, ga je pričel vzpodbujati naj dvigne bogate zaklade v Bogatinu in se ponudil, da mu bo pomagal premagati Zlatoroga. — Že ponoči sta krenila v gore. — Na obzorju je žarela rdeča zarja, ko ju je ločilo le še par korakov od vilinskih gajev. — Za grmičevjem se je zganilo in pred njima je stal Zlatorog, blesteč v Jutranjem solncu. — Tedaj je odjeknilo v skalovju in strelčeva krogla je zadela Zlatorogovo srce. Težko ranjen se je plazil kozel na ozko polico, ki se je končevala ob nepristopni skalnati steni, — a iz krvavega sledu so jele rasti na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože — Triglavake rože. — Sklonil je mladenič, natrgal si šopek najlepše cvetke in se že hotel zadovoljlti z njim, ko je vzkliknil zeleni lovec: "Naprej! Bogatejši boš od vseh onih beneških trgovcev." — Po rožnatem sledu krvavečega kozla je splezal mladenič po stezi med življanjem in smrtjo. Toda Zlatorog je že použil čudotvorno zelišče in se okrepil. Rogova sta mu bleščala v solncu in na novo poživljen se je zagnal proti svojemu preganjalcu. Le en sunek zlatih rogov in lovec je izginil v brezdnu. — Votel odjek odmeva je bilo poelednje slovo.
Zaman je pričakovala Jarica skesana in ponižna vrnitve svojega zaročenca. — Njen nagelj je venel na oknu in planinske cvetke niso več krasile njenih las. — A čakala je zaman. — Šele ko so spomladni vetrovi raztopili sneg, da so hudourniki besno drli v dolino, objemu Soče nasproti, je priplavalo po reki truplo trentskega lovca, ki je še držal v rokah šopek Triglavskih rož.
Poleti so odšli pastirji s svojo živino na planine, da se živina napase na sočnih travnikih. Razburjeni in žalostni so se vrnili. — Kjer so se preje razgrinjali obsežni travniki in sočne livade, kjer so zeleneli krasni vilinski vrtovi — so se razprostirala sedaj gola skalnata tla. Rojenice so užaljene nad nehvaležnostjo zemljanov vsled prestopka proti Zlatorogu zapustile s svojo belo čredo svoje domovje. Zlatorog pa je še pred odhodom razruval s svojima rogovoma vso rodovitno zemljo, da jo je odnesel stenski vihar na vse strani in so ostale od rodovitnih tal le še skalnate, razpokane planote, kjer se še sedaj poznajo odtiski mogočnih zlatih rogov. — Zaman so revni ljudje prosili pomoči gorskih božanstev, zaman hrepenele črede po planinski paši — Izginile so bele žene in njih čreda — In nihče ni zvedel kam...
Od tedaj je ostalo ime "Zlatorogovo kraljestvo" — in vsakdo bo razumel pod tem imenom Triglavsko gorovje..."
Žareči so bili obrazi, tilniki in roke solnčnega obsevanja in prijetno je bilo lenarjenje v tej ponosni višini. Skalnati so strmeli podi proti nam, skalnata planota proti Komni, kjer naj bi bili nekdaj najlepši in najrodovitnejši gaji in livade. — V svoji domišljiji smo si ustvarili sliko onih bajnih časov, ko so se še sprehajale rojenice po teh planotah.
Solnce je polagoma tonilo proti onim mogočnim stožčastim vrhovom Visokih Tur. — Po Triglavskih podih so se oglašali — novi vriski in tudi Triglavskem grebenu in masivu je oživelo. — Prihajali so novi obiskovalci. — Razgled je bil še vedno sanjavo krasen, le ona modrikasta lisa morja se je nekako zameglila.
Smehljajoč sta prispela dva dijaka. Ko sto podpisala svoji imeni v spominsko knjigo in žigosala razglednice, sta sedla pred stolp in uživala v razgledu. Poznala sem ju, a tudi onadva sta me spoznala in živahen je bil planinski pozdrav. Stane je pripravil urno fotografski aparat, Ivo pa je odprl šatuljo, ki mu je visela na rami in vzel iz nje — harmoniko. — Zaigral je živahno poskočnico in njeni zvoki so se razširjali v daljavo. Skoraj razposajen je bil zvok, ko je pozdravil vrhove, a umiril se je in otožno je zadonel pozdrav na slovensko-italijansko stran...
