Slovenski spomenik na 22. Rožniga cveta 1593. Dan svetiga Ahacja
| Slovenski spomenik na 22. Rožniga cveta 1593 anonimno |
objavljeno pod kratico ‒č.
| |||||||||||||
Dan svétiga Ahacja.
Marsikterimu je neznano, de se dan svetiga mučenika in škofa Ahacja pri svetim Ahacju poleg Turjaka in tudi v Ljubljani v spomin junaške bitve obhaja, v kteri so Slovenci s komaj 4000 ljudmí več ko 20,000 Turkov pri Siski na Hrovaškim pobili ali pa nazaj na Turško s kervavimi glavami odgnali.
Turki, ki so nékaj lét že po večim delu Vogerskiga gospodarili in tudi večkrat v slovenske dežele prirojili, niso nič bolj želéli, kakor Sisko v svojo oblast spraviti, kér bi jim bilo po tem ložje, Hrovaško, Krajnsko in Štajarsko pod-se spraviti. Nar bolj nadležni so bili Bosnijaki, divji in kervoloki rod. Njih tadajni paša ali poglavar je bil Hasan. Hujšiga sovražnika keršanstva mende ni bilo na svetu, kakor je bil ta Hasan. Rodu Italijan in v keršanski veri zrejen, je bil poprej duhoven reda sv. Benedikta, pa svojo vero zatajivši je k turški veri prestopil. Serčnost, kervoželjnost in sovraženje keršanske vere in njenih spoznovavcov, so ga ob kratkim turškimu cesarju takó priporočile, de ga je pašeta Bosnije postavil. In od todi je keršanske pokrajne s svojimi divjaki toliko časa dražil in preganjal, de je tudi njega plačilo, ktero mu je božja previdnost namenila, doletélo. V pomladi leta 1593 se všotori z veliko vojsko (imel je čez 20,000 vojakov) pred Sisko, ktero mesto je oblégel in dan na dan huje stiskal. Keršanski vojvodi so vidili, kakšen namen de imá Hasan paša, in de tukaj nič odlašati ni. Tadajni Karlovški glavar, Andrej Turjaški, slavni sprednik današnjih Turjaških grofov, je spoznal, de druziga ni storiti, kakor Turke prijeti, in jih z božjo pomočjo odgnati ali pa junaško umreti. Na svetiga Ahacja dan, to je, 22. Rožniga cveta 1593 se vname bòj. Slovenci, namreč Krajnci, Štajarci, Korošci, Istrijanci in Hrovatje, in še nekaj nemških vojakov so stali kakor hrasti, in pobijali kakor bliskovi, akoravno so se Turki tudi takó dobro deržali, de se dolgo ni spoznalo, kteri se terdneji deržé. Krajnci, Karlovčanje in Korošci so določili boj. Ko je namreč Hasan v strašni zlobi in divjosti na te vojake naletel, je bil takó strašno tepen, de se je vsa njegova truma, kar je je še bilo, v bég spustila.
Viditi, de je vse zgubljeno, je sam hotel čez most unkraj Kope zbežati, pa most je bil že od stotnikov, Štefana grofa Blagaja in Jakoba Pranka sožgan. Druge poti ni imel zdaj kakor čez vodo, v ktero je tudi s svojimi Bosnijaki zabredel in v nji konec svojiga hudobniga življenja našel. Utonil je, in čez sedem dni so ga iz vode potegnili, mu glavo odsekali in jo Andreju Turjaškimu prinesli. Veliko bogastva so pustili Turki v taboru, ki je našim v roke prišel; pa le eno oblačilo, pašetov plajš namreč, imá za današnje čase nar veči ceno, iz kteriga je dal Andrej Turjaški dva mašna plajša narediti.
V spomin te velike bitve in junaške zmage Slovencov čez Turke se dan svetiga Ahacja vsako leto obhaja pri svetim Ahacji poleg Turjaka z véliko mašo. Tudi v Ljubljani obhajamo ta slavni dan s tiho sveto mašo, pri kteri ima mašnik plajš, ki je iz pašetoviga narejen. Do leta 1809 so tudi v Ljubljani ta dan z veliko službo božjo obhajali, hude vojske tistiga časa pa so mende vzrok bile, de se ta slavni spomin zdaj samo na tihim obhaja.
—č.