Služkinja
Fran S. Finžgar
Izdano: Slovenec 48/77; 1920
Viri: dLib 77
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Oprijemaje se ob vlažno steno je pritipala iz podstrešja v vežo. Izsušena, da so se pod zmrdano kožo na rokah videli členki, kot bi ne bila živega bitja roka ampak kos od starosti porujavelega skeleta. Kot senca se je plazila, in vendar so stopnice, vse polne črvojedine, škripale pod njenimi nogami. Ko je stopila iz veže v gosto meglo, se je vsa stresla. Kalne, omagane oči so postale vlažne, ljudje, ki so hiteli po poti, so se ji zdeli kot črne lise begajoče po megli. Zavila se je tesneje v črno ogoljeno ruto, da je skrila komolce, ki so šilasti gledali iz prevotljenih rokavov in se napotila po ulici.

Kam? Da bi se zemlja odprla in bi izginila vanjo, bi se ji zdela čudovita sreča. Vsa se je zalila v to misel. Včasih ji je vsled lačne omotice vzvalovil tlak pod nogami in gorko jo je objelo čustvo: Morda se pa resnično pogrezam. In vselej so se ji umeli mravljinci po hrbtu, ko je tlak zamiroval pod nogo in je spet drsala po njem.

Kam? Pogledala je ob stenah visoke hiše. Z roko se je marala opreti za zid. Sicer bi se ji bilo ob pogledu kvišku zvrtelo. »Je že prava hiša. Deset let sem bila tukajle za hišno in deset let za kuharico. Gospodična Finda, ki sem jo pestovala, je bila dobra – in Rudi, saj je on gospodar sedaj – koliko sem morala prikriti njegovih mladih norostij gospé mami. – Bog ve, če bi se me sedajle usmilil?«

Pred hišo se je ustavil avto. Rejen gospod se je izkopal iz dragocenih odej in ves potopljen v kožuh govoril s šoferjem.

»Rudi je,« ga je spoznala starica. Kri, kar jo je še bilo v izstradanem telesu, ji je šinila v lica. Oprijemajoč se zidu je šla do njega.

»Gospod Rudi!« ga je ogovorila in vsa se je tresla.

Gospod se je okrenil in jo srepo pogledal.

»Gospod Rudi,« je ponovila in dvignila roke izpod rute proti njemu.

»To je že vendar od sile; toliko, da me ne tiče ta ženska,« je zamrmral skozi zobe in hitro odšel v vežo.

»Nič me ne pozna več,« je pomislila, »Je pa še vedno vihrav in prevzeten.«

Šofer je stopil k ženski in ji dal krono. Nato je prijel gubernal in se odpeljal.

Kam? Da bi se odprla zemlja in me objela – se ji je spet vzbudila želja. Pa saj se noče. Tudi zemlja ne mara starega človeka. Mladi mrjo, kar na lepem, žene, možje – in za njimi jokajo. Stara ženska – sama – o, nobena suha veja ni tako odveč kot smo me. Zato, ko smo jim toliko stregle, jih toliko prepestovale – oj, še vse druge reči so zahtevali od nas, ko smo bile mlade – in sedaj smo suhe veje. Pa še slabše. Suhe veje se usmili sneg in jo odlomi, Nas ne mara ne zima – ne zemlja – nihče.

Tesno ob zideh se je plazila po ulicah. Ljudje so hiteli mimo nje. Živa reka življenja je drevela po mestu. Nihče je ni pogledal. In če se je kdo ozrl mimogrede nanjo, mu je brala v očeh: »Kaj hodiš na ulico, da si nam v napotje. Doma bi bila ostala.«

Doma! Kdor ima dom, naj ostane doma Moj dom! Saj ne vedo ljudje, kako se prebiva v podstrešni izbi, mrzli in vlažni, kjer so gole, sive stene, kjer niti posteljnjaka ni, ko sem ga prodala, svoje zadnje bogastvo.«

Kam? Po stezah beračice – prvič v življenju. Ne morem, – Pa moram ,ko ne morem umreti – umreti.

Tramvaj je prizvonil. Za telefonski drog se je morala prijeti, tako jo je vleklo pod kolesa. Nato je tipala dalje, kakor stara iver, ki se guga ob obrežju na vodi in valovje plove sredi reke brezbrižno dalje.

Zinka – je bil njen cilj in nada. Daleč je bilo do lepe hiše, kjer je prebivala ona, žena bogatinova. Prav na stopnice je že slišala glas gospe.

