od čast. gosp. J. Grašič-a, c. k. profesorja na gimnazii Celjski.
Tiho pričakuje vsa narava temno noč.
Kadar u zahodu zlato solnčice zahaja.
Pa serce u grudih nam omamlja skrita moč,
dviga kviško kviško do nebeškega je raja;
in kdor sence iskal prej pod hrastom ond širokom,
se ozera zdaj na hribe zlate tužnim okom.
Gledam, stari može, solznimi i Te očmí,
Ah! ker Te, dragi oče, prijatelj zapustiti
čas nemili in natvore zakon mi velí;
preje pa, ko se od otca hočem še ločiti,
molim te, prepevaj ti moža, prijazna Vilo!
Napni mične svoje strune, jih prebíraj milo.
Den pomladni vabi u zeleni mene log!
Tù donijo brezštevilnih pevcov zbrani kori;
slušam, slišim: „Blagor, ki mu dal je Bog
takovega brodnika po vihrajočem morji.
Ki razumom obveslaje skalo, oku skríto,
svoje vse pripelje u deželo mirovito!“
„Srečen, ki se Scili in Karibdi ognil je,
srečniši, sirenskega ki glasa ne posluša:
Zašel je na potu, vse zgubil Odisej vže,
gluha vendar zapeljivem petju njega duša.
Brodi po darilo k Hesperidnem zlatem kraju,
brodi, blažen zupustivši nas, prot večnem raju!“
„Z Bogom!“ jednoglasno kliče Tebi tužni zbor
u življenji verno obdajoče Te mladine;
ako ravno bodeš v miru nas zapustil skor,
serca pak hvaležnega spomin nikolj ne mine; –
vejico posadim na predrago mu gomilo,
slavulj pel po Tebi bode ondi pesem milo. –
