Planin slovenskih srečonosne Vile
z nevestnim venčajo Te vencem zdaj.
Nabrale so ga Tvoje Rojenice bile,
čuvalke Ti ob zibelki nekdaj.
Srebrne zvezdice planinske trate,
v granatnih bojah se žareči sleč,
in višnjev encijan, avrikle zlate
zimzélen veže v venec Ti cveteč.
Da pestrih teh planinskih rož simboli
bi bili sreče Tvoje, sanj in nad prorok,
da trnjev ne bi čutila nikoli
pod jasnim nebom, solnca Ti otrok!
Kot ženin Tvoj, naš krali Te ljubi
verno,
bo ljubil tudi narod Te njegov,
in dedov prestol bo ovil stoterno
zvestobe venec, – trši od okov!
Najlepši kras so Ti družice zbrale,
z agrafo biserno Ti je pripet, –
a lepši kákor hčerke Vesne zale
za dom in rod Ti vcvéti v srcu cvet!
Planin slovenskih Vile srečonosne
kraljico svojo venčajo s Tabo,
in v kolu svojem kličejo ponosne:
»Blagruj Te Bog in čuvaj Te nebo!«
»Ne bodi draga nam samo kraljica,
ki si ob uri nam slovesni tej,
Ti bodi prva tudi nam vodnica,
pod srečnim krovom prva žen odslej!«
