Deset povesti

(Preusmerjeno s strani Smeh pred smrtjo)
Deset povesti
Anton Novačan
Izdano: Prosveta, 1943, letnik 35, številke 229–256 in Prosveta, 1944, letnik 36, številke 1–11
Viri: dLib 35/229, 231, 232, 233, 235, 236, 237, 238, 240, 241, 242, 243, 247, 248, 250, 251, 252, 253, 255, 256, 36/1, 2, 4, 5, 6, 7, 9, 10, 11
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Samosilnik

uredi

Nad starim sivim kraljestvom se je pokazala črna zvezda, oznanjevalka prekucij in sprememb, davno pričakovano usodno znamenje. Umrl je modri kralj, tri dni potem, ko se je preobjedel svežih smokev, ki so mu raznesle čreva. Osirotela dežela je zaječala v nemirih in homatijah, v ljutem metežu strank je ginevalo blagostanje in na stežaj so se odprla vrata vsem grozam in nesrečam. Iskal je gospoda suženjski rod in gonobil v strastni blazni podobi samega sebe. Zakaj tako je zapisano v globinah človeškega srca, da bo hrepenelo za gospodom in krotilcem svojim, dokler se samo ne očisti gospodovalnih želja in ne premaga te prve slabosti svoje.

V strahote tistih dni je pogledalo pozorno in lakomno oko največjega bojazljivca v deželi. Iz brloga krvoločnih misli in črnih naklepov se je vzdignil Samosilnik, je vrgel mrežo in sedel v temi tavajočemu ljudstvu za vrat. Mahoma so se polegli boji, kakor obrzdan konj je zatepetala dežela pod roko novega gospoda in narod se mu je poklonil do tal.

Samosilnik se je zaprl v palačo iz rezanega kamna. Obdal je palačo z rablji in besnimi psi in postavil pred njo deset komolcev visoke vislice.

Ukazal je in oznanil po vesoljni deželi:

“Kdor pa poreče, da je moj nos dolg, bo obešen!”

In zopet:

“Kdor pa poreče, da je moj nos kratek, bo tudi obešen!”

In tretje:

“Kdor pa poreče, da ni moj nos ne dolg, ne kratek, obešen bo!”

In ker je bilo takih, ki so mislili, da je njegov nos dolg, in takih, ki so mislili, da je kratek, največ pa tistih, ki so dejali, da ni ne dolg ne kratek, so se zibale vislice od jutra do večera. Na kupe so ležali mrliči po holmu okoli palače strašnega Samosilnika.

Deseti dan svojega gospodarstva je počival Samosilnik na odru, vznak in vse štiri od sebe, in se dolgočasil v prebavi. Mračilo se je. Na hladnem kamnu visokih sten so plesale sence rabljev, ki so prižigali zunaj baklje, da nadaljujejo svoje peklensko delo tudi ponoči. V dvorani je vršel hrum hitrih korakov, zategli obupni kriki, liki ostri kamni so bili Samosilniku na ušesa. Slišal je zapomaganje cvilečih moških glasov.

Pogledal je na vislice.

Pod njimi je stal plešast starček, ves sključen in krevljast, toliko da se je držal na nogah. Že so ga držali hlapci, že so ga vezali, že so mu ovijali na vrat prokleto konopljo. Toda starec ni prosil, ne stokal. Smehljal se je prezirno in ko so ga dvignili kvišku, se je nasmejal na vse grlo.

Samosilnik se je začudil in ukazal, naj ga snamejo in pripeljejo.

Sneli so ga in pripeljali.

“Pa čemu se smeješ, ko te obešajo?” je vprašal Samosilnik.

Starec je odgovoril:

“Smejem se tebi, Samosilnik, ker ni tvoj nos ne dolg, ne kratek in ker zavoljo tega obešaš ljudi!”

Samosilnik je odgovoril:

“Temni so moji zakoni in moj nos, ki sem ga dal deželi v trepet, je logika vsakega zakona. Ni dolg, ne kratek, kadar je dolg in kadar je kratek.”

Starec je odgovoril in v odgovoru vprašal:

“Ali uživa zakon samega sebe? Zakon postavlja sebi meje, ki jih poruši svoboda. Jaz v tebi, Samosilnik, ne vidim svrhe.”

Samosilnik se je nasmehnil in dejal:

“Moj nos je ideja! Za vsako idejo človeštvo krvavi, rado roma k vislicam, rado se da klati in mučiti. Človeštvo brez ideje je kakor lice brez nosa. Ta dežela je bila brez ideje, jaz sem ji idejo dal, moj nos je ideja.”

Starec je pobledel in klonil.

“O groza!” — je dejal. “Ti se, Samosilnik, rogaš lepoti, iz tvoje gnile duše se razliva po deželi smrad, ti si, Samosilnik, spočel največji greh. In ker si popolno grd, si mogočen, da te premaga edino čistost in lepota.”

“Te pa ni!”

In Samosilnik je namignil svojim hlapcem.

Peljali so starca pod vislica in mu zadrgnili okrog vratu pokleto konopljo.

Bila je v deželi uboga deklica, ki ni imela ne očeta ne matere. Pasla je ovce v planini in tožila samoti svojo nesrečo. Ko je zvedela, da Samosilnik obeša ljudi, očete in matere, je splezala na najvišji breg in pogledala v daljavo. Videla je palačo Samosilnika, palačo iz rezanega kamna, in vislice pod njo. Solnce je gledalo preko nje, palača je ležala v senci in nad njo so krožili črni vrani. Zamislila se je deklica bolno in je rekla v svojem srcu: Obeša jim starše, kam pojdejo ubogi, majhni nebogljeni? Pa čemu toliko gorja nedolžnim tisočem, ko se nad mojim srcem na zvedrijo oblaki žalosti?

Tedaj je ostavila svojo čredo in se je spustila v dolino. Šla je po deželi, šla od doma do doma in zbirala deco obešenih starešev. Vse je vodila s sabo; take, ki so bili že veliki in so hodili sami, in take, ki še niso hodili. Take je ukazala, da nosijo večji na rokah, na hrbtu, ali pa da jih peljejo v malih otročjih vozičkih. Tako je obhodila deklica vso deželo in tedej se je vzdignila vojska otrok in se podala na pot k palači Samosilnika. Pot je bila dolga in težavna. Mnogi so opešali v prahu in žeji, toda deklica jih je zopet osrečila. Prepevala jim je pesmi o angelih, jabolkah, belih zvezdah, najbolj utrujene pa je zbrala okoli sebe in jim pravila povesti, ki si jih je izmislila sama, ko je pasla čreda v planini. Od časa do časa je skočila na bližnji grič, pogledala k palači Samosilnika in oznanila deci, da ni več daleč. Pokazala je z rokami, kako daleč je še, le še komolec, dva in otroci so vriskali in šli veseli dalje.

Za belega dne so bili veseli, ko pa se je zmračilo in prišla noč, da sami niso vedeli kako, so se začeli otroci plašiti. Ali jih je strašilo drevo, ki je stalo samotno na polju, v svojem razroznem vrhu sajasto, capasto kakor pošast, ki zdaj odklopi svoje strašne, bogve kako žareče oči; ali pa jih je motil kak daljni glas, krik nočne ptice, tajno šumenje na desni in levi. Postajali so polni groze, potem je v vrstah zajokal otrok, potem je zaklical drugi, da je lačen in tretji, da mu je mraz. Deklica je tolažila, prosila, sama jokala. V pomoč ji je bila edina zvezda, kadar se je utrnila in na čudo malih zarisala sijajno črto na nebesnem svodu.

Ko je opešala tudi deklica, je zaspala vojska otrok po holmu, na katerem je stala palača Samosilnika.

Drugo jutro se je prebudil Samosilnik zelo slabe volje in je ukazal svojim hlapcem, da jih vse obesijo, kar se je čez noč nabralo prestopnikov. Ko pa se je naslonil na okno, da bi se naslajal ob mukah, je zapazil po holmu spečo vojsko otrok. Hitro je poslal slugo na oglede. Sluga se je vrnil prestrašen in je povedal, da je spodaj otrok ko listja in trave.

“Polovite jih in pobesite jih!” — je ukazal Samosilnik.

“Otrok ne moremo obešati!” so izjavili rablji.

“Odvezite tolpo ljutih psov in spustite jih na otroke!” je ukazal Samosilnik.

Tudi psov niso odvezali.

“Konec!” je pomislil Samosilnik in se skril strahopetno v najtemnejši kot svoje palače.

Zunaj pa so njegovi hlapci in rablji padli na kolena pred vojsko otrok, ki je drla od vseh strani k palači. Prva je stopila pod vislice deklica in je ukazala, da jih podro. Ko so podrli vislice, je ukazala, da pokličejo Samosilnika.

Rablji in hlapci so ga privlekli iz najtemnejšega kota palače. Držal se je za glavo in skrival oči.

Deklica je vprašala:

“Ali si ti Samosilnik?”

Odgovoril je:

“Nisem. Dobrotnik dežele in prijatelj človeštva sem!”

In je še vedno skrival oči.

“Zakaj skrivaš oči?” — je vprašala deklica.

Rablji in hlapci so mu vzeli roke od oči. Pogledal je razprto na deklico, na čistega nedolžnega otroka, zatrepetal ko šiba na vodi in omahnil.

Položili so ga pred deklico, mrtev je bil. In ko so razdejali palačo do tal, izkopali globoko jamo in zagrebli Samosilnika, se je vzdignil na drugem koncu dežele drug samosilnik, ki vlada še dandanes.


Prvi greh

uredi

Okna so bila ozka in tesna, da je bilo v koči polmračno in je kledal v izbo jesenji dan bolj žalosten, siv in star, nego je bil zunaj. Pod nizkim stropom je mrgolela tema, še vsa pisana in z belimi lisami posuta, kakor bajka, ki izpregovori otrokom od tam, kadar pride noč in zazida okna črno do vrha. Duri so bile priprte in iz veže so se slišali koraki matere, ki je v kuhinji pripravljala peko in kurila v veliko peč. Že so se valili mimo okna stebri dima, veter jih je metal in lomil, jih nosil v nedogled. Pri tem je prosil in stokal, in kakor da ga od dima peko oči, je butal ob steno.

Otroci so molčali. Sedeli so pri mizi in so čakali, da jim speče mati kruha, slastnega, gorkega, ki bo široko na deski počival in se razrezan kadil dišeče. Troje drobnih obrazkov se je oziralo na duri, v vežo pa si niso upali, zakaj mama jim je zažugala, da bo kruh zgorel, če ne bodo pridni! Ukazala je Miciki, da bi povedala povest o zakletem gradu, o treh kadeh, polnih zlata in srebra in o kačah na njih. Micika je povest povedala, in ko je nehala, sta bila dečka še bolj lačna. Mlajši je zajokal, starejši se je togotil in zaklical:

“Nič povesti, kruha hočem!”

Mati je vpila iz kuhinje. Da jih zasramoti, jih je strašila:

“Pride burja, pride ... Streho razkrije ... Pride črni ptič in vas odnese v kljunu ... V kljunu odnese Miciko, jo vrže v vodo, Jožka vrže v temno hosto, Jančka ...”

Ni izgovorila, zakaj Janče je bil najmlajši in bilo je materi žal, da bi ga nosil črni ptič v kljunu. Zaropotala je v kuhinji s sekiro in prekričala sama sebe:

“Pridni bodite ... kruhek se peče, otroci ... Alo! Gladek bo kruhek, s smetano ga pomažem ...”

Deca so bili še v strahu pred burjo, ki razkrije streho, pred črnim ptičem, ki jih odnese v kljunu. Tema pod stropom se je zgostila, mrgolenje je prenehalo, zdaj so migotale gori rdeče iskre. Vse jače je ječal veter, vse bolj rezko je žvižgal, vse bolj žalostno se je mrgodil zunaj jesenji dan.

Tedaj je potrkal nekdo na okno. Otroci so prestrašeni odskočili in se razlezli po izbi kakor raki.

Pred kočo je stal berač in mežikal z očmi in je delal čudne obraze. Kimal je z glavo in dvigal k oknu nekaj belega. Potem se je približal, šel z glavo zdaj na desno, zdaj na levo in zrl v izbo s počasnim, modrim očesom.

“-u—u!” je klical otroke zamolklo.

“Tina je!” — se je ojunačil Jože in planil k oknu.

Za njim sta prišla Micika in Janče. Odprli so okno in stisnili glave in gledali bedačka Tina, ki je postavil pred nje majhen kipec, Jezuščka iz belega porcelana. Jezušček je imel dolgo haljo, vso z zlatom zarobljeno, in zlato krono na glavi. Berač ga je vrtel na vse strani, da so ga bolje videli, in je momljal in kazal z roko nekam daleč, odkoder ga je prinesel. Bil je zaostal bedaček, skoro čisto nem, in je znal le nekaj lahkih besed, ki jih je izgovarjal po otročje, nejasno in trudoma.

“Stara mama je dala!” je govoril počasi bedaček Tina in zrl zamaknjen v Jezuščka. Ožgana lica so mu žarela notranje radosti in ves srečen je odprl usta, da so mu tekle slike po bradi.

“Lepi, lepi!” je šepetal Janče in božal Jezuščka z drobnimi ročicami.

Jožetu pa ni bilo za Jezuščka, Jožetu se je hotelo bedačkovih šal in norosti, da bi se mu na smejali. Zavrtel je s prstom pred njim, da bi Trna zaplesal, da mu je z usti znamenje, da bi zapel.

Tina ga je jezno pogledal in pokazal na Jezuščka.

“Ne sme! ... Bog!”

A Jože je predlagal:

“Skrijmo mu Jezuščka, da bo Tina zaplesal in zavriskal, da se bomo smejali!”

“Ne, tega nikar!” je branila Micika.

Skušala je brata odriniti od okna, toda Jože je že imel Jezuščka v roki in ga je dal Jančetu.

Micika je zajokala. Janče pa je tekel s svojim plenom v kot za postelj, ga skril pod odejo in se smehljal blaženo.

Bedaček Tina je povzdignil roki k oknu in bolno zajavkal.

“UU—u—u—!”

Obup mu je spačil obraz, oči so se mu zarosile. Trudil se je, da bi izrekel, toda njegov jezik je bil mrtev in le pusti, zamolkli kriki so se mu trgali iz prsi. Strah in bol sta begala njegovo temno zaostalo zavest in mu podirala bogve kako lepe sanje o Jezuščku, ki je imel dolgo haljo z zlato zarobljeno in zlato krono na glavi.

“Dajta mu Jezuščka! Mami povem,” je grozila Micika in ropotala z nogo.

Jože je bil trd in neusmiljen.

“Če bo zaplesal, ga dobi,” je odgovoril in napravil s prstom velik kolobar.

Kakor je plesal bedaček za ? za skorjo kruha, tako je zdaj razumel paglavca. Lica so se mu zjasnila in zavrtel se je dvakrat ? pred oknom nerodno ? kakor so dale njegove ?ke ?oke noge. Zategnil je svoj žalostni u-u-u in otroci so se veselili. Janče je prilezel od postelje in plapolal z rožnatimi ročicami. Smejala se je tudi pravična Micika, ki je poprej jokala.

Še enkrat se je zavrtel bedaček in potem nagnil glavo ponižno na stran. Zamomljal je zasopel:

“Boga ... Boga ...!”

“Tako, zdaj mu pa dajmo Jezuščka!” je ukazal Jože in šel sam k postelji in prinesel Jezuščka in ga podal beračku.

“Lepi, lepi!” je vzdihnil Janče in usta so mu šla na jok. Ves potrt je gledal bedačka, ki je hlastno tlačil Jezuščka v svojo potrgano suknjo. Nič ni bil jezen, nič razžaljen. Pokimal je še otrokom v pozdrav in je odcapljal žurno od koče. Janče se je vzpel na okno in je gledal za njim. Bedaček je hitel po blatni stezi čez polje. Ko je prišel do samotne vrbe, se je okrenil in še enkrat prijazno pokimal nazaj. Tedaj je Janče videl, da je padlo bedačku nekaj belega iz suknje in se je tam v blatu svetilo in blestelo in bilo očitno v sivem žalostnem polju.

Jezušček! je pomislil Janče in je vedel, da je bedaček izgubil svojega ljubega Jezuščka.

Notranji glas mu je veleval, da bi zaklical za bedačkom in da bi bratu in sestri vse povedal. Toda Janče ni zaklical v polje in se ni ganil od okna. Tih je strmel v polje in drago mu je bilo, ko je bedaček izginil za vrbo. Še mu je videl glavo in kos ramen, še bi Janče lahko zaklical, zakričal bi in Jože in Micika bi kričala ž njim in bedaček bi se vrnil in bi našel Jezuščka. A Janče je vedel, da gre za vrbo pot navzdol in zavije za hišo, ki stoji spodaj in se vidi od nje le črna vegasta streha. Zatisnil je oči in ko jih je zopet odprl, ni bilo bedačka videti več, Jezušček pa se je svetil v blatu na stezi kakor velika bela roža.

Janče se je ozrl po bratu in sestri. Ničesar nista opazila in oba sta že pozabila na bedačka in na njegovega Jezuščka. Oprezovala sta pri durih in kukala k materi v kuhinjo. Janče je obložil glavo z rokami in prevdarjal: “Kmalu bo noč, lej, kako temno je že na nebesih. Tudi tam, kjer je stalo solnce, so zdaj oblaki, večji, gostejši, ugasnila je zarja, ki jih je pojila z rdečim zlatom. Nobena tička ne leta več. Drevesa v polju so mirna. Utrudil se je hitri veter in zlezel v svoj brlog za goro. Po vsem polju je mir, po vsem polju je mrak, le Jezušček se še svetlika.”

Sklenil je Janče, da odrine in ga prinese s polja. Tiho se je splazil k durim in zlezel med sestro in bratom v vežo. Pogledal je v kuhinjo. Mati je bila s peko gotova in si je umivala roke. Stala je z licem od veže in ni videla, ko je stopil Janče na plan. Zunaj se je razgledal. Čez polje je korakal črn mož in se pri vrbi ustavil. Janče se je prestrašil. Mislil je, da je bedaček Tina in da se je vrnil po Jezuščka. Toda črni mož je bil hud mož. Imel je velike žgoče oči in je gledal Jančetu naravnost v srce.

“Jezuščka je prišel stražit, a zjutraj bo zopet izginil!” — se je tolažil Janče in pobegnil v izbo. Med večerjo je bil Jože razposajen, Micika vesela, Jančetu pa je bilo tesno pri srcu in večerja mu ni dišala. Nikomur ni pogledal v oči, in ko ga je mati pred spanjem poljubila, ga je poljub zaskelel. In potem so vsi pozaspali. Panče pa se je premetaval na ležišču in ni zatisnil očesa. Drugič bi se zagledal v strop in bi videl tam bele drobne konjičke, kako vozijo majhne voze, kako poskakujejo in se igrajo. Videl bi pisana polja in zlate ptice. Ali pa majhno vodo, ki žubori v jarku. Ob njej bi si delal mlin, ki bi se sukal tako hitro, tako hitro ... Ali pa bi se v stropu prikazala mnogo, mnogo solne, ki bi se tepla med sabo in se naposled združila v eno samo veliko solnce. Tisto veliko solnce bi vzdignilo strop in vzelo vso kočo v višave in bi plulo z njo vedno više in vedno dalje.

Nocoj pa je bil pod stropom črni mož, hudi mož. Če se je ozrl Janče vanj, je izbuljil črni mož jezne, žgoče oči. In ko se je skril pred njim in se odel čez glavo, je stopil hudi mož s stropa na tla in se plazil k ležišču. Težak in počasen mu je bil korak in votlo so donele njegove stopinje.

Janče je vstal in zbudil mater.

“Mati, črni mož je tu!”

Mati se je čudila.

“Kakšen črni mož, kje je črni mož?”

Vzdignila se je na postelji in poslušala. Tedaj je od zunaj zaropotalo. Udarilo je ob stene, potrkalo na okno.

Začul se je bedačkov glas.

“U—u—u!”

Pogrešil je svojega Jezuščka in se vrnil. Morda je legel k počitku kam na parno in je pred spanjem hotel sanjariti in se igrati z Jezuščkom. Preiskal je svojo suknjo in je zajokal, ko ga ni našel. Zdirjal je na plan; morda je na poti do koče zašel, blodil okoli, padel in se ranil. Zakaj po licu je bil krvav, ko je mati pristopila s svečo k oknu. Sklepal je roke in prosil, obupno tulil.

“U—u—u! Boga ... Boga ...”

Zbudila sta se Jože in Micika in materi vse povedala.

“Saj smo ga vrnili Jezuščka!” je rekel Jože.

“Vrnili smo Tini Jezuščka in s seboj ga je odnesel, ko je odšel od nas,” je dejala Micika.

“Jezuščka dali ...” je jecljal Janče.

Toda povešal je oči in mati ga je vzela v naročje.

“Kje je Jezušček?”

Prijel se je matere okrog vratu in zaihtel:

“Jezušček zunaj ... Tina izgubil Jezuščka ... Jezušček pod vrbo ... Jaz hotel Jezuščka ...”

“Bog se vas usmili!” je dejala mati, ko je vse razumela. A bedačku so dopovedali z znamenji, da ni v koči Jezuščka, da ga je izgubil in da leži Jezušček v polju pod vrbo. Potolažil se je bedaček, prijazno pokimal in odkolovratil na plan.

In zopet so vsi zaspali in tudi Janče se je umiril. Nič več ga ni strašil v stropu črni mož. Zdaj so plule tam pisane ladje, gori, doli pisane ladje z rdečo rožo po sredi. In ko se je naveličal Janče pisanih ladij, se je pokazal v oknu bedačkov Jezušček. Velika svetloba je bila ž njim in je pregnala temo iz kotov in napolnila kočo s tihim sijajem.


Pater Sebastijan

uredi

Iz morja se je dvignil mesce in pogledal skozi visoko gotsko okno dubrovniškega samostana v prostrano meniško jedilnico, kjer sva sedela s patrom Sebastijanom pri večerji. Tuintam me je vprašal, odkod in kam, a drugače sva molčala. Nezaupni njegovi pogledi so često švignili po meni in če so se slučajno srečali z mojimi, sem bil v zadregi in se na tihem jezil.

Odvečerjava. On natoči kozarca, prižge si cigareto in tudi meni ponudi. Potem se nasloni nazaj na stol, objame z rokami trebuh in me pogleda.

“Torej dijak — popotnik! Lepo! Izvrstno! Dobro za mladega človeka, da nekaj poskusi in da zajme ta ali oni nauk iz življenja samega za življenje. Pijte!”

Govoril je počasi, mirno. Oči so se mu svetile, ko je dvignil čašo in nazdravil potnikom.

Bil je starec, prisodil sem mu jih šestdeset. Njegova krepka postava je bila podobna hrastu, ki izpostavljen neštetim viharjem stoji in vztraja. Spokorna frančiškanska kuta mu je segala do peta. Prepasan je bil z belo vrvico, za katero je visel velik molek z debelimi jagodami. Lice mu je bilo razorano in v brazde je bila posejana žalost. Siva brada je padala po prsih dokaj razmršena. Pod visokim čelom, še čedno pokritim s snegom belih las, so se bliskale črne, vlažne oči, včasi tako čudno ...

Nežen veter je prinesel tiho pesem morskih valov. Pater se je ozrl na okno:

“Lepa noč je zunaj!”

Praznila sva čašo za čašo močnega južnega vina. Okoli najinih glav so kot pijani plesali balončki dima. Nikotin in vinski duhovi so naju omajali. Pater Sebastijan je govoril mnogo, čisto prostodušno in bila sva prijatelja. Kakor pri spovedi sem mu razodel svoje križe in težave, tudi nisem zamolčal, da uživam v sanjah svoje mladosti veliko lepega.”

Pater Sebastijan se je nasmehnil.

“Ej, mladost, mladost, je zaklical, jaz jo poznam. Skače po trnju in misli, da skače po zelenih livadah, pije strup in misli, da pije nektar. Sanja in zida na oblakih palače z zlatimi okni in biseri posute — sanja, sanja in ne ve, da so te sanje nevarne. Mladost ne razume življenja, zato se prepira ž njim. Življenje pa je močnejše in mlad človek zabrede v obup in temo. Da bi se dvignil, je preslab in to — to so vaše sanje!”

Pomoičal je za hip in potem modroval :

“Srečen je samo tisti, ki ostane trezen. V treznosti je sreča. Razum mora gospodovati nad srcem. To je pribito. Srce hrepeni po sreči, a poti do nje ne ve. Razum ga mora voditi. Morda se kdaj sami prepričate, da človeška sreča ni v uživanju, ampak v treznem spoznavanju!”

Trčila sva. Izpraznil je čašo hlastno do dna in si vil drugo cigareto.

“Kako modrujem! Sam pa nisem takšen. Nič ne oviram spominov, ki prihajajo s sanjami v samotno mojo celico. In miru ni nikjer. V duhu ga iščem po širnem svetu, vem, da zaman, ker on se ne vrne več. Nemara ga najdem v grobu, a kdo mi more to povedati?”

Zadnje besede je izgovoril z žalostnim glasom. Zamišljeno je pogledal v strop in nadaljeval:

“Pred mnogimi leti v sanjavi mladosti sva živela v Gružu z bratom — pokojnim bratom Ivanom. Ob morskem bregu sva imela svoj skromni zidani dom in velik ribarski čoln, edino, kar je nama zapustil oče.

Bila sva mirna in zadovoljna ribiča. Tudi sva prevažala po morju na drugo stran Reke.

Ljubila sva drug drugega presrčno, bolj kakor morje.

Mnogokrat sva veslala pod večer med njegovimi valovi. Nič se nisva dolgočasila. Jaz sem veslal, Ivan pa je igral na tamburico in pel! Da veste, kako je igral in pel! Ganil me je vselej globoko in če bi mi bil rekel v takem trenutku, naj skočim v morje, ubogal bi ga bil. Neko čisto novo hrepenenje je zbudil v meni, po nečem, za kar bi bil dal svoje življenje. Jaz sem mu bil hvaležen in sem ga ljubil.

Ko sva so vračala, se je naslonil na čoln in gledal v morje, kjer so se zrcalile nebeške zvezde.

Zjutraj vsakega dne pa sva prodajala ribe na trgu v Dubrovniku.

A stopila je med naju usoda in neusmiljeno raztrgala to zadovoljno življenje.

Sedela sva neko nedeljo na peščenem morskem bregu in lovila ribe, se šalila in smejala.

“Hej, dečki, prevozite!”

Vstaneva in hitiva k čolnu. Čakala je družba izletnikov. Bil je gospod svetnik iz Dubrovnika s svojimi prijatelji, soprogo in osemnajstletno Anko, hčerko edinico.

Vesla so se zabliskala v solncu in zdrčali smo čez morsko gladino. Prijatelji so se šalili, gospod svetnik se je smejal, gospa si je brisala potilo čelo, Anka je strmela v morje. Po ramenih so ji padali krasni plavi lasje, silili ji poredno na čelo doli do sanjavih modrih oči. Oj, te oči! Niti morje naokoli, niti jasno nebo nad nami ni bilo tako lepo kot te oči. S svojo nežno roko je brodila po morju in metala ribam drobtine. Če se je ozrla vame, mi je postalo vroče in na tihem sem jo imel neizmerno rad.

Ivan je razburjen dvigal vesla. Od čela mu je lilo. Gledal je strastno, žalostno in divje obenem.

Čoln je trčil ob drugi breg. Gospod sodnik je plačal prevoznino — in odšli so vsi ...

Ivan je strmel oprt na veslo za njimi, in ko so izginili za ovinkom, je legel v čoln in molčal.

Veslal sem sam. Močno, neizmerno težko mi je bilo. Najrajši bi bil zagnal vesla v morje in potem samega sebe.

In zakaj? Odkod so prišle tiste misli? Nikoli še ni bilo okrog mene tako prazno, tako zapuščeno. Vedno sem nečesa čakal in zdelo se mi je, da mora vsak hip priti nekaj lepega in da mi bo potem lepše, veselejše ...

Med tem sem doplovil h kraju, usidral in privezal čoln, stopil k bratu in mu rekel: “Kaj delaš, Ivan?”

Dvignil se je in sedel na rob čolna. Pogledal me je žalostno in odgovoril: “Nič, čisto nič!”

Iz njegovih besed, po njegovih očeh sem spoznal, da je tudi njemu težko, ako ne še težje.

Polagoma je nastala noč. In tisto noč se mi je zdelo prvikrat, da gleda mesec žalostno naravnost na naju, da migljajo zvezde in mežikajo nama, kakor da nama hočejo povedati nekaj tajno lepega, da šumi morje neizmerno skladno, da šepetajo nedolžni vali čisto tujo pesem, ki bi se ne dala zaigrati na Ivanovi tamburici. In gledal sem daleč tja, kjer se dotika nebo velikega morja, in zdelo se mi je, da vidim tam smehljajoč obrazek — Ankin. In tisto noč se me je prvikrat oklenil Ivan in se jokal ...

Peter Sebastijan je vzdihnil in me pogledal naravnost v oči. Zabolel me je ta pogled v dušo. Bil je velik in vlažen pogled ter je preplašil moje sanje o lepi Anici.

Mineval je dan za dnevom. To so bili dnevi trpljenja, dnevi vzdihov in nad. Jaz sem bil kot mrtev, Ivan pa se je klatil molče okrog. Izostajal je dalje časa. Enkrat sem ga šel iskat, v skrbeh za njega, in sem ga našel na pragu sodnikove hiše. Glavo je podpiral z rokami in čakal ?

Oba sva izgubila blaženi mir, izgubila tiho zadovoljnost in iskala po različnih potih zam?. Tako dalje ni moglo, ni smelo biti več.

In prišla je tista strašna noč?, da bi ne bila nikdar!

