Slovenski jezik v starih časih

Slovenski jezik v starih časih Peter Hitzinger

Podpisano kot P. Hicinger.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 29 (19.7.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri zdanjim poganjanji za slovenšino bi utegnilo tudi pràv priti, de se opomni, koliko je slovenski jezik pri nekdanjih Nemcih veljal, in koliko je pri njih čislan bil. De bi se bila slovenšina kje posebno pisala, tega sicer ni najti; de se je pa v vladarskih rečeh govorila, je gotovo spričano.

V šolskih bukvah: „Zgodbe Krajnskiga vojvodstva“ (Geschichte des Herzogthums Krain etc.) stran 25 se bere, in spodej je več spričevanj napeljanih, de: Slovenski vojvodi, ako so bili ravno nemške kerví, so mogli, ker so slovenski narod namestovali, v slovenskim jeziku celò pred cesarskim sodnim stolam in v nemških velikih zborih razglasiti, kar so imeli povédati.

Valvazor v VII. bukvah stran 394 piše, in drugod je tudi znano, kakó so se nekdanji vojvodi na Koroškim stavili. Godilo se je vse na lepim polji pri Gospej sveti (Saalfeld), dve uri od Celovca. Tam je sedel na okroglim kamnu kmet, in krog njega je vse ljudstvo zbrano bilo. Prihodnji vojvoda je prišel, spremljen od vitezov in žlahtnikov, in kmečko oblečen; spredej je šel med dvéma bandercama Goriški knez, in zraven so černiga vola in medliga konja peljali. Kader na okroglim kamnu sedéči kmet noviga vojvoda ugléda, zapraša v slovenskim jeziku: „Kdo je ta, ki tako krasno semkej stopa?“ Ljudstvo odgovorí: „Deželni vojvoda je.“ Kmet praša dalje: „Je pa tudi pravičin sodnik, oskerbnik prida in sreče naše dežele in prostosti naše? Je tudi varh keršanske vére, vdóv in sirot?“ Vojvoda je mogel obljubo storiti, de si bo za pravico vse prizadèl, akoravno bi pri tem takó obožati mogel, de bi se mogel slabe živine, kakor sta vòl in konj, poslužiti. Kmetu je bilo potém 60 vinarjev za odkupšino danih, tudi tisto dvoje živinče in vojvodova obléka, in njegova hiša je bila davkov prosta. Na to je kmet udaril vojvoda na levo lice, mu je priporočil, de naj bo pravičin sodnik, je šel s kamna in s svojim konjem in vôlam preč. Novi vojvoda pa je stopil na kamen, je švigal z mečem krog sebe po zraku, in je ljudstvu obljubil dobre in prave sodbé. Zdaj je šel v cerkev bližnjo s. Petra, in po opravljeni božji službi je bil po vojvodsko oblečen in je na to žlahtnike pogostoval. Je jezdil daljej čez polje, se je vsedel tam na kamnitin stol, deželi pravice poterdil in posestva delíl. Nasprot mu je pa ljudstvo pokoršino in zvestobo obljubilo. Vse se je sklenilo z božjo službo v cerkvi Gospé svete. Takošno opravilo je vpeljal vojvoda Ingvo konec osmiga stolétja, in zadnjič se je godilo, ko je bil avstrijanski Nadvojvoda Ernest v létu 1414 Koroški vojvoda postavljen.

P. Hicinger.