Glasno sopeč je dospel na vrh tudi bradati možiček in skoraj ni mogel spregovoriti vsled zasopljenosti. "Zakaj sta mi ušla naprej?" je grajajoče nagovoril vesela dijaka. "Komaj sem vama sledil." A dijaka sta se radostno zasmejala. Nam sicer neznan možiček je prostodušno prisedel v naš krog. — Pričel je toliko pripovedovati o svojih planinskih izletih in svoji izurjenosti, da bi se čutil človek počaščenega — spoznati tako izbornega planinca. — Tudi na Triglav je prišel aam in ta dva dijaka je baje vzpodbudil na Kredarici, naj gresta s njim. — Nisem si mogla tolmačiti prešernega smeha obeh mladeničev, ki sta se veselo zabavala nad njegovim pripovedovanjem.
Škrlato so zagorele planine. — Solnce je tonilo tam daleč za vijugastim horizontom in v slovo, poslalo vsem vrhovom svoj žareč poljub. — Obživljeni, zarudeli so kipeli vrhovi v svoji večerni molitvi in tudi mi smo bili obsejani z glorijo njegovega zatona. Tedaj je zapela Ivotova harmonika nežno — čutno "Lahko noč"...
Razumeli smo slovo dneva in bili takoj pripravljeni na povratek. Popoldansko obsevanje je pregnalo ev. zadnji ostanek nerazpoloženja in živahni in veseli smo se spuščali preko ozkega grebena na Mali Triglav in po njegovem masivu proti Kredarici...
Veselo je plamtela luč v jedilnici prijaznega Triglavskega doma. Vsa naša šestorica se je zadovoljno utaborila ob peči v "Aljaževem kotu", kajti zunaj je nastopil občuten hlad. — Po večerji se je razvila prav živahna in zabavna debata.
"Kaj pomeni ime Aljaž?" je vprašal skromno Boško. "Sedaj se zabavamo v Aljaževem kotu, na Triglavu smo pozdravili Aljažev stolp, a včeraj smo prespali v Aljaževem domu." —
"Jakob Aljaž je bil župnik v Dovjem in je našemu planinstvu v Triglavskem pogorju največ koristil. Smelo lahko trdimo, da bi slov. planinsko društvo niti oddaleč toliko napredovalo, ako bi ne bilo Aljaža. On je bil oni, ki je poklical in vabil na delovanje, na ustvarjanje. Rojen je bil leta 1845 v juliju, najlepšem planinskem mesecu in mogoče so mu prav rojenice napovedale — veliko planinsko delovanje. Leto 1889 je prišel ne Dovje kot župnik — sam v planinski svet. — Toda tedaj so gore še samevale, niso se oglašali po njih grebenih razposajeni vriski planincev, ni bilo še markiranih in napravljenih poti, — hoja na gore je bila opasna in zahtevala trajne opreznosti. Ob prihodu novega župnika se je pričelo buditi v gotovih krogih veselje do veličastnih vrhov in Nemci so se prvi združili v planinsko društvo, ki je pričelo z delom — pripravljanjem poti, koč itd. — fŠele par let pozneje so ustanovili tudi Slovenci svoje planinsko društvo in tedaj je Aljaž, ki je še preje pregledal in prehodil vso planinsko okolico pričel neumorno delovati z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito spretnostjo celo pri strokovnjaških nalogah kot samouk, — z velikimi žrtvami za pristop in odkritje najveličastnejšega in najvišjega slovanskega pogorja — mogočnega Triglava in njegove okolice. Ker je bil zaveden narodnjak, se je z vso vnemo oklenil slov. planinskega društva, da je zmagovito tekmovalo z nemškim društvom in moglo razviti obsežno delovanje.
