Učenci.
Mili oče, oče dragi,
učenik preskerbni naš,
glej! v očesa svitli sragi
žalost našo vidit' znaš:
ura, oh, odbíla
je za nas, za Té,
britki čas ločíla
žalostno pové.
Učitelj.
Ura, prav'te je odbila,
ločit' se nam zdaj velí –
to resnico časa sila
gromnotužno mi doní.
Milo mi, preljubi,
dela se zató,
milo v Vaši zgubi
gleda Vas okó.
Učenci.
Milo se Ti dela? Milo
v nas očeta zrè oko?
O, ljubezen povernilo
kdaj Ti serce naše bo?
Vero, up si sveti
nam v serce sejal,
večni raj dospeti,
plam ljubezni vžgal.
Učitelj.
Preveseli raj doseči
je poklic tak moj, kot Vaš,
vendar vkanit' vse k nesreči
je čuječ nasprotnik naš.
Zmagat' ga, vzemite
vere škit v rokó,
serčno se branite –
vaše bo nebó.
Učenci.
Naše bo nebo? Pogumno
hočmo vsi se vojskovat',
svoje dni, življenje celo
sveti ver' zvesti ostat'.
To obljubo damo
dans k' slovesu Ti,
bodi naj Ti v znamo
serčne vdanosti.
Učitelj.
Ta obljuba je vračílo
mi za trud skoz šolski čas,
m' je tolažba, m' je hladílo
o ločitvi zdaj od Vas;
Bog Vas, dragi, vodi
po življenja pot'!
Učenci.
O nikar ne hodi!
Še med nami bod'!
Učitelj.
Trideset in tri sem leta
draga Te mladost učil,
hud'ga, dobrega je četa,
kar sem vse v tem času vžil.
U pokoji ž'veti
zdaj pa hrepenim,
angel pa naj sveti
z vami bo, želim.
Učenci.
Bog Te spremlja, oče dragi,
ljubi skerbni učenik,
vsaki nas ostane, blagi
not do groba Tvoj dolžnik.
Z Bogom torej! srečno
hodi svojo pot!
Učitelj.
Z Bogom! Solnce večno
vsim zasij unod.
