Slovensko pismo iz Amerike
| Slovensko pismo iz Amerike Matija Premuta |
| |||||||||||||
Naslednje pismo je Matija Premuta1, rojen Krajnc, zdej premožen mož v Ameriki 18. dan Svečana tega léta svoji rodovini v krajnskim jeziku pisal, iz kteriga toliko, kar nam je pripušeniga, tukaj našim bravcam podamo, vedeoči, de jim bo všeč, kér je polno pobožnosti in praviga keršanskiga duha.
Preljubi oče! brat! priserčne sestre!
„Božja milost, veselje, ponižnost in mir naj bo z vami! v Gospodu našimu Jezusu Kristusu vam serčno pozdravljenje vsem skupej pošljem! Moje nar veči želje so, de bi Vas oče, brat in sestre te verstice v dobrim zdravju našle.
Akoravno se mi tukaj takó dobro godí, de si boljšiga življenja ne želim, vender le nemorem prevelike žalosti prenesti, ktero v svojim sercu občutim, zató, kér sim Vam, ljubi oče! že 5 pisem poslal, in v šterih letih le eniga samiga od Vas dobil. Kakó je tó? Ste jih morde več pisali, pa ni nobeno do mene došlo. Ali ste clo na me pozabili? Nikdar, ljubi oče! tega mislil ne bom. Še živo se vaše ljubezni opomnim, ki ste mi jo skazovali, dokler sim dečik še na domu bil. Pač dobro vém, kakó ljubeznivo ste me moliti, božje in cerkovne zapóvedi, in več druzih keršanskih resnic učili. De ste me pa v šolo pošiljali, tega Vam ne bom mogel nikakor po zasluženju poverniti. Kaj bi počél, ko bi ne znal brati in pisati? ‒ Večkrat se tistih časov opomnim, ko sim še otrok k sveti maši, h keršanskimu nauku ali pa v šolo hodil; če se mi je kaka gumba (knof), ali kaka prevoza pri srajci odtergala, takrat sim si tern v germi odlomil ali pa z pipcam odrezal, de sim si z njim zopet nederje zapel. Zdaj si pa hvala Bogu! nederje zapenjam z zlato iglico. ‒
Veliko ljudi se po kupčii iz Krajnskiga v ptuje kraje podá, ne manjka jih, ne po Avstrijanskim, Nemškim, Ogerskim in po raznih druzih dežélah, zakaj neki nihče v Ameriko ne gré, v zvoljeno dežélo, bogato Indijo? 2 ‒ Tukaj se sveta keršanska véra zmirej bolj razširja; koliko tavžent se jih vsako léto k pravi keršanski véri spreoberne, ni izreči! Skorej vsak teden beremo v raznih novicah, koliko nevernikov se od dne do dne, ne samo v polnočni Ameriki, ampak tudi po druzih morskih otokih na pravo pot zveličanja podá. Ali niso to veséle novice vsakimu katolškimu kristjanu? Sedaj imamo v naši dežéli že 17 škofij, ktere so neizrečeno velike, in 579 duhovnih mašnikov, pri vsem tem je pa vender še veliko krajev, po kterih še cele soseske v tami in divjačini živé. Kér je naša dežela neizrečeno velika, jo tudi pràv poredkama zamorejo poslaniki sv. vére obhoditi; po celih 6 mescov ga komaj enkrat duhovniga učenika zaslišijo. Na tavžente in tavžente se jih je že do današnjiga dne divjih Amerikancov k pravi véri spreobernilo, pri kterih obdelujejo častitljivi krajnski misijonar gosp. Friderik Baraga nevtrudljivo in z velikim veseljem Gospodov vinograd. Bog Jim daj zdravje, srečo in dolgo življenje. ‒
Če bi bil jez v Semški fari ostal, obljubim de bi se mi ne bilo takó dobro godilo, kakor se mi tukaj véde. Tukaj ima vsak človek, naj bode bogat ali reven po trikrat na dan dvoje, troje ja tudi čvetere sorte mesá jesti; drugačniga nimamo kruha, kakor beliga. Konje in prešiče redé tukaj z debelačo (turšico). Mi mestniki gremo vsak dan na terg, kamor kmetje na velicih vozeh vse sorte sočivja in veliko druzih reči na prodaj pripeljejo. Grozdje je tukaj jako drago, če bi imel le en kosčik vinograda tukaj, gotovo več bi bil vreden, kakor je nar gorši v Semški Gôri. Vino pa ni takó dragó, bokal francozkiga veljá 3 gold., rajnskiga 4 gold., šampanskiga pa 5 gold. Funt suhih sliv veljá 10 do 15 grošov. Druziga sadja vsih plemen je tukaj dosti; tudi divjiga ne manjka, ktero je pràv dobro in od kteriga se večidel divji Amerikanci preživé.
Še to vam moram povedati pri ti priliki: Mesca Velkitravna lanskiga leta sim se bil med divje Amerikance podal (ktere Indijane imenujemo, po krajnsko bi jim divjaki rekel), 600 angležkih milj od našiga mesta St. Louis delječ; čez 100 milj smo se v barki peljali, brez de bi bili kakšno hišo ali drugo poslopje vidili, in tje pridši smo našli divjih korenjakov dovelj. Divji Indijani so veliko veči od nas, ter so tudi močneji, in po navadi kufraste farbe. Vsi imajo černe, debéle in terde lasé. Njih oblačila, posébno pozimi, so večidel iz kož divjih zverin, poleti so pa skorej popolnama nagi. Oni so pràv zdravi in verlo zrašeni in bolj krepke in močne postave, kakor mnogi drugi evropejski naródi. Redé se večidel od mesá divjih zverin, divjiga sadja in mnogoverstnih korenin; oní govoré svoj lasten jezik. ‒ Njih orožje sta lok in pšica, z tem orožjem se bojujejo in ga tudi seboj na lov jemljejo, de si z njim zverjačine za potreben živež pridobijo. Eden med njimi je njih starašina, ki ga Čif imenujejo. Laž jim je ojstro prepovedana, oní so malo besedi; žganje pràv radi žulijo in ga imenujejo Whiskij. Indijani se deržé nar raji lazov in velicih ravnin, druziga ne delajo, kakor na lov hodijo. Radi so veséli in tudi radi plešejo. Pišali, z kterimi si muziko delajo, so iz bezga napravljene, boben pa iz jelenove kože, ktero na kako drevó napnejo in po nji nabijajo, de bobni krog in krog. To dvoje orodje se le na veseliših in plesih divjih Indijanov sliši.