»Ona je, Tako zveni njen glas kot na poročni dan. Vsa mlada je še."

Sredi stopnic jo je zaslišala in glas jo je vlekel s čudežno močjo kvišku. Gospa je stala vrhu stopnic, napravljena za promenado.

»Gospa Zinka!« je vzdihnila starica in je vsa srečna gledala v tiste oči, ki so sijale še danes kot nekdaj iz otročjega vožiča in izpod poročne mirte.

»Kaj pa hočete?«

»Gospa, ali me več ne poznate? Vašo Špelco?«

»Špelca?«, se je začudila gospa. »Strašno ste se postarali.«

»Gospa, vsega hudega me mora biti konec. Ničesar nimam. Vsi prihranki, vse, kar sem imela – vse je šlo — in danes nimam ne peščice moke, ne enega krompirčka – in ne vinarja. Zato sem prišla, če bi mi pomagali.«

»Ah, ti moj Bog in ti berači! To je strašno,« se je nejevoljno odzvala gospa in nato zaklicala kuharici: »Mici! Dajte tej ženi krompirja!« Z Bogom, Špelca, meni se mudi.«

Zašumela so krila mimo Špelce, vonj po dragocenem parfumu je zavel od rutice, ki si jo je pritisnila dama k ustom, ko ji je ob Špelci zadišalo po plesnobi in zatohlosti.

Mici, oholo dekle, ji je prinesla tri krompirčke. »Nate, pa nikar ne nadlegujte naše gospe. Kaj mislite, da bom jaz zato vlačila krompir s trga, da ga potem pojedo takele postopačne ženske. Delali bi.«

Špeli se ni ganila roka, da bi segla po tri drobne krompirčke. Za kljuko se je držala, da ni omahnila. »Tak, vzemite no! Jaz nimam časa,« je silila Mici vanjo.

Špela je začutila v sebi hipoma grozen stud. Roka se ji je sama od sebe iztegnila za darom, pa njena misel je bila, da ga prime in ga vrže Mici v glavo. Ko ga je pa prijela, ni bilo več sile v njej. Solze so ji zamračile oči, jecljala je za Mici, ki jo je odrivala od vrat in ji svetovala, naj hitro odide: Tudi jaz sem bila mlada, tudi jaz sem bila lepa – lepša od tebe – in vendar nisem bila taka – Mici – če boš učakala moja leta – »Sitnica,« je zagodrnjala Mici in zaprla za Špelo. Starici so se razklenili proti, krompirčki so se strkljali po stopnicah: Tok-tok-tok. V veži se je pojavil hišnik.

»Kaj pa je to?«

Pogledal je krompirčke, ozrl se po stopnicah in za vpil nad Špelo:

»Aha! Takile ste, berači! Darove mečete. Poberi se.«

Špela se je priplazila po stopnicah. Kolena so se ji šibila, da se ni upala pripogniti in pobrati krompirčke.

»Ušli so mi,« je skušala pomiriti hišnika.

»Ven!« ji je odprl vrata in pokazal s prstom na ulico. Špela je šla, hišnik je pobral krompirčke in jih vrgel na smetišče. Starica ni šla več ob zidu. Po udih ji je gomazelo, nekaj je začelo v njej vreti in se dvigati, grenko kot zeleni žolč. Kaj jo je brigala gneča. S šilastimi komolci se je prerivala skozi množico, dokler ni kot prikovana obstala pred oknom. Gnjati so visele v njem in zvrhane sklede klobasic so dišale prav skozi steklo. Naslonila je čelo na šipo, roke so ji s suhimi prsti grabile po jedeh in praskale po steklu. Ko bi imela sedaj le moči, da bi prebila steklo s sulhim čelom, da bi ga prepraskala s prsti! Če me vidijo – vseeno – če me ne vidijo – vseeno – tatica – vseeno. Zeleni žolč vre v meni. –

Špela je udarila s čelom. Okno je zažvenketalo – po čelu se ji je ulila kri, ljudje so zakričali, iz trgovine so pritekli uslužbenci.

Špela se je ozrla po ljudeh, curek krvi ji je prečrtal prsteno lice. Z izbuljenimi očmi jih je gledala, nato se je rezlegal cvileč smeh med množico in starica se je sesedla ob zidu in umolknila.

K njej sta stopila dva stražnika.

Ko je pridrdral rešilni voz po njo, je kričal za vozom poba, prodajalec časnikov: Socijalna reforma! – Vlom pri belem dnevu! – Tatica prijeta.