Koljka žalost me prešine,
kader spomnim se na to,
da bom mogel od planine
dans vzeti že slovo.
Rožce že so ocvetele,
solnce pred gré za goro,
tice pevke odletele,
čbele redko kaj bero.
Rožce zalo ste cvetele,
mi dišale preljubo, –
o! zakaj ste mi zvenele
al vas več na dan ne bo?
Vém, da brije čez grebene
sever vedno bolj merzlo,
da ste reve osmojene, –
ravno to me žali zlo.
Tice, ki ste prepevale,
čbelce brale med skerbno,
kam li, kam ste se podale,
jel' vas več nazaj ne bo?
Vém da zbale ste se zime;
da b' je nikdar, oj, ne blo!
Ste podale se v doline,
kjer je vedno le toplo.
Koča spet boš zapušena,
in studenček tudi ti,
plana s snegom zamedena,
da pomlad te prebudí.
Ko pa zima zopet mine,
plana vela zelení,
bom zapustil stan doline,
saj brezkončna vendar ni!
Čez planino ni ga kraja,
ona le me zveselí;
ko izgnanega iz raja,
ta ločitva me skelí.
Ti pa čeda mi zročena,
ki sem pasel te vestno,
da boš lepa in rejena,
pojdi, pojdi za manó!
