Slovenskim vinorednikam
| Slovenskim vinorednikam Anton Koderman |
| |||||||||||||
Veliko lepiga, sosebno kar je našim kmetovavcam koristniga, sim že v Novícah bral. Učeni možjé, razumni kmetovavci, in clo prosti kmetje so svojim rojakam po Novícah marsikaj pokazali, kar poprej ni bilo sploh znano.
Po vsih stranéh naše ljube dežele se umni možjé vsak po svojim znanji ženejo, ter gledajo, svoje skušnje po Novícah razznaniti, si pridelke množiti, boljšati, jih žlahtniti. Ta izgled me je podbodil, tudi svojo mervico na oltar domovine položiti, ter svojim rojakam priobčiti, kar sim mnogo lét v vinoreji skusil.
Žlahtne in zdrave so štajarske vina, po širokim slovijo, in se visoko cenijo, posebno kar jih je iz spodnjih krajev. ‒ Pa tudi vina nad Celjem imajo svojo vrednost, so berž še sladkeji, ko dolenske, desiravno ne tako močne; in skušnja me je izučila, de se dajo v zgornjih krajih tako zboljšati, de celo robo spodnjih krajev prekosijo.
Njih Cesarska Visokost, svitli Nadvojvoda Janez, čelovodja kmetijske družbe na Štajarskim, so nam Štajarcam razun velikih velikih dobrot tudi to skazali, de so v nemškim Gradcu velik vert omislili, v kterim se drevje in tersovje vsaciga plemena iz mnogih ptujih dežél plodi. Iz tega verta dobí, kdor hoče, pràv dober kup, kar meni, de mu v njegovo kmetijstvo kaže.
Mnogoteri meni, de se naši zemlji le stvari priležejo, ki so že od nekdaj tukaj, in de bi s semeni in rastljinami ptujih dežel tudi ptujo zemljo, ptuji zrak, ptujo toploto dobiti mógli, ako želimo takošno blago pridelati, kakoršno bi se ptujim primerjati smelo: ‒ ali jaz sim se preprical, de se ljudjé sploh, kakor v mnogi drugi, tudi v ti stvari debélo motijo.
De si je namreč ravno vino nad Celjem, sesebno v Klošterski komisíi, in pri sv. Martinu na Paki tako dobro, de naši oštirji vsak polovnjak tega po dva, tudi po štiri goldinarje dražji plačajo, kakor ga iz spodnjih krajev že pod streho dobijo, ‒ in tako obstojoče, de se tudi štiri léta stare vina, in celò od slabih létin dobijo (celò vino 34. léta tega kraja se še dandanašnji dobro nosi), sim vunder sklenil ga še zboljšati. Mislil sim: Ako se v tem kraji samuč iz belíne, lipovšine, brajde, in nekaj maliga zelenike in lutenberšine taka roba dobí, kakošna kaplica me bo še le doletela, ako si vinograd s tertami iz Graškiga izgledniga verta zasadím. Kakor sklenil, sim storil. V létu 1843 vzamem v roko Trumerjevo knjigo „KIassification der steierm. Rebensorten“ imenovano, ter si iz Gradca dobím tertnih sadežev s pràv lepimi koreninicami, 100 za pol tretji goldinar od takih sort, ktere sim v ti knjigi narbolj pohvaljene bral, namreč: šipona, rabulino, javor, plavca, španjala (Gutedel) vsih sort, tično, lutenberšino, kadarko, mušico zeleno in sivo, muškat, rudečiga, černiga in rumeniga, sipo (Zimmettraube), debeli refošk (rothstielig Dolcedo), mavrovno, laški moder, rivček (Wälschriesling), burgunder, žlahtno mušico (Kievner) belo in černo, moslovino, (Veltliener) traminca, rudečiga in beliga, klešica (Ortlieber), šopotno, kavko, mavrovno (früher blauer Portugieser), rabulino (Köllner).1 Z vsimi brez razločka sim celò po domače ravnal, jih po domače gnojil in rezal, in sim v létu 1846 od 80 tert 40 pintov sladkiga vina dobil, ktero je v rožnim cvetu 1847 po Hofnerjevim vinomeru 8 stopinj tehtalo, de si ga je ravno tako malo vkup bilo. ‒ V létu 1844 pa sim iz gori imenovaniga, Graškiga verta 1280 žlahtnih tert dobil, izmed kterih so nektere že lani tako pridno rodile, de sim cel polovnjak vina iz samiga žlahtniga grozdja naprešal, ki je že zdaj tako močno sladko in dišeče, de se ga ne bojim nar slovečišim štajarskim vinam primeriti, ki so od lanjskiga léta večidel kislôbne.
