Slovo (Simon Gregorčič)

Biseri Slovo
Poezije 2
Simon Gregorčič
Le plakaj!
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



"Podajam roko ti s solzami,
oh, morda zadnjikrat nocoj;
ostati mi je revi sami,
tu čakala v samotnem hrami
in plakala bom za teboj.
Podajam roko ti s solzami,
oh, morda zadnjikrat nocoj."

"Tolaži Bog te, ljuba zvesta,
ne kali vedrih si oči!
Vojakova si ti nevesta,
ni stalnega vojaku mesta,
kot val iz kraja v kraj hiti.
Tolaži Bog te, ljuba zvesta,
ne kali vedrih si oči!

Tu streho lahkea šotora
razpne vojak, ko pade mrak;
a ko se zdrami zlata zora,
podreti dom obnočni mora,
najprej ubrati čvrst korak —
in streho lahkega šotora
zvečer drugje razpne vojak!

Nestalna moja je usoda,
a to srce nestalno ni.
Usoda ko deroča voda
odganja čolnič moj do roda,
od sladke sreče me drvi.
Nestalna moja je usoda,
a to srce nestalno ni.

Glej zvezdo ono jasno gori:
zvestobe moje slika je!
Po istem se vrti prostori,
neugasno sije v zvezdnem zbori,
obnebja svetla dika je.
Glej zvezdo ono na obzori:
zvestobe moje slika je!

Ko zvezda ta bo pot zgresila,
zvestoba moja kolne ti;
ko od neugasnega svetila
oko bo jasno obrnila,
ljubezen moja utone ti.
Ko zvezda te bo pot zgrešila,
zvestoba moja klone ti!

Ostani ti vojaku zvesta,
kot on ostane tebi zvest;
pred Bogom bodeš mi nevesta,
ko srečna me pripelje cesta
iz tuje zemlje daljnih mest.
Ostani ti vojaku zvesta,
vojak ostane tebi zvest."