Z bratom sva sedela na pesku pred hišo. Da bi vsaj za malo časa pozabil svoj nemir, poprosim Ivana, da bi zaigral nekaj na tamburici. Ivan me uboga in jo prinese iz koče, sede k meni in začne igrati. Tihi, ubrani glasovi so tožno in nežno prodirali v mojo dušo in ko je začel Ivan peti v čistem, zvenečem glasu, sem legel vznak in gledal v temnično oblačno nebo.

Ivan je pel.


Ljubim tvoje globočine
in šumljanje tvojih valčkov,
ljubim tvoje zlate ribe,
čarno morje, čarno morje

Ljubim tudi lepo Anko,
bolj jo ljubim kakor tebe,
lepša je ko tvoji valčki,
čarno morje, čarno morje

Morda se ne boš jezilo,
da jo ljubim bolj kot tebe,
a tako mi srce pravi,
čarno morje, čarno morje.

Izprva je pel tiho, boječe. Z visokim glasom je ponavljal: Čarno morje, čarno morje ... In morje, kakor da ga je razumelo, je sililo k nama in postajalo viharno.

Ivan je utihnil in položil tamburico na stran.

Nekaj trenutkov sva se vdajala vsak svojim mislim.

Tedaj je od brega zakričal debel glas:

“Hej, hejo dečki!”

Oba planeva k čolnu. Kdo neki je tako pozno?

“Prepeljite naju na drugo stran!” je zapovedal mlad častnik in poleg njega je stala zagrnjena deklica.

Ivan izvleče sidro, onadva posedeta in čoln zdrči v viharno morje.

Okrog je bila temna noč, nebo je bilo zastrto z oblaki. V Duhovniku je bila stolpna ura in jaz sem naštel deset udarcev.

Ko smo bili nekako enako oddaljeni od obeh bregov, si odgrne deklica obraz. Častnik jo privije k sebi in jo poljubi.

“Anka!” zakriči Ivan, zažene vesla v morje in skoči k njej.

“Stoj! Kaj je to!” zavpije častnik. In v tistem hipu izvleče samokres. Anka ga prime za roko, toda bilo je že prepozno. Strel je počil v noč in namesto, da je pogodil Ivana, je zadel Anko, ki je padla s krikom v čoln.

Nekaj hipov smo bili kakor okameneli.

“Kaj ste storili?” zakriči Ivan in plane z nožem nad častnika.

In zopet je zagrmelo iz samokresa in Ivan je omahnil na dno čolna k mrtvi Anki.

Nepopisna žalost, gnev in jeza me zgrabi. Ko zver skočim na častnika, davim ga za vrat, on se me oklene železno krog pasu in oba padeva v morje. Valjala sva se sem in tje med valovi in slednjič se mi je posrečilo, da sem se otresel nasprotnika in z zadnjimi močmi priplaval do brega.

Premočen do kože, razburjen in utrujen sem bežal v temno noč. Noge so mi krvavele, lice mi je gorelo. Med oblaki se je valil votlo grom, ob strani je kipelo viharno morje. In jaz sem bežal, bežal, kam? Sam nisem vedel. Samo spominjam se še, da sem takrat nekam padel in obležal in da se je razlila po mojih udih rajska mehkoba.

Ko sem se prebudil, je solnce vzhajalo. Ozrl sem se po morju. Smehljalo se je nedolžno in bilo mirno, ko da se ponoči ni zgodilo ničesar. Čolna ni bilo nikjer. Mislil sem na preteklo noč, sedel na peščena tla in jokal, da bi se me bilo usmililo trdo kamenje. Da, da, dragi, bilo je se za kaj jokati ...

Potem sem se podal v Dubrovnik. Po vsem mestu so govorili o utopljenem častniku, ki so ga videli sinoči s sodnikovo Anko, ko je šel, da se prepelje čez Rijeko. Sodnik je dal stvar preiskati. Poslani ribiči pa so našli samo razbiti čoln, o truplih ni bilo sledu. Poklicali so mene in jaz sem jim povedal, da nas je nagli vihar zagnal na odprto morje, da se je čoln prevrnil in da sem se rešil s plavanjem. Vsega nisem povedal! Čemu neki?

Kmalu nato sem potrkal na samostanska vrata. In tu so me odgojili, da služim stvarniku, me naučili marsikaj, samo tega ne, kako se dobi nazaj izgubljeni srčni mir ...

Včasi stojim pozno v noči pri odprtem oknu svoje celice. Morje šumi in buči in meni se zdi, da slišim med tulečimi vetrovi ječanje bratovo. Podoba sanjavo lepe Anice priplaka k meni.”

Pater Sebastijan je umolknil. Mesec je splaval više in njegov sijaj je medlel ob visokem gotskem oknu. Od morja se je zibala skrivnostna pesem nemirnega valovja ...


Hedone

uredi

... Čujte me, čujte! Zgodilo se je tudi meni, resnično, resnično, tudi moje življenje ima svoj romantični intermezzo. Ha, ha, Jaz? Kdo in kaj, kako ti je ime? Ne povprašujte! Mislite si, nekdo med tisoči in tisoči ga je doživel. In se je zamislil, ko ga je doživel. Povem le še, da mi življenje ni prineslo ne velikih razočaranj, ne mladostnih prevar in da me z boleznijo še ni udaril veliki Bog. Kot tisoči drugih sem živel tudi jaz v malenkostnih in skritih borbah za vsakdanji kruh in kot tisoči drugih bom poginil tuna di jaz, v pozabljenju utonil za vedno. Življenje nas majhnih, skritih ljudi je kakor življenje črva, ki rije in rije pod zemljo, pa je nenadoma ugledal beli dan. Gleda in se čudi, pa hitro zleze nazaj, ker se mu zdi, da je v temi najbolj na varnem. Tudi nam majhnim in skritim so solnčni žarki, kakor da bi nas bil obiskal sam Gospod. Mrmramo in godemo, našega jecljanja pa ne razume nihče, dokler strahoma ne utihnemo in ne zdrevenimo. In vendar! Na zunaj mrtev les, na znotraj gorečega žar. Na zunaj pustoš in dolgočasje, na znotraj solnčna krajina, življenje sanj in tihega penenja. Moj vrt je zelenel in v njem je kraljevala žlahtna roža.

Oj, oj, ta žlahtna roža, prelepa deklica. Pa je za tonilo solnce, zamrznil je vrt, mrazovi so zamorili pisano cvetje. Umrla je tudi tista žlahtna roža, hudič je bil stopil na njo in jo je pohodil.

Pozdravljen hudič, ki si pohodil mojo žlahtno rožo!

Bilo je v času, ko se je moje lačno študentovanje nagibalo h koncu. Moji upniki in takozvani dobrotniki so me že pisano gledali in mi svetovali to in ono. Jaz pa sem bil takrat mrtev za vse. Ničesar me ni zanimalo; ne knjige, ne politika, ne tiste veličastne revolucije, ki so se vršile po svetu. Malomaren sem bil celo za naravo in ženske v tistih vročih avgustovih dneh.

Bil sem doma na pri očetu. Imeli smo premoženja pa toliko, da ni bilo stradanja. Moj oče je bil zelo čuden mož. Navadno je molčal po vse dneve, postajal po delu pred hišo in se oziral v nebo. Odgovarjal je z da in ne, le redko se je razgovoril v pogovor. Bil je pobožen in bogaboječ mož in vse verske dolžnosti je opravljal s pravo krščansko resnobo. Vsak večer se je nagnil nad mizo, položil glavo med dlani, prešteval jagode na molku in začel s pojočim, žalostim glasom: “Verujem v Boga Očeta, vaegamogočnega stvarnika nebes in zemlje.” O, da ste slišali, neverniki! Da ste slišali tiste dolge in iskrene molitve! Verovali bi bili v Boga in vse, kar naša mati cerkev verovati zapoveduje. V mehkih trenotkih sem se navdušil tudi jaz in sem zavidal očeta zavoljo njegove trdne vere in sreče, ki jo je našel v molitvi.

Drugače pa se nisva razumela. Bil sem takrat širok ateist in mu nisem prav nič skrival, da nimam njegove vere. Lep in večen boj med očetom in sinom; vseeno, ali v imenu junaštva ali premoženja, v imenu vere ali nazorov. Midva sva ga bojevala kruto, oče žilav in dosleden, jaz viharen in ognjen. Vsaka nedelja je bil črn dan, ki se je začenjal s prepirom in neumnim besedičenjem, končal pa z mučnim molkom. Včasi sem ga skušal mirno in odkrito uveriti, da pač ni mogoče, da bi se njemu na ljubo hlinil in pretvarjal, toda oče mi je odgovarjal rezko in odločno: “Jaz bom dajal račun od svoje hiše, dokler si pod mojo streho, moraš biti tak, kakor jaz hočem in vem.” Žugal mi je, da me napodi in ko je to ponavljal, sem pobral nekega večera vse svoje reči in hotel oditi. Težko mi je bilo pri srcu, ker nisem vedel pod solncem, kam bi šel. Zaihtel sem na pragu. Tedaj je prihitel iz hiše moj oče, vzel mi je kovčeg iz rok in zamrmral: “Ne hodi nikamor, ne podimo te. Saj ...” Premolknil je in mi položil roko na rame. Drugo jutro me je ustavil pred hišo in mi ponudil denarja, ne da bi me pogledal: “Tu-le imaš! ...” Obrnil sem se in odšel. Mešano čuvstvo gneva, zadrege in usmiljenja je vstajalo v mojem srcu. Umaknil sem se v gozd in dolgo taval in hudo mi je bilo.

Take malenkosti so me utrudile in me storile malomarnega. Živel sem mirno, na slepo in se nisem razburjal. V tistih vročih dneh nisem mislil in delal menda ničesar, kar bi bilo spomina vredno. Preganjal sem po dvorišču kokoši, metal za močkom kamenje, se kopal v domačem potoku in ležal cele ure na vročem pesku. Včasih me je nagnala sitna vest h knjigam, toda zavrgel sem jih navadno brez prida in poslal vse skupaj k vragu. Če sem pomislil, kaj pač utegne biti z menoj, si nisem dolgo razbijal glave; poslal sem tudi svojo prihodnjost k vragu. In ko sem se naveličal takega pošiljanja, sem sklenil, da pojdem nekam po svetu, kamorkoli. Saj moje življenje vendar nikomur ne bo koristilo, nihče ga ne potrebuje. Ako pa najdem norca, ki bi se zanimal za mene, mu nagajivo pokažem svoje spoštovanje, služiti pa nikomur ne maram, niti z eno mislijo ne.

Vse se mi je zdelo tako enostavno, dolgočasno in neumno. Vsi ljudje so bili za mene bedaki. Spominjam se človeka, ki se je uatavil pri nas in hotel vode. Bil je profesor, ki je proučeval fauno in floro naših pokrajin. Seveda, govorili smo. Govoril je o fauni in flori ... Bože moj, kako se more človek navdušiti za fauno in floro ... Pa je preskočil na barve in segel nazaj h Goetheju in Shopenhauerju. Tako me je utrudil in ujezil, tako ljuto je krilil z rokama in poskakoval krog mene, da sem se hladno poslovil. Odšel je začuden in s hitrimi koraki — fauna in flora ...

In ko je nekaj dni pozneje jadral čez polje naš domači kaplan, črn in nervozen kakor satan sem se skril v hlev med krave in težko dihal. Gnusili so se mi taki učeni ljudje, ogibal sem se jih in sem še najrajši govoril s kmeti. Kmetje so najdostojnejši ljudje na svetu. Prijazni so, uljudni; kadar je treba, udarijo, kadar je treba, molijo. Vedno imajo za tebe lepo besedo, prijazen nasmeh, dasi te na tihem psujejo in imajo neomajno sodbo o tebi. Pa to me ni nič motilo. Govoril sem ž njimi veliko, popivali smo skupaj po vaških krčmah.

Kakšna slast sedeti pod nizkim stropom, srkati sladko vince, poslušati pogovore dobrih ljudi in povedati svoje mnenje, kadar te vprašajo! Vse teče gladko, neprisiljeno. Presedel in prebedel sem mnogo lepih ur po vaških krčmah kot svoje dni izgnanec Machiavelli.

Toda tudi krčme sem se naveličal. Pristudila se mi je, dolgočasila me je in mala okolnost me je popolnoma odvrnila. Oče me je namreč opomnil zavoljo mlade krčmarice, češ, da se širijo po vasi čudne govorice o meni. Jedra in zdrava je bila naša krčmarica, zabavna tudi, lepa pa ne. Še na misel mi ni prišlo, da bi se bil dotaknil njenih polnih rok, da bi jo bil božal in miloval in ponujal očetovstvo njenemu bodočemu zarodu. Ah, takrat smo imeli še nazore!

Doma se je zgodilo nekaj nenavadnega, kar mi je dalo mnogo opravila. Sestra je bila nasadila kokljo. Petnajst jajc je položila na slamo v rešeto in vse skupaj postavila pod streho. Koklja je bila voljna in je pridno sedela, jaz pa sem jo hranil in napajal. Njene motne, strogo resne oči so me priklenile na tram kraj rešeta in cele ure sem posedal poleg nje, jo božal in se pogovarjal ž njo, ona pa je godrnjala z neprijetnim kurjim glasom.

Sestra me je opozarjala, jaz nisem ubogal in nazadnje je koklja gnezdo zapustila in se ni več vrnila. Vsa prizadevanja, da bi jo spravil nazaj, so bila zaman. Koklja ni hotela in še pametna je postala ter ni več kokala.

Sestra me je oštela, jaz pa sem previdno molčal. Prinesla je velik lonec, dala vanj mehkega perja in po vrsti zakopala težka jajca. Žugala mi je in me podila, ker sem tudi pri loncu posedal in poslušal, kdaj bo začivkalo. Peti, šesti dan pa sem oznanil sestri veselo rojstvo. Izvalilo se jih je pet in majhni so bili in rumeni kakor žganci in komaj so stali na šibkih nožicah.

Kam z nebogljenci? In tedaj je zasijala v moji glavi velika misel. Priskrbel sem si žganja, ujel domačega petelina in ga zalil z opojno pijačo. Zletel mi je iz rok, divje kukurikal, se opotekal in zaspal pod jablano. In ko je trdno spal pijani poglavar, sem previdno zložil piščance pod njegova krila; zarili so se v perje in spali pri svojem očetu. Dolgo je počival, in ko se je postavil zopet na noge, se je s čudom čudil, kokodakal, se kregal in ogledoval svoj zarod zdaj z enim, zdaj z drugim očesom. Nazadnje se je vdal, zakaj mislil je, da jih je sam izvalil. In jih je vodil in šli so za njim, ko je brskal za hrano. Prava koklja pa je trenila s hudobnim očesom in šla bahato mimo njih.

Toda tudi kokoši sem se naveličal. Prijela me je grenka nevolja. Vedel sem se otresujoče, govoril in menda tudi gledal kot anarhist. Zakaj oče me je ulovil nekega večera.

“Kaj postopaš okrog kot klavern pes,” je dejal. “Si bolan?”

“Dolgčas mi je!” sem odgovoril, ne da bi spoštoval njegovo skrb za mene.

“Vidiš, to je zaradi tega, ker nimaš vere. Če bi veroval in se priporočal Devici Mariji, bi bil vesel in ne bi gledal tako zaspano in naveličano. Jutri je praznik ...”

“Kakšen praznik?”

“Praznik Marije, ki je strla hudobi glavo!”

“Marija, Marija,” sem godrnjal. “A če bi hudoba bila strla Mariji glavo, bi jutri obhajali praznik hudobe ... Hudobe, ki je strla Mariji glavo!”

Povedal sem preveč in takoj obžaloval, da sem bil tako nepreviden. Zakaj učinek je bil grozen. Kakor da bi ga bil zabodel z nožem, je oče naglo vstal in me premeril z jeznimi, žarečimi očmi. V resnici, njegova duša, njegovo čisto in pošteno življenje, njegova skalnata vera, ves junaški krepki mož je bil v njegovih očeh. Nagnil se je k meni in povzdignil preteče roko.

“Tako!” je zaklical, pljunil pred mene in me ostavil samega.

“Kaj me briga!” sem se otresel in se napotil v lepo noč brez obžalovanja.

Moja malomarnost je dosegla vrhunec, ko sem sklenil, da se ne zmenim za ničesar več, da z nikomer ne govorim, da živim kot drevo, ki mu zadostuje gorko solnce in rosa z neba. Sprva se mi je zdelo, da je treba vse obsojati in vse prezirati brez pomišljanja in utemeljevanja. Le tako se lahko odkrižam dolgih premišljevanj in ostanem v duševnem ravnovesju. Bal sem se sitnih vznemerjanj duševne gladine in žalosti sem se ogibal kakor nagle plohe. Kadar mi je postajalo tesno, sem si izmislil kakršnokoli razvedrilo. Počenjal sem pri tem neumne in smešne reči. Ležeš na postelji sem metal noge do stropa in se postavljal na glavo. Ali pa sem se gledal v ogledalo in samemu sebi kazal jezik. Ste se že gledali v zrcalu? Ne tako zaradi zunanjosti, temveč tako dolgo, dolgo, sebe samega iz oči v oči ... O groza! Pa je delil Turgenijev ljudi na Hamlete in Don Quijote! In je pozabil na take, ki niso ne Hamleti ne Don Quijoti in tudi ne norci!

A včasi me je dohitela temna slutnja, katere se nisem mogel ubraniti. Zdelo se mi je, da bi na glas zajokal, ako bi me kdo po imenu klical in bi njegov glas bil iskren in mil in ljubeče očitajoč.

Da bi šel za njim, kamorkoli bi veleval.

Kaj bi vendar počel?

Stal sem pred hišo, bos in razoglav, neumit in nepočesan, kakor sem bil prilezel iz svojega gnezda na senu. Gledal sem po zelenem travniku in nisem mogel premakniti pogleda, tako je godila temnoživa zelen mojim očem. Nežna, že pokošena trata je sušila roso na solncu, lahen jutranji veter se jo je dotaknil sunkoma in zbežal daleč do gozdov kakor dober sel. Tam na njivi je razkapal moj oče zemljo, njegovi beli rokavi, zavihani do laktov, so se bleščali na solncu. Kadar je vzdignil motiko, se je zasvetilo ostro železo, nekaj srebrnil žarkov je sedalo nanj in zopet izginjalo, ko se je zagrebla v zemljo svetla kovina. Opazoval sem to igro solnčnih žarkov in zeval kakor delfin.

“Ali je vaš sin doma?” zaslišim naenkrat od njive.

Čokat možiček je pristopil k očetu in si brisal znojno lice.

“Doma je, doma, lenobo pase,” je odgovoril moj oče in pokazal na mene.

Možiček je bil naš poštni sel in mi je prinesel pismo. Pisala mi je prijateljica in me vabila, da bi se udeležil prihodnjo nedeljo veselice. Pisala je, da pridejo z njo same lepe in zanimive device.

Kaj bi jaz na veselici? Poslušal tam petje, se dolgočasih ob igri diletantov, se napil in prišel domov siten in praznih žepov! Ne, kaj bi jaz na veselici? Ne pojdem, gotovo ne!

Vendar, to pismo me je poživilo in spravilo moje misli v novi tir. Mislil sem na device, lepe in zanimive, kakor je stalo v pismu. Vse dni do nedelje sem prebil v radostnem pričakovanju. Bil sem viharno vesel in govoril z vsakim, kdor me je hotel poslušati. Sestri sem pravil, dobro vem, o suženjstvu Izraelcev, popisoval ji bedo in trpljenje tega naroda živo in s čuvstvom, da so ji pritekle solze iz oči. Kamorkoli je šla, sem hodil za njo in ji pripovedoval o starih Grkih, o Troji, o junaku Eneji, o nesrečni kraljici Didoni. Živo sem ji opisal blodnje Odisejeve, njegovo srečanje s prelepo devico Navzikajo in končno svidenje s prezvesto Penelopo. Orisal sem sestri sive homerske čase, vojne in bitke narodov, dejanja in nehanja zgodovinskih herojev, vse trpljenje človeštva, ki stremi za resnico in svobodo, pa ima v tem gigantskem boju razen nekaj malo razuma le še dvoje slabih oči, dvoje slabih rok — vse to sem pripovedoval sestri, govoril pa za sebe in čutil, kako kopni v meni ves namišljeni prazni mir, in gineva samemu sebi hlinjena malomarnost.

Tudi očetu sem se približal in začel ž njim dolge razgovore. O zemlji, o solncu in zvezdah sva govorila sede zvečer pred hišo, ko je padal na severni nebesni strani veliki voz, urni delfin na vzhodu bežal skoro vidno mimo drugih zvezd, a sijajna zvezda večernica dvigala se vedno više. Bilo je v soboto zvečer, že vse napol praznično, in oče je bil zelo živahen. Tolmačil sem mu moderne hipoteze o gmoti in mu skušal razjasniti z lahkimi prispodobami postanek sveta, kar meni samemu ni bilo jasno.

Toda oče me je ustavil in vprašal naravnost:

“Veruješ v Boga, ali ne veruješ?”

“Verujem,” sem odvrnil, “toda jaz nosim svojega Boga v srcu in ga na tihem molim in častim. In moj Bog ni kakor vaš, moj Bog je večji, mogočnejši in meni bližji nego vaš Bog, ki se ga samo bojite. Saj veste, sem govoril zaupno, da nisem hudoben človek ...”

Čutil sem, da ne govorim prav in da tisto, kar v srcu nosim, označujem premedlo in preboječe.

Oče me je zaskočil.

“Zakaj torej ne hodiš v cerkev? Že dolgo let te nisem videl, da bi bil pokleknil k molitvi. Poskusi enkrat, izmoli oče nas, srce si olajšaš!”

Gledala sva si iz oči v oči in jaz sem jih prvi pobesil. Jaz, človek misli in kulturnih razpoloženj, v svoji naobrazbi daleč pred njim, jaz ateist sem povesil oči zaradi vprašanja, ki bi ga bil drugače zastopal z besom divjega jakobinca! Kako mogočna, kako vzvišena je vera naših ljudi in v svojih globinah kako sveta! Kaj bi dal za tako močno vero?

Omahoval sem pod težo njegovih besed in se raztaplal ob njegovi topli enostavni zgovornosti. Spominjal me je naukov rajne matere in mi slikal srečo, ki jo najdem, ako se spokorim pred njegovim Bogom ... Brez dvoma bi se mu bil uklonil tisti večer in popustil zavoljo čuvstva, dokler je govoril iz njega pošteni, pravi mož. A ko je začel govoriti katolik in mi razkladal priučene abotnosti organizirane cerkve, me je vrglo nazaj in pred hipi veliko čuvstvo mi je postalo zoprno. Sramoval sem se pred seboj in se zaničeval.

“K spovedi pojdi in obhajilu, če ga boš vreden, pa te minejo vse take brezverske muhe!” je končal moj oče in se ozrl po nebu.

Vstal sem brez besed in zlezel na svisli.

Zaspal sem v svojem tihem hrepenenju, ki je šlo z menoj v nemirne sanje. Videl sem neizmerno obzorje in tajistveni somrak od zemlje do neba. In zopet na sredi planjave velik ogenj, v bogatih plamenih grmado do neba žarečih ognjenih jezikov. A od neba je prihajal oblak, črn in gost, in je pritiskal na ogenj, ga dušil in pritlačil. Toda ogenj se je zopet dvignil in buhtel v krvavih plamenih. Vedno bliže me je nosilo hrepenenje. Že sem bil pokleknil pred žarečim robom, povzdignil roke in molil ta goreči ogenj in žrtvoval borbi svetlobe s temo svojo srčno kri. Zajeli so me sikajoči plameni, zagrnili me vsega in me nosili više na grmado, odkoder sem gledal k nebu, k nebu. Ni bilo več temnega oblaka, zvezde so ljubko migljale.

Zbudil sem se. Videl sem nad razdeljeno streho nebesni svod, drhteč v nočni tišini. Proti zapadu je mirno plula polna luna kot skrbna ženska, ki kleči na platnu in upleta bele rože, bele zvezde po temnosinjem nebu. Zabolelo me je srce, ko sem jo zagledal, in po vsem životu se mi je razlila bujna jeklena sladkost. To je bila kri, ki vpije po ljubezni, kadar se nenadoma prebudimo in slišimo skrivnostno snovanje prirode.

S smehom solnčnih žarkov me je pozdravilo slavno nedeljsko jutro. Doli po dvorišču se je kregal oče, sam, po svoji stari navadi. Tako je delal vsako jutro, pregledujoč vsako stvar in oštevajoč bogve koga. Ko je utihnil, sem vedel, da se je odpravil v cerkev, in sem zlezel na plan.

Solnce je stalo že visoko in nebo je bilo jasno kot ribje oko, kakor bi rekli stari pisatelji. Jutro je bilo veselo, prešerno žgoljenje škrjancev je donelo z višav. Gledal sem kričave vrabce, ki so se ženili po gostem drevju. Prsi so se mi širile skrivne radosti. Spomnil sem se, da sem mlad in svoboden, zdrav in živ, kot one ptice na drevju. Zaklical sem v polje na vse grlo in odhitel v kočo.

Bil sem sam doma, vsi odšli v cerkev. Na kuhinjskem pragu je sedela mačka in nezaupno mijavkala, zakaj vse dni sem ji bil nespravljivi sovražnik. Danes pa sem jo prijazno povabil in ji nalil mleka. Oprezno je nastavila gobček, a ko sem jo pogladil, je dostojno srebala brez vsake bojazni. Jaz pa sem si v šali dejal, da se mora človek pomiriti z mačko, kadar se odpravlja med ženske.

In potem sem se oblačil. Oblačil sem se ničemurno, se česal in česal in si postavil klobuček na glavo pred zrcalom. Umil sem si roke še enkrat, poiskal palico in izstopil. Na pragu sem vse pregledal, zaklenil vrata, položil ključ pa skrivno mesto in ...

Šel sem po beli stezi med travniki s premišljeno lahkoto kakor pariški gizdalin. Solnce se je smejalo, nebo je bilo čisto in tako dalje ... in tako dalje ...

Bil je prostor ograjen, z jelševjem in smrečjem zastavljen. Ob ograjah so stali šotori in nudili vina, jestvin, cvetja in drugih veseličnih reči. Ljudi je bilo živahno torišče, vse se je gnetlo križem. Ob hitro pripravljenih mizah so posedali lačni in žejni, bolj živi in vztrajni so tekali okrog in se pozdravljali, stiskali si roke, se smejali in bili široke, praznične volje. Device so v lahnih oblekah žarele na solncu ko zrele breskve, prejemale poklone, čebrljale in kramljale z znanci. Odnekod je prihajala poskočna koračnica in debeli bas se je razlegal, ravnodušno godrnjaje.

Ko sem se pomešal med ljudi, je zbežalo veselje od mene in moje navdušenje je padlo popolnoma. Temna praznina je nastala v mojem srcu in gnus do vsega se me je polotil. Začutil sem, da ne spadam med te ljudi in da sem priletel sem kot nora vešča, ki je zagledala luč. Odpravil sem se in šel počasi mimo gruče žensk, ne da bi jih pogledal.

“Lepo, lepo!” me je nagovorila prijateljica, ki mi je bila pisala.

Okrenil sem se nerodno in molčal.

“Ste vendar prišli, pa sami?” je nadaljevala pojoče in me motrila z nebeško modrimi očmi. — “Pojdite z menoj, mi se imamo imenitno, smo v večji družbi. Tam le!”

Pokazala je nekam in me potegnila s sabo. Stopal sem za njo in nerodno kot medved. V gneči mi je podala roko, belo in polno in vročo, da sem se je slastno okrenil. Moji pogledi so blodili po njenem vitkem pasu; pleča je imela obilna, vrat pa bel in mogočen kot stolp Davidov iz Samsonove visoke pesmi. V meni je vrela kri. In vendar me je nadvladala sadistična misel. Kako bi švignila kri iz tega belega vratu ako bi se zarilo vanj ostro železo. Prestrašil sem se te misli in sem ji hotel priti do dna. A že nisem imel več časa, kajti mrk in mračen sem opazil, da stojim pred večjo družbo.

Predstavili smo se, si podali roke, sedli in dobili vina. Bilo je nekaj študentov in nekaj deklet, moja prijateljica Jelka po imenu, mi je sedela na levi, meni nasproti tudi nekaj ženskega, toda nisem si jih upal pogledati. Dušila me je tesnoba v grlu, čelo se mi je oblačilo, in da skrijem svojo slabo voljo, sem začel piti. Pil sem hitro in vino me je razvedrilo. Postal sem glasen in razposajen, smejal sem se vsaki malenkosti, klepetal neumnosti — skratka, bil sem na potu, da se kanibalsko napijem — in tedaj sem nenadoma umolknil.

Opazil sem sebi nasproti dekleta, nikoli, nikoli še takšnega. Velike temnorjave oči so me gledale vprašujoče in njih nedolžni svit mi je presunil srce. Bila je razoglava in po sredi razčesani lasje so padali na vsako stran v gostih črnih kodrih, pokrivajoč ji sence, kakor mehke golobje peroti. In med lasmi, med temi mehkimi perotmi, je bleščal beli trikot nežnega deviškega čela. Mirna, ljubezniva črta od brade do povitih svetlih grudi je spominjala na angela, ki moli.

In proč je bilo opojno vinsko razpoloženje, proč šala, smeh, veseli hrup — padel sem nekam in zatrepetal pri navalu silnega čuvstva ljubezni. Brez dvoma, zaljubil sem se v tistem hipu, zaljubil se s strastjo puščavnika, ki prosi nebo za razodetje skrivnosti, spenjajoč se po mislih v višave, ter se vedno vrača truden in napol blazen k ženski, edinemu zavetju in dopolnilu svojega bitja. Zaljubil sem se z vso mlado, spočito in vrelo krvjo in začutil v razjedenem srcu prvič nekaj stalnega in trdnega. Prisotnost tega krasnega bitja me je namah spremenila; oči so drugače gledale, usta drugače govorila, vse moje kretnje so se ublažile.

