Slovenski jezik ni otrok

Slovénski jezik ni otrôk
Mihael Ambrož
Objavljeno pod imenom Ambrož, c. k. kantonski komisar
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 18 (3.5.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od vsih krajev slovenskih deželá, iz Koroškiga, iz Štajarskiga in Notrajnskiga nam pošiljajo po Novícah sostavke, v kterih nam iskréno priporočujejo, zdaj za domač jezik se potégniti. Oglasil se je pa vender prederzin svétovavec, ki take domorodne želje za negodne želje graja, ‒ kér pravi v 16. listu Novíc, de je naš jezik še otrok in negoden ga v kancelije vpeljati. Kér je po taki besedi začel satan med čisto séme slovenšine škodljivo ljuliko sejati, ga moramo koj v začetku iz poljá svoje osvobodene slavnosti prepoditi.

Kdor pravi, de je naš jezik negoden za kancelije, ta kancelijskih opravil ne pozná, in našiga jezika ne razume.

Kaj mislite: kakošni jezik pa rabimo po kancelijah? Gotovo taciga, ki ga ljudstvo govorí. Le po slovénsko nam Slovénci odgovarjajo; zakaj bi tedej tudi po slovénsko ne pisali? Ali menite, de je bolj koristno, de slovénske odgovore ljudstva v némškim jeziku pisarimo? Ali mislite, de smo v nemšini tako razumni, de slovénsko misel z nemškimi besédami pràv čisto in neoskrunjeno zapišemo?

Dosti dosti uradnikov je, ki ne razumejo dobro ne nemšine, ne slovénšine, in vender morajo vse pravice ljudí uterdovati. Kaj čuda, de se kmet dostikrat v pravde zaplede in de kolne gospoda, kér pravi, de ga je osleparil. Iz svoje skušnje sim prepričan, de ne mine teden, de bi mi kmetje pri razlaganji pisem ne odgovorili: „tako se nismo pogodili, tako nismo govorili, gospod nam niso pràv zapisali; pisma nam pa dozdaj nihče razlagal ni, ki je po nemško pisano; vedili nismo, kaj in kako je pisano.“ ‒ Ali bi ne bilo pràv, de bi se bilo to pišmo v maternim jeziku pisalo, de bi se bile v začetku vse napčnosti popravile?

Odgovorili nam boste: Sej uradniki ne znajo slovénsko pisati, akoravno slovénsko govoré. Tega ne moremo sploh tajiti ‒ tode tudi z nemšino navdani niso uradniki iz materniga telesa šinili ‒ terdo so si jo mogli v šolah v glavo vtisovati. Kadar novinc po šolah v nemškim jeziku izučen, pervič v pisarnico stopi, se mora iznoviga začéti v pisaríi vaditi. Vzame iz pisemske hranilnice (Registratur) stare kopita in svoje misli po njih osnuje. Ravno tako bi si naši slovénski uradniki v začetku mogli pomagati s slovénskimi preglédi. Tacih spiskov najdete nekoliko v Drobtincah gospoda knézoškofa Slomšeka, nekoliko pa v drobtincah gospoda opáta Vodušeka. Kar bi vam jih pa pomanjkalo, vam jih hočemo radovoljno podariti. De pa slovenski uradniki svoj materni jezik malo razumejo, ni jezik kriv, ampak le dozdanji nemški jarem, in njih lastna lenôba.1

V 4. listu létašnjih Novíc je zaznamovan dopis iz Tersta, kteri pravi, de so v létu 1847 kantonski komisarji in uradniki le prejemali štirnajst natisov „Novíc.“ To je malo ‒ malo! Vsim tem gospodam je izročeno osrečenje ljudstva, in de se opravi, je potréba prijazniga razumljiviga pogovora s kmetam v maternim jeziku. Gospodje, kakó ste to sveto dolžnost spolnováli, ako ste bili siromaki v maternim jeziku? Kolikanj več vam bo pa potréba zdaj po novi vladíi materniga jezika, ako hočete svobodno ljudstvo vladati, de bo imélo do vas zaupanje. Nikar pa ne mislite, de boste vi prerojeni Slovenci! naše kmete še pod nemško breme tlačili. Ne boste têpli ne krajnske pare več po glavi, ne bo ne stala lačna več v mlaki! Narodnost hočemo iméti, in dosegli jo bomo gotovo ‒ tode pri nemškim zboru je izkali ne bodemo! ‒

Drugi se vstavljajo s tem, de slovénski jezik ni zadosti vglajen, kakor ga kmet govorí, de ima pomanjkanja mnogih besedí. Tudi ta je prazna. Kmet ima dosti besedí, in toliko, kolikor mu jih je potreba. Kakor vam kmet svoje misli razodéva, tako jih zapisujte. Če bi pa potreba bilo, kake bolj umljive besede se poslužiti, pa prebirajte knjige in besednjake, našli bote beséd vsake baže, de se bolj vgladite. Le malo časa se vam bo kislo zdélo, ali poterpljénje, ljubi prijatli! za svoj dobiček, za čast domovine, za prid poslédnjih vnukov! In če ravno v začétku morebiti ne bomo cvetlic sadili ‒ jih bojo pa naši nasledniki. Začetik je vselej terd, in kér se ga bojí, ne bo nikoli naprej prišel. ‒ Pomislite, kako se je govorilo in pisalo pred 100 léti v nemškim jeziku! Ako bi takrat Nemci, zavoljo okornosti svojiga jezika, ga ne bili po kancelijah rabili, ne bil bi nikoli na sedanjo stopnjo izobraženja prišel. Ali pa mislite, de je némški jezik za našo mladino bolj pripraven? Pojte v učeliša ‒ vidili boste, kako že majhniga otroka sučejo, de materni jezik pozabljuje in z nemškimi neznanimi besédami nadomestuje; de se mora iz nemškiga jezika latinskiga ali gerškiga vaditi ‒ in de na zadnje, ko je doveršen učenec, večidel nobeniga jezika popolnama ne razume!

Slovenci! bratje! domorodci! čas zbujenja je prišel! Ali hočete zopet v stolétno omotico nazaj pasti, de bodo nemški in v nemšini vglajeni uradniki brez truda Vam gospodovali, v dušne verige slavnost vašiga naroda zakovali, in milost našiga dobrotljiviga Cesarja ognjusili!

Precej, brez podtíkljeja, naj se tedej slovenski jezik v novim pravopisu v učeliša in v pisarnice vpélje1 ‒ in kdor téga ne želí, ni prijatel domovine.

Ambrož , c. k. kantonski komisár.

1) Tudi mi smo tega živo prepričani, de nekteri ponemčeni Krajnci so le zató protivniki slovenšine, kér so preleni, de bi se svojiga materniga jezika tako naučili, de bi ga gladko brali in ročno pisali. Vredništvo.

2) Vsak pravi domorodec mora to želeti in terjati ‒ ali počakati je treba, de dobimo nove naprave srenjskih kancelij, zakaj nova srenjska ustava (Gemeindeverfassung) bo premenila sedanji stan naših deželnih gospósk. Tudi šole bojo drugači osnovane. Vredništvo.