Slovo gospodične Naste
| Slovo gospodične Naste Ivan Podržaj |
Objavljeno pod psevdonimom Nedin Sterad.
| |||||||||||||
Ivan Ivanovič je bil človek in umetnik. V osmem letu njegovega zakona mu je prinesel postrešček pismo, ki se je končalo z besedami:
»Ako bi radi govorili z menoj, predno odidem, se lahko vidiva zvečer. Nasta.«
Ivan Ivanovič je prejel že mnogo pisem z ženskim podpisom, ki so uplivala nanj po vrednosti pisave in papirja, toda pismo gospodične Naste je uplivalo nanj po podpisu, ki je bil zanj cilj novega, nepoznanega življenja.
Zvečer je bil točno na kraju sestanka. Razpoložen je bil kakor človek, ki pričakuje iznenadenja, čeprav ve, da ga ne more iznenaditi nobena stvar in še najmanj ženska. Ta negotovost v gotovosti je posledica samoprevare, ki jo doživi človek v podzavesti, še predno jo vidi uresničeno v zavesti.
Pozdravila sta se kot stara znanca. Gospodična Nasta ga je takoj prijazno opozorila, da jo čaka v kavarni teta in da se ji mudi. Ivan Ivanovič je molčal. Kdo in zakaj bi govoril, ko pa ni besede, ki bi označila neverjetnost resnice.
Šla sta proti kavarni. Pot je bila kratka, temperatura pa zelo nizka ...
— Torej odpotujete zares?
— Kakor sem vam pisala.
— Kako da ste se tako naglo odločili?
— Sama ne vem ... Želim izpremembe, izboljšanja ... Ne vem ...
— Pa vam bo dolg čas tam gori!
— Pravijo, da so lepi kraji. In mnogo zabave! Prijazni ljudje in družabno življenje.
— Poznam te kraje. Poleti je krasno ... ljudje pa so čudni ...
Tako in podobno je govoril Ivan Ivanovič, obenem pa mislil na vse kaj drugega. Izrazi: izprememba, zabava, prijazni ljudje, drugačno življenje so bili zanj skrivnostni ključi, ki so odpirali močno zaklenjena vrata v tajne prostore Nastine duše ...
Ivan Ivanovič je ljubil gospodično Nasto in kaj je ljubezen v umetnikovi duši, ne more vedeti nihče, ki ne čuti v sebi radosti in trpljenja vesoljnih afer. Ko bi vedela ženska, ki jo ljubi umetnik, kaj je in kaj ni zanj bi žrtvovala za to ljubezen ne — življenje, ampak smrt ...
— In kako morete odpotovati kar tako? Z zadovoljstvom in s smehom?
— Na cesti se vendar ne bom jokala!
— Prav imate sem čuden človek ... Sicer pa dovolite mi vprašanje, kaj bi storili vi na mojem mestu?
Gospodična Nasta je molčala. Bližala sta se kavarni, besede med njima so bile redke ...
— Torej se ne vidiva več?
— Saj se tudi sedaj nisva. Kaj hočete! ... Vi ste poročeni ... nima smisla ...
Ivan Ivanovič ni reagiral. Čemu? Saj je že davno vedela, da je tako! In povedal ji je, da noče usmiljenja. Tudi prijateljstva ne. O ljubezni nista govorila nikdar. To dela mladina, zapeljivci in igralci na odru ...
— Sicer pa tako ne bom za večno gori, je nadaljevala in se nasmejala, kakor zna le ona.
— Tako ... tako ...
— Vi ste žalostni?
— Žalosten? Nikakor! Vesel pač nisem.
Ivan Ivanovič ni lagal. Resnice pa tudi ni govoril. V smislu njenega vprašanja res ni bil žalosten, toda žalost je bila v njegovi duši. Čutil jo je, kako je stiskala njegove misli in objemala njegove načrte. To ni bila žalost, ki muči srce, ampak žalost, ki opremlja razočaranje duše.
Prevara v ljubezni sploh ni razočaranje. Vera v fiksno idejo in ljubezen do drugega spola sta bratska pojma, ki zanikata v bistvu obstoj resnice. Razočaranje je prevara v iskanju resnice, prevara v ljubezni med moškim in žensko je pa le konstatacija izgubljene vere v fiksno idejo ...
Gospodično Nasto je pričelo zebsti. Venomer je tožila, da je lahno oblečena, da ima kratke rokave in tako dalje.
— Moram iti. Teta me pričakuje ...
— Pa dobro. Nisem mislil ...
— Vi itak vedno mislite slabo o meni! je poudarila in podala roko.
— Ko bi govorili resnico, bi vam bil zelo hvaležen.
— In če se motite?
— Potem je vaša krivda! ...
— Lahko noč!
— Za vas je torej vseeno.
— Če mislite tako, potem ...
— Kako naj mislim drugače?
— Oprostite, toda res moram iti!
Lahko noč in nasvidenje.
Kratek pozdrav in Ivan Ivanovič je odšel ...
Pozno v noč je odklepal s skrivnostnimi ključi Nastino dušo. Odprl je skoraj vsa vrata v tajne prostore, toda našel ni v njih ničesar, kar bi jo moglo kompromitirati v njegovih očeh.
Vkljub čudnemu iznenadenju se mu je zdelo vse tako samo po sebi razumljivo, da ni uvidel niti upravičenosti dvoma, ki je sledil kakor črna senca njegovim mislim ...