Jelka je vse opazila. Sklonila se je k meni in mi šepetala Kettejeve verze:


“Saj vi glasovi ste bili,
ki mene preverili ste,
saj vi pogledi ste bili,
ki mene preslepili ste.”

“Kdo je ta gospodična?” sem vprašal Jelko.

Zvedel sem ime in bivališče; njeno krstno ime je bilo vsakdanje, po mojem navdušenju tako lepega dekleta nevredno.

“Hedone!” — sem zaklical v srcu — “tako te bom imenoval. Hedone, slast, bodi tvoje ime!”

Ko smo se dvignili, da pogledamo javno telovadbo, je šča Hedone z družbo, jaz pa sem zaostal in se pomešal med ljudi. Zdelo se mi je potrebno, da na tihem premislim svoja nova čuvstva, tako neizmerna, solnčna in jasna. Taval sem zunaj veseličnih prostorov in se vrnil, ko se je že mračilo in je veselica dosegla vrhunec. Poiskal sem staro družbo in zopet je sedela Hedone meni nasproti. Bila je vesela in nič ni tajila, da ve za mene. Ujela je vsak moj pogled in mi ga vračala s toliko vdanostjo, da nisem več dvomil. Ljubi te, ker jo ljubiš ti in ker tako hoče usoda!

A okrog nas je vstajalo veselje kakor povodenj in trgalo vsakega od mize. Vse je šlo križem, vse življenje, vsakemu je bilo pretesno na enem mestu. Zdelo se je, da se je razlezla godba med ljudmi in dala vsakemu veselo noto za ta večer. K nam so prišli neznani ljudje in nam razkropili družbo. Tudi Hedone se mi je izgubila. Bil sem ljubosumen zavoljo mraka in začel dvomiti. Kaj, če ima Hedone svojega, ki jo je odpeljal in jo kliče na račun zaradi tistih pogledov! Šel sem čez travnik, njene velike temne oči pred sabo. Kaj hočete od mene, ve velike temne oči? Postajal sem, oboževal Hedone, hrepenel in molil najlepšo molitev svojega življenja. Molitev ljubezni, ki mi je danes tuja, tuja in sovražna, da me je sram.

“Dvigni me, Hedone, iz tega vsakdanjega mrtvila, pokaži mi zvezdo moje sreče!”

Tedaj se mi je približala. Ne vem, ali je prišla slučajno, ali me je iskala. V mraku so žarele njene oči in njeno telo se je privilo k meni. Nobene misli ni bilo v moji glavi, bil sem sama sladka harmonija sreče in ljubezni. Oj trenutek, ki se ne vrneš nikoli, nikoli več! Hedone je šla voljno z menoj, obstala, ko sem postal jaz in me poljubila, ko sem jo jaz poljubil.

“Ljubim te, Hedone, ali me ljubiš ti?”

Dala mi je rahlo znamenje z glavo in se zakopala v moje prsi.

Med naju je stopil satan in je razdrl v mojem srcu drhteči čar blaženih čustev. Daljna temna slutnja življenskega brezna je temnela v njenih očeh, ko je pogledala kvišku. In jaz, bedak vseh bedakov, sem stisnil zobe in zašklepetal zamolklo:

“Hedone, midva ne bova srečna!”

Čutil sem, kako se je Hedone zdrznila in odpadla od mene. Ljubezen, komaj porojena, je bila užaljena, v opojno kupo je kanila prva kaplja strupa.

“Čemo te misli, čemu ta strah?” je šepetala Hedona.

“Čemu te misli, čemu ta strah?” sem ji odgovarjal, toda bilo je že prepozno.

Molče in roko v roki sva šla nazaj do šotorov in poiskala družbo.

Pozno v noči se je odpeljala. Pred slovesom mi je stisnila roko in čuden nasmeh se je zazibal krog njenih usten.

“Na svidenje!” je zaklicala milostno in z visokega.

Voz je odropotal v temno noč. Dolgo sem gledal za njim. Ropot je pojenjal v daljavi, moje srce pa je poslušalo vse naprej.


Stari bog, mogočni bog, ti večno solnce! Stara boginja, močna boginja, ti večna ljubezen!

Glejte, krajino vzhajajočega solnce!

Jutranja zarja, moje hrepenenje jo je pripravila nanj, ko je vstalo v zlatu in škrlatu. Glejte, moje srce po tisti nedelji! Vse, kar je bilo v njem slabega, je izginilo, je skopnelo. Bil sem dober, blag kot jagnje, lilija v polju sem bil. Moje misli so bile greda cvetja, moja duša bela in čista kot labod. Karkoli sem počel, kamorkoli sem stopil, povsod sem razlival čar svoje ljubezni. Zdelo se mi je, da nosim v svojih prsih jasno solnce, ki sveti vsemu svetu in da ves svet prosi od mene milostnih žarkov.

Kaj je ljubezen, nisem preiskoval. Moja filozofska nagnjenja so umrla, cinične misli o ženah so ponehale, moja samota je stopila v zlat okvir. In od sijajnega roba so se razpenjale srebrne žice, vedno gostejše, glasnejše, v tisoč različnih glasovih pojoč, zdaj veselo, zdaj otožno, izlivajoč se ubrano v visoko pesem ljubezni, ki je opijanila vse moje bitje. Pod staro jablano sem sanjaril tiste dni, moje sanje so bile nebeško smele, nobena moja misel se ni pečala z zemeljskim življenjem. Kaj in kje je cilj najine ljubezni, o tem me ni bolela glava. Snoval sem samo lepo podobo in se trudil, da bi stala ona pred mojo dušo v čim jasnejših obrisih.

Dvomov nisem poznal, zakaj njene velike temne oči so bile moje zvezde. Vsak dan mi je prinesel novih sreč, tako velikih in neizrečenih, da sem bil bolan. Moja sreča je bila bol in moja bol je bila sreča, brez katere bi bil umrl. Vdajal sem se ji ves in povsod zahteval potrjenja. Poiskal sem stare pesnike, čital zopet obilno, listal sem po davno prebranih romanih. Pod tisto jablano sem sedel nekega popoldne, ko je moje hrepenenje prikipelo do vrha. Odložil sem Wertherja in se naslonil na deblo in se zagledal v daljavo. V daljavi je stala visoka gora. Vedel sem, da biva za tisto goro Hedone.


Kam bi se dal od nemira,
kam bi se skril pred seboj?
Misel srce mi razdira,
je moj nepokoj.

Stara Jablana kraj mene
z listjem otožno šušti.
Vrhe ima zelene,
vilaste vrhe tri.

Prva dva v južno gresta,
tretji v severno stran,
kamor gre bela cesta,
kamor jaz zrem bolan.

In v neizmernost bi bila tekla moja pesem. Na srečo pa me je zaklical oče. Nalagali so krmo na travniku in hiteli so, ker se je nad gorami podila nevihta. Ujela nas je ploha. Lilo je curkoma, oče je dejal, da se je utrgal oblak. Zdaj pa zdaj je zagrmelo votlo, bliskalo se je in treskalo, da se je tresla zemlja. Obzorje se je ožilo, besnel je piš, drevesa so se pripogibala in mladike padale. Bolestno stokanje je napolnilo prirodo.

Oče se je resno zamislil, jaz pa sem v žalosti vzdihoval:

“Gora, visoka gora, odmakni za hip potihni vihar, solnce posijaj, da jo uzrem, drago svojo! Kaj dela, kaj misli brez mene?”

“Stopiva v hišo, hladno je!” me je opomnil oče.

Mrak se je delal prej kot navadno. Z očetom sva sedla in molčala. Že nekaj dni me je meril s posebnimi očmi, s sivimi, strogimi, ki so oznanjali domačo pridigo.

“Čuješ!” je začel oče in pokašljal, “čuješ ... Spremenil si se nekaj od nedelje sem; več delaš, bolj ponižen si in otročji tudi nisi več. Nekaj imam na srcu, poslušaj me!”

“Kaj bi, svoje misli imam!” sem odgovoril tiho.

“Saj vem, da imaš svoje misli,” je nadaljeval oče, “vsak človek ima svoje misli. Toda ti si vrh tega še nevernik. Zavrgel si Boga, zato trpiš. Smiliš se mi in težko te gledam takega. Kaj bo, kaj bo s teboj, ako ne prideš do pravega spoznanja!”

Vzdihnil je globoko in se zagledal v okno. Tam zunaj je bilo, kot bi se podilo tisoč satanov v pijanem veselju nad mojo dušo. Burja je tulila v boju z drevjem, veje jablane so udarjale v stekla, kakor bi prosile zavetja.

Oče je dvignil glavo in bil zopet gospodar:

“Oklestiti bom moral jablane, da mi ne pobije oken. Bog se nas usmili, taka nevihta!”

In po kratkem molku je nadaljeval:

“Kaj ti pomaga, če si učen in znaš več kakor mi, ko pa ni zadovoljnost v tvojem srcu! Niti je ne bo, dokler se ne ponižaš pred Bogom.”

Jaz pa sem videl goro, goro visoko na severni strani. Posul sem jo s cvetjem od vrha do tal. Na vrhu pa sem prižgal luč, da jo vidi moja draga onstran gore.

“Tudi svojega cilja ne dosežeš,” je govoril oče, “ker nimaš vere. Ne veš, zakaj se mučiš po svetu leta in leta. Čemu to? Kos kruha bi našel tudi doma in lepo z Bogom spravljeno bi teklo tvoje življenje!”

A moje srce je tožilo:

“Hedone, ali vidiš lučko na gori, ali slutiš mojo veliko ljubezen? Kaj mi je življenje brez tebe, kaj vsaka vera, ako ne verujem tebi! Podaj se na pot brez strahu, glej, od vrha prihaja luč in steze so bele in gladke. Oj, pridi, pridi!”

In zopet moj oče:

“Učil si se veliko, rad verjamem, toda prave modrosti še nisi našel. Življenje ni ura, ki jo presediš v krčmi, življenje je dolžnost, da trdo delaš in se v potu svojega obraza trudiš po zemlji, četudi ti bo rodila sam osat. Vesel boš tudi njega, ako imaš vero v svojem srcu!”

A moje srce je pelo:

“Na vrhu gore se najdeva in se poljubiva s pogledi, ki so jih napolnili dnevi samote in čakanja z žarkim hrepenenjem. Govoriva, šepečeva si besede cvetja, ki sva jih slišala po solnčnih poljanah, ko je naju gnalo koprnenje iz tihega doma v vabeče daljine!”

Svečano je povzdignil oče svoj glas:

“Verjemi, verjemi, ne moremo izpod božje kape! Strt in majhen boš klical na smrtni postelji njega, ki je izvor vse dobrote in milosti. Glej, da ne bo prepozno:

A moje srce je vriskalo:

“In najina sreča bo neizmerna. Najini duši zaploveta v bogato carstvo sanj, kamor se vali šumna reka hrepenenja vseh ljudi, vseh bitij, vseh svetov od vekomaj do vekomaj. Tam naju čaka čoln ljubezni. Vesla so pripravljena, stopi v čoln, da se popeljeva v večno blaženstvo. Kot boginja drčiš po širni gladini, vetrovi se igrajo s tvojimi lasmi, iz oči ti sijejo žarki na mene, pogumnega veslarja.”

Še bolj svečano je govoril oče:

“Kot berač se mi zdiš, ki lazi brez doma od hiše do hiše. Obložili so ga z darovi, on pa ne ve, kam bi jih spravil. Spomlad in leto preživlja v pohajkovanju, ko pride jasen, ko pride zima, pa se ozira žalosten po gorkem ognjišču. Tako je s teboj, tako bo s teboj! Ako ti glodajo dušo dvomi in te peče vest, kam se boš skril, kam se zatekel? Vera, edino vera te bo rešila!”

“Hedone. Hedone!”

“Pomagati ti ne morem pomagaj si sam. Dvigni se! Vse, kar je v tebi dobrega, neguj, zalivaj kakor cvetje. Morda še postaneš človek. Stori to kmalu, da ne bo prepozno! Jaz sem tvoj oče, moral sem ti to reči!”

Njegove besede so izzvenele, v vzdihu, ki se je bal za mene. Umolknil je in ž njim je utihnil vihar, izšumel se je v daljavi. Le veter je še tulil krog hiše, pa zmirom slabeje, omagujoče. Moje sanje so se izpolnile. Omamljen sem vstal in stopil na plan. Kakor žerjavica pod pepelom je tlelo v moji duši. Na dnu vroče hrepenenje, gori tema žalosti in tesnobe.

Oblaki so se podili po nebu, nebo se je čistilo. Pokazal se je mesec kakor svetel kamen, ki leti po vsemirju. Med oblaki so skakale drobne zvezde kakor svetle žabice.

Uro pozneje sem drvel po blatni cesti na neosedlanem konju. Konj je nerodno metal debele noge, poskakoval in se vzpenjal. Objel sem ga okrog vratu in ga divje priganjal.

Po polnoči sem prispel pred njeno okno. Bilo je zaprto in temno. Tri kamenčke sem vrgel vanj, nihče se ni oglasil.

Bolje tako!

Nazaj jahaje se nisem bal ne Boga, ne nebes, ne vseh svetnic in svetnikov božjih. Vse se mi je studilo. Ledene misli so užalile mojo ljubezen in srce mi je krvavelo. Vsa nečista in grešna je bila Hedone. Bil sem ljubosumen. Mesec na nebu je bilo okno, za katerim objema Hedone zelen starec. Zvezde so pohotno zrle vanj in moje kletve jih niso pregnale. Konj je žalostno povešal glavo.

“Moj Bog, kdaj bo konec tega trpljenja?”

“Osel!” mi je odgovarjala jeka

Kolovratil sem po domačih gozdih, čuden in mrk ko jesen, ki je prišla v deželo. Deževalo je po več dni. Solnca ni bilo več, kakor da je izginilo za vekomaj. Vedno niže je pritiskal nebeški svod na majhno, ubogo zemljo, na moje misli, na mojo dušo. Nič več nisem hrepenel do neba, nič več ljubil v upanju in sanjah; žalost je vodila moje življenje po vrtoglavi brvi obupa nekam v temne neizvestne daljave. Počasi so tekli mračni dnevi kakor so počasi prihajala njena pisma. Naš poštni sel je navadno odmajeval z glavo in se prostodušno smejal, meni pa je trepetalo srce. In kadar je pisala Hedone, sem čital in zopet čital njeno pismo. Toda zaman sem iskal v tistih kratkih otročjih stavkih ljubezni in hrepenenje vračujočega hrepenenja, zaman tistega ognja, ki je požiral mene. Vendar, njene vrstice so oživljale mojo domišljijo in pisal sem ji dolga pisma, našteval ji vse svoje velike ideje, prisegal ji večno zvestobo in jo svaril pred zapeljivci ... Zdi se mi, da sem v sleherno pismo položil nekaj strupa, tistega zoprnega in zanikajočega čuvstva, ki me je navdajalo, ko sem jo prvič poljubil.

Le še enkrat je zacvetela moja sreča. Našla sva se po naključju. Hedone mi je planila okrog vratu in izustila besede. V tistem objemu je bil vrhunec mojega življenja — in leta se že povprašujem, zakaj še sploh živim? Zakaj, ni me objela ženska, temveč boginja, njena duša — čista boginja, zavoljo katere mi je dala usoda življenje. Zakaj, zakaj nisem takrat nehal živeti! Ker potem je zbežala moja sreča. Poljubovala sva se in objemala do nasičenosti, govorila neumnosti in često so me nadlegovale nečiste misli. Tedaj se mi je zdelo, da ni lepa, da je dolgočasna in vsakdanja ženska. Pozabil sem celo na visoko ime Hedone, jaz bedak vseh bedakov.

“Ali me ljubiš Hedone?” sem drhtel v temi kraj nje.

Jaz norec, zakaj sem vprašal!

Zvezala me je s svojimi lasmi, objela me prenežno, a bedak vseh bedakov je vpraševal:

“Ali me ljubiš Hedone?”

Mučno molčanje je trajalo nekaj trenutkov. Potem je Hedone ne poredno zavrisnila in me pogladila po glavi.

“Da, jaz te ljubim!”

Brez spoštovanja je izrekla te besede.

Napravil sem luč.

* * *

Omožila se je še v tistem predpustu, s kom, mi do danes ni znano. Brez odpovedi se je poročila, za dovoljenje me ni vprašala. Jaz pa sem sklenil, da ostanem devičnik. Bog mi je stal na strani, zakaj zvest svoji obljubi, sem začel piti. Pozabil sem vso svojo učenost, pozabil Homera in le beseda Hedone mi je ostala v spominu.

Odvetniški pisar sem, kmetje mi pravijo škric, literarno se imenujem skrita eksistenca, s katero je zadovoljno stalno omizje. Pijemo in pojemo, ščipljemo natakarico, beremo časopise in čakamo, da pride do nove vojne. Za vzore se ne pričkam več. Verujem v Boga in posmrtno življenje.

Tako živim in se ne vznemirjam. Onega dne je prišla v našo pisarno gospa v črnem, ampak Hedone ni bila. Samo zdelo se mi je, da je bila Hedone, po njenem glasu sem sodil. Ne rečem, da bi se bil vznemiril, toda začetega pisma na neko visoko osebo nisem mogel končati. Moj šef se je jezil zavoljo tega. A ko je videl, da imam solze v očeh, je pristopil k meni in je s kazalcem potrkal na mojo plešo. Moj šef je namreč velik humorist.


Muri preganja vrane

uredi

Njivo orje Knezov Jurij za vasjo na Ločnici, tik samotne pašne dobrave. Trudoma se pomika zaprega. Svet je na Ločnici strm in kamenit, obla planota, kakor da se je pogrezla med vasjo in dobravo velika krogla. Jarki popoldan pripeka, znoj zaliva Juriju raskav obraz. Pluži, pluži Jurij, nizko se sklanja nad plugom, upira se vanj, ga ravna in vzdiguje, globoko ga zastavlja na plitvih mestih. Zdaj si šine z urno roko preko čela, zdaj se raztogoti na goniča, sam konja priganja, zdaj glasno preteče zakolne. Naoral je že dva črna ogona, dva temna odprta groba ležita v planoti, tretjega prva brazda se bliža počasi koncu. In bolj ko se bliža, skrbneje Jurij s plugom ravna, niže se sklanja, glasneje ukazuje.

“Na levo, kreni, Luka. Počasi goni, svet bo zdaj višji, zemlja je zabita in težka!”

Opominja goniča in znova vzdigne plug, novo brazdo začenja. Konja se stresata, težko pokimavata, bijeta z repom po roju muh in obadov, goničev bič ju opleta po hrbtih. Jezno renčijo verige, zlato se svetijo meseci na komatih, lomasto se drgne napeto jermenje ob potno konjsko dlako.

“Kaj le, hudiča,” godrnja Jurij, “kaj le, hudiča toliko pod zemljo škriplje!” Ne orje se ne, pa se ne orje. Ko da ni sto hudičev ob lemež jezike brusi, ko da so čarovnice ponoči zemljo zmočile! Ali je pa ta tvoj Muri, mrcina pasja, kakovo coprnijo kje izvohal. Klateža grda, ciganska, hudičeva! Poženi ga!”

In je zamahnil z motiko po Muriju, po tem ubogem, rjavkastem kužku, ki je stopal z odprtim gobcem na Luko, da je bolno zalajal in se zaplazil po njivi. Gonič Luka, suhoten starec, bos in razoglav, se je okrenil in nevoljno nakremžil obraz.

“Muri, Muri!” je zaklical psu in mu tleskal z jezikom.

“Kaj ga biješ?” je dejal gospodarju. “Še enkrat mi ga udari! Še enkrat ga udari, in vržem vajeti po konjih, pa grem!”

Jurij se je nasmehnil.

“Pa se res težko orje,” je dejal, “huje nego druga leta. Prav tako, kakor se mi je sanjalo nocoj. Veš, orjem, orjem to trdo Ločnico, siv mrak je ležal na njej. Same megle, nič solnca. Naenkrat obtičim in pogledam. Nekake pošasti, nekake mačke, nekaki hudički sede na lemežu in ga pritiskajo k tlom!”

“Moj Bog!” je vzdihnil Luka.

Jurij je nadaljeval:

“Udarim z otiko in ‘ššši’ je završalo. Pošasti izginejo in le nekak soj še migota krog lemeža. Tedaj se prestrašim in poženem, vzdignem plug in malone strahu skoprnim. Pod lemežem je ležala glava Banovega študenta, vsa krvava, lasje strnjeni in krvavi, oči grozne, usta penasta.”

“Sveta Marija!”

“No le počakaj, nič hudega, le poslušaj. Odprem oči in lej, Banov študent stoji pred menoj.”

“Viš ga!” se je razveselil Luka in udaril po konjih.

Brazda se je bližala kraju.

“Kaj bi le take sanje!” je mrmral Jurij, vzdiguje plug. Ves velik se je ozrl v dobravo na kočo Banovih. Ležala je tam kakor madež na belem drevu, majhna in revna, trdo k zemlji prižeta. Sleme je bilo ugrezlo, streha razdrapana, dimnik viseč in brez kape. Stara tepka v polnem temnem zelenju jo je ščitila, da ni bila čisto sama v pusti, s trnjem prerasli dobravi.

Jurij je pokazal s prstom na kočo.

“Od take koče!” je dejal in zamišljen umolknil.

“Od take uboge koče!” je ponovil Luka in se hudomušno nasmihal.

A za hip je dejal:

“Ampak bled je Banov študent, v krčmo bi moral!”

Jurij je prijel za plug. Čez Ločnico je zahladil veter. Odnekod je priletela jata vran in Muri je veselo zalajal. Posedale so ena po ena, vzletale, krožile. Nevoljno so korakale in se vzdignile v dobravo. Luka je ščuval psa in se šalil:

“Zgrabi jo, Muri, zgrabi! Drži jo, Muri, drži! Bomo suho vranje bedro kuhali, suho vranje bedro bomo večerjali!”

“Kaj bi vrano tudi?”

In Jurij je pogledal nanj, na njegove križem pokrpane hlače, na potrgano srajco, na njegovo pripognjeno glavo, z vetrom v sivih mehkic laseh: Tak je bil Luka hlapec, včeraj pijanec, jutri berač in potem zopet hlapec, veseljak in svobodnjak, človek brez doma, večna popotna bisaga. Rodil se je? Kdo bi to vedel. Mati mu je bila? Kdo bi to znal. Dozorel je nekje na božjem solncu kakor jabolko in našla se je roka, ki ga je utrgala. Za mlada je odrinil v tujino, romal čez morje, blodil ves svoj dobri vek po svetu, morda delavec, morda sluga, sam Bog ve kaj? Vrnil se je naveličan in postaran na našo stran, v blaženo deželo vina in strahu božjega. Hodil je po vaseh, znan ali neznan sedel pozimi za peč, poleti v somraku na prag, se razgovoril in nasul poslušalcem pisanega popotnega bogastva. “Bili so trije bratje ...” — “Živel je nekoč kralj ...” — “Tam v tisti lepi deželi, ej ...” In vasi so poslušale, veliki otroci so poslušali lepe bajke o velikem življenju tam za tremi gorami, za tremi vodami. Kadar je dajal, je Luka mnogo dal, kadar norel, je mnogo norel, a če se je zaprl sam vase, bil je mrk in mračen in brez besed. Naježil je tedaj obrvi, zbral svojo culo, poklical Murija in je odrinil iz kraja. Z

Zadnje čase je malo pohajkoval. Tudi se je bil upognil, dasi še zmirom živ in okreten, in povesti ni toliko znal. Držal se je ene hiše, navadno pri Knezovih, ter postajal ves bolj čemeren in žalosten. Videli so ga pogosto na samem, kako se ozira naveličan po nebu, kakor da mu je tesno in ne ve, kam naj nameri korak ...

Orala sta in orala. Brazde so se kopičile, ogoni so rasli, visoka Ločnica se je spreminjala v prostrano temno gredo. Šla je zaprega gori in šla zopet doli, in plug, veliki krt, je ril in se bliskal v solncu ob koncih. Med mendranjem konj in šumnim trganjem zemlja je lajal Muri, podil se za vranami v širokih kolobarjih in potem zasopel obsedel in jih še varno gledal Razposedle so se po planoti in padale na njivo, podobne črnim sajam, ki jih nosi veter. Brskale so po brazdah z opreznim očesom na vse strani.

Izprevrgla sta polovico njive in Luka se je utrudil.

“Žeja me,” je dejal, “in tudi živina je trudna!”

Vlekla sta brazdo do konca in izpregla.

Po majhnem kosilu in kratkem počitku je Jurij vstal in se udaril po kolenih.

“Zdaj pa pojdiva, izorjiva! Še povleči bo treba nocoj!”

Luka se je zakrohotal na ves glas.

“Kaj še! Ne priganjaj, pobegnem ti!”

“Noče se mi počivati. Stori, kar ti pravi natura. Naturo je treba poslušati!”

In je legel podolgem kraj pluga. Roke si je položil pod glavo in mežikal Juriju, zaničljivo grgraje. Med kolena mu je legel Muri in od same udobnosti brezskrbno zadremal.

Jurij se je jezil, se premagoval, se nasmehnil.

“Sodrga, ali te naj z ročico!”

“Pa me z ročico!” je odgovoril Luka in zatisnil oči. “Kaj bi z menoj starcem, kaj bi s človekom? Konja lahko zaprežeš, mene ne moreš. Psa lahko osuvaš, mene si ne boš upal. Ti si kmet, jaz potepuh. Kakor veter se vzdignem čez prvi hrib, ti pa imaš korenine v zemlji. Kakor drevo si, ganiti se ne moreš!”

“Saj mi ni do oranja,” je pomislil čemerno Jurij in sedel na voz.

Solnce je lezlo že nizko. Čez Ločnico je zavel hladen vzduh, sunkoma in boječe, lahne podvečerne sape. Vse bolj je sinjelo nebo. Vse bolj je žarela zapadna stran in tonila v neznatnost črte na obzorju. Jurij je pogledal na vas.

Bila je pohlevna, ponižna vas. Kakor želve so se stisnili tam doli vaški domovi, druga z drugo vaške koče in kozolci in kakor hrbti želv so blestele v večernem solncu strešne ploskve; opeka v dolgih, ravnih vrstah, na slemenih žlebniki z belim apnom pritrjeni, vse rdečkasto, očesu zoprno, naveličano.

Nad vasjo so kipeli jagnedi; še večji, še višji v neskončno nebeško sinjino. Kaj, ko bi se jeli podirati, lomiti, padati križem v grozni lomnjavi na ubogo vas! Visoki so, pa žugajo, ne, krotko drhti list poleg lista, ko drobni plamenčki so, še jih zlatijo solnčni žarki.

“Luka, Luka!” je zaklical Jurij.

Na vasi je zajokal otrok. Med topobelim zidovjem je blodil osameli krik pijanca. Zapel je bridko petelin, mukala je krava, grobo in izpretrgano, kakor bi udarjal s preklano desko po zidu. Zalajali so psi. Po cesti je zaropotal voziček in ogromen oblak prahu se je nadvil čez vas.

Bilo je zopet vse mirno, majhno in ponižno.

“To ti je naša vas!” je pomislil Jurij. “Krava muka, pes laja, pijanec vpije. Ti pa krompir ogrebaj, njivo orji, babo pretepaj, z Bogom se spravi in umri. Tako so delali stari, tako moramo mi, hudič naj vse skupaj pobere ...”

Pljune jezno daleč od sebe in se odvrne od vasi. Na vasi se je oglasilo drobno klepanje kose, dolgočasno in enakomerno, podobno reganju zadovoljne žabe.

“Luka, Luka!” je zaklical Jurij iznova, ne da bi ga pogledal.

Gledal je za solncem, ki je romalo čez zeleno svobodo livad, širečih se onkraj vasi. Sredi njih je videl potoka veliki sled, krivenčasto temnozeleno črto. Bela cesta je tekla zložno ob njem, šla od stari vrbi v ovinek in se izgubila med rjavimi vinskimi griči, ki so dremali mračni, kakor tihi počivajoči starci. Nad njimi se je zbirala tenka megla in segala že do vznožja Svete Ane, stare in od neurja marogaste cerkvice, ki je ždela tam gori sama, z resnimi samornimi linami.

Pust krik se je razlegal od vasi. Nekdo je zavriskal na vse grlo in zaigrala je harmonika. Prenehalo je drobno klepanje kose, utihnili so psi in petelini. Odpirala so se vrata in na pragovih so se gnetle ženske. Izza oglov so kukali dedci in tolpa otrok se je podila po cesti.

Luka je osupel povzdignil glavo.

“Ali ne slišiš?” je vprašal Jurija. “Kaj ni to harmonika?”

Poskočil je na noge in ugibal:

“Kaj bi le bilo? Svatov ni, semnja ni, praznika ni. Ali veš ti, Jurij, ali se kaj spominjaš?”

“Veseli ljudje, pijanci,” je odvrnil Jurij zaničljivo in opazoval troje mož, ki so se bližali s harmoniko vaški krčmi.

Luka se je pripognil in oprl roke na kolena in poizvedoval.

“Svatov ni, semnja ni, praznika ni. Pijanci, praviš? Kateri? Odkod? Čakaj, čakaj. Zdi se mi, e, seveda je, tisti le majhni je Zadnigar, tisti s harmoniko je godec Godčev. Kdo pa je tretji, črni, visoki?”

Tisti tretji, črni, visoki je mahal s klobukom na vse strani in bil med vsemi najbolj vesel. Stopali so počasi in dostojanstveno kakor je zdaj zaigrala harmonika, in šli v Čamarjevo krčmo.

“To bo gotovo nekaj čisto posebnega,” je mrmral Luka, “to bo gotovo velika pijača.”

Ugibala sta na vse strani in Jurija so objele temne slutnje. Zagledal je svojo ženo, ki je lezla iz vasi sem na Ločnico, in je preplašen stopil h konjema. Spomnil se je še svojih sanj in svoje prazne vere, da mu vesela znamenja oznanjajo vedno le žalost in vevoljo ter je ves poražen čakal ženine novice.