Mladi, navdušeni Aljaž je ovekovečil svoje ime, ko je postavil leta 1895 ljubek Aljažev stolp vrh Triglava. Kot grom se je širilo raz ponosni vrh Aljaževo ime in dramilo še snivajoče Slovence pod zastavo dela za slovenske planine. — On je pripravil tudi Staničevo zavetišče nekaj metrov pod Triglavom na južni strani. Z dinamitom je izstrelil v navpični steni duplino, ki je sličila mali sobici s prostorom za kakih 20 ljudi. — Opremil jo je z mizo, klopjo in zaprl z nezaklenjenimi vrati. — V tem zavetišču so našli zatočišče planinci pred viharjem in bliskom. On je izbral prostor za novo planinsko zgradbo Kredarico in leto po otvoritvi Alježevega stolpa je bila gotova najvišja slovanska, planinska koča Kredarica ali Triglavski dom v višini 2515 m. Vse delo in priprave je vodil in nadzoroval mladi Aljaž sam in z gotovostjo se lahko trdi, da je bil najsrečnejši od vseh, ki so prihiteli k otvoritvi slovenskega Triglavskega doma, ker videl je uresničenje svojih navdušujočih sanj. — Zato pač zasluži, da so mu poklonili v tej zgradbi lastni kot, kjer je najrajše prebival, ko se je mudil na Triglavu. Poleg koče je postavil še isto leto ljubko kapelico na svoje stroške. V Vratih je postavil 1896 planinsko kočo, ki so jo nazvali "Aljaževa koča". Izborno je služila svojemu namenu. — Črez 10 let pa jo je neko zimo odnesel plaz, ki je prihrumel iz Stenarja. — Zato je zidalo potem Slov. plan. društvo (SPD) novo planinsko zgradbo, krasen Aljažev dom, seveda tudi z Aljaževo pomočjo. — Aljaž je priskrbel in iznašel domu tudi vodovod in sicer je izpeljal vodo iz zelo močnega studenca v Cmiru, ki nikdar ne usahne. — Po njegovem prizadevanju je napravilo SPD precej poti na Triglav, cesto v Vrata, v Tnalu in jahalno pot v Krmi. —
Vsako leto je prihajal po večkrat na Triglav. Pokopal je sam številne Triglavske ponesrečence in solznih oči se je poslavljal od strtih mladih življenj. — Ko pa so pričela pritiskati tudi na njegovo prožnost leta, je še zvesto obiskoval Vrata. — Svoj ljubljeni Triglav pa je prvi pozdravil vsako jutro in dolgo gledal nanj s svojim močnim daljnogledom (56 kratna povečava). Natančno je razločil, koliko ljudi je obiskalo ta ali oni dan njegov najljubši vrh. — Leta 1924 — star 79 let je poslednjič pokopal Ttiglavske ponesrečence. — V aprilu je blagoslovil umirajočega dijaka Lenarčiča, v avgustu pa oba najboljša turista dr. Juga in Topolovca, katerega je strla slovita Triglavska stena. Ker trupla poslednjega niso mogli najti, je še prišel Aljaž sam v Vrata, prav pod mogočno steno in sam izvršil pogrebne obrede. — Še je obhajal svojo 80letnico med številnimi planinci, a letos (1927), ko so vzklile pomladanske rože, ga je pozval maj k počitku. — Krasen spomenik se dviga na dovškem pokopališču med številnimi grobovi njegovih faranov in Triglavskih žrtev. In farani in planinci krasijo grob Triglavskega kralja Matjaža. To je bil naš po dejanjih veliki "Triglavski župnik" in dokler bodo gospodarili Triglavu Slovenci — bo slovelo njegovo ime..."
Pozno je bilo že in po hišnem redu v planinskih kočah mora biti ob 10. uri zvečer že popolen mir. — Nikdar se nismo upirali kakemu redu, najmanj pa v planinah, ker smo sami čutili utemeljeno potrebo. — Vstali smo, da se odpravimo v svoje sobe. Pred odhodom pa je hotel "planinski striček" konštatirati vreme za naslednji dan in odgrnil zaveso. — Preplašen je odskočil od okna in brada se mu je tresla. Hoteli smo se prepričati sami, kaj je ubogega bradačka tako prestrašilo. Čudna svetloba se je zgrinjala pred oknom in krog koče, ki je morala odsevati le iz strehe. — Nisem se prestrašila in kmalu potolažila tudi bradačka, kajti vedela sem, da često žari iz platinastih konic strelovoda (Kredarica ima na strehi 3 strelovode radi visočine in izpostavljene lege) elektrika v obliki plamenčka. Marsikoga je že preplašil ta pojav, boječ se izbruha požara.
Z iskrenim pozdravom "Lahko noč" smo se razšli.
Pokojno je plaval sen v najvišji planinski zgradbi, a nad njo so žareli 3 plamenčki iz platinastih konic...
(Konec. )