Slovenski pregovori

Slovenski pregovori V.K.

Izdano:	Glasnik slovenskega slovstva 1854 (1/1)
Viri:	237
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dosti jo učenih, ali skušenih malo. —

Času čas pustimo, bo že prišel mož s sterdjo. —

Lišpana punca, vmazana žena. —

Sladna ljubezen in hudi mraz, oboje se vje ko pride čas. —

Poln želodec, prazne govorice. —

Prevzetnost je červ bogastva. —

Kdor je prevzeten, je tudi nevkreten. —

Ko je tat goden, sam v roke beži. —

Svečnica vtakne govnjo v zemljo.

Kar je odljudno, se samo od ljudi loči. —

Človek so s človekom lovi, tič s tičom. —

Revšina je bogatemu greh. —

Prilizevavec, zalezevavec. —

Dan dan odrine, leto pa leto. —

Človek se more po ljudeh ravnati. —

V to se vtika, kar ga mika. —

Pri tuji škodi se je lahko učiti. —

Lakomen ima velike oči, pa majhen želodec. —

Ko se človeku dobro godi, nevošljivca zlodi jemlje. —

Zlat ima v prahu ravno to vrednost ko v mošni. Šiba še nobenemu ni kosti zlomila, ali marskterega zmodrila. —

Vsak po svojem je tisti djal, ki je kravo s svedrom deri. —

Prijatel, ki vse poterduje, je nevaren, in ki posluša, še bolj. —

Zunej svet in ojster, znotrej čert in hudega mojster. —

Vsak svoj konec doseže, ali cilja ne. —

Kaj je težega ko resnico zamolčati. — Kjer se zlo roti, resnice ni. Ena beseda dostikrat, več škodje, ko toča po deželi. —

Marskateri je burja venec vzela. —

Česar se hinavec očitno ne dotakne, v to skrivej globoko krem} vtakne. —

Naši dedi hvalijo svoje čase, mi bomo pa svoje. —

Kdor se preveč poniža, ga pohodijo. —

Kdor se veliko po kolenih driča, se kmalo dela naveliča.

Srečen je, kdor svoj poklic doseže. —

Lepota velika ima večidel skritega molika. —

Poreden človek se nad hudobijo drnzega veseli in nad čednostjo jezi. —

Zaupanje v zdravnika dostikrat več pomore ko zdravila. —

Dekla se po gospodinji zverže, ne gospodinja po dekli. — Ko bi Bog vse hinavce naenkrat v pekel pahnul, tako ogenj zaduše.

Kdor s časom ne hopta, naj gre v stran, da ga ne poceptá. Upanje je vogelni kamen človeškega življenja. Slava mojstra dela. —

Če jo sv. Pavi po kopnem primaha, sv. Juri po snegu jaha. —

Srečen je ta, ki ima strasti, in ne oblasti. —

Zlati rudorov je brez znoja mertev zaklad. —

Kdor je varčen, je vsega barčen. —

Vsak ima svojega červa v nedru. —

Pred tatom je to varno, česar ne doseže. —

Vednosti se ne zajemajo s korcom.