“Francka, Francka!” jo je klical Luka in ji šel naproti.

Zasopla je bila Francka. Lahno je zardevala v lica in velike temne oči so trudne zastajale. Prijela se je za vozno ročico in kašljala, hudo jo je bilo gledati.

“No, kaj?” je vprašal Jurij.

Popravila si je na glavi beli, veliki, s črnimi krogi posuti robec in pogledala na Jurija pa zopet pobesila oči. Znova je zardela in se igrala s prsti na prsih. Zganila te ustne, hotela govoriti, a že so ji pritekle solze.

“No, no!” jo je tolažil Luka. “Saj ni hud danes Jurij, ne boj se ga, Jurij je dobre volje.”

“Tonač je prišel, tvoj brat,” je dejala Francka, med solzami, “pa jaz nisem kriva, da je prišel. Ne tiraj me, Jurij, lepo te prosim. Tonač se je vrnil, pripeljal se je, domov pa ni pogledal. Mimo je šel, mešetarja Zadnigarja poklical, godca Godčevega povabili. Vsi trije hodijo s harmoniko po vasi gori in doli in Tonač se pri vsaki hiši zadira: Z Nemškega sem prišel, denar imam. Pri Čamarju se vidimo, če ste še moji!”

Jurij je pogledal mrko na vas. Še je pele harmonika, še so stali ljudje na pragovih.

“Otrokom je denar metal!” je še dejala Francka in vsa srečna, de je opravila, hitela nazaj čez Ločnico.

Luka je ogrinjal svoj jopič in nestrpno iskal klobuka na vozu.

“Treba je iti in pogledati,” je govoril, “godec Godčev in Zadnigar niso za Tonača. Odrla bi ga na meh, razbojnika, Bog mi odpusti grehe ...”

Približal se je Juriju, ki je zrl v tla in si grizel ustne.

“Nehajva!”

In ko je Jurij molčal, je stopil Luka k plugu, da bi ga razdrl.

“Nehajva!” je ponovil.

“Orjiva!” je za vpil Jurij divje, da se je razlegalo po Ločnici. In Luka, kakorkoli sam svoj in v skušnjavah zavoljo krčme, je pristopil brez ugovora h konjema in jel zapregati.

Zopet je hreščal plug. Kakor debela, rjavkasta kača se je vila za njim sveža brazda, razpadala v pretrgane grude in legala drhte k sosedi. Urno je šla zaprega. Jurij je srdito vpil, Luka viharno poganjal, bičal konja in oziral v strahu nazaj na Jurija. Juriju ni bilo nič po volji; zdaj se mu je brazda preveč krivila, zdaj mu je šlo vse prepočasi. Pobiral je gredoč kamenje in ga metal v goniča in po konjih. Rogal se je in preklinjal, zmerjal kovača, ki je koval plug, in grozil, da bo prodal njivo magari za dva beliča. Besnel je bolj in bolj ter nenadoma velel ustaviti.

Ustavil je plug in stopil h konjema.

“Ti, ti vlačugar!” je zasikal in sunil starca daleč po njivi.

In tresoč se po vsem životu je začel pretepati konja, obrnil bič, ki se mu je po dveh, treh udarcih razklal in zlomil. Vrgel je bil na tla in zavihtel pesti, pehal konja in ju suval, da sta se vzpenjala, silila iz ojnic in bila ob plug.

Luka je tekal krog njega, bolno vekal, klical ga in ga prosil:

“Pomiri se, za Boga svetega! Ne bij konj, bij mene, konja nista kriva.”

Prenehal je Jurij in se sesedel. Globoko mu je klonila glava med gola komolca, težko je sopel in bil ves potrt. Tako ga je bila zadela strast.

Luka se mu je boječe približal.

“Lej, Jurij, bič si zlomil,” je dejal potiho. “Zakaj le, zakaj, za Boga svetega!”

Jurij je vzdihnil. Vzdignil se je in šel h konjema, ki sta se pred njim boječe ozrla in se stresla. Začel ju je gladiti z raskavo roko; božal ju je po glavi, nategoval jima grivo, govoreč z zamolklim ubitim glasom:

“Na, na, ... Hudo je, oj, kako je hudo. Ne bojta se mene, gospodarja svojega. Hudo je, hudo ... Na, na, na ...”

“Zakaj le, zakaj, za Boga svetega!” je ponavljal Luka, popravil ojnice in prijel za vajeti. “Brat se ti je vrnil, pri Čamarju nas čaka lep večer, vse bo povedal Tonač, kod je hodil in kje je bil. Čemu se jeziti, konja pretepati! Kri, kri rogovilasta in ošabna!”

“Molči!” je kliknil Jurij od zadaj.

Zopet je tekla brazda.

“No, in še mene si sunil,” je nadaljeval Luka, “kakor da je krivica pri meni! Si jezen na brata? Ker se je vrnil in te spomnil svojih starih hudobij? Ker zdaj po vasi razgraja, domu pa ne pogleda? Odpusti mu, Jurij, vse mu odpusti. Da ti veš, kako hudo je po svetu in lepo tako, da noriš od veselja in da noriš od žalosti, kadar se vrneš v domači kraj! Čuj, kako poje harmonika. O, tuji kraji ...”

Razgrel se je Luka in razgovoril se je in sipal besede, kakor bi jih sejal.

“O, le ne jeziti se in greha ne delati. Lej, kako lepo še sije solnce. Oglato žgolijo lastovke. Škrjanec prepeva, lej, ves kraj meži in posluša. Poglej, kakšna je Ločnica. Dobra zemlja, pridna zemlja, sveta zemlja. Lej vrane ... Kričijo, ne prenehajo ... Ššši! Muri, poženi jih. Kje pa si, Muri? Muri, Muri ...”

In ga je klical glasno, zateglo, ga ščuval in vabil in Muri je preganjal vrane. Letele so, črno krakaje, proti solncu, plule visoko pod nebom, krožile niže in niže, dalje in dalje.

Luka pa je imel ušesa na vasi, čarobno so se ga dotikali glasovi harmonike.

Tonač, veliki Tonač se je vrnil.

“Kadar se srečata, roko mu daj! Zakaj veliko je trpel, veliko je skusil. Poglej mene!”

Zastala mu je v grlu beseda in solze so stopile starcu v oči. Zakrilil je z rokami in viharno poganjal. Njegovo borno življenje, raztepeno in po svetu raztrošeno, vse se je stisnilo v en sam trenutek bolestnih spominov in zdelo se mu je, da od vseh štirih vetrov strmijo vanj njegovi pretekli dnevi.

“Ha, ha!” se je nazadnje nasmejal, “poslušaj me Jurij, poslušaj povest iz mojih časov. Onega leta, ko sem se vozil po morju ...”

“Molči!” je zamrmral Jurij.

Hotel je ukazati, pa je prosil. Sklonil se je vse nižje nad plugom in držal za rogovilo toliko, da se ni plug zvrnil. Sram ga je bilo svoje togote pred črno zemljo, ki se mu je sipala pod nogami, sram pred zahajajočim solncem. Gnusno čuvstvo lastne ničvrednosti mu je leglo na srce. Čemu se je tako razkačil! Ka? tista pravda s Tonačem zaradi deleža in takratne razprtije ? njim! Skregal se je Tonač z domom, z vso vasjo, delež zapil in šel, nikoli pisal in visel nad domom kakor hud oblak vsa leta že. In vendar Jurij je davno vse odpustil, Jurij je davno vse pozabil.

“... Solnce je vzhajalo,” je pripovedoval Luka svečano. “Tedaj se nagnem k morščaku in pokažem na solnce. Lej, solnce gleda po morju ...”

In Jurij vidi morje. Po takem brezmejnem želenem morju je romal Tonač, na pisani ladji, se za svojo srečo poganjal. Kakšne kraje vse je videl, ljudstva in njih bogate dežele! Tuje, tuje dežele. Samo pogumni, drzni in razumni naši si upajo čez gore in ko se povrnejo, kakšni so? Luka je videl največ sveta, zato pa je tudi največji pijanec in potepuh. Kdo bi mu to zameril, taka je njegova zvezda. Čak, drugi Jurijev brat se je vrnil in ni nič povedal. Vprašaj, kako se mu je godilo, in zamahne ti z roko in se zvito posmiha. V sosednji vasi živi in cvete mu mlin in kovačnica in vsaka obrt. Tuje, tuje dežele! Vrnejo se vsi od ondot spretnejši, resnejši, nekam bolj moški. In še tisti, ki so pijanci, se vedejo nekam drugače.

“... v tistem mestu se skregam s človekom, takim rdečim luteranskim hudimarjem. Dražil me je: ‘Vi iz tiste dežele ... Vi bi le pili in plesali in popevali ...’ Zavoljo takega posmehovanja sva se šla na pesti in zvil sem ga, da me nemara še danes pomni!

Kaj bi Luka! Usti se siromak in hodi po svetu in ga gleda na pol. Resnica je v tistih tujih deželah, kakor je očitna naša revščina. Tam so ljudje, ki mnogo vedo, knjige prebirajo, drugače živijo in smejali bi se pomilovalno, da te vidijo, Jurij, kako se tukaj nad plugom kriviš. Ampak kaj delo in trud in ubijanje. Ali pa tudi oni poznajo tiste tesne ure po solnčnem zatonu, ko človek na vasi ne ve, kam bi se dejal? Ko se ozira okrog po tihem, dremajočem svetu laškega obzorja in ne najde miru za svoje oči, tako zakrito in zastraženo je vse naokrog. Kadi se nad hišami. Dim, dim suklja do neba; na vasi vsakdanji glasovi; lajanje psa; redkobesedni starci in potem večerna molitev. V srcu pa ruje nepokoj in neznana skrb ti obeša mlinski kamen na vrat.

Ali te peče dolg? Dolgovi dado poguma Bojiš se slabe letine? Pošlje jo Bog. Ali imaš ženo kakor moro in kakor bolezen? Lahka je sprava ž njo. Ta skrb pa, ta nepokoj, kakor bi lezla iz zemlje, iz takih groznih razpok, ki jih najdeš ob suši po zemlji in ki so brez dna, ako te nagneš in pogledaš vanje. Zdi se ti, da ima vsaka stvar tedaj nekaj nevidnega. In tisto slutiš, sam si pošast napraviš, ki te gloda in pije s svojimi praznimi očmi.

Pogrezal se je Jurij v svoje temne misli, čim dalje, tem temnejše kakor otrok, ki se zamisli v nočno nebo. Koliko je zvezd na nebu, Bože ti moj, koliko jih je, nikoli jih ne bi preštel. Pa dobro, zvezde še vidiš, z očmi jih razločiš, a kaj je za njimi, in ako je kaj, kaj zopet za tistim naznanim, temnim, pretečim ... Zavrti se otroku mlada glava in v srce mu seže strah, da zajoka in zbeži k varnim nedrijem svoje matere. Strahoma se je ozrl Jurij krog sebe. Začudil se je, da stoji zaprega, da se konja paseta, da Luka žviži v dobravo.

Koča je že lažala v lahnem somraku, sence so bile izginile pred njo in za njo. Pred kočo je stala vitka deklica v motno rdečem jopiču. Spletala ti je lase in je pela nerazločno, veselo pesem z nizkim dekliškim glasom.

“Slišiš, laške prepeva, v Trstu se jih je naučila.”

“Kdaj pa se je ta vrnila?” je vprašal Jurij.

“Hladit se je prišla!” je odgovoril Luka.

A dekletu je veselo zaklical:

“Malika, ali si kaj moja!”

Malika je utihnila. Pogledala je na njivp, se zvonko zasmejala in zategnila:

“Nič!”

“O, čriček ti vinski!” se je zakrohotal Luka in ji zamahnil z roko.

Tedaj pa je stopil iz koče Banov študent, visok in razoglav. Razgledal se je po Ločnici, po visokem nebesu in šel mimo svoje sestre v dobravo.

Luko je nekaj ujezilo. Oblastno in turovo je zavpil za njim:

“Kam pa midva?”

In ko ni študent odgovarjal:

“Ves dan sva spala, sva si glavo zaspala!”

“Poženi!” ga je opominjal Jurij in prijel za plug.

A Luka se ni dal.

“No, študent, hohoho!” se je režal.

Z dobrave je zadonel študentov glas.

“Luka!”

Luka je odvrnil:

“Sem hlapec!”

Zopet je zaklical študent:

“Luka!”

“Sem postopač!”

“Luka!” je zategnil študent in pospešil korake v dobravo.

“Pijanec!” je vpil Luka obupano.

Študent je zakričal, ne da bi se okrenll:

“Suženj, suženj!”

Mogočno in divje se je razneslo po Ločnici.

Osupnilo je v jeki na vasi kakor splašen sel, ki se prikaže na vidiku in naglo izgine. Še si videl študenta v dobravi. Korakal je urno in izginil potem med grmovjem.

Tiho je bilo na Ločnici.

“Viš!” je zamrmral Luka in namrgodil obraz.

Molče sta vlekla zadnjo brazdo. Jurij je mislil na pošasti okrog lemeža in krvavo glavo Banovega študenta, ki jo je davi izoral v sanjah. Ljuto, trdovratno je hreščalo železo, zadevajoč se ob kamenje, in mestoma je plug poskakoval v močnih Jurijevih rokah. Naenkrat pa je zaškrtnilo, da je šlo skozi ušesa. Plug te je izvrnil sredi brazde, zaprega je obstala. Velik počrnel kamen je ležal pred lemežem.

Jurij je zmajal z glavo in si brisal pot.

“Kamen je!” je dejal Luka.

Ogledovala sta ga.

“Kamen, je, kamen!” je ponavljal Luka in ga otipaval. “Bogve, kaj je bilo svoje dni na Ločnici. Nemara veliko mesto, palače velika vas. Pa je prišel sovražnik in je vse razdel, da ni ostal kamen na kamnu. Še kosti bi se globlje našle, dolge bele kosti.”

Jurij ga ni poslušal.

“Nahajva!” je ukazal in prijel za plug.

Potegnila sta brazdo do kraja; na drugem koncu sta izpregla, naložila plug in brano, zapregla voz in pognala. Luka je klical še Murija.

“Kakšne oči pa imaš?” je dejal Jurij in se odvrnil od Luke.

Luka se je somorno nasmehnil.

“E,” je zategnil in se zagledal v večerno zarjo, ki mu je čudovito razsvetlila nabrani obraz.


Čamarjeva krčma

uredi

Kako pojo, kako vriskajo v Čamarjevi krčmi! Veselo je tam nocoj in harmonika poje, da nikoli tako. Še skozi špranje obločnih polčnic sije veselje na prešerne pesmi, ki se glase iz krčme! Kakor da ruje pod zemljo, kakor potresno bobnenje doni mogočni bas, se vleče, se vleče, se vleče brez konca in oddiha. Kdaj se ustavi, kdaj se izpoje? In odkod ta skrita žalost, ki drhti v njem? Dolgo je, dolgo nemara blodilo tisto hrepenenje v temi in sužnosti, da se zdaj razliva v tako viharno mogočno pesem. In ves ta šum, reka žubora, smeha in križem besed, odkod je privrela tako obilna?

E, vrnil se je Tonač v domačo vas! Na vasi pa sije polna luna. Obvisela je tik nad krčmo, okrogla in zlata vsa in nepremična, kakor zavzeta nad tem velikim veseljem. Zablestelo je sleme krčme, zablesteli so robi strehe, vsa krčma je zasijala skrivnostno kakor pobožno svetišče. Oj, krčma Čamarjeva! Po njej se ozira Jurij in hodi po svojem dvorišču.

In tesno mu je, samotno mu je, kakor da je vse, dom in dvorišče, zadobilo nocoj novo lice, kakor da je prišel trkat na tuja vrata in prenočišča prosit, zdaj na večer, zdaj v tej hladni mesečini. Poprej v somraku je hotel po polju na oglede med žiti, hotel je v sosedno vas k svojemu bratu Čaku, da bi se pogovorila o važni kupčiji. V mislih je zapeljal voz pod streho, zložil je z voza plug, voz pa je ostal, kakor je bil, in plug na njem. Domislil se je žita na mlin in glasno zaklical Luko, pri tem pa pozabil, da mu je Luka že zdavnaj pobegnil v krčmo.

Klicali so ga k večerji, Jurij je preslišal. Žubor iz krčme, pa bučna harmonika, pa vesele pesmi so zaigrale tudi v njegovem srcu. Kakor zamaknjen je gledal po krčmi, poslušal njen šum in ropot, iskal v hrupu bratov silni bas in se je pri tem bolno spominjal mladih dni, ko sta skupaj fantovala in po vasi prepevala.

Tudi takrat so bile take svetle, globoke skrivnostne oči. Visoki jagnjedi so strmeli v mehko nebo, lomile so se njih debele capaste sence nad strehami in nebo nad njimi je bilo polno zvezd, ne takih, ki migljajo ponižno nocoj, temveč žarečih, še daljnjih, višjih. Srce je kipelo radosti, po žilah se je pretakal ogenj, da bi ogrel ves svet, in vendar je bila misel mirna in jasna in zadovoljna. Ljubica je bila takrat ljubica, zdaj mu je žena nadloga. Ona prva, nikoli usojena, je skoprnela nad skopostjo njegove matere in umrla. Spomnil se je Jurij holma pod cerkvijo svete Ane, okna in luč v njem, pa brata Tonača in njegove zvestobe, ki si je dal krvavo razbiti glavo.

Bog ve, kakšen je zdaj Tonač. Koliko lepih reči je ta človek snoval, ko so sedeli pozimi v t? mi in se pogovarjali. Da bo zidal graščino, imel cele črede konj in goved, postavil velik mlin in obdelal deset vinogradov. Da bo razširil in poglobil vaški potok, spustil vanj ladje, ki bodo prevažale žito in konje ? vino in ljudi po vseh dolini. Dolina bo zacvetela kakor spomladi vrt. Vas bo narasla v mesto in visoke bele hiše se bodo svetile v dolgih ravnih vrstah. Ljudje pa bodo srečni in veseli, zakaj kruha bo toliko kakor takrat, ko je segal pšenični klas po steblu do tal. In ko bo vse to napravil in vse tako uredil, se bo ogrnil Tonač v črno suknjo, vzel palico v roke in odrinil v tuje kraje, da ne bo več niti sluha o njem. Čuj, kako poje harmonika ...

Jurij je zmajal s težko glavo in stopil počasi proti veži. Iz hiše se je zaslišal kreg in prepir, star, raskav ženski glas se je drl:

“Na škodo si nam, maternica jalova!”

Odgovarjalo je ihtenje in zapomaganje.

“Zopet!” je pomislil Jurij in pohitel, da bi pomiril mater in ženo. V veži je srečal mater, ogromno in težko starko, ki se je počasi premikala po bergljah in se srepo ozirala nazaj v kuhinjo, kjer je jokala Francka pred žarečim ognjiščem.

“Kje le imaš oči!” je vpila starka in zavihtela palico proti snahi. “Kaj misliš, da se nam denar izvira? Odkod bi se nam pa izviral! Si za delo za nič, si za mater za nič, za nobeno rabo pri hiši. Vseeno, kakor bolna mačka! ...”

“Mir!” je ukazal Jurij in je stopil med ženski.

Starka ga je pogledala srdito.

“Skledo je razbila!” je dejala s surovim glasom, ki se je ves prilegal njeni podrti zunanjosti.

Francka je pobirala na tleh lončene črepinje. Pokašljevala je, ozke rame so se ji šibile, kakor da ima na sebi veliko breme. Robec ji je zlezel čisto na lice in po tilniku je padla kita ubogih redkih las. Pred Jurijem se je zgrudila na kolenih in še bolj zajokala.

“Ne jemlji si vsega k srcu,” je dejal Jurij temno in jo hotel vzdigniti.

Izvila se mu je in grozno zakričala:

“Proč, proč! ... Kaj vi delate z mano, kaj me mučite ... Ubijte me, zadavite me, če sem vam na poti. Saj sem za vas le bolna mačka in jalova maternica ... Pa je krivica to, ki v nebesa vpije ... Bog vam bo vrnil, sreče ne boste videli, vi hudobni, grdi ljudje ...”

“Hudič dela med vama ta prepir!” je dejal Jurij v tihem besu in je priprl kuhinjske duri. V veži je nastalo polumračno. Starka je vzdihovaje zazibala svoje ogromno telo, zarožljala s palicami, podobna velikemu kolovratu, in se pomaknila od praga. Dajala je Juriju znamenje z glavo in pokazala na krčmo onkraj ceste.

“Ali si ga že videl?” je vprašala tiho.

“Čuj,” je nadaljevala šušteče, “dobro bi bilo, da bi šel kdo po biriče ... Da ga zvežejo in zaprejo in mu denarje vzamejo. Gotovo jih ima in vse bo zapil. Po mestih se je še bolj izpridil, z vlačugami se je vlačil, morda je kradel, kdo ve, morda je ubijal. Takemu človeku ni, da bi kaj zaupal. Po biriče, po biriče ... Že zavoljo sramote, ki nam jo dela ... Lej, Jurij, poglej ...”

Prekinila se je, zakaj šum se je v krčmi polegel in harmonika je umolknila. Žubor pa je tekel dalje in še narasel, ko je nekdo odprl vrata. Čez prag je stopil visok človek, se opotekel in lezel, oprijemajoč se sten, do vrtnega plota. Knezovki se je izmuznila berglja. Prijela se je Jurija in on je čutil, kako ji drgeče roka.

“On je!” je šepnila.

Mož se je pomikal ob vrtni ograji do križa. Od križa se js šibila na cesto dolga poševna senca; trudno bel je visel na križu lipov Bog. Pijanec je tipal po stebru, dotaknil se ga je s čelom in ga objel in lezel vase, kakor da bi se priklanjal. Nato se je vzdignil in šel čez cesto in tam med poslopji zatonil.

“Vest ga peče!” je dejala Knezovka.

“Glejte ga!” je tiho zaklical Jurij.

Starka se je sklonila. Mož je prilezel izza domačega kozolca kakor mesečen. Ogledoval si je vse natanko, stopal je tihotapsko po prstih in se dotikal voza in pluga, stebrov in vsega. Od kozolca se je okrenil k hlevom.

“Spoznava. spoznava! je mrmrala Knezovka in solze so se ji udrle po licu.

“Pokličite ga!” jo je opomnil Jurij.

Starka pa se je vzravnala, stisnila usta in napela oči. Zarohnela je na Jurija:

“Pokličiga ti, razbojnika ...” In jezna in še s solzami v očeh je od ropotala v vežo.

Iz krčme so se razlegli glasovi. Dvoje, troje pijancev se je gnetlo na pragu.

“Tona-a-č, kje si! Tonač, Tona-a-č!”

Tonač se je približal k brajdi. Razgrinjal je široke liste, kakor bi grozdja iskal, kakor bi trte štel. Nato je gledal v vodnjak in se podal na klicanje iz krčme čez dvor. Hodil je po prstih, a ko je opazil Jurija, je udaril v trdne korake in obstal pred njim.

Spoznala sta se po dragih očeh in po molku. Molčala sta osuplo in kakor radovedna vsled živega nasprotja med sabo. Lica v brazdah, v katerih je tičala tema, oči globoke in kalne, život krepak pa posušen; tak je stal Tonač pred mogočnim, dobro rejenim Jurijem. Še se je nasmehnil Juriju in je vprašal prijazno:

“Mati so zdravi?”

Jurij mu je podal desnico.

“So, a ti si zdrav?”

“Kolikor se da! Zdaj pijem ...”

Izvil je roko iz Jurijeve in urno postopil na cesto. Dejal je še ravnodušno:

“Pridi k Čamarju!”

In pred krčmo, predno je stopil čez prag:

“Pridi, Jurij!” je zaklical in izginil.

Jurij je strmel za njim. Še vedno je tako bahat in velikaški, kakor je bil ... Še vedno ukazuje, kadar govori, nič ga ni izpremenila tujina ... Ko pa se je spomnil njegovih kalnih oči in brazd v njegovem obrazu, se je ozrl Jurij visoko po nebu in sklenil, da pojde v krčmo.

Nasproti mu je priropotala starka.

“Kaj je povedal, kakov je bil?” je vpraševala sikajoče.

Jurij jo je nejevoljen odrinil.

“Med hudiče vas je poslal,” je odvrnil zamolklo in stopil urno proti krčmi.

Knezovka je vreščala za njim:

“Greš v krčmo, ti tudi? Glej, da te ne zakolje ... Kadar je pijan, je kakor obseden. Zdaj ko se je po svetu klatil, bo še hujše, le glej ...”

Vrnila se je v hišo, toda že na pragu se je sesedla in strastno zajokala. Kakor črne pošastne roke so štrlele berglje nad njeno sklonjeno glavo. Vpila je in klicala Boga, da bi se je usmilil in jo k sebi vzel, ker je to dočakala, da jo zaničujejo lastni otroci. Besna je tolkla z glavo ob steno, klela in razgrajala, dokler ni prišla Francka in jo napol odnesla in odvlekla ter zaprla vežna vrata trdno za sabo.

Ko je stopil Jurij v Krčmo, je stal Čamar pri peči križemrok, tak zavaljen, okrogel debeljko. Izpod lahke krčmarske čepice je kukalo ozko nizko čelo, lica zalita in kepasta. Mastni nos je vohal topo navzgor, široka spodnja čeljust pa se mu je tresla od smeha.

“He-he-he!” se je meketal Čamar, menda dovtipom, zameketal še ostreje, ko je ugledal Jurija.

Slabo svetlo je bilo v izbi. Umazana svetilka pod stropom se je borila z meglami tobakovega dima in vzduh je bil poln zatohlega smradu in razlitega vina. Jurij je ugibal, kam bi sedel. Za durmi se je vzdignila lasata glava Mrsovs, začudile so se nad njim ostre oči Majcenove. Bila sta njegova soseda Mrs in Majcen, dva bogata kmetiča, oba radovedna in velika prijatelja. V kotu nasproti peči so sedeli Tonač in družina, Luka, razoglav in že očividno vinjen, je dregal pod rebra godca Godčevega, ki je sladko dremal, oklepaje z desnico harmoniko, dočim mu je omahnila levica čez naslonjalo stola težko do tal. Na koncu mize se je stiskala mršava prilika mešetarja Zadnigarja, toda obraza mu nisi videl. Sam Tonač se je razpregel ob oknu.

“He-he-he!” je meketal Čamar, videč, da je Jurij v zadregi.

Luka je skočil k Juriju in ga vlekel za roko k mizi. Kričal je po sili in hripavo:

“Roke si podajta, skupaj sedita ... Sedita in si povejta, kako je bilo in kako še bo ...”

“Saj sva si jih že dala!” se je nasmehnil Jurij in stopil k bratu. “No, pa še enkrat med pričami.”

Tonač mu je ponudil roko čez mizo in gledal na njega brez zanimanja, kakor na mrtvo stvar. Šele zdaj je Jurij videl, kako se je bil izpremenil. Kakor razpokana zemlja so bila njegova lica in Juriju toli draga brazgotina pod levim očesom mu je padla obraz, da je imel v tej pijani polutemni izbi izraz obupnega postopača, nič boljši in nič jasnejši od Luke ali Zadnigarja. Le po obleki se je ločil od njih dveh, ampak njegova črna, tujekrojna suknja ni bila ne gosposka, ne praznična kmetska, temveč nekaj takega, za kar se je Juriju v srce zasmilil. Tiho se je vsedel kraj njega in strahoma čakal v splošni tišini prve besede.

Tonač se mu je odmaknil in se še bolj razpregel po oknu. Začel je mirno, ledeno, ne da bi ga pogledal.

“No, in zdaj smo se povrnili ...”

“Prav tako!” je pokimal Jurij.

“Zdaj smo se povrnili in pijemo. Pijemo in se vsej vasi smejemo, vsemu svetu se smejemo, danes še, jutri še, pojutranjem morda ... Potem se bodo pa drugi nam smejali ... Za norca nas bodo imeli, suvali nas bedo kakor živino, mi pa smo pohlevni kakor božji volek ... Pridni smo, dobro vlečemo ...”

Potisnil je klobuk močno na tilnik in se okrenil k Juriju. Motril ga je trenutek, nakar se je zakrohotal in ga udaril po rami.

“Kaj pa vi? Kmetiči!” je dejal s prezirom.

“Delamo, ubijamo se!” je odvrnil vzdihovaje.

“No, delate, ubijate se,” se je rogal Tonač,“kaj bi, za drugo niste. Saj ste kakor gore, sveži ko rosa in brez skrbi ko lilije v polju ... Vsi dolgo živite ...”

Juriju se je nagubalo čelo. Potlačil je v sebi nevoljo in se ozrl v zadregi po družbi. Kaj se je povrnil z želom v srcu, kaj bo pljuval na dom, na vas, na brata in mater svojo? Vendar, miloval ga je in izbiral besedo, dobro in rahlo, kakor za bolno dete. Ali Tonač ga je prehitel in se je rogal naprej.

Vi ste na vasi čudni ludje. Mehki na vse strani, sladki in polni lepih besed za vsakega, oj, jaz sem vas spoznal. Vsakemu zvito prikimate, samo da vam ne pride blizu, hudičevi! Da čim prej pljune in gre in ne misli več na vas. S kremplji si upate na dan le tedaj, kadar se kdo dotakne tega, kar imenujete svoje, a vaše je zopet po vašem le to, kar vidite, od skorje kruha pa do bukve v hosti. Ko zelnate glave čepite na nizkih kocenih. Ne vidite, kar je ped dalje od vas, ne čutite, kar ni sama ljuba vaša koreninica. Glej, Jurij! Jaz sem po materi vprašal, tebi sem roko podal, zdaj ti pa odkrito rečem, da vas zaničujem vse skupaj ...”

Razgledal se je po izbi in krožil s pogledi preteče, kakor velika divja ptica.

“Tudi vaju tam za durmi zaničujem!” je dejal in pokazal na Mrsa in Majcena.