Zdaj vam moram preljubeznivi oče! tudi povedati, de ne stanujem več v Cincinatu, temuč de sim se od ondod v mesto, kteriga podobo v pismi vidite, preselil, kterimu se pravi Sv. Ljudevit (St. Louis). To mesto je pràv veliko in imá čez 40 tavžent prebivavcov, kteri so iz mnogoverstnih krajev celiga svetá skupej prišli; leži ob bregu neizrečeno velike reke, kteri je Misisipi imé, ktera čez 500 milj delječ od tukaj pri Novim Orleanu (New Orleans) v morje teče. Iz tega mesta tedaj pridejo barke vsaki dan k nam, gredo naprej in nazaj skoraj celo leto. Mesto Sv. Ljudevika je poltretjo uro dolgo, poldrugo uro in čez pa široko. Poleg vôde so velike s-hrambe za blagó in štacune. V tem mestu sim se tedaj vselil, kjer sim si v sredi mesta hišo sozidal, de jo je lepó viditi, ktera me čez 3000 goldinarjev košta. Razun hiše sim si tudi 225 oralov zemlje, blizo imenovane reke, v pràv lepim kraju za tavžent gold. kupil.
Sto korakov od mojiga domovanja stojí ena pràv lepa in velika katolška cerkev, posvečena Materi Božji, devici Marii, ktera je 60 čevljev široka, 100 čevljev pa dolga, zidal jo je gosp. Zaler, zidarski mojster iz Tirólskiga po rimski umetnosti; potroškov smo imeli pri nji čez 30 tavžent gold. Posvečili so jo prečastitljivi škof gosp. Peter Kenrik na maliga Šmarna dan, to je 8. dan Kimovca lanskiga leta 1844, častitljivi gosp. fajmošter Götting iz Švajca so pa pri tem posvečevanju pràv lepó pridigovali. Zraven cerkve je pa škofija, tode veliko veči, ko Ljubljanska.
Iz tega pisanja ste vidili preljubi moj oče! brat in sestri! de sim že čudo veliko svetá prešel, veliko prestal, vidil in se marsikaj noviga izučil: venderle mislim, ako je božja volja, še enkrat se čez veliko morje prepeljati k vam, in pred ko bo mogoče svojo drago domačijo v Semiču obiskati. Prosim vas tedaj, pišite mi pri pervi priliki, in če se mi bo vse pràv vèdlo, vas bom prišel obiskat v jeseni tekočiga leta 1845. Tudi jez bi vam dostikrat rad pisal, ali časa mi zmanjkuje in dela imam neizrečeno veliko. Štacuna in oštarija mi toliko dela daste, de ne grem nikoli pred 12. uro h pokoju, zjutrej pa, predenj se dan napoči, moram zopet na nogah biti! ‒ Predenj svoje dolgo pisanje sklenem in od Vas slovó vzamem, vam vsim skupej rokó podam, vas kušnem in objamem iz keršanske ljubezni in ostanem do smerti vaš zvest in hvaležin sin
Matija Premuta“.
1) Matija Premuta v Semiču od kmetijskih staršev v létu 1816 rojen, je fantič pri devet letih pastirčeval v ptujih službah, potem se je pa krajaškiga (šivarskiga) rokodéla poprijel in čez tri leta izučil. Ko je pa previdil, de se to rokodélo svojimu zdravju ne prileže, ga je popustil, ter se je krošnje poprijel, in je iz perviga le v domačii, pozneje pa tudi v ptujih deželah kupčevati začel. Obhodil je večidel z krošnjo na rami z svojim tovaršam Janezom Goršetam Krajnsko, Hrovaško, Štajarsko, Koroško, in celo nemško deželo, Švedsko, Norvegijo, Laponijo, Danijo, Izlandijo, Angležko, Irsko, Škocijo in en del francozke zemlje, in je prišel po tem kupčijskim popotvanju 4. dan Velkitravna 1839 v mesto Brema, kjer je 6 dni ostal, potem pa v pétek, pred Kristusovim vnebohodam ob sedmih zvečer se je v barko podal, ktéra je 70000 funtov razniga blagá in 132 oséb v 2 mescih in 5 dneh v Ameriko pripeljala. Tje pridši se je našimu Premutatu, dokler se ni z Amerikanci soznanil in njih jezika izučil, pràv slabo godilo; 2 dni ni imel jesti kaj in piti, in 3 nočí je mogel pod milim nebam spati. Zdaj pa srečen in premožen mož in kupec v mesti, ki mu pravijo St. Louis, z svojo ženó in pet let staro hčerko vesél in zadovóljin živí.
2) Žalostne rečí beremo od veliko tavžent ljudí, ki so se v Ameriko preselili: namesti bogastva so lakoto in revšino našli. Le malokdo je takó srečen, ko naš Premuta. Vredništvo.