Zmed teh tert pa je perviga priporočila vreden šipon. V vinoreji, to je, v dostavku, se mu krivica godí, kér se rêče, de je v zemlji in zraku tako zbirljiv! Jaz sim se prepričal, de je kralj štajarskiga tersovja, kér on sam le vinu pravo moč, obstoječnost, in prijeten duh daja, in bi zavolj tih lastnost naše vina veliko zboljšal in požlahtnil.
Šipon dozorí ob sveti Terezíi z našo lipovšino; je posebno v težki zemlji, v gnojni ilovki rodoviten, kakor ona; ne pozébe tako rad, in tudi ob cvetu se bolj zderži. ‒ Povsod, kjer sloveče vina imajo, ga je tri četerti v goricah. V Bistriškim Brantnerji ga je več ko polovica, ki mu moč in duh daja, sladkost pa ima od španijóla.
V Radgoni, Lutenbergu, spodnjih Halozah, v Pékerjah, na vogerski in hrovaški meji, v Bistrici, po celim Poherji je večidel šipon, in ravno zato te vina toliko slovijo.
Kér on tedaj povsod dobro storí, ako je ravno v spodnjih krajih ilovka, po Poherji pa pešnata zemlja, se očitno vidi, de ne more tako zbirljiv biti.
Tudi vse druge plemena tèrt, ki sim jih zgorej imenoval in ktere sim tudi skušal, se zamorejo zavoljo rodovitnosti in posebne sladkosti in tudi močí priporočiti, posebno za združenje s šiponovim vinam, v tistih krajih, od koder ga naši oštirji poléti vozijo, kadar našiga zmanjka, kér je za drugo sicer zdravo, pa v pervim létu tako kislo, de bi na solato naj bolj veljalo! ‒
Kmetovavci! kér se zdaj vsak grič ternja čisti, in s tersovjem obsaja, imamo v malo létih veliko vina pričakovati! Kér se bo pa le posebno dobro vino lahko prodalo, hitimo tedej svoje gorice z boljšimi tertami obsaditi! Sej se to brez zgube in brez velikih troškov lahko izpelja.
Kdor si goríco na novo zasaditi hoče, naj si omisli že ukoreninjenih tèrt, kterih si v Gradcu lahko zbere, 100 za 2 gold. in pol. Kdor pa hoče svoj stari vinograd sčasama poboljšati, naj vsako léto tisto staro tersovje, ktero drugo léto pogrobati misli, in ktero to léto celo malo dobička obeta, pocépi ali popélca, in obljubim mu, de bo že pervo jesen grozdje na novim žlahtnim tersu vidil; tode dozorélo mu še ne bo. Spomladi pa pride ta terta na versto, grobati jo.
Gospodar bo brez škode, kér ima že v drugim létu močen žlahten ters, ki mu bo gotovo dolgo v veselje, kér precép rodovitnost terte na deset lét neizrečeno povzdigne! Kér pa neki kopači pelcan kerhek ters radi vlomijo, se to privarje, ako se dolga rozga za vcép vzame z petimi ali šestimi očesi in tako ters pelca in pogroba ob enim. Odkóplje se tedaj ters pràv globoko v zemlji, se kakor mlado drevce na gladkim žlaku odreže, in se kakor zagozda ravno pod enim zdravim očesam obrezana pelcka ali v cep v stari razklan ters dene. Zdaj se žlaku pelcovanja terta z verbovo vitro močno povíje, se položi žlahtni ters, ki ima kakih pet skepov, po jami, se mu da spodaj in zgoraj živeža za več let (le nikar živiga gnoja, raji gnojne persti ali važ) se pri kraji jame lepo ravno gor osloči in zakople. Tako bo ters že pervo jesen zrelo grozdje prinesel, in vinorednik ne bo kaplje vina zgubil, temuč si še za dolgo časa rodoviten in žlahten ters perpravil. Bolj navadno pa je še pelcovanje z rozgami, ki imajo le dve očesi, ktere se pa drugo spomlad grobati morajo.
Vsaki priden gornik, vinogradnik (Véncerl) razumè cepljenje, in bo vedil, de se rozge od popolnama dozorjeniga ne pozebljeniga tersa vzeti morajo, ktere so od réza do pelcovanja za tri perste v vodi stale, ali pa v zemlji do pol zakopane bile. Nar boljši čas je za to delo, okoli sv. Filipa, kadar je mesec tri ali štiri do osim dni star, in terta že tako žêne, de se iz nje voda vlije, če jo odrežeš.
Cepič ali rozeg za pelcovanje se lahko dobi v Celji pri gospodu Vokavnu, péku, ki je pervi vinorednik našiga kraja, potem v grajšini Šeneški, pa tudi jaz jih od šipona celò lahko tavžent pogrešim.
Res je, de skorej vsako pléme tert po svoji natori drugo zemljo in delo tirja; de je torej na gorkoto zraka in natorno lastnost terte gledati, kér bi po tem takim vsaki ters rodoviten bil; ali tega se nima nikdo bati, kér jaz od samih rodovitnih plemen tert govorim, ktere se v naši zemlji dobro obnašajo. Akoravno sim imenovane plemena vse po naši navadni šegi obrezoval, je vunder vsako z našo rodovitno lipovšino vred rodilo, manj pozéblo in tudi v cvetu bolj zderžalo, kot ona. Sčasama pa bomo že tudi zvedili in se naučili terte, vsako po njeni lastnosti, v svoj veči dobiček obrezovati in obdelovati.
Ni tedej pravičniga izgovora, de bi naših tert za imenovane boljši ne zamenjali, tudi ne, ako bi se zavolj natornih zaderžkov tam pa tam kake kaplje manj pridelale. Kaj de, če bi ga bilo nekaj manj, ko se bo pa to veliko dražji prodalo; in ako se hrani, bo še v petih, v šestih in še v več letih žlahtno vino, kakor olje, v resnici v krepkost in pravo zdravilo starčkam.
Lahko de veliko umnih vinorednikov to vse bolj ve, kakor jaz. Razumniši od mene prosim, de mi naj nezamirijo, de jim znane reči pregrevam. Kér pa v našim kraji še vinoredniki tega sploh ne vedo, in vender spomladi tako skerbno v goricah terte cepijo (pelcajo) se vé, de v nevednosti le zeleniko iz vinogradov režejo, in v njo veliko slabši lipovšino cepijo, kér jim zelenika prekislo vino daja; pa ne vejo, de je ravno zelenika v našim kraji še nar žlahtniši terta, in akoravno vsako léto popolnama ne dozorí, vunder vinu tisto moč daja, ktera ga terpeče in žlahtno storí. Zatorej domače vinorednike prosim: naj se po mojih besedah ravnajo, in ako bi eden ali drugi želel tako novo tersovje viditi, ali njegovo vino okusiti, naj se mi oglasí. Vselej me bo najdel pripravljeniga mu ters pokazati in mu vina pokusiti dati!
V Braslovčah 10. sušca 1848.
Anton Koderman, učitelj Braslovške šole.2
1) Ti tertni perimki so iz doklade slavne Vertovcove Vinoreje. Pisatelj.
2) Pisatelju tega sostavka, pridnimu tovaršu Štajarske kmetijske družbe, se bo, kakor smo slišali, pri občinskim zboru v Gradcu 6. dan maliga travna tega leta za sadjo- in vinorejo sreberna svetinja podelila. Vredništvo.