Mrs se je nasmehnil Majcenu, Majcen se je nasmehnil Mrsu.

“Zaničuj, kar ti le srce da!” — je dejal Mrs z nizkim debelim glasom.

“Zaničuj kolikor moreš!” je ponovil Majcen za njim.

“He-he-he!” je zameketal Čamar.

Jurij se je sklonil k bratu in mu je pojasnjeval:

“Kaj ne, po očetovi smrti si dobil toliko ... potem smo ti dali še ... in potem smo ti zopet dali. Bilo je troje nas, Čak je dobil, vidva s Čakom sta dobila ...”

Tonač ga je viharno prekinil:

“Ne štej, ne štej, ne štej, ko ni to moja bolečina! Krvavo se motiš, če misliš, da ... Eh, hudiča! Pijmo!”

Jurij je vzkipel.

“Zakaj pa zijaš, zakaj si pa zijal, če ne zavoljo dediščine? In zdaj, po čemu se bodeš in nas srepo gledaš, če ne zavoljo denarja ... Dobila sta s Čakom vsak po svetu, lepo živela, veliko videla. Jaz pa se ubijam na domu in vsak srakopet si upa in vpije za mano. Ali je to pravica?”

“Ne, ne, bratec moj,” ga je tolažil Tonač, še vedno s prezirnim posmehom, “kregala se ne bova! Sem preveč izkusil, preveč dobro se mi je godilo!”

Pokazal je svoje široke, nabrekle dlani, razširil prste in vzdignil roke proti luči. Bile so črne, osmojene in ožgane, z žulji posute in z otiski, roke fabriškega delavca.

Izza duri sta se oglasila Mrs in Majcen.

“Svoje žulje kaže!”

“S svojimi žulji se baha!”

V tem koncu je nastal nemir, pod mizo je zaropotala noga in iztegnili so vratove kakor preplašene gosi. Godec Godčev se je zleknil in harmonika je zaškripala sitno, naveličano, porogljivo. Pogledal je za duri in se nasmehnil sladko s svojim obritim otročjim obrazom. Za njim se je premaknil Zadnigar. Luka je planil k Majcenu z vso silo, ga podrl s stolom na tla in sam padel čez njega. To se je zgodilo bliskoma in v največji tišini. Nihče ni črhnil besede. Le Muri je prilezel odnekod in hripavo zalajal.

“Zelenika zelenikasta zelena!” je završal Majcen in grabil na tleh po Luki, da bi ga dobil v roke. Luka se mu je spretno izognil in odkobalil zasopel nazaj k svoji mizi.

“Potepuhi, berači, razbojniki!” je vpil Majcen in se postavil na sredi izbe. “Kaj tako je prišlo, da nas bo Luka metal?”

“Luka?” je ponovil in se mu preteče bližal.

“V osinjak drezaš!” ga je opomnil Mrs s svojim nizkim glasom.

Tedaj se je vzdignil Tonač in držal k Majcenu pesti, kakor bi še kazal svoje žulje. Majcen je stopil nazaj in roka, s katero je segel po Luki, mu je omahnila. Bliskal je z očmi po Tonaču in odprl usta. Predno pa je mogel izustiti besedo, mu je padel pogum; zajel je globoko sapo in strmel v svojega protivnika.

“Tako,” je vprašal Tonač, “ali se bomo ruvali? Se bomo ruvali in po krčmi metali zdaj, ko pijemo in se veselimo? Zdaj, ko pijemo in se veselimo? Zdaj, ko je praznik? ... Vidva sta se mi posmehovala, ker sem kazal bratu svoje žulje. Ti je to smešno, kmetavs? Žulje bratu kažem, da vidi in izve, kako se mi je godilo po svetu. Ti je to smešno, se temu čudiš? Kaj jaz nisem človek, kaj nimam več srca?”

Pričakovali so, da bo Tonač zdivjal in so se bali za Majcena. Naenkrat pa se mu je stresel v besedah glas in zazvenel mehko in žalostno. Veliko je moral trpeti, so si milili in se čudili.

Za durmi je zabobnel Mrsov glas:

“Svitlih solzic še manjka in vse bo dobro!”

Majcen pa je kazal na Luko in se izgovarjal:

“Zavoljo te-le pokveke je to!”

“Ni res!” je zavpil Tonač razdraženo, “vidva se lažeta. Zavoljo mene sta prišla v krčmo, da bi me videla, me ogledovala, posmehovala se mi in me opravljala: ‘Lejte, kam je zabredel starega Kneza najmlajši sin!’ ... Zato sta prišla. Jaz pa nisem zabredel nikamor, jaz sem več, kakor sta vidva. Tako, zdaj veste. In ker se veselim in ker je praznik nocoj, nočemo hudobij kakor sta vidva. Lahko gresta!”

“Ukazuje!” se je zakrohotal tolsti Mrs.

Majcen je bil previdnejši. Opazil je, da so Tonačeve roke zelo mirne, in urno odprl duri. Stoječ med podboji, se je okrenil k Juriju in se delal, kakor da ostalih ne vidi. Tajil je v glasu svojo ogorčenost, ko je dejal maziljeno:

“S postopači se bratiš,” je začel, ne da bi odvrnil oči od Jurija, “ko si vendar naš, kmet, in po imenu veljaven. Še to te ne umije, da sediš z bratom svojim, ki je ... sam veš, kaj je! Jaz grem, da se umaknem takim ljudem. Ti, Luka, si pa nocoj razbil skledo, iz katere si zajemal.”

In je izginil ropotaje v veži. Mrs ga je klical nazaj, potem pa se vzdignil še sam in odrinil hohotaje iz krčme. Še je prihajal od zunaj njegov ravnodušni hohot.

“In ti?” je vprašal Tonač Jurija.

“Jaz?” se je zmračil Jurij.

Tonač je razumel in je zopet sedel.

“Lahko bi bila ostala!” je dejal kakor razočaran. “Saj nisem tak, kakor se delam. Ubog človek sem ... Zakaj, zakaj sta šla? Zakaj se nista stepla z mano, ko sta me žalila in sem ju žalil jaz? Zakaj ju nisem zgrabil jaz ... Tako gladko sta me odpravila ...”

Sklonil se je nad mizo in naenkrat grenko zajokal. Bil je velik, pa je jokal, širokih pleč, pa vzdihoval. Vseh se je polastila neznosna tesnoba, Jurija je bilo sram za brata, hotel je nekaj reči, pa mu je samo položil roko na ramo in se izognil vprašujočim pogledom godčevim. Luka je pokimal tehtno in sočutno, kakor da razume ihtenje tega velikega moža, ki hodi tako mlad po njegovih potih. Le Zadnigarja ni ganilo; čepel je v kotu, ves v dveh gubah, kakor speč sovir.

Krčmar Čamar se je približal po prstih in segel čez mizo in snel kradoma Tonaču klobuk. Sukal je krajce klobuka v rokah in suho rekel:

“Kadar se jočeš, snami klobuk, in zahvali Boga za žalost, da ti jo je dal.”

In se je zasmejal, zameketal po svoji navadi ostro in nedoločno zakaj, in ko je naenkrat umolknil, je zavladala v izbi tiha groza. Pod stropom je cvrkotala brleča svetilka. Krog nje je plesal roj svetlobe pijanih vešč, med njimi velika prelestna vešča. Zletela je više nego druge in si ožgala ob vročem steklu svoja žametna krila. Slišalo se je, ko je cepnila na tla. Čamar je zatleskal z jezikom in pobral veščo s pomenljivim nasmehom. Držal je umirajočo med dvema prstoma in kazal s pogledi na Tonača.

“He-he! Ta se je pa osmodila!”

Podal mu je čez mizo klobuk in se je režal, z veščo v roki, odurno, kruto, neprestano. Iz njegovih sinjih oči je stopilo nekaj gnilega, mrtvaškega, zaripla lica so se napihnila. Menjal je obraze kakor komedijant, umolknil za čas in se zagledal v družbo, na to pa se razsmejal iznova.

Tonač je razjarjen poskočil.

“Na, čuk ti mrtvaški!” je zaklical besno in zagnal steklenico v Čamarja. Zadela ga je v prsi, padla na tla in se v žvenketu razsula.

“Vina!” je vpil Tonač in prebadal z očmi krčmarja, da so ga sulice teh močnih pogledov docela zbegale ter se prestrašen ni zganil z mesta.

“Vina, Kristus! Ne slišiš, vina-a-a!”

Tedaj se je Čamar zasuknil in zdrsnil po izbi. In jel je nositi vina, vina ... Prinašal je steklenice, svetle in temne, zelene in bele, take trebušaste in take z vitkim vratom, cele in že odbite. Natočil je vse, kar je imel, nazadnje pa prikotalil v izbo majhno bure in ga postavil za peč na široko klop. Zasopel je gledal po družbi odprtih ust in zameketal, prišedši do sape, ostro in zoprno.

“He-he-he! Še? Vina, še? ...”

Jurij se je zgrozil.

“Za Boga svetlega, kaj pa mislite?”

Tonač je zvihral in udaril s pestjo ob mizo.

“Vse zapijemo ... Do zadnjega beliča vse zapijemo. Vse, vse ...”

Mahoma so vsi oživeli, kakor na dano dolgo pričakovano znamenje. Harmonika se je raztegnila, zagodrnjala, zavriskala, točno poskočila na noge in hitela igraje kakor bi lovila sapo. Obriti rdeči obraz godca Godčevega se je razširil blaženo; metal je svojo drobno glavo strastno veselo zdaj na levo, zdaj na desno. Zbudil se je suhi Zadnigar in se ogledal, da je bilo videti njegove krmežljave, krvave oči, tanek beli nos, pa košate omelaste brke. Zarevkal je nekaj kakor trudno suho lajanje starega psa. Luka je zamižal in krulil globoko iz grla nepretrgani zategli pijanski “oj!” ter cepetal z nogami po taktu harmonike.

“Vina!” je vpil Tonač in vrgel Čamarju prazno steklenico pod noge.

“Vina!” je vpil in prekričal vso burno drhal zvokov in ropotanja.

“Pijmo!” je izbočil visoko široke prsi in zgrabil za novo steklenico.

“Čujte me!” je znižal naenkrat glas, stresel z glave klobuk in začel visoko, svečano:

“Vsak po eno steklenico na usta nastavi! Da ga pijemo na zdravje naše matere, na zdravje naše vasi, vseh hiš in koč in vseh bahatih kozolcev naših ... vseh njiv in lok, vseh jarkov in cest, vsake rože na travnikih, vsake zeli na polju ... Na zdravje vseh gričev okrog in tiste ljube bele naše cerkve ... Pijmo na zdravje vseh ljudi in vsega življenja ... in vseh veselih in žalostnih dni, ki so bili in še bodo nad našim krajem ... pa tudi noči, kadar je luna, pa tudi noči, kadar je mrak ... Na zdravje vsega, vsega, vsega ... Ej, pijmo na zdravje naše bolečine ...”

Naklonil je glavo, nalahno jo je zazibal in zakrožil ž njo, kakor da se zvija od neznane bolečine. Nato je široko razprl po steklenici oči, se ji nasmehnil blaženo in je pil. Vsi so molčali, vsi so pili. Slišalo se je žuborenje vina, slišalo se je sopihanje prs. Prvi je izpil godec Godčev in raztegnil harmoniko do tal. Krčmar Čamar je posnemal po izbi z lenim korakom nekakov ples, meketal in vihtel steklenico nad svojo glavo. Tonač ga je zmerjal in podil iz hiše, še enkrat pil, izpil in omahnil. Hotel je zapeti, a glas se mu je zvr? in zastrmel je pijano, topo pred sebe.

“Hoj, hoj, božja mast!” je kriknil Luka, izpivši do dna.

V kotu je podrlo. Zadnigar ? kakor težak kamen, steklenica mu je vzela roko in loveč se na njo, je padel pod mizo. Priječ? je od tam kot iz kletke krik? obupne ptice:

Kaj pa misliš, moja žena,
žena moja potepena,
da je meni dobro biti,
ko jaz moram vino piti ...

Luka se je sklonil k njemu in ga tolažil:

“Ubogi, ubogi ... Ampak svinja si. Zadnigar, ne veš, kakšna svinja ... Vsi mešetarji so svinje, ne zameri, umobi, ubogi ...”

Zadnigar je zarožljal pod mizo ...

“Uh, boli, boli! Krivica!”

“Ne maraj!” je zaklical Luka. “Ni vredna, da bi zavoljo n? solze lil. Hudiča! ...”

“Ali te je zopet?” je vprašal Čamar, lazeč okoli Zadingarja. “S čim te je pa, ali z motiko ? z metlo?”

“Vrgla ga je iz hiše,” je pojasnjeval hiteče Juriju, “danes dopoldne ga je zapodila. Vse je na sebe ptepisala njegova stara, njemu pa je kuratorja postavila. Zdaj se ravsata in grizeta. Bije ga, kadar je pijan, da je včasi krvav in opraskan, he-he-he ... In še nekaj,” tu je Čamar zamižal z enim očesom, “pravijo, he-he-he ...”

“To bo pa tista dolina Jozafat,” je zavpil Zadingar, “tam bo pravica ...”

“Tam ne bo nič!” je zamrmral Luka, ki ni mogel slišati o smrti in koncu. “Tam se bodo le posvetovali in konec obhajali. Tu bo najhuje kadar zatisneš oči in te prime železno pri srcu ... Tisto bo poglavitna reč, zadnja reč ...”

Z obraza mu je izginilo vse veselje, zareze in nabori na licih so se mu poglobili, gube na čelu se stisnile v gosto mrežo. Zamislil se je in položil glavo v dlan.

“Jozafat, Jozafat!” je tulil Zadnigar.

Prekričal ga je godec Godčev. Zapel je pesem o javorju. Zapel jo je visoko in njegov svetli glas se je vil kakor venec rdečih rož nad tolpo glasov hiteče harmonike. Vsi so udarili za njim in prepevali in vlekli otožno dolgo pesem o javorju. Pod njim stoji koča javorjeva. Na postelji leži bolna deklica. Zunaj je velik solnčni dan, senca javorjeva sega čez polje do temnih zasanjanih gost. Bog ve, kje je tisti javor, kje koča javorjeva, kje bolna deklica! Kaj mar njim, ki prepevajo? Njim je javor sreča njihova, ki je nikoli niso videli in je nikoli ne najdejo. Bilo jim je, kakor da ne prepevajo, temveč kakor da molijo. Minila jih je vsa divjost in na njih trudnih obrazih je sijala pobožna udanost. Če so za hip ponehali, so se spogledali in se nasmehnili, potem dali glave nazaj in pevali dalje, kakor je tekla neutrudna harmonika-

Juriju se je zazibala misel. Skušal je peti, ali prenehal je, ko je opazil na sebi prežeče oči krčmarjeve. Objela ga je zopet tesnoba in pogreznil se je v svoja razmotrivanja. Videl je pošasti iz svojih jutranjih sanj, kako plešejo pred plugom, in kamen, ki je butil lemež vanj, se mu je zdel kakor črna skala, ki je legla na njegovo pot. In naenkrat ga je bilo strah za sebe, da ne bi bil sam kedaj tak, kakor so ti obupani veseljaki okrog njega. Opazoval jih je po vrsti in ni vedel čemu, začel jih je šteti. Eden, dva, trije, štirje ...

Ubogi brat, kako ga je zdelala tujina! Lak bo neki počel sedaj, kam se bo jutri namenil? Ali ve sam, ali še kaj hoče? Morda pa več hoteti ne more in postane kakor Luka, brez doma in svoje strehe ... O groza, ne moči več hoteti! ...

In vendar je bil že na tujem in videl toliko lepega in novega, po čemur Jurij niti hrepeneti ne zna. Lahko bi se bil kaj naučil in spregledal, četudi ni našel zlate kepe ... Zakaj ni? In Jurij je mislil na dolgo, si glavo obložil z dlanmi in si želel, da bi bil zdaj sam, toda vstati in oditi se mu ni dalo. Preveč je pela harmonika. Zdelo se mu je, kakor da šteje veselo zbadljivo: “eden, dva, trije, štirje ...”

Duri so se na stežaj odprle, odskočile prestrašeno in trepetaje ječale. V izbo je planila hladna sveža struja. Vzduh jih je udaril po nogah in zazibam plamenček svetilke pod stropom. Izpod mize se je zaletel na prišleca Lukov Muri in bridko zalajal. Čamar je hitel pogledat in začuden zameketal. Poklonil se je globoko in oznanil svečano:

“Študent je prišel!”

Vstopil je visok fant, ogrnjen v črn plašč in s temnim klobukom na glavi. Ogledal se je porogljivo in rezko zadirčno in zaklical:

“Dober večer, sužnji!”

Harmonika je utihnila. Pes je polajeval, renčal, vrčal, grmulil. Slišali so Zadnigarja, kako je zaškripal z zobmi pod mizo. Luka je pograbil Murija in ga prijel za gobec. Tonač se je nemirno zagnil in hotel vstati. Jurij ga je zadržal in rekel poluglasno:

“Banov študent!”

Odmaknil se je in je študenta povabil:

“Na, pij in sedi, Janez!”

Študent je izpil kozarec do dna. Vsedel se je med Jurija in Tonača in se naježil ves mračen.

Tonač je sukal poglede, je gubančil gube na čelu.

“Pet let se nisva videla,” je očital študentu, “zdaj me pa zmerjaš s sužnjem!”

“Kod si hodil?” je vprašal tiho študent.

“Po Nemškem, po Francoskem sem hodil.”

Nadaljeval je z rahlim, boječim povdarkom.

“In še dalje v Ameriko bi bil šel, da me ni zapekla vest. Ti veš, kaj je to, ti me razumeš. Jelde? Kdor more, naj izruva svoje korenine, jaz jih nisem mogel. Držalo me je in prosilo venomer, vezalo mi roke in noge. Pa sem vstal in prišel domu pogledat. Zdaj pijem ... Moram piti ...”

“Seveda, piti moraš!” je dejal študent.

Čamar je stopil bliže. Izpod mise se je vzdigal Zadnigar in trudoma sedel. Vsi so stisnili glave. Luka je pred študentom pobešal oči in sramežljivo vprašal:

“Dejal si, da smo sužnji ... Kaj je to suženj, povej nam, študent!”

“Suženj,” se je nasmehnil Jurij, “ne veš, kaj je suženj? Kdor nima nič svojega, kdor je brez doma in strehe. Kdor ometa tuje pragove in ne zajema iz svoje sklede. Ni res, Janez?”

Študent je smehljaje pritrdil.

“Res je, Jurij!”

“Kdo pa ima kaj svojega!” je dejal Luka porogljivo.

Čamar je povzdignil kazalec.

“Sveto pismo pa pravi,” je dejal resnobno, “da so bili sužnji Izraelci v Egiptu prej, nego jih je peljal Mojzes čez Rdeče morje. Človek bi torej mislil, da ne more biti suženj, dokler je sam, temveč šele tedaj, kadar jih je več skupaj.”

Dolgo ga je motril študent in je tudi njemu pritrdil.

“Tako je Čamar!”

Luka je pokimaval in krivil usta. Prijel se je za glavo in ril s prsti med sivimi lasmi. Zagnal se je in hotel nekaj reči, se zopet zamislil in naposled zajecljal.

“Jaz pa le mislim, saj mi ne zamerite. Suženj ... Jaz sem suženj ... Suženj na znotraj in na zunaj. Pomnite, na znotraj!”

“Na znotraj in na zunaj!” je ponovil godec Godčev pomenljivo za Luko.

“Molčite, molčite!” se je oglasil Tonač. “Jaz vam povem! Mi vsi smo sužnji. Še ti, Jurij, si suženj in ti študent tudi, ko mislita, da nista. Kaj pa je to, polna skleda in lastni prag? Kaj dom in lastna streha? Oj, sužnji! ... Mislite si globoko jamo, sama tema, sama tema. S svetilko in rovnico riješ globoko pod zemljo po ves dan, kakor črv ... ampak črviček nič ne ve, ti pa veš, da si človek, svojo glavo občutiš ... Pa misliš in misliš v temnem rovu, lastne misli ti svetijo. Vse misliš, da je okrog tebe beli dan, mladost in ljubezen ... Slabo se ti lesketajo črne stene, globoko kakor v peklu, tiho se plazijo kaplje po njih. Kaplje kakor solze ... Boli te srce, boli, in zatulil bi, da bi razneslo zemljo. Pa ne smeš, ne moreš ... Zavoljo kruha, saj veste. Tako, dan na dan, zjutraj v jamo, zvečer pa spet gor pod nebo, in kar duši te, ko vidiš, da solnce zahaja ...”

“Viš! ...” je planil Luka ganjen, vstal in zopet sedel in se zagledal v Tonača.

Tonač je nadaljeval:

“Pa si še mislite veliko tovarno. Ropot koles, žvižganje čudnih piščalk, drdranje kakor velike ure. Po ves dan, po vso noč. Ti pa nag do pasu stojiš pred pečjo in obračaš z železom. Žeja te in žeja in vsi udje so kakor z žeblji pribiti na tebe. Tedaj občutiš, da imaš dušo. Duša je žalostna. Včasi preklinjaš, se upiraš, razbijaš s pestjo. To pa ni več duša. To je zavoljo tega, ker vidiš, kako stoje eni v mrzli senci, drugi se pa na solncu grejejo. Toda enkrat človek vse izve. Mine te jeza na svet, na ljudi, na senco in solnce. Zakaj vsi smo sužnji, kar nas je, smo vsi sužnji ...”

“O, ti ljuba domačija!” je kriknil Jurij.

“Ne, to ne to,” se je branil Tonač. “Luka je dobro povedal: Sužnji na znotraj. Nam iz vasi nedostaje nečesa na znotraj ... Hudiča! Saj imam vendar glavo, svoje možgane in svoje misli. Obrnil bi marsikaj, na priliko, bogastva bi si napravil kar igraje. Ampak nekaj je v meni, kar me veže, me vleče k tlom, da nimam prave prostosti. Po svetu sem mislil, da je to zavoljo domovine, zato sem se vrnil. Zdaj pa vidim, da ni tako. Hudiča! Doma je še huje, pijmo ...”

Zarožljali so kozarci, zažuborelo je vino, zamajali so se goltanci. Viharno je zabučala harmonika, je godla, je renčala, hropela zamolklo in nazadnje utihnila, kakor da leži kamen v njej. Godcu so omahnile roke. Spogledali so se med seboj in se kradoma ozirali pp študentu, ki se je zmračil še bolj in se ves zavil v svoj črni plašč.

Izpregovoril je, kakor sam zase:

“Nisem vas zmerjal, ko sem vam rekel: Sužnji! Nisem vam rekel: Cesarji ste, ali svetniki, ali tatje, ali razbojniki! Nisem vas niti ponižal, niti povišal. Zato ste molčali in strmeli, vedoč, da vas nisem zmerjal. Vi ste dobro uganili, kaj je to suženj, najboljše pa ti, Tonač, ko si govoril o solncu in senci. Solnce in senca. Ima solnce senco, si mislil kedaj na to, Tonač?”

Ne da bi pričakoval odgovora, je nadaljeval študent s tihim, omamljivjm glasom:

“Ne rečem vam ničesar več, zakaj mene je govoriti strah. Povem vam samo še to, da ni več suženj, kakor ve, da je suženj. Toda gorje mu, trikrat gorje, ako se bo sam sebi smilil ...”

Njegov glas je izzvenel bolno in trpko. Razumeli ga niso, toda zganile so se njih težke grešne duše, tako nemara kakor zrno v zamrli zemlji, ko začuti prve pomladanske žarke. Povešali so težke vinske glave in se pogreznili v globoko molčanje.

Luka se je ozrl visoko k svojemu Bogu in mu obetal, tresoč se ves ubog pred njim, veliko pokoro za greh potepuštva, za greh pijanstva, za vse svoje izgubljeno življenje. Jurij pa je žarel, nestrpen in prožen ves, in se užival v koprnenju po tistem neznanem in lepem, ki mu ni dalo ne spati ne mirno orati. Mrk si je grizel ustne Tonač in razložil roke uporno po mizi. Še godec Godčev je bil žalosten. Objel je svojo harmoniko in mislil morda na drugo novo, ki bi jo lahko imel, da ni denarja zapil. Edini Zadnigar je zasmrčal iznova. Tako so umeli sužnost in videli v njej svoje grehe ali svoje uboge nedosežne cilje. In študent jih je gledal, gledal ...

Kakor iz sna jih je zdramilo tiho vekanje Čamarjevo. Sedel je za pečjo, na sodec naslonjen, in je majal z glavo na desno in levo, kakor bi pel in otroka zibal. Oči so se mu čudno svetile in vzdihovaje je ponavljal:

“Študent, študent, kaj si nam to povedal. Študent, študent, kaj si nam to povedal ...”

Med tem, ko so vsi strmeli v Čamarja, ki se je zdaj postavil na sredo izbe in odprl usta, da bi govoril, pri čemer je postalo njegovo lice silno resno in silno svečano, so se tiho odprle duri in v izbo je prilezla prikazen, na prvi pogled človeku povse nepodobna; možiček je bil v dveh gubah, z dolgo razkuštrano brado, ki mu je segala skoro do kolen, in s hudo koničasto grbo, da so mu videli obraz šele, ko je zaprl duri za sabo in se okrenil k luči. V rokah je držal veliko razpelo, kakor ga nosijo pred pogrebom ali pa pred procesijo, čez rame mu je visela črna torba, na glavi je imel nekako kučmo in izpod nje so štrleli na vse strani dolgi temni lasje. Oblečen v cape je bil kakor strašilo. Obrvi so mu bile široko razrasle in resaste, oči so žarele velike, stroge in neizprosne, in kakor da ima pod očmi še ene oči, so bila njegova lica votla in upadla. Stopil je korak bliže in povzdignil razpelo visoko nad glavo.

Zakričal je s tenkim presunljivih glasom:

“Reši dušo! Sveti misijon je tu, kopel nebeška, čas visok, da si umijemo dušo. Bog oče je ukazal, Bog sin je oznanil, Bog Sveti Duh je razsvetil. Sveta Marija, kronana Devica ... Da bo naše srce mehko kakor vosek in milost božja vroča kakor živi ogenj. Da strmoglavimo satana, da ne pride njegovo kraljestvo. Zakaj vse je obhodil, na vsaka vrata je potrkal. Deklicam je dihal v srce, ženam je zmotil oči, možem je omajal vero. Kadar zori žito na polju, cepi ga satan z grehom, kadar sije solnce, tihotapi peklenski žar v žarke nebeške, da misli na greh uboga človeška kri ... Reši dušo! Položi jo v božjo dlan, da ne zapadeš temi ...”

Grbavec je za hip umolknil, pogoltnil sline, se sklonil pred sebe in zašepetal z vročo sapo:

“Ali veste, da sem ga videl na vasi? ...”

“Koga si videl?” je vprašal Luka strahoma.

Še bolj tajinstveno je zašepetal grbavi mož:

“Satana ... Jagned je majal za krčmo ... Urno kakor veverica se je plazil po drevesu na tla in je skočil na streho. Ko je nagledal mene in križ, izpremenil se je v podgano in izginil v luknjo za stebrom ...”

Luka mu je zapretil s pestjo in ga zavrnil:

“Ne straši nas, Goreči kristjan! ...”

“Tiho! ... Ne slišite, kako gloda, gloda, gloda ...”

In Goreči kristjan je nagnil glavo in je prisluškoval. Nehote so vsi poslušali, toda v izbi je bila popolna tišina in tudi od zunaj ni prihajal najmanjši šum. Čamar je srdito pograbil grbavca in ga odvlekel za peč na klop. Dal mu je kruha in vina. Prislonil je razpelo k steni in je potresel grbavca še enkrat za rame.

“Na ... Če se le ganeš ... Če le zineš besedo ...”

Goreči kristjan se ni ganil in ni zinil besede. Še jedel ni kruha in vina ni pil. Pokorno kakor ustrahovano dete je obtičal na klopi in strmel čas v družbo, čas po Čamarju. Usta je bolj odprl in ni se vedelo, se bo jokal ali se bo zasmejal.

“Si še kaj živ, Goreči kristjan, me še kaj poznaš?” ga je vprašal Tonač sočutno.

Čamar je žugal obema in krilil z rokami in hodil nestrpen od mize do peči. Dajal je znamenja, da bi molčali, sikal je in jih opominjal z očmi, potem pa potegnil s peči nekakšno plahto, pokril ž njo grbavca, da ga niso več videli. Pod stropom je umirala svetilka. Privil je stenj do kraja, da je ugasnila. Zdaj so videli, da tudi mesec pojema. V? izbo je strmela noč mrtvaško bleda. Čamar je prižgal sve in jo vtaknil v steklenico. Plapolala je viharno in se kadila ter jim jemala pogled.

“Hvala Bogu!” je začel čamar, stoječ sredi izbe, “hvala Bogu, da se je prikazal Goreči kristjan. V pravem času je prišel, hvala Bogu. Drugače bi jaz bil zaigral pred vami komedijo, da bi se bili vsi razbežali. Študent, ti si nam povedal nekaj groznega. Jaz sem razumel in občutil. Zdaj ne vem več, zdaj mi je odleglo. Pozabil sem tisto misel, ki mi je sedla na možgane, da bi znorel, če bi dolgo trajalo. Hvala Bogu, hvala Bogu ... Vsi ste govorili po vrsti, zdaj pa poslušajte mene in ne štejte mi v zlo, ako kje kaj obtičim in se mi zvrne beseda.”

Omeril je družbo, obliskal vse po vrsti z očmi in se ustavil pri Tonaču. Srečala sta se s pogledi. Tonač se je naježil, se v licu zamračil. Čamar pa je naenkrat pobesil glavo.

“O le govori!” ga je bodril Tonač. “Toda osleparil me ne boš, če vse, mene ne boš osleparil.”

“Že, že, že!” je jecljal Čamar in zajemal sapo. “Vse bom povedal, povest bom povedal. Godijo se med nami nocoj čudne reči, tako čudne, da še sami ne veste, kakšne. To je, kakor da bi v oblake gledal, pa bi oblakov ne videl, temveč tiste prostore med njimi, kadar se mešajo in se trgajo oblaki in so zdaj kakor riba, zdaj kakor slon ali kakšna druga zver, včasi pa nekaj takega, da te v srce zazebe. To je povest, ki ni povest, to so sanje pijanca, kadar se ponoči zbudi in ima najbolj bistro glavo.”

Ni se mu kašljalo, Čamar pa se je po teh besedah odkašljal in je čakal in je gledal Tonača po strani. Hotel je nadaljevati, toda Tonač ga je prehitel in je poskočil na noge.

“Molči, Čamar,” je zarjul nad njim, “sto let že vemo, kar bi ti zdaj le povedal. Tako je govoril moj rajni oče, tako vsi stari vaški dedci, kar jih pomnim iz otroških let. To je tisto staro vaško hinavstvo. Študent je dejal, to je suženjstvo. Resda, to je suženjstvo na znotraj, o katerem je govoril Luka. Našel je zrno kakor slepa kura. Vseeno, našel ga je. Ti bi rad, Čamar, zdajle malo pohinavčil pred nami, malo tako okoli nas šel, da bi mi mehki postali, glave pobesili in prav milo zavzdihnili: “O, kako smo ubogi, usmilite se nas!” Tako se stisne berač v svojem namišljenem uboštvu in dela v licu milo Jero. Jaz pa sem železo koval, jaz pa sem v ogenj gledal. Mene ne boš osleparil! ...”

Ogledal se je bahato, oči so mu žarele. Čamarju je šinila posmehljivost čez obraz in stopil je k njemu z mačjim, tihim korakom. Zahehetal se je ostro pred njim in dejal zbadljivo:

“Kaj nam pa ti poveš, striček, s kakšnim oljem nas boš ti pomazal?”

Tonač se je zdrznil v sebi in vstal od mize. Pokazal je s prstom na peč, kjer je počival Goreči kristjan.

“Tale nas bo rešil!” je dejal in je pristopil k njemu. Popravil mu je odejo in mu odkril glavo. Dolgo ga je gledal. Grbavec je odprl oči in začel premikati glavo v cunjah kakor zrela buba. Naslonil se je na komolec in se vzdignil z gornjim životom. Pri mizi so slišali kratko, osorno in nerazumljivo besedo. Tonač je odskočil od peči kakor od ognja. Goreči kristjan je legel nazaj, čez hip pa se iznova vzdignil, istotako samo z gornjim životom, in pokazal svoje velike temne oči.

“Izgubljen si na vekomaj!” je zaklical Tonaču s svojim tenkim glasom.

In je zopet legel in se zaril z glavo v cunje.

Pogledi vseh so obviseli na Tonaču, pri mizi so se zganili. Videli so, da je Tonač pobledel in omahnil. Prijel se je za zid pri durih in se naslonil. Glava mu je globoko klonila, hrbet se mu je zasločil in ždel je tako nekaj trenotij nepremično. V tem močnem bahatem človeku se je zdaj treslo srce kakor šiba na vodi. Bolest trenotka, kateri se je upiral in jo tajil ves večer, ga je prevzela popolnoma. Besede Gorečega kristjana? Ne, to ga ni porazilo. Saj je vedel, da je Goreči kristjan napol blazna pokveka, ki samo vpije in razgraja v svoji blazni gorečnosti. In vendar, zaklical je vsem: “Reši dušo!” Njemu edinemu pa: “Izgubljen si!” Vedno so ga tako ločili od vseh, vedno so kazali s prstom nanj, vedno je stal Tonač proti vsem. To je tista velika strahota moža, ki je koval železo in gledal ogenj. Že takrat, ko je stal s culo nad vasjo in se poslavljal od svojih mladih let, je okusil tisti strah, toda sladak je bil in prešeren in mu je opajal zavest kakor močno vino. Zdaj pa je oblegel dušo kakor tesen oklep, ki ga veselje ne more prebiti. To je čas, da bi poklical Boga na pomoč in padel pred njim na kolena. Toda, Bog otroških let, Bog materin in Bog vasi, kje si? Izginil si zdavnaj, na dolgih potih si se izgubil, dragocen in neznaten kakor biser, umrl si na ustnih, ki so šklepetale od gladu, zatemnel si v temnih rovih, v fabrikah si onemel pod udarci kladiva in skopnel v divjih sanjah po pijanih beznicah. Ni te več, lepi vaški Bog! Na tvoje mesto sta prišla upor in nerazrešeno hrepenenje in ž njima dvema gre človek spoznanju nasproti, zdaj viharen kakor v stepi isker konj, zdaj zopet slab in brez volje kakor v vetru mrtev list.

“To vse je že bilo, pa je minilo vsakokrat!” je pomislil Tonač in pogledal kvišku. Nekdo mu je položil roko na ramo. Pred njim je stal študent in zapenjal svoj črni plašč visoko do ušes. Poklical ga je s svojim mirnim, vedno enakim glasom:

“Kaj ne veruješ več, Tonač?”

“V koga naj še verujem, študent?”

“V solnce in senco!” je zašepnil študent in ga povlekel s seboj na vrata.

Ko sta izginila, se je razpeljala družba tudi pri mizi. Jurij je zlovoljno vprašal krčmarja za račun, toda Čamar je odkimal in pomežikal z enim očesom na duri. Luka je naglo ih hlastno izpil ostanke in zletel za Jurijem in godcem Godčevim. Gnetli so se v temni veži. Zunaj je še zarentačil pes, zajavkala je še harmonika. Zaklel je Zadnigar, ko se je opotekel in butil z glavo ob vrata.

Čamar je ugasnil svečo in gledal pri oknu na cesto.

“Šli so, h Knezovim se valijo,” je zamrmral in začel hoditi zamišljen po izbi.

Potem je postal in segel na polico po žganje.

“To bo komedija pri Knezovih,” je govoril sam zase, “to ga bo starka z bergljo, he-he-he ... Še zmerom je Tonač ošabna kri, nora kri ... Beliča pa ni pokazal ...”

Pil je dolgo in strastno.

“Vsi so, vsi so,” je nadaljeval sam zase, naglo žganja pijan, “vsi po vrsti so bolji od mene. Še Zadnigar, je-e-e, še Zadnigar je bolji od mene ... Vsaj pije, ker ga duša boli ... Mene pa ni druga kakor želodec ... Zvita učenost je segla v grapo, raka pa ni našla ... He-he-he, študent, jaz sem prazen, prazen, prazen ...”

Pri peči so oživele cunje.

“Reši dušo!” je kričal Goreči kristjan.

Čamar ae je prestrašen ozrl.

“Ti si, kanalja črna?”

Zaletel se je proti peči, a že pri drugem koraku sa je zvrnil. S tal je hreščal na grbavca:

“Kaj si prišel, kaj si me splašil? ... Ko je študent dvigal zaklade, ko se je zganilo in oživelo. Kaj te je bilo treba? ...

Zijal je v temo za peč, od grbavca pa ni bilo več glasu, zakopal se je zopet v svoje cunje. Prvi dih jutranje zore se je dotaknil oken in v izbi so se zaznavali obrisi, medli še, mrgoleči, nestalni. Čamarja je mučila težka misel. Strmel je v križ ob steni, popotno razpelo Gorečega kristjana, in se mučil in grizel v sebi. Mislil je naporno, da bi vedel, kaj je mislil, potem pa pozdravil tesnobo v srcu, se radostno pomaknil in telebnil v lužo razlitega žganja.


Teta Pavla

uredi

Na postelji kraj okna, kraj okenca z železnim križem, leži teta Pavla, skrčena in do vratu odeta, uboga teta Pavla. Njeno lice je mrtvo, njene roke so mrtve, le v očeh ji tli še življenje. V izbi temnijo vegaste stene, iz kotov prežijo mrakovi, že guba zunaj svoje somorno čelo nizki jesenji dan. Morda ptice selivke klic, morda iz dalje pusti krik, odnekod prihaja tužni glas, vse bliže in bliže.

Zarožljalo ji je v prsih kakor v kolesju stare ure. Pod njeno nelično gmoto je zaječala postelja in po odeji so preleteli nagli gibi, loveč se kakor drobne miške. Teta Pavla je premaknila glavo, privlekla k licu svoje težke od vodenice nabrekle roke in poskušala vstati.

Zavpila je:

“Martine, Martine, umiral ... Pomagaj, jaz umiram ...”

V izbo je stopil Martin, visok seljak rdečih las in frlast. Omeril je izbo in teto Pavlo in postelj in stene in je nevoljno nakremžil lice.

Teta Pavla je povzdignila k njemu težko roko.

“Prižgi mi svečo, Martine, jaz bom umrla. Kaj nisi slišal, kako je kriknilo zunaj, kako je zavilo visoko ... visoko ... Daj mi svečo, prižgi mi svečo, Martine!”

Martin je prižgal svečo in odgovarjal:

“Tri dni že umiraš, teta Pavla. Še malo in glej, sveča bo dogorela. Ta pa je tvoja krstna in kaj hočeš potem, da ti prižigam, ko boš v resnici umirala?”

Podal ji je rumeno, napol dogorelo svečo voščenko, okrašeno s pisanimi pasovi in s podobo Jezusa. Teta Pavla jo je vzela v svoje debele vodenične prste in se zagledala v luč in molila, vzdihovaje, očenaš za srečno zadnjo uro.

Zunaj je zahlidal tihi jesenski veter; udaril je v okno in zazibal hruške, ki so videle v oknu na niti?. Zahlidal je drugič, močneje, nagnil voščenke drhtečo luč, udaril je tretjič in jo ugasnil.

Martin je pristopil. Tuje in hladno ga je pogledala teta Pavla. Nagnila je k njemu svečo in dejala:

“Na, Martine, vzemi svečo, zdaj še ne bom umrla. In okno zapri, Martine, mrazi me, odejo mi pospravi. In čuj, Martine, daj mi jesti!”

Martin je vzdignil obrvi. In premagoval se je v glasu, ko je zasikal:

“Hudiča ... Ali umreti, ali pa ... Kaj bi ti mene imela za bedaka. In jesti bi hotela, jesti. Saj ne moreš jesti, sama veš, da ne moreš ne jesti in ne piti.”

“Bi jedla, bi, in pila bi tudi,” je odgovorila teta Pavla. “Daj mi, Martine, rdečih jagod, s sladkorjem posutih, in vina mi daj, Martine. Pa kruha in mleka bi tudi, daj Martine, skuhaj mi mleka!”

Martin ji je pokazal pest in se zadrl:

“Kaj res ne misliš umreti ... Kdo te bo redil, kdo stregel tvojim silnim razvadam? ... Umri, pa je, živeti itak ne moreš več. Umri, slišiš, umri ...”

Zaškripal je z zobmi in segel s pestjo proti njej.

“Ko pa ne morem umreti!” je zavekala teta Pavla.

Zagledala se je proseče v njegove srdite oči in med njo in Martinom se je začel boj za njeno ubogo življenje. Martinova roka je visela grozeče nad njenim vratom, se krčila, se nižala, prihajala vedno bliže. Martin je težko sopel, jeza mu je pognala kri v obraz. Oči so mu izstopile, kakor besni zverini, in že se je sklonila njegova glava v groznem sklepu. Teta Pavla se je branila z očmi, in ko je začutila na svojem grlu Martinove železne prste, je z vso silo privekala izpod odeje dolgo, črno, nabasano nogavico.

Martinu je omahnila roka. Okrenil se je od postelje in zamrmral mračno:

“V greh zapeljuješ človeka!”

“Bog ti odpusti grehe,” je odgovorila teta Pavla, stresajoč z glavo zavoljo solz, ki so ji zastirale poglede. “Bog in sveti Martin naj te obvarujeta pred hudim, tolažnik sveti Duh naj ti pamet razsveti ... Kaj si hotel meni, ubogi siroti ... Daj mi mirno umreti, le še dan, dva, potrpi, potem bom sama umrla in pokopal me boš. To bo pa tvoje, vse, kar je v nogavici bo tvoje, ne boš se kesal, Martine ...”

Spravila je zopet nogavico pod odejo in skrbno opazovala Martina. Stal je pri vratih, z licem od nje in preudarjal.

“Tisto je res, da imaš nogavico, teta Pavla. Kaj pa je v nogavici, to vedi vrag. Sanjalo se mi je že, da je tvoja nogavica sleparija ...”

“V nogavici je vse moje bogastvo!”

“Hm,” je zamrmral Martin in odprl vrata. “Zdaj grem po mleko. Mleka ti skuham in kruha prinesem in vsega. Kaj misliš, da imam kamen namesto srca? Moj Bog, z bolnikom!”

In s praga, ko je stopal v vežo, je še dodal:

“Teta, če pridejo kakšne babe, ne kaži jim nogavice. Svet je hudoben in popačen ... Lahko bi izginila tvoja nogavica ...”

“Ne boj se!” je odvrnila teta Pavla s postelje in vrata so se zaprla. Teta Pavla si je oddahnila in okrenila glavo k oknu. Zopet je prihajal od zunaj daljnji klic, žalosten in sam, klic vsega neznanega in skrivnostnega. Teta Pavla je mislila na črni grob, ki vzame njeno ubogo telo, in na pravičnega Boga, ki bo sodil njeno dušo. Kod si hodila, teta Pavla, povpraša pravični Bog, kako si ravnala svoje življenje? “Sem bila siromašna služkinja z mladih nog,” odgovarja teta Pavla in se ne straši ognjenih pogledov božjih. “Sem z doma šla, po svetu sem šla, sem služila, robotala. Ljubega nisem imela, mati nisem postala, moja mladost je bila neprijazna, zakaj z lepoto me nisi obdaril kakor druge brez števila. Moja glava je bila neuka, selska glava, pisati nisem znala, brati ne, vedela sem le to, da si Ti v nebesih od vekomaj do vekomaj in da sem jaz nič pred Teboj. Ko pa si me udaril z boleznijo in so me ljudje spodili od sebe, sem se spomnila kraja, kjer sem se ?dila. Vzdignila sem se ter ro?la čez hribe, doline in našla s? ? svoj dom, da bi mi posvetil s? in mi dal hladnega groba. St? me je bilo umreti na tujem. Videla sem, kako je umrla na tujem taka uboga služkinja, ka? sem jaz. Peljali so jo boso in ? s plahto pokrito v mrtvašnico ? tam je ležala na deskah, na tleh brez križa in sveče. Noge je imela še blatne od pota, roke neu? ?te, take težke noge z velikimi prti, take močne roke, ožgane, ožuljene, trde. Ko sem odgrnila plahto, sem videla, da je bila ?ga, vsa grda in razmesarjena, ? ko sem vprašala človeka, ki je tam pri mrtvih stal na str, kam jo pokopljejo, je dejal, da je ne bodo pokopali, temveč, da bodo njeno glavo kuhali. Zgrozila sem se in vpraševala in ? vedela, da služkinjam, hlapcem, sploh ubogim ljudem po smrti kuhajo glave, da jih študira? Bogatim po smrti ne kuhajo glav. Siromašnim pa kuhajo. Tega sem se prestrašila in sem domu pohitela, da bi doma umrla.”

“In tvoji grehi?” povpraša dalje pravični Bog.

“Ne da bi vedela,” odgovarja teta Pavla, “le nevoljna sem bila med boleznijo. Godrnjala sem že, ker sem bila lačna. Martin mi je dajal malo jesti. Ko sem prišla, toliko, da se je spomnil, da sem mu teta, sestra očeta njegovega, in me je vzel pod streho, šele potem, ko sem obljubila, da bo edini vse za menoj dobil.”

“In tvoja črna, nabasana nogavica?” povpraša pravični Bog.

Teta Pavla se je zgrozila in je zatisnila oči, da bi se skrila pred obličjem pravičnega Boga. Toda Boga je videla tudi zdaj, in tako stroge so bile njegove oči, da ni mogla ničesar tajiti. Prosila je odpuščanja zavoljo nogavice ... Da ni šlo drugače ... Da je Martin skopuh, da jo je hotel vreči pod kap, da ji ni jesti dal ... A nič ni zaleglo pred Bogom. Bog je bil vsiljiv in strašen. Legel ji je na prsi kakor težak kamen, ugrabil jo za srce, ji stiskal srce neusmiljeno, in stopil ji je na čelo hladni znoj. Teta Pavla je zavpila na pomoč, odprla oči in se razgledala.

Spomnila se je, da ji je Martin obljubil mleka in kruha. Le še enkrat mleka in kruha bi rada teta Pavla. Da se malo ogreje in pokrepča in potem zaspi še pred nočjo. Zakaj najhujše so za teto Pavlo dolge črne jesenske noči. V želodcu glad, roke pretežke in mrtve, pod hrbtom pekoča bolečina, morda so se že zaredili črvi na živem telesu, taki dolgi beli črvi ... In nobene ure ni v izbi, ki bi tiktakala in to dolgo tišino delila. In nobene luči ni nikoder, nobenega žarka, nobenega glasu. Le eden je glas, le en sam je klic, daljen in pust, klic vsega neznanega in skrivnostnega.

“Po čemu je vse to, moj Bog?” je vprašala teta Pavla. “Ti, ki imaš solnce in zvezde, po čemu ne daš meni čašo mleka in skorje kruha?”

“Nič ni kruha in mleka tudi nimamo!” je zaklical Martin z veže.

Vstopil je in zaprl vrata za seboj. Teta Pavla je videla, da ima Martin v rokah veliko temno steklenico.

“Žganja sem prinesel!” je dejal Martin in obraz mu je sijal veselja. “Žganje te bo okrepčalo, pij, kolikor se ti poljubi!”

“Oh, še nikoli v življenju nisem pila žganja,” je kliknila teta Pavla in segla po steklenici.

“No, jaz ti pomagam,” je govoril Martin, “le pij, žganje je zoper vsako bolezen. Kdo ve, nemara še vstaneš pokončna, ozdraviš ...”

Nastavil ji je steklenico na usta in ji privzdignil zaglavje. Teta Pavla je pila slastno, je pila dolgo, in ko je hotela nehati, je Martin prigovarjal in jo silil, da je pila dalje. Pila je, da ji je teklo žganje po bradi na vrat, na prsi, pila je, da je pri tem zatisnila oči in da so ostala njena usta zalita in široko odprta ...

“Le še malo ga je, popij še ostanek!” je govoril Martin in odtegnil steklenico.

Nagnil se je nad teto Pavlo in poslušal. Ni dihala več in njeno srce tudi ni bilo. Odgrnil je odejo, iskal, premetaval vse po postelji in potem privlekel izpod slamnjače veliko črno nabasano nogavico. Strahoma jo je držal v rokah, jo gledal, jo tehtal in jo primaknil bliže k očesu. Zgoraj je bila prevezana z vrvico, ki jo je razvezal in pregrizel z obmi.

Ozrl se je po teti Pavli. Njena zevajoča usta so se zakrenila v stran, bilo je, kakor da bi se smejala prezirno, in izpod zgornje ustnice je štrlel edini zob, bel in sam in strašen. Levo oko se je odprlo in zrlo uporno in nepremično v Martina. Delal se je večerni mrak in metal na lice tete Pavle počasne sence.

Martin se je odmaknil od postelje s svojim plenom in segel v nogavico. Izvlekel je cunje in same cunje. Ostrmel je in divji krik se mu je izvil iz prsi.

Planil je k teti Pavli.

“Prokleta, sleparka!” je kričal in jo zgrabil za vrat. Tresel jo je in vzdigoval glavo, ampak teta Pavla se ni ganila.

“Dve leti sem te zastonj redil, dve leti si mi sedela na vratu. Namesto cekinov so v nogavici cunje, povej, kako si mogla tako? ... Povej, zgani se, zini besedo ...”

Teta Pavla je zevala na široka usta in gledala na levo oko. To oko je bilo škodoželjno, zlohotno in tako strašno nepremično. Martinu je sedla ?ona na možgane. Prijel se je za glavo in zbežal na plan.

Teta Pavla je ostala sama v izbi, brez vseh, tudi brez tete Pavle. Zakaj njena dušica se je združila s tistim klicem vsega neznanega in skrivnostnega in je šla k Bogu na sodbo zavoljo črne nogavice.


Smeh pred smrtjo

uredi

Kadarkoli se spomnim blede črnke Konstantine, me obide groza pred življenjem. To so trenutki hipnega spoznanja lastne nemoči in ničevosti, v katerih bi človek obupal, da jih ne zagrinjajo valovi življenja sproti v pozabljenje. S fantovsko obupanostjo bi vzdignil čašo z zadnjim napojem in jo izpraznil do dna, da ni na svetu toliko lažnjivih Mefistov, ki nas znajo tako lepo preslepiti in prevariti. In to je dobro! Bomo vsaj srečno prijadrali do utrujenosti starca in tedaj rešimo brez napora z enim samim vzdihljajem to čudno življenjsko uganko.

Toda Konstantina ni tako mislila. Kdo je Konstantina? Naj povem, kako sva se spoznala? Ni treba! Dovolj je, če povem, da sva sedela nekega pomladanskega večera v parku, oba nesrečna in zlovoljna.

Ona je neprestano bajala in se pri tem smejala tako tuje!

“Vidite,” je govorila, “meni je življenje šala. Nikoli še nisem bila žalostna. Le raztrgani čeveljčki me še razburijo. Tudi otroci me včasi razdražijo, zakaj neprijetno je poslušati otročji smeh. Pa jaz se tudi sama smejem, ali ne od srca. Kakor na odru ... Pride mlad kavalir in se mi prikloni do tal in me šablonsko zasnubi. Ošabna gospodična se mu nasmeje tako prešerno, zvočno, sladko, da se tresejo hlačice staremu gospodu tam v parketu. Mladi častniki si vihajo brčice in mežikajo z desnim očesom. Ti navihanci, ha...ha...ha...”

Ni odnehala. Med smehom in nepretrgano je govorila. Rojena v pariškem predmestju in poznala ne očeta ne matere. Pravi pa, da je imela sestrico ... Mlad, življenja žejni bogataš se je tedaj zagledal v njene oči. Z lepim glasom in še z lepšim stasom je prišla na gledališki oder. Pela je zadnjič v Stuttgartu. Tam je zbolela in skoro umrla. Izgubila je glas; samo smeje se še lepo. Zdaj je guvernantka pri neki židovski obitelji. Gospod ima živinske oči; njegova žena je debela in neguje, štiridesetletna, v svojem srcu ljubezen za krepkega komija, ki prinaša vsak večer milostljivi ključe. Otroci, tuje krivogledi kreteni, so razposajeni in zmerom siti; velik križ je ž njimi. A najhujše je, kadar pride “papa” poslušat. Obrača živinske oči kakor jezen vol. Strašno. Toda žalostna ni nikdar. Zmerom se smeje, ha, ha ...

“In meni je življenje šala. Zato ne razumem vas, ki pobešate glavo in gledate v tla. Kaj iščete tam?”

Vprašanje zahteva vedno resnico, a kdor odgovarja, laže, četudi je prisegel. Molčati je najbolje. Konstantina, ni bila s tem zadovoljna. Privila se je k meni in njene oči so me prosile ...

“Odkrila sem vam svoje življenje in sem mislila, da mi boste hvaležni. Da mi tudi vi poveste, kako ste živeli!”

“O prav rad, gospodična. Torej, rojen sem tam in tam. Rodbina mi je vladajoča dinastija. Kraljestvo ali cesarstvo, vseeno. Bogatija. Imamo ministre, generale, vojake in lakaje. Državni zaklad ... Slavno zgodovino ... Pradede iz desetega stoletja po Kristusu. In kar je poglavitno, imamo dobro verno ljudstvo. Skratka, jaz sem princ, gospodična, seveda incognito ...”

Z neko sladko zlobo sem ji fantaziral vse to in s posmehom zavrnil tihotapsko misel, ki me je videla v kočiji. Pet lakajev in veliko perjanico na generalskem klobuku je videla tista hudomušna misel.

Konstantina je navdušeno zrla vame. Lica so ji nalahno zardela, usta je umetno premaknila, vzdignila desnico in sprožila kazalec. Kako lahko spravite igralko na oder! Če bi bil čakal še trenutek, Konstantina bi bila pokleknila pred neznanim princem.

“Še večja zloba se me je polastila. Hotel sem jo razžaliti.”

“Ne gospodična, ni res. Ste videli kedaj kmetsko bajto? Umazani, zakajeni tramovi, nizka okenca, ilovnata tla. V kotu ležišče in na njem v cunje povito dete, ki kriči, da se Bog usmili. Hoče zraka in hrane. To dete raste, raste in ko doraste, nima sreče. V šestnajstem letu je že vagabund, toda nekdo ga pošteno izšiba in mu pokaže pot. Tod hodi, tje pojdi ...! Dete uboga, mora ubogati. In gre. Ni zadovoljno, ali ‘cilj’ ima ...”

Motil sem se. Niso je razočarale, niso je razžalile moje besede. Jedrnata odkritosrčnost deluje. Konstantina je zaplakala.

Za perkom je sopel in režal sitni tramvaj. V tihem podvečerju so šumela drevesa z mladim, medlim listjem. Svetloba se je umikala mraku in mesec je lezel odnekod na nebo, boječ in skrivnosten kakor tihotapec. Konstantini so tekle zrnate solze po licu. Meni je to bilo drago; lotila se me je neka opojna samozavest, pomešana z usmiljenjem, ki hoče tolažiti slabega.

“Ne jokajte! Sprehodiva se po parku in preženiva razpoloženje zlovolje in zamišljenosti. Pogledajte, lepo je tukaj ...”

Mislil sem, da bo zajokala še glasneje; kajti ženska ihti še bolj, če jo tolažiš. Hoče nemara, da jo vzameš v naročje in zaziblješ.

Konstantina pa si je hlastno otrla oči in se je zasmejala. Smejala se je škodoželjno in krčevito, kakor se smeji človek, kadar zasmehuje samega sebe.

In bila sva vesela. Hodila sva urno po parku in se igrala z besedami, jih obračala na vse strani in jim dajala pomen, ki ga niso imele. Smejala sva se, ko sva iz besede drevo napravila lično belo hišico, kjer sedita zdajle dva mlada pri večerji in šepeta ljubeznivi možek čez mizo svoji lepi ženici: “Dušica moja!”

Konstantina je prva umolknila in vsa resna ustavila. Uprla je velike temne oči na mesto, ki je ležalo svetlo pod nama. Prijela me je za roko in tiho prašala:

“Ste že slišali tisto bajko o brezi in škrjančku?”

“Je lepa?”

“Lepa je! Ne vem, zakaj mi vprav danes prihaja na misel. Pravila mi jo je neka starka, ko sem bila še otrok.”

Govorila je počasi in s tresočim glasom. Bila je skrivnostna.

“In tista starka je kmalu nato umrla ...”

Vzdihnila je in začela:

“Čujte ... Stala je samotna breza, ni imela matere. Njeno belo ljubje se je svetilo že od daleč. Svetilo se je podnevi v jasnem solncu, svetilo se je ponoči v mesečini.

Samovala je breza na nizkem holmu. Gledala je v dolinico in je videla življenje. Ozirala se je nazaj, kjer se je širil velik, skrivnosten gozd. Slišala je, kako se pogovarjajo visoke smreke, kako modrujejo stoletni hrasti. Breza pa je bila sama. Tožilo se ji je po tihem šepetanju in v hrepenenju je žalostno povešala svoje liste.

Pomladi, ko je na novo brstela, je zatrepetala še bolj.

Nekega večera je razgrajal vihar. K brezi na holm se je zatekel škrjanček in jo milo prosil zavetja. Ves je bil moker in premražen. Odgrnila mu je breza svoje veje, ga pokrila in ga zibala v sladkem spanju vso noč. Drugo jutro se je škrjanček vzdignil visoko pod solnce in se je zahvaljeval dobri brezi s sladko pesmijo. Žvrgolel je o ljubezni in breza je radostno trepetala, ker ji je bilo hrepenenje uslišano.

In sta se ljubila, breza in škrjanček. Spal je vsako noč pri njej in vsako jutro ji prepeval s solnčnih višav.

A prišla je hladna jesen, približala se je huda zima. Izginil je škrjanček, na holm ga ni bilo več. Zaman ga je čakala breza. Ko se je stemnilo, je gledala v dolino, da prileti odkod, ko se je zdanilo, je hrepenela k nebesom, da bi ga videla v višavah. A ni ga bilo. Tedaj si je rekla breza: ‘Umrl je škrjanček, ljubček moj, ne bom ga videla nikoli več! Jaz pa bom žalovala za njim in bom umrla!’

Propadalo je njeno velo listje in ljubje razpokalo. Nič več ni bila lepa. In je prišel na holm suh možiček s sekiro v rokah in s pipo v ustih. Posekal je mlado brezo in padla je v sneg in umrla.”

Konstantina je končala. Pogledala me je in tiho prašala:

“Se vam ne smili tista breza?”

“A vam ne škrjanček?”

“No, saj je vseeno,” je zamahnila z roko. “Škrjančkov je veliko in vsi se lahko visoko dvignejo, breza pa ostane na holmu ...”

Umolknila sva in zašla v prve mestne ulice. Meni je bilo vse skupaj zoprno in tudi Konstantina je bila naveličana. Ko sva se ličila, si še rok nisva podala in na svidenje si ne zaklicala. Skušal sem jo pozabiti in sem zavil v krčmo in popival s tovariši do zore. Drugi dan sem šel mimo mestne mrtvašnice. Vleklo me je nekaj siloma v tiste mračne prostore. Mrliči so ležali po vrsti, kakor so storili smrt. In glejte čudo, predzadnja je bila Konstantina. Niti ene mirne črte ni bilo na njej, vse je nekam neskladno sililo, bila je kakor buhteča baklja. Le okrog njenih mrtvih usten je igral živ posmeh, meni v zvoku znan, in zdelo se mi je, da se bo zdajle glasno razlegal vse na ulico in do življenja ....

A v časopisih sem našel, da se je Konstantina tisto noč zastrupila.


Hudič v ulici Sv. Mihela

uredi

Nad Parizom je vihrala pomlad pomlad, oblaki, črni, cunjasti kolosi so se podili pod nebom in topel širok veter se je valil po mestu, plahutaje kakor peroti ogromne ptice, Zazibale so se v svetilkah motne plinove luči, začutil je pomlad in glasno zarezgetal na cesti bedni tramvajski konj, a na opazovalnem stolpu je ostavil astronom drobno zvezdo, svoj problem, in si nemiren pomladil dolgo belo brado.

To je bilo tedaj, ko se je Helena spomnila Konstantina. Stala je ob temnem kiosku in mislila na visoko mansardo in na veliko kitko, ki jo je danes tam videla. Mogočni angelj pritiska k tlom drobnega mršavega satana. Njegove oči tonejo v krvavih solzah, usta se mu penijo, krivijo v bolesti, a tenke slabotne roke se drže krčevito težkih nog zmagovalčevih. Zasmilil se je Heleni tisti satan. Njej se je zdelo, da ji je daven znanec, da ga je že videla v sanjah morda, v temnih slutnjah prve mladosti. Spomnila se je oči Konstantinovih, ko je strmel na svojo sliko in se mu je v zenicah zrcalil poraženi duh zla še drobnejši, še ubožnejši.

“Kako smešno!” si je dejala Helena, toda njeno srce je bilo žalostno. Prestopala je z noge na nogo in zrla po živem, svetlem bulvarju. Prebirala je ljudi med mnoštvom in iskala znanega obraza. Hotela je že oditi, ko ji položi nekdo roko na rame.

Zadrhtela je in se okrenila.

“Dober večer, Jean!” je dejala in v bojazni povesila oči. Stal je pred njo njej zvodnik in njen gospod, apaš Jean Brandon, ki je bil vzel Heleno, komaj otroka, z ulice in jo vpeljal zopet na ulice pariške. Oblečen po modi se je držal neizrečeno važno in imenitno in silen vonj parfuma je vel od njega. Poklonil se je prisiljeno in Heleni molče ponudil roko. Šla sta na drugo stran bulvarja, na široki trotoar Boule-Micha in se pomešala med ljudi. Tu je vse tonilo v svetlobi in apaš je previdno motril obraze pasantov ter se plašno ozrl, ko je zaslišal za sabo glasno sikanje.

“Bi-bi-bi!”

Na zidu velike taverne je slonel človek in namigoval Heleni z dolgim suhim prstom. Bil je visok in vitek, tesno zavit v temno palerino, na glavi je imel širok klobuk, nizko na lice, da mu apaš ni zaznal obraza ter je videl vzlic jarki svetlobi, sijoči iz taverne, edino le njegov veliki nos, ostro črno brado in visok koščeni vrat. Helena je hotela naprej, Jean Brandon pa se je ustavil in zaklical.

“Lejte ga, filozofa iz nizkih nadstropij!”

Helena se je vznemirila. Zašepetala je:

“Pustite ga! Bojte se ga ... To je Konstantin, hudič, hudič iz ulice Sv. Mihela.”

Apaš pa se je razkoračil pred Konstantinom.

“Da ti ne zlomim jezika, satan!” mu je zaklical, smejoč se na vse grlo.

Konstantin je iztegnil k Heleni roko in jo povabil s prstom.

“Bi-bi-bi!” je zasikal, ne da bi se zmenil za apaša. Nato ga je streslo v ramenih in priklonil se je do tal, se zvijal kakor v smehu ali pa ga je prijel kašelj. Jean Brandon je prezirno pljunil in stopil za Heleno.

“Kdo je ta mož?” je vprašal in jo vzel tesno pod roko.

Helena je molčala. S težavo sta se prerila med gručo ljudi, ki so prihajali iz stranske ulice. Šla sta do konca bulvarja, do prvega mostu čez Seno. Apaš je bil nestrpen in je zadržal dekleta pri mostni ograji.

“Kdo je bil?” je vprašal osorno in objel Heleno čez pas.

Helena se je izvila in zrla molče v temno tiho vodo pod sabo. Mirno se je valila spodaj Sena, se nesla v tajnem žuboru in bolno stokala doli ob mostnih škarpah.

Z obeh bregov so se sipale neštete luči vseh barv, migotaje na vodi v dolgih odsevih, podobnih lenim, drstečim se ribam. Hudo je bilo Heleni. Bolelo jo je srce, ker je zatajila Konstantina. Zakaj mu ni podala roke? Zameril je in ne bo je več hotel videti. In ne bo ji kupil igrač, kakor je bil obljubil. Porcelanastih psičkov in pisanih lutk, belega konja in črne opice, ki se ziblje na elastični niti iz gumija. Naslonila se je na ograjo in skrila v dlani obraz. Konstantin edini je dober, on edini je ni kupil, nego jo samo na roke vzel in jo zibal. Zaihtela je bolno. In ko je povzdignila oči, je videla na vodi majhno ladjo z lučko na krovu. Plula je jaderno k mostu kakor isker vranec z belo liso na čelu. Helena se je poveselila in si otrla solze.

Jean Brandon pa je sumil, da se je deklica morda vdala kakšnemu mističnemu tujcu, ki bo prodajal mesto njega ubogo njeno mladost.

Sunil jo je grobo.

“No, govori vendar!”

“Ah, Konstantin?” je dejala Helena. “Konstantin je tujec, artist iz tuje daljne dežele.”

“Si bila pri njem?”

“Bila sem. Slikal je mojo glavo. V ateljeju pa ima veliko sliko svetega Mihela v boju s satanom.”

Jean Brandon se je nasmehnil in potegnil Heleno za sabo. Šla sta nazaj po mostu in krenila po obrežju.

Apaš je še vprašal:

“Zakaj pa si rekla, da je on hudič, hudič iz ulice sv. Mirela?”

“Zato, ker mu tako pravijo.”

In Helena je dodala skrivnostno:

“Boje se ga. Kamor pride, se ga boje, ker ima hudička v očeh!”

“Je torej norec!” je zaključil Jean Brandon in se docela pomiril. Vedel je, da imajo njegove žrtve včasi čudne slabosti in siromake in da se rade zaljubijo v kogarkoli, da mu potem izkazujejo nesebično nežnost, bilo človeku, bilo živali, čemur koli. Spomnil se je onih znank na Montmartru, ki negujejo staro, že na pol slepo dogo. Krmijo jo in ji postiljajo v temnem kotu, noseč ji cunje in sebi pritrgane grižljaje. Apaš je veselo zažvižgal in se sklonil k Heleni ter nekaj šepetal.

“Dobro!” je odvrnila Helena.

Ustavila sta se pred visoko, temno, neprijazno hišo. Apaš je pokazal z očmi visoko na okna in obljubil Heleni, da jo pride čakat drugo jutro. Zapretil ji je in zažugal in je nato odšel.

Helena se je stisnila v verižna vrata in toliko da je Jean Brandon izginil za oglom, je stopila zopet na plan in zletela po svetlem bulvarju kakor ptica, ki se je iztrgala jastrebu.

V Boule-Micha je krenila Helena v majhen bar, kjer je vedela, da najde Konstantina. V baru je bila velika gneča. Trlo se je ljudi krog visoke masivne mize, ki je v polkrogu zavzemala skoro polovico krčme. Gostje so bili po večini bohemi in drobne grizetke, vsake narodnosti in iz vseh delov sveta, umetniška drhal in sodrga vlačug, poraženi in šele v boj z življenjem hiteči idealisti, a vsi skupaj bodra in večno vesela deca avanture. Eni so stoje večerjali, drugi naročuje pokrikovali patronu, neki pa so lačni in brez solda iskali znanca, da bi jim kaj posodil ali podaril.

Med prvimi ob mizi je Helena opazila Konstantina. Sedel je na visokem stolu; pelerina mu je segala do tal in bil je podoben mučeniku na grmadi. Med zobmi je žulil dolgo bilko slame in srkal opojni janežev sok. Kraj njega sta stala dva visoka mladeniča. Prvi je kadil in poslušal tovariša, ki je živahno recitiral verze. Imela sta delavske čepice, bila sta Rusa, Helena ju je poznala z bulvarja.

Močno je utripalo njeno srce, ko je pristopila h Konstantinu. Njegovo lice je bilo bledo, toda mirno, in oči je imel zaprte, kakor bi spal. Bil je Heleni veličasten in lep. Rahlo se ga je dotaknila.

“Klicali ste me,” je dejala nežno in se stisnila k njemu.

Konstantin se je okrenil in se široko razgledal. Gledal je dolgo Heleno, potem pa planil in divje zakričal:

“Ah, ti moja zlata Bi-bi!”

Klobuk mu je padel na tla in po licu so se mu vsuli dolgi razmršeni lasje. Oči so mu gorele in čudna igra mišic mu je gubala obraz, da je bil podoben režečemu se hudiču. Krilil je z rokami in kričal v ekstazi tenko, žvrgoleče:

“Ah, Bi-bi-bi!”

Objel je Heleno čez pas in jo vzdignil na stol, sam pa se je opotekel krog nje, kakor da bi hotel plesati. Klanjal se je Heleni in priklanjal. V baru so se smejali, pokrikovali so nanj, nekdo je zaploskal. Dolg mršav vagabund na drugem kraju krčme ga je oponašal z votlim grgrajočim basom:

“Bi-bi-bi! ... Bi-bi-bi!”

Nekdo se je zasmejal kratko, visoko, odrezano; tako šine plamen iz strehe. Vsi so se razhohotali. Vsi so kazali s prstom nanj in bar je zapel v enoglasnem anapestu:

“Bi-bi-bi! Bi-bi-bi!”

Konstantin se je ogledal, kakor v sotesko zagnana zver. Oči so se mu motno zalile, prsi so se mu tresle, po vsem životu ga je preletelo kakor smrtni strah.

Grenko so se mu zganile ustne.

“Ne verujete v Boga?”

Kriknil je strastno in na vso moč, da mu je nabreknil vrat in so mu izstopile žile na čelu. V baru je zavladala grobna tišina. In prestrašili so se, ko je nadaljeval šepetaje, milo proseče:

“Odprite oči, slepci! Lejte, ta duša se je rešila, ta duša je vstala. O, ne verujte krivim prerokom, ki pravijo v svojem napuhu, da se kregajo z Bogom ... Tudi tistim ne, ki se skesani plazijo za njim. Lepote pozna samo eno linijo in blažene oči, ki so jo našle. In ta linija je v grehu, obupu, žalosti in radosti srca večno ena in sama, stvarstva edini smisel in vzvod. Ubijte Boga in ljubite lepoto. Lepote edino linijo. Ta duša jo je našla.”

Kazal je strmečim na Heleno in solze so mu potekle po licu. Iztegnil je roke po njej, toda omahnil je in padel in butnil z glavo glasno ob tla.

Helena je zardevala na visokem stolu in se razgledovala po baru. Ni razumela ne ljudi ne čudnih besed Konstantinovih. Popravljala si je v zadregi klobuček. Mislila je na odurnega starca, ki jo čaka zaman in preklinja z ustmi brez zob v tisti visoki hiši. Bila je srečna, da jo čaka starec zaman in da preklinja. Čutila je slast svobode in nežnosti polna zavest je vstajala v njenem srcu. Žrtvovala se je Konstantinu. A ko je videla, da leži na tleh, je hitela k njemu in je prigrlila njegovo glavo. Poljubovala ga je in mu govorila nežno med solzami:

“Oh moj ubogi hudiček, moj ubogi hudiček!”

Ona dva Rusa sta se prerinila do nje in vzdignila Konstantina. Posadila sta ga na visoki stol in mu obrisala lice.

“Umiri se, brat!” mu je prigovarjal prvi in branil Heleni k njemu.

“Kaj si ti govoril o Bogu?” je vprašal šepetaje drugi.

Konstantin ga je začuden pogledal.

“Ha-ha-ha!” se je zasmejal divje in mahnil krčmarju z roko.

“Absinta!” je kriknil nanj.

A predno so mu podali pijače, je bil Konstantin že pri vratin in je izginil na ulico. Helena je hitela za njim. In tedaj se je domislila, da je Konstantin tisti ubogi satan, katerega pritiska mogočni angelj. Pretreslo jo je in strah ji je stisnil srce in noge so ji zastale.

V mansardi je bilo temno. Medli sij svetla od zunaj je obvisel na veliki sliki in ločil belo ozadje platna od skupine črnih, mrgolečin točk. Konstantin je ležal na tleh in poslušal tišino. Zdelo se mu je, da ona izvira v njegovem srcu, da leze počasi po vseh udih, da se plazi od trdih nemih sten. Bilo mu je lahno in prijetno, skušal je namestiti glavo in zapreti oči, da bi spal.

Znan glas, poln miline in razkošja, ga je zaklical:

“Stanej, ne slišiš? Na grič pojdi in zazvoni, avemarijo zazvoni!”

Skozi drevje je sijalo na prag zahajajoče solnce, na pragu pa je stala visoka ženska. Z glavo je segala do zakajenega, sajastega trama podbojev.

“Mama, črni ste na glavi, črni ...”

Mati se je nasmehnila. Zapretila je Staneju in ponovila:

“Ne greš zvonit avemarije? Solnce je že nizko, pojdi, zazvoni, da prej ne zatone!”

Cerkvica sv. Mihela stoji na griču in strma je pot, ki vodi do nje. Stanej je zvonil že zjutraj in tudi opoldne je že zvonil tam gori, avemarije pa ni še zvonil nikoli. Boji se Stanej večera na griču, boji se sv. Mihela v oltarju. In sedi na pragu in se ne gane.

“Kaj ne greš, se bojiš?” ga draži mati.

Tedaj je Stanej vstal in se napotil na grič. Cerkvica sv. Mihela je majhna, siva in stara, počrneli so že zidovi, razdrapana je streha. Kraj nje stoji zvonik, kakor dedek star, in v solncu se smejo njegove okrogle line. Stanej je povlekel vrv in zvonček je zapel srebrno jasno, svetlo avemarijo.

Ko je odzvonilo, je tonilo solnce za tiste sinje gore. Umiril je Stanej zvon in se vsedel na cerkveni prag, da bi počival. Toda zvon še ni umolknil, pel je naprej, brnel sam zase, kakor pobožen vernik, zatopljen v tiho molitev.

In Stanej mu je zaklical:

“Nehaj zvoniti, zvonček, zdaj bodo ljudje zaspali!”

Zvon je odgovarjal iz temnih lin:

“Stanej, Stanej, ti ljubiš hudička v oltarju, jaz to vem, Stanej, jaz sem stari, modri zvon.”

Stanej se je prestrašil:

“Kaj bi vedel, zvonček, visoko v linah si, kaj bi vedel ...”

In zopet zvon:

“Kadar govorim jaz, govori sam Bog. Stanej, ti pa sovražiš sv. Mihela, ki ga vsi ljubijo, hudička pa imaš rad, ki ga vsi sovražijo.”

In Stanej:

“Ubog hudiček ... Sveti Mihel pa je hudoben, ker tlači hudička kruto, neprestano ...”

“Stanej, Stanej ...”

In zvon je nehal brneti.

Stanej bi bil rad zbežal po griču navzdol k svoji materi in bi se stisnil pod njeno toplo dlan. Toda zamislil se je in obsedel je, sladka tesnoba ga je držala na cerkvenem pragu. Podili so ga domu mrakovi, Stanej pa je še sedel in zrl v temna cerkvena vrata. Nad cerkvijo so se pokazale prve zvezde, na trati je zablestela rosa v medlem luninem svitu, po dolini se je razlegla mehka sivkasta megla. Nad njo je plula velika ptica, tiha in temna, odnekod je prihajal zategli klic, tenak in ženski, Staneju se je zdelo, da je klic materin.

Hlastno je vstal in potisnil vrata cerkve. Tihotapsko se je plazil po cerkvi, z nožem v roki, pred oltarjem pa se je zdrznil in obstal. Lomeč se v pisanem steklu okna, je klečala pred sv. Mihelom pobožna mesečina. Stanej se je osrčil in se približal sliki, zamahnil z nožem po arhangelu in hotel zbežati.

Tedaj pa se je zamajala cerkev, pokalo je v zidovju, zazvonil je zvon. Dolge roke so segle po Staneju in mu stisnile srce, da je zakričal v bolesti in se zgrudil pred oltarjem na tla.

— — — — — — — — — — —

Konstantin je odprl oči in iz teme pogledal v temo. V mučnem polusnu je valovala njegova zavest, obhajal ga je leden strah, zdelo se mu je, da bi umrl, ako bi se zganil. Njegova volja se je trudila, da bi uganila in izpolnila neznano silno željo. Potem so se mu misli zjasnile in so romale od postaje do postaje njegovega življenja. Ah, to je bila dolga trnjeva pot, na kateri je Konstantin krvavi pot potil. Videl je samega sebe v pijanem baru, slišal je svojo lastno ironijo:

“Kaj, gospoda ... Bolan otrok je razrezal staro zaprašeno sliko, ker se mu je smilil hudiček. Usmiljenje pa je predsodek, podedovan in utrjen v generacijah. Strah pred bogoskrunstvom je drugi predsodek. Torej spopad dveh predsodkov. Mar ni to imenitno, da vsled spopada dveh fiksnih idej pogiba človek? A gospoda? Ha-ha-ha ...”

To je bilo v začetku, ko so se jeli podirati ideali. Visoka umetnost, duše edini izraz, tajno hrepenenje, izvirajoče globoko v srcu, studencu solza, tista umetnost se je spremenila v nadležno vlačugo z lažnjivim nabranim obrazom. Delalo se je za vsakdanji kruh. Bili so sivi posti dnevi, vsak med njimi kakor dolga vrv, na kateri bi se človek obesil, redko so se vračali svetli hipi, ko so bile misli kakor beli stebri, do neba visoki. Strašen je bil boj z velikim angelom ... Zacinkal je zvon od cerkvice sv. Mihela. Razmaknile so se one sinje gore in med njimi se je širila domača dolina v nedogled. Na vzhodu je vstajalo krvavo solnce in veliki dan je visoko dvignil obrvi, da vidi ljuti boj. Kaj hoče tu solzna mati, kaj lomi roke nad sinom? Kaj hoče očeta starega nasmejani obraz in odkod so tiste črne ptice, ki krožijo nad gričem? Čemu klenka v linah stari modri zvon tako bolno in obupno?

Prihrumel je mogočni angelj in podrl Konstantina na tla. Stopil mu je na prsi, zlomil mu srčno grud. Konstantin je zakričal v silni boli in planil pokonci.

V mansardi je bilo jutro. Od okna na stropu je prihajalo čudno vršenje, po motnem sivem steklu so plazile debele deževne kaplje. Po strehi je ropotal spomladanski veter, kakor bi nekdo ragljal težke verige. Nikoli še ni bila velika slika tako svetla in razločna.

Konstantin se je nasmehnil in zašepetal:

“Ne, motiš se, veliki angelj, jaz nisem poražen.”

Lezel je po štirih k sliki. Trudoma je našel paleto in poiskal barvo. S tresočo roko je slikal zamolklo rdečo rožo na prsi satanove. Navdalo ga je opojno čustvo ponosa in zmage in ko je izdihnil in je počasi omahnila njegova mrtva roka, je tekla vse do roba slike njegova rdeča črta, podobna curku krvi.

Vso noč je blodila Helena po ulicah v čudni omotici misli in sanj, ob zori pa se je udala staremu življenju. Kruti svetli dan je kazal lačne zobe in v strahu pred apašem je razbila Helena vse tisto veliko, lepo in resnično, kar je vzklilo v njeni duši ob strani Konstantina. Popravila si je klobuček, spremenila koketno hojo in se ponudila na trg.

Mislila je na Kostantina šele popoldne, ko se je mučila v dolgočasju in gnusu življenja po grehu. V svoji slabosti je upala, da bo v mansardi zopet vse dobro in da ji Konstantin povrne zlate žarke, ki jih je ukradel greh njeni duši.

Na poti k njemu je srečala Jeana Brandona. Prepasan z rdečim pasom, s čepico na tilniku, je oprezoval po ulici in se oziral po hišah. Helena se je izognila, toda apaš je pristopil k njej in jo prijel jekleno za roko.

“O, pajek ti moj zlati, kod si predel svoje mreže?” je nagovoril Heleno.

Helena mu je vse razodela. Ponudil se je, da jo spremi in se ni dal odbiti. Prišla sta do poslopja, kjer je stanoval Konstantin. Heleno je prevzela temna slutnja in hitela je po stopnicah. Gori v nadstropjih je utrujena zajokala.

Vznemirili so jo težki koraki. Pogledala je kvišku. Črni možje so vlekli vzdihuje po stopnicah zabito mrtvaško krsto iz surovega belega lesa.

“Moj Bog, koga nosite?”

Svečano in z votlim glasom je odgovoril pogrebni mož:

“To je slikar, ki je umrl od gladu!”

Helena je kriknila in se opotekla, apaš Brandon pa se je izognil njej in pogrebcem in šinil v zadnje nadstopje. Vrata mansarde so bila odprta na stežaj in že od vrat se je videla slika sv. Mihela. Brez misli je apaš snel sliko na rame in stopal nazaj po stopnicah s hladnim strogim obrazom, kakor človek, ki vrši svojo dolžnost.

Spodaj je počakal, da so utihnili koraki pogrebcev, potem pa je hitel po ozkih, krivih ulicah na velike bulvarje. Nosil je svoje breme po vsem Parizu in se bahal pred ljudmi, ki so postajali in ogledovali podobo slike. V ozadju na nevisokem griču je stala drobna cerkvica; streha je bila črna, zidi beli, v linah stolpa mali zvon ... Spredaj se je klanjal nag orjak, veliki angelj z jeznim licem in mogočnimi krili.

“Kak lep satir!” je zaklical nekdo mimogrede.

Pod težo orjakovih nog je ležal mlad satir. Nežno telo je bilo rjavo, kakor ožgano od solnca, njegov obraz nasmejan, pa v usmevu prestrašen. Kakor popje cvetja sta silila iz čela dva majhna topa rožička. Z eno roko se je upiral orjaku, iz druge mu je padla pastirska piščal. Na prsih je krvavela velika rdeča roža. Slika je bila temna, somorna, le na prizor je posvetila luna izza daljnih sinjih gora.

Pri starem židu na Monmartru je prodal apaš Konstantinovo sliko. Bradati žid je opazil, da je delo brez podpisa in imena.

“Kdo je slikar?” je vprašal.

Apaš se ni premišljal.

“Jean Brandon podpišite!” je dejal židu.

“In ime?”

“Borba s tiranom in samosilnikom!” je odvrnil apaš malomarno.

Stari žid pa je premislil in zabeležil:

“Življenje in umetnik!”

In mel si je roke od veselja, ker je mislil, da je izvolil dobro.


Peter Kobula

uredi

Peter Kobula je bil že na vse zgodaj srdit in lačen. Ležal je vznak na postelji in trdovratno mežal in težko dihal, kakor da bi spal. Vedel je dobro, da postopa krog postelje njegova žena Francka in da bi rada ž njim govorila. Bila je oblečena in pripravljena za pot v mesto, kjer bo po hišah pometala in stregla gospem in zaslužila ali izprosila skorjo kruha za dom in otroke. Francka se bo mučila in poniževala, on pa ostane doma in počaka na njene grižljaje. Francka je slaba in v drugem stanu, Peter Kobula pa je orjak in bi lahko delal za tri. To ga je peklo in jezilo. Zato se ni ganil v postelji in je želel, da bi Francka tiho odšla in nič ne govorila. A Francka ga je prijela za roko in stresla.

“Zdaj grem!” je dejala.

Peter Kobula je nevoljno odprl oči in zazehal po sili.

“Le pojdi!” je zagodrnjal.

V koči je bilo svetlo od svetilke, ki je brlela na mizi. Okrog Francke so se zibale pošastne sence in ji zagrinjale lice. Stala je pred posteljo vsa sključena in uboga, in rekla v zadregi:

“Ne pozabi na fabriko, te prosim.”

Peter Kobula ni nič odgovoril.

“Zdrav ostani!” je šepnila Francka in se ga rahlo dotaknila.

Vzela je svetilko in šla po izbi. Še se ozrla po otrocih, ki so spali na peči med cunjami, njeni trije dečki, kakor trije cekini na smetišču. Vzdihnila je zanje k Jezusu—Mariji, segla pri durih v škropilnik in torkljala čez prag.

Peter Kobula jo je videl med durmi, vso nerodno in težko, in ko je odšla in luč ugasnila, mu je ostal pred očmi velik trebuh njene nosečnosti. Prevrgel se je nevoljno na postelji in iskal udobno lego, da bi spal. Toda ni se mu posrečilo ne na desno in ne na levo in tudi oči niso hotele več skupaj. Gledal je v mrak in računil tedne do Franckinega poroda.

“Ta bo že četrti!” je pomislil.

In naenkrat mu je bilo žal Francke in kesal se je Kobula, da ji ni roke podal in ji ne rekel dobre besede. Odšla je v sneg in mraz in temo zimskega jutra. Uro daleč bo romala po snegu in ko pride v mesto, bo trkala kje na zaprta vrata in prosila dela in kruha. In ko se povrne, bo vsa bleda in slaba delila otrokom, kar je prislužila ali izprosila, a na njenem licu bo trepetal blaženi smehljaj sreče in zadovoljnosti. Tista udanost, tista dobrotljivost in pokornost Franckina je razdražila Petra, da je udaril s pestjo po steni poleg postelje in divje zaklel.

“Vsega je kriva Francka,” je zamomljal in zaškripal z zobmi.

Zakaj tista njena udanost ga je bila očarala, da se je oženil na slepo, na kočo v najemu, na beračijo. Toda takrat je bil Kobula še mlad in neumen in bi bil rušil svet za Francko in njen smehljaj. Delal je po fabrikah, se udinjal pri zidarskih podjetjih, robotal in zaslužil toliko, da sta se preživila in postavila troje dečkov na svet. Peter Kobula je imel velike načrte. Pridobil si je bil že kravico in imel s kmetom v vasi besedo, da bo kupil ž njim njivico in kočo, v kateri bo prebival v najemu. S Francko sta neprenehoma govorila o tem in srečna sanjarila o lastnem domu in o velikih in zdravih otrocih.

Peter Kobula je vse do velike vojne veroval v Boga in gosposko. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi zavidal bogato vas, ki se je širila zadaj za kočo, ali razkošno mesto, ki se je dvigalo pred njegovim bornim domom. Vse, kar se je godilo krog njega, je bilo tako, je moralo biti tako po božjih in človeških postavah.

Peter Kobula je primerjal človeški rod s panjem čebel. V panju je matica, ki vlada, so troje, ki žro, so čebele delavke, ki delajo. Je matica kriva, da je matica in trot, da je trot in čebela delavka, da dela edina v veliki družini?

To je bilo Petru vse jasno in smejal se je glasovom o krivičnosti bogastva in zapostavljanju revnih ljudi. Vsak naj skrbi za sebe in za svoje otroke, pa bo vse dobro in prav na svetu. Tako je odgovarjal Peter Kobula svojim tovarišem, uklonil tilnik in še v misel ni jemal, da bi moglo biti drugače.

Velika vojna pa ga je spremenila na duši in na telesu. Po dolgih letih se je povrnil v svoj kraj, nekaj pohabljen na prsih, in Francka ga je sprejela z vso svojo zvesto udanostjo. Ne samo, da je očuvala skrobno domačijo in spravila otroke do šole, ampak tudi v koči se je spoznala njena skrbna roka. Peter Kobula se je naslajal kakor ženin, ki pride iz kruteka življenja na toplo nedrije dobre ženice. S kraja mu niso dali, da bi mislil na delo in zaslužek. A ko je okreval in prišel k močem, je začel postopati in veliko govoriti. Postavljal se je, kakor bi nekaj bil in nekaj znal, česar drugi ne znajo, in se je rogal kmetom na vasi, da so prerojeni, a mestu pred sabo je pretil, da ga bo zrušil v prah in pepel. Toda življenje okrog je šlo svojo pot in žandarji so delali svojo službo. Črni vsakdanji dan je pokazal ostre zobe in na vrata Petrove koče je potrkala beda in jih sunila na stežaj, ko je nastopila zima.

Francka je prosila in zaklinjala. Peter Kobula se je stisnil vase in šel na delo. Le težko se je uklonila njegova ponosna glava. Toda tudi v fabriki je ostalo njegovo čelo mrko. Zrojil je nad krivico, pljunil fabrikantu pred noge in odšel z vrnjeno delavsko knjižico v krčmo.

“Ta bo že četrti!” je ponavljal Peter Kobula in nehal misliti na trebuh svoje žene.

Skrb mu je razbelila možgane in nagla jeza ga je preletela po vsem orjaškem telesu. Zvil se je in se raztegnil, da je zahreščala široka postelja. Tedaj je zacvilil na peči otrok. Okna v koči so se za spoznanje jasnila in Peter Kobula se je dvignil in pogledal na plan. Zunaj je bilo vse obupno belo in sneg je segal do oken. Nebo je mrgolelo še v polutemi in brez obzorja. Peter Kobula je zlezel drgetaje nazaj v posteljo in se pokril čez glavo.

Kakor gladnemu volku mu je krulilo v želodcu in po drobovju so ga rezali krči kakor dolgi noži. Pomišljal je Kobula na krajec kruha in na latico mleka. Oboje se nahaja v omari na polici in samo vstati je treba in vzeti, jesti in piti, pa bo kraj bolečin. Mleko in kruh je pripravila Francka otrokom, da imajo za zajtrk pred šolo, toda otroci naj crknejo, če je njih oče lačen.

Ležijo oni tam na peči v smradu med cunjami in ostuden mrčes se pase po njih sladkih telescih. Trije so: dva sta že šolarja, tretji pa dela nesnago po koči, kakor prej, ko je še kobacal po štirih. In zdaj je na vrsti četrti, ki bo kričal po nočeh, driskav kakor mlad gosak, kamor ga položiš.

