Slovenski jezik
Iz vojaške torbe. VI. Slovenski jezik. Fridolin Kaučič |
|
Praznovali smo rojstveni dan presvetlega cesarja v utrdbi „Bueco di vella“. Saj veste, da je to za nas vojake „sveti dan“. Orožje počiva, vse je opravljeno praznično, topovi se bleste, ter so okinčani z zelenim bršljanom.
Vse je veselo, vse se raduje! V kuhinji pa nad ognjiščem obrača na dolgem ražnji pečenko izvanredno čedno opravljen kuhar z belo čepico na glavi, kakeršne nosijo francoski kuharji. A čepica mu je zlepljena le iz starega papirja, starih regimentskih ukazov.
Jedva pokuka solnce izza gorà, potegnejo vojaci veliko cesarsko zastavo na visoki drog, — topovi zagrme proti Italiji, da i tam vedo, da danes praznuje avstrijsko vojaštvo rojstni dan najvišjega poveljnika armadi. Tam izven utrdbe puši v senci tropa vojakov, ter se pomenkuje; drugi zopet pripravljajo in čiste čutare, kajti danes bodemo ga pili i mi. A tudi za torila (Menageschalle) je danes prazničen dan; pobira jih „inšpekcija“ s polic, s katerih molé svoja prazna, požrešna žrela proti stropu, ter jih postavlja zaporedoma po vojaškem dostojanstvu vlastnikovem na belo desko, tako da je vodnikova prva, korporalova druga i. t. d. — on že ve zakaj.
Vesel sem bil tisti dan tudi jaz in popoludne mahnila sva jo iz Tridenta s tovarišem, ki me je bil posetil, v bližnji trg L. V krčmi naročila sva bokal Tridentinca, napijala cesarju, državi, domovini in prijatelj P. nevajen močne kapljice se je nalezel nekoliko.
Gostilna bila je napolnjena z L. skimi odličnjaki trdimi Lahi in Lahoni, a prijatel P. prične navzočne obirati, seveda le v slovenskem jeziku.
Pozno v noč odšla sva veselo popevajoč. Zelo sem se začudil prihodnji dan, ko me pozove stotnik na raport, ter mi prečita pritožbo okrajnega sodnika, v katerej so bile do malega navedene vse psovke, s katerimi je moj sodrug Italijane počastil prejšnji večer ...
Ostro me je pokaral, ker mu nesem prepovedal obirati Lahov, o to je bilo tudi vse, pritožbo je pa vrgel nekamo, da Vam kraja niti navesti ne morem niti ne smem.
Premišljeval sem ves dan, kdo za Boga v tem laškem zapuščenem gnezdu vender le ume slovenski?
Na večer mi je povedala natakarica v onej krčmi, nemška Tirolka, nam vojakom jedino prijazna duša v vsem trgu, da je bil oni osodopolni večer v gostilni prisoten pisač okrajne sodnije rodom dalmatinski Hrvat, zagrizen rudeč Italijan, ki je bil ovadil prijatelja mi in mene.