24. avgusta 1858.
Bliz' Dunaja v poslopji, kjer čuje Božja moč,
so imeli skerbno, težko – pa kaj veselo noč:
Spolnile so se ondi narodov vseh željé –
o Avstrija, prepevaj, kar Ti iz serca gré!
Razpenja se nad Tabo mirú žareč obòk,
za-nj bodo Ti narodi, kar jih imaš, poròk;
viharjev se ni bati, o Avstrija nikdar,
ko tém narodom Tvojim za Tvoj je blagor mar.
Prinesle Rojenice so déte pervo Ti,
kar Avstrija svobodna in zmagovavka si,
kar čêlo Tvoje kinči beséd krepostnih plam:
„Ako smo vsi edini, kdo bode proti nam'?“
Glej! dar prinesli so Ti iz zvéstega sercá –
ljubezen čista, sveta podati le ga zná!
Škit je jeklen in svitel, premagan še nikolj;
ta Tebe varje, brani na šir in na okolj.
In zibka bode zlata, in terden mu povoj
ljubezen ta Pervéncu, da vareh bode Tvoj,
ki z enoglasnim petjem pozdravljajo ga vsi
narodi Tvoji hrabri, ki zvest so tabor Ti.
Med njimi pa najperva, o mati Avstrija
Prinesem té darove Ti jez Slovenija:
Prejmi iz rok jih zvestih, ki terden so Ti škit,
pervák med vsemi knezi Pervénec mòra bit'!