Na okno je potrkalo. Slišal se je raskav moški glas:

“Si doma, Kobula?”

Ni se še bilo docela zdanilo. Peter Kobula je razločil v oknu obraz in se trudil, da bi ga spoznal. Odvlekel se je do stene in ogledoval neznanca.

“Martin, Martin Zelenko sem! Odpri, Kobula!”

Peter Kobula je odprl in spoznal tovariša z vojne, Martina Zelenka, ki je vstopil ves premrl in topotaje z nogami stresal sneg. Ne da bi ga kdo povabil, je sedel za mizo in težko zakašljal.

“Zebe me in lačen sem,” je govoril Zelenko med kašljem in videlo se mu je, da ga zebe in da je lačen. Oblečen je bil v cape vojaške uniforme in tudi na glavi je imel pokvešeno vojaško kapo. Kobula mu je gledal v motne modre oči, pa je vedno le videl njegovo razmršeno rdečo brado.

“Imaš kaj jesti?” je vprašal rdečebradec in krožil z divjim pogledom po koči.

Kobula je vlekel na seve hlače in natikal okorne trde čevlje. Gubančil je čelo in se vprašanju izognil z vprašanjem:

“Odkod prihajaš?”

Zelenko je prišel iz ujetništva, iz Rusije, kjer je hudo delal in veliko stradal. Namenjen je čez mejo na Nemško, ker pri nas ne najde zaslužka. Nima pa denarja za potnino in bo obiskal vse stare znance.

“Doma pa tudi pred vojno nisem imel!” je dostavil rdečebradec, z zobmi šklepetaje.

Kobula je prekrižal na prsih roke in gledal na mleko topotečega se snega pod nogami svojega gosta. Na peči so zagomazeli otroci, se dvigali iz cunj in se stiskali v svoje uboge zamazane srajčke.

Kobula je nekaj premišljal.

“Bi tobaka, Zelenko?” je vprašal čez čas in stresel iz žepa nekaj cigaretnih ostankov.

Zelenko ga je srepo pogledal. Nate je klonil z glavo in izpregovoril votlo kakor pošast:

“Jesti mi daj, Kobula. Slab sem in zdelan in lačen. Vso noč sem se vlekel po snegu čez hrib do tebe. Daj mi jesti, Kobula!”

Ob teh besedah so dečki na peči zavriskali:

“Ata, kruha!”

“Ata, kruha!”

“Ata, kruha!”

Kobula je pobesil glavo in roke in se opotekel. V omari na polici je latica mleka, je krajec kruha. Res je, otroci so sinoči večerjali, toda dva morata v šolo in Francka pride šele popoldne. On sam ima krče v drbovju, on sam si od včeraj opoldne ni zoba oskalil. Ta potepuh naj gre kamor hoče, naj gre med kmete na vas, kos kruha si že izprosi. Toda žgoča samozavest, da ne sme zapustiti medlečega tovariša, je prevladala. Peter Kobula je stisnil čeljusti in šel molče v kuhinjo. Ropotali so zunaj njegovi koraki, razbijala je sekira, lomile so se treske. Čez čas se je vrnil v izbo in postavil na mizo lonec vročega mleka in krajec kruha.

“Otroci so večerjali, naj čakajo!” je mrmral Kobila. “Ti pa si slab in moj tovariš si. Otroci naj čakajo, jih ne bo kraj!”

Zelenku so se raztegnila usta, kakor da se bo smejal, toda zasmejal se ni. Hlastno je srkal vroče mleko in drobil trdi kruh. Otroci so jokaje cvilili in lezli s peči. Kobula jih je pognal s šibo nazaj in umolknili so, drgetaje med cunjami.

Rdečebradec ne je najedel in je pobiral drobtine iz mize.

“V arestu sem bil,” je začel sam od sebe. “Štirinajst dni so me držali. Tudi tepli so me ... Dobil sem jih petnajst na zadnjico ... Zavoljo Rusije ...”

Zelenko je znižal glas in se sklonil h Kobuli. Začela sta pogovor in govorila zdaj na glas, zdaj zopet šepetaje in obema so se svetile oči. Naenkrat je Kobula zamajal z glavo in rekel odločno:

“Ne, tega nikoli! To ni več revolucija, to je zločin in tatvina!”

Rdečebradec pa je udaril po mizi in zaklical:

“A oni ne kradejo? In v vojski, kaj niso ubijali? Kaj nisi ubijal ti, kaj nisi kradel, povej?”

“To je bilo v vojski!” je odgovoril Kobula zamišljeno.

“Kaj to ni vojska danes, prava vojska, le tiha je, tiha!” je nadaljeval Zelenko.

In sta zopet šepetala. Stisnila sta glavi skupaj in zaverovana v svoj pogovor preslišala krik dečkov, ki so se stepli na peči. Zunaj se je naredil celi dan in vsa revščina v koči je postala očitna. Široka nepostlana postelja ob steni je bila, kakor da so pravkar dvignili iz nje mrliča. Nad tremi okni v vegastih stenah je čepel počrneli strop, mestoma premočen od vlage in razdrapane strehe. Kobula se je zdrznil, ko se je ogledal. Tako tesna ta izba ni bila še nikoli. Vstal je naglo in kratko odločil:

“Pojdiva v mesto! V mestu se zmerom kaj dobi!”

Oblekel se je za silo in naročil otrokom, naj ostanejo lepo doma na peči, dokler ne pride mati. Otroci so topo gledali vanj in zagnali krik, ko je stopil s tovarišem čez prag. Zelenko je nekaj momljal, Kobula pa za hip premišljal in nazadnje zamahnil z roko. Trdo je zapahnil vežna vrata za sabo. Zagazila sta v sneg. Dolgo sta slišala še cviljenje in jokanje otrok. Ko je ponehalo njih vekanje, se je Kobula ozrl po koči. Zdela se mu je kakor kurje blato na snegu.

Pljunil je in skočil v sneg pred tovariša, da bi bil spredaj.

Sivo zimsko jutro je stiskalo ves kraj kakor v jeklen oklep in na vzhodu ni bilo nobene daljne zarje, ki bi oznanjala solnce. Zrak je stal mirno in bela tišina snega je ležala na desno in levo. Cesta je bila še nerazvožena, pot še nerazhojena. Peter Kobula je gazil sneg do gležnjev. Korakal je urno in kmalu ga ni več zeblo, še znojil se je. Zelenko pa je skakljal za njim in klical zasopel:

“Za Boga, Kobula, jenjaj si malo!”

Srečevala sta posamezne delavce, hiteče z nočnega dela. Biti so plahi in bledi in so neradi odzdravljali. Malo dalje sta srečala kmeta, ki se je peljal na težkih saneh. Bil je zavit in odet do pasu. Imel je volnene rokavice in držal v rokah bič kakor sneženi mož svoje krepelce. Ošvignil je Petra z jeznim pogledom in s krikom pognal konje. Sani so zdčale po snegu, zvončki so zacinkali.

Peter Kobula je postal in počakal tovariša:

“Si videl,” je dejal, “kako lepo se vozi kmet!”

Stopila sta vštric in se razgovorila.

“Oh, kmetje,” je vzdihoval Zelenko, “njim se godi dobro. Imajo vsega, imajo dom. Kaj bi dal za toplo kočo, kadar prezebam po svojih potih! Tako toplo majhno kolibico ... Zvečer bi prihajal, lučko bi videl od daleč, čakala bi me dobra ženica. Potrkal bi, zacepetal pred pragom, ona bi prišla odpirat ... Na mizi se kadi topla večerja, po izbi teka paglavec in živo pripoveduje. O vsem, vrag ve o čem. In potem bi z ženko molila večerno molitev, bi kočo zapahnila in šla spat!”

Peter Kobula je zmračil čelo. Zapekla ga je vest. Kaj nima on koče in dobre ženice Francke in svoje tri paglavce? Kaj ne bi on mogel uživati mir in srečo, kakor jo opisuje Zelenko in tako vroče hrepeni po njej? Toda trebalo bi se odpovedati vsem sanjam o sreči na zemlji, o raju bratstva in enakosti med ljudmi in ukloniti tilnik pred zverinami, ki pijejo delavsko kri in milostno poklanjajo žarke od svojega solnca! Zavrelo je v njem in zasledoval je nejasno misel, dvigajočo se iz tega upornega čuvstva.

“Kaj koča, kaj ženica,” je odgovoril tovarišu. “Glej, jaz imam oboje, pa vendar nimam ničesar. In tudi, da mi je koča polna vsega, kar je potrebno za tvojo tiho srečo, kako naj zadovoljno gledam v svet, ako vidim tebe in sto tisoče drugih, ki take koče nimajo in se klatijo in žive, kakor volk po zimi, potepuško lačno življenje?”

Kobula si je otrl s čela pot. Bil je zadovoljen. Prvič se mu je posrečilo, kakor je mislil, da je izrekel jasno za sebe in za druge, kar je razburjalo njegovo dušo, ga gnalo na upor in mu branilo, da bi se vrnil v stari tir srečnega življenja z ženo in otroci.

Tovariš Zelenko se je krhko zasmejal in je zamlaskal z jezikom.

“Tudi jaz vem tisto,” je dejal maziljeno. “O koči sem omenil kar tako, ker sem se spomnil neke koče. Hodil sem zadnje dni čez hribe in beračil po hišah. Pozno popoldne pridem do koče na samotnem hribu. Vežna vrata so bila odprto. Prvo, kar sem videl, je bila sekira, prislonjena k steni kraj kuhinje. Veš, taka svetla močna sekira drvnica ... Iz izbe pa je stopila ženska, na prvi pogled stara devica. Koj za njo pride druga ženska, tudi stara devica. Videl sem, da sta dve sestri in sem napeljal pogovor na to in sta bili res sestri. Prosil nisem, temveč sem jima povedal, da sem vojščak, vračajoč se v domovino. Ko stopim v izbo, poiščem kraj duri škropilnik, vtaknem prste v vodo, se poškropim in se prekrižam in še pobožno vzdahnem k Jezusu in Mariji. Stare device so vse pobožne, zato sem se s križem tema dvema hudo prikupil. Zvedel sem, da je ena Johanca in druga da je Micka in da živita čisto sami v tej koči na samotnem hribu. Dasta mi jesti in piti, kruha in vina, jaz pa sem sitnaril še za toplo večerjo. Tudi toplo večerjo sem dobil. Po večerji sem hotel odriniti, toda sta rekli, ker sem tako pobožen mož, da lahko ostanem čez noč na peči, če le nimam uši. Uši sem zatajil, če jih imam, pa jih menda nimam veliko, je zima prehuda. Izpraševali sta me o vojski in jaz sem lagal, kar mi je prišlo na jezik. Povedal sem zgodbo o križu na sredi vasi. V najhujši bitki v Galiciji, sem pripovedoval, so s topovi razstrelil vso vas, vsako hiši podrli, vsak skedenj razdejali. Le križ je ostal sredi vasi nedotaknjen. In ko so ga ogledovali po bitki in čudili, da je ostal nedotaknjen, so videli, da teče iz Kristusovih ran prava živa rdeča kri. “Jezus, Jezus!” je zaklicala mlajša Johanca in sklenila roke. Starejša sestra Micka pa je zijala od čuda in se križala govoreč: “Odpusti nam grehe naše, o Gospod!”

Jaz pa sem povedal dalje, da je naš general ukazal obzidati tisti sveti krili križ z visoko kapelo. In smo vsi zidali, vojščaki in oficirji in tudi gospod general so pomagali. Predno pa smo korakali naprej za sovražnikom, sem jaz stopil v tisto kapelo in odrezal košček lesa od tistega presveta križa. Ta košček lesa sem zavil v žido in si ga privezal na prsi pod srce. Od takrat se nisem bal nobene krogle več in sem še tri leta hodil na vojsko in se mi res nikoli ni pripetilo nič hudega. Tako mi je pomagal sveti križ in še zdaj nosim to svetinjo s seboj.

Pokazal sem sestram košček lesa, nekakšnega klina pol, ki sem ga nosil pri sebi, da se podargnem po hrbtu, če so uši presitne. Sestra Johanca je kar skoprnela in jemala z veliko pobožnostjo košček lesa v roke, kakor da je sama sveta hostija. Sestra Micka pa je hitela, prinesla odnekod majhno blazinico, jo položila na mizo, na blazinico pa tisti košček lesa in je še svečo prižgala. In zdaj sta napravili pravo večerno pobožnost. Najprej sta izbirali molitvenike. — Jaz vzamem “Roso nebeško”, ti pa beri iz “Angela Varha” — je govorila Johanca sestri Mici. Sestra Mica pa je vzela “Rožo skrivnostno” in je molila iz “Rože skrivnostne”, Johanca pa iz “Rose nebeške”. Molili sta dolgo in tudi jaz sem molil in glasno odgovarjal na lavretanske litanije. Ko smo odmolili, sem dobil še enkrat kruha in vina in potem sem zlezel na postlano toplo peč. Onidve pa sta pokrili svetinjo na mizi z belim robcem in sta odšli v sosednjo izbo. Jaz sem kmalu trdno zaspal. Po noči pa se prebudim in slišim iz sosednje izbe šepetane besede.

“Vprašaj ga ti, mogoče nama prepusti to sveto reč,” je šepetala prva.

“Ne, ti ga vprašaj. Kos slanine in kruha mu dajve na pot!” je šepetala druga.

“Belo kavo mu skuhaj, pa s smetano, je videti dober mož,” je šepetala prva.

Nekaj časa sta molčali.

“A pride mesar po kravo?” je vprašal zopet prvi glas.

“Ja, jutri pride po kravo. Pa le na vago jo prodaj, da te ne ukani,” je odgovarjal drugi glas. “Ja, seveda na vago, drugače ne, so zviti ti mesarji!” je odgovarjal prvi glas.

Kmalu je ena zopet smrčala in zasmrčala je tudi druga. Jaz pa sem premišljal o enakosti in bratstvu vseh ljudi. Tu imaš enakost in bratstvo, sem si dejal, če ima vsaka duša drugo vero, če ima vsaka glava drugo pamet. Pa sem zopet zaspal in drugo jutro res dobil belo kavo smetano. Seveda sem jima prepustil tistega klina pol za kos slanine in belega kruha. Okregal sem tudi mesarja, ki je grdo klel, ker mu je bila krava predraga. Vendar, pogodili so se in mesar je odpeljal kravo. Jaz pa sem se poškropil in se poslavljal. Johanca je ihtela in tudi Mica je imela rosne oči. Odšel sem in v veži zopet videl tisto svetlo močno sekiro ...”

Zelenko je umolknil za hip in potem dodal s tenkim suhim glasom:

“Te ženske imajo denar!”

Peter Kobula pa je ustavil korak in prijel tovariša za ramo.

“Hinavec!” — je kriknil vanj ogorčeno.

“Hahaha!” se mu je rogal rdečebradec. “Ti se hočeš boriti proti Tiranom? S čem? Z idejo proti nasilju, he? Z idejo ne prideš nikamor, zakaj življenje samo je največji tiran!”

Peter Kobula je postal žalosten. Zadnji steber nekega daljnega tihega upanja se je podiral v njem in legel težko na njegovo dušo. Bolj kakor kedaj, je videl sedaj vso revščino, v katero je pognal svoje otroke in svojo ženo. On je bil mož, kakor jih je veliko na svetu: Verujejo, verujejo in blazno zaverovani v svojo svetinjo drvijo brez misli naprej in če jim omajaš vero, izgubijo tudi svetinjo.

“Ako se hočeš boriti proti tiranom,” je nadaljeval Zelenko, “moraš biti tak kakor so oni. Debel, če so debeli oni, zobat, če so zobati oni, lažnjiv in hinavski, če so lažnjivi in hinavski oni. Poglavitna reč pa je, da se otreseš vsake vesti, zakaj oni je davno več nimajo!”

Zadnje besede je izgovoril rdečebradec prepričevalno, z zateglim, visokim glasom. Bližala sta se mestu. Visoki fabriški kamini so bruhali dim, mestoma z iskrami, ki so naglo ugašale in se s črno maso dvigale k sivemu nebu. Tulile so sirene. Vedno več vozov in vedno več ljudi je bilo na cesti in vedno glasneje je bilo vrvenje mesta, ki je vihalo rokave za vsakdanje svoje delo. Peter Kobula se je spomnil Francke in stopal zamišljen za svojim tovarišem. Krenila sta s ceste v stransko ulico in opazila pred sabo gručo ljudi. Sredi gruče je stal policaj in kričal na neke jaskajoče ženske in neke kolneče moške.

“V imenu zakona, vsi nazaj!” je ukazal policaj in dvignil roko.

Peter Kobula in Zelenko sta radovedna pristopila.

“Saj nisem nič kriva, pustite me!” je jokala ženska, katero je držal policaj krepko za roko. Kobula je ostrmel. Ali ni to glas Franckin? Pogledal je in videl svojo ženo, bledo in prestrašeno, vso ubogo in ponižano. Robec ji je zdrsnil na tilnik in videli so se njeni osiveli lasje. Skušala je desnico izviti iz roke policaja, z levico pa se je držala za trebuh svoje nosečnosti, kakor da hoče braniti pred silo dete v maternici. Petru se je stemnilo pred očmi. Planil je med ljudi, jih razmetal na vsako stran in z enim samim prijemom osvobodil Francko od policajske roke.

“To je moja žena!” je zakričal in na ustih so se mu pokazale pene.

Vedno več ljudi se je nabiralo.

“Saj nisem nič kriva,” je stokala Francka. “Samo na vrata sem potrkala, za delo sem prosila, nisem beračila ... Bi kaj pometala ... bi kaj zašila milostljivi gospej ... bi otroke umila ... Saj znam šivati in otroke očediti ... Jih imam troje doma ... Čakajo lačni na mene in kruhka bi jim rada prislužila ... Saj nisem beračica, o, beračica nisem ...”

Zajokala je in vsa trepetala.

“Noseča je!” je zaklical nekdo v gruči.

“Pustite je!” je vpil Kobula in se bližal preteče policaju.

Tedaj sta se vmešala še dva druga policaja, zakaj policajev je vedno dovolj na svetu. Nastopila sta z vso odločnostjo in pozvala Petra in Francko s seboj.

Kobula se je udal. Počasi se je premikal sprevod po dolgi ulici in neprestano naraščal. Kobula je stisnil zobe in gledal v tla. Francka se je naslanjala nanj in vsa srečna ponavljala:

“Si prišel, ljubi moj, si vedel, kaj z mano delajo ... Kaj pa fantiči doma? Si jim skuhal mleka, si jim dal kruha? O Bog, daj, da še enkrat pridem domu ...”

Na komisarijatu so Francko obsodili zaradi beračije na šest ur zapora in jo takoj zaprli, Petra pa izsuvali na ulico. Opotekel se je in dolgo stal na enem mestu. Glava ga je bolela, oči so ga skelele in občutil je, da leze skupaj in postaja majhen ko makovo zrno. Prva jasna misel, da mora od tod, ga je opijanila in ni se premaknil z mesta. Nato je ta hip pomislil, da mora hitro nekam na delo. Pokloni se fabrikantu, če je treba do tal, in poprosi za predujem. Poglavitno je, da prinese domu kruha za dva, tri dni in potem bo delal, bo garal in če ga tudi oderejo na kožo.

Prestopil je in hotel oditi po znani ulici do fabrike, toda tedaj je vstala v njegovem srcu jeza in strašna želja po maščevanju ga je dvignila, da je zrasel iz makovega zrna v orjaka, kakršen je bil po telesu. Zaškripal je z zobmi in zasikal:

“Psi prokleti! Pobijem jih vse in potem bo vsemu kraj. Bolje itak biti ne more!”

Okrenil se je, da bi zdivjal po Francko in je ugledal Zelenka pred sabo. Rdečebradec je držal v roki bankovec in oplazil ž njim Petra po nosu.

“Sem ga že zalotil,” je govoril Zelenko veselo, “dobrega znanca sem našel in glej, za prvo silo imamoč. Ste opravili, a? So jo zaprli, ženko tvojo. No da! Saj veliko ne bo, kvečjemu par ur bo sedela za mrežo.”

“Psi prokleti!” je ponavljal Peter Kobula.

Rdečebradec je hihital veselo in ga vzel pod roko.

“Taki so! Kaj ti nisem pravil, Kobula? Dokler traja noč, je noč, in vsa elektrika tega sveta je ne prežene. Kadar pa pride dan, bo pravi dan! Kdo bo ukradel solnce ali ga sklatil z nebes? Ti pa za sebe skrbi in pusti ideje in svojo vest zakoplji globoko v zemljo za sedem let! Pa stopiva v krčmo, da se oteščaš, lačen si!”

Peter Kobula je stopil voljno za njim.

Francko so držali v zaporu več nego šest ur, ker je v obupu razsajala in grdo ozmerjala vsakega policaja, prišedšega mimo njene rešetke. Ta krotka ženska je postala razdražena volkulja in bila bi davila in morila, ko so jo proti večeru izpustili, da je ni zadržala misel na otroke. Zletela je na plan kakor divja ptica iz kletke in hitela naravnost proti domu. Peter Kobula jo je dvakrat iskal, prvič zaman, drugič pa jo je zgrešil in se vrnil nazaj v krčmo. Rdečebradi Zelenko je našel še dva tovariša, ki sta pa že zaspala za mizo in glasno hrkala. Ko so prižgali luč, se je Peter Kobula dvignil, da bi odšel, toda Zelenko ga je zgrabil za rokav in ga prisilil, da je zopet sedel.

Oba sta bila omamljena od žganja.

“Kaj bi hodil,” je govoril Zelenko, “do svoje kolibice še prideš nocoj. Rajši mi povej, kaj misliš početi?”

Petra je zbodlo v srce. Doma je pustil otroke brez kruha in ves današnji dan je potekel, ne da bi kaj zaslužil.

“Delo si najdem jutri!” je odgovoril Kobula in sklonil glavo na mizo.

“Delo,” je zategnil rdečebradec, “z delom se ne iztrgaš! Z delom boš komaj lačne kljune mašil, a sam boš stradal. In še nekaj. Če se ne motim, je tvoja žena noseča!”

Kobula je prikimal.

“To bodo stroški in nove nadloge!” je kimal sedaj tudi Zelenko in si zamislil.

Po kratkem molčanju je nadaljeval z nizkim tihim glasom:

“A ti, zamahni ... Iztrgaj se z enim samim skokom. Pomagaj si sam!”

Srečala sta se s pogledi. Kobula ni razumel tovariša in dejal je ravnodušno:

“Kako si naj pomagam, če ne z delom! Krasti ne morem, a če prosim, mi ničesar ne dajo!”

Zelenko se je zasmejal v brado in se pomaknil bliže h Kobulu. Njegove oči so se svetile kakor mačku in ko je zgrabil še pleča, je bil ves kakor maček pred naskokom.

Šepetal je in prskal, da so letele njegove slike Petru v obraz.

“Kaj se reče to krasti? Če odliješ, kjer je preveč in doliješ, kjer je premalo ... Saj si bil vendar na vojski in veš, kaj so take reči ... Ne bodi bedak, Kobula!”

Še bliže je prišel Kobuli z licem, še niže je padel šepet rdečebradca.

“Poslušaj, Kobula ... Pravil sem ti o koči na hribu in o tistih dveh starih devicah ... Tja se potrudi, Kobula ... Ne bo ti žal ... v koči je denar; če ni več, pa je kupnina od mesarja za kravo. Koča ni daleč ... Komaj toliko, kolikor je do tvojega doma ... Le da je v drugo stran.”

Peter Kobula se je prestrašil. Kakor da ga je sunil Zelenko v prepad in se mora spotoma prijeti česar koli, da bi se rešil, je razrogačil oči na tovariša in dvignil pest. Hotel je zakričali nanj, toda glas mu je zastal v grlu, besna roka pa je že padla po rdečebradcu. Udaril ga je z vso silo v obraz. Zelenka je oblila kri.

“Ti ... svinja!” je kriknil Kobula in vstal.

Ko je bil pri vratih, je videl še enkrat tovariša. Zelenko si je otiral krvavi nos in mirno, brez togote, zabevskal za Petrom:

“Če ne ti, bom jaz ...”

Peter Kobula pa je bil že na ulici in je hitel razburjen iz mesta. Šele zunaj na samotni cesti je zbral svoje misli. Bila je temna noč in droben zimski dež je zamakal sneg. Petru so udirale noge in le trudoma se je pomikal naprej. Bilo mu je, kakor da nosi na hrbtu ogromno breme. To breme je strašni današnji dan, ki mu noče iz spomina. Vse, kar je doživel danes od jutra do večera, je Kobula še enkrat preživljal, sliko za sliko, prizor za prizorom, čustvo za čustvom, vse po vrsti, kakor se je zgodilo. Toda to breme bi že danes prenesel, saj mu je znano vse tisto, kar mu je danes zasekalo rane v srce in mu zbegalo dušo.

A še nekaj je, česar Kobula umeti ne more. Plazi se za njim kakor pošast in Kobula ne upa, da bi se ozrl. Eh, kakšne neumnosti je pravil ta Martin Zelenko! Na priliko, tisto o sekiri, svetli, močni sekiri, ki je prislonjena v veži na steno ... Dobro pozna Kobula kočo dveh starih devic, Micike in Johance, kočo na samotnem hribu in ve, da je dobro založena. Saj sta že s Francko govorila, da bo treba prositi v koči na hribu botro za četrtega, in znano je, da sestri Micika in Johana radi storita dobro delo. A naenkrat je Peter Kobula zaškrtal z zobmi in se udaril po glavi. Kod hodim jaz? se je vprašal. Saj to je cesta, ki vodi naravnost na hrib, glej, že ležem v breg in do koče dveh starih devic ni več daleč.

Prestrašil se je Peter Kobula, toda ni se oklenil, da bi se vrnil na pravo pot proti domu. Kaj pa je zato, če gre Kobula mimo koče na hribu? Saj ni treba, da bi se oglasil pri sestrah! Mimo pojde in ne bo mu žal za ovinek, ki ga nocoj prehodi. In če bi se tudi oglasil pri koči, potrkal in sestri prebudil, kaj nima izgovor, da prihaja prosit botro za svojega četrtega? Pozno še ni in morda še sestri ne spita? Toda spati že morata, kaj bi take stare device bedele? Se tujcev boje in vrata zapirajo, denar pa zaklepajo v trdno omaro, stoječo ob oknu. Posebno sedaj, ko imajo denar, skupiček od krave, so vse pozaklenile in težko bi bilo razbojniku priti do željenega zaklada.

Tako je varal Kobula samega sebe in ves zatrepetal, ko je prispel na hrib in ugledal kočo dveh starih devic. Stala je pred njim vsa temna in črna kakor naklep, ki je dozorel v njegovem srcu. Toda zdaj ni več pomišljal. Sila, ki ga je priganjala na hrib, da je obvladala vsega in delal je vse, kakor mu je velevala. Najprej se je sklonil in nastrgal blata na tleh in si s tem blatom pomazal lice. Nato je stopil k vežnim vratom in se uprl vanje. Vrata so odskočila brez velikega hrupa. V veži je našel sekiro, prislonjeno na steno, natančno tako, kakor da jo je sam tja bil postavil. Odprl je duri v izbo in zaklical z votlim glasom:

“Denar sem, ženske!”

Sprva je bilo vse tiho. Potem pa je zašumelo v prvi in drugi izbi. Predno se je Kobula zavedel, je šinilo mimo njega nekaj belega, in ko je udaril, je sekira priletela na prazna tla. Iz sosednje izbe pa je zazvenel prestrašen ženski klic:

“Kaj pa kdo hoče? Mica, beži po soseda ... Kaj kdo hoče? Imam košček od čudežnega križa, mi nič ne moreš, kdorkoli si!”

In pred Kobulo je stala bela postava in ga butila z lesenim klinom. Kobula je zamahnil in po rokah ga je oblilo nekaj toplega.

“Jezus Marija!” je zavrisnila ženska, da se je stresla koča.

Toda zletela je skozi vežo na plan in Kobula je skočil za njo. Zamahnil je ponovno in brez krika se je zavalila ženska v sneg. Zdaj je hotel Kobula nazaj v kočo po denar. Na pragu pa se je spomnil, da je sestra Micika pobegnila in da v kratkem pride s sosedi. In res, Kobuli se je zdelo, da čuje človeške glasove. Odvrgel je sekiro in skočil po hribu navzdol in dirjal in padal, vstajal in zopet dirjal ...

Onemogel se je ujel za drevo, že spodaj v dolini, in telebnil na tla. Zatisnil je oči. Toda na njegovo svinčeno težke veke je legla čudna svetloba in prestrašil se je, da mu niso za petami ljudje z lučmi in koli. Od daleč je slišal zateglo obupno jokanje in mnogo naglih izpretrganih glasov. Peter Kobula je strahoma odprl oči in vas oledenel.

Pred njim je žarela goreča grmada in ognjeni steber isker se je vil nad njo. Vsa koča je bila v plamenih in po neizgorelih še oknih je Kobula spoznal, da gori koča, v katero je danes zjutraj zaklenil svoje otroke in jo ostavil s kletvijo. Krog koče je tekala Francka in vpila:

“Otroke, otroke!”

Peter Kobula jo je jasno videl in dobro slišal. Dvignil se je in hotel zleteti Francki na pomoč, da bi rešila otroke. Toda opazil je, da so njegove roke krvave ...

Zdrznil se je in se naslonil na drevo. Počasi si je odpasal jermen in si napravil zanko.

In ko je že visel in so se mu zlomile oči, je prišel mimo njegov tovariš Zeleniko in se je ustavil pod drevesom. Gledal je nekaj hipov v strašno lice obešenca, nato pa se je zasmejal in začel stikati po njegovih žepih.

Pri tem je govoril, kakor da govori Petru Kobuli:

“Nisi dobro opravil, brat, in si mi zdaj v svarilo, da ne lazim k starim devicam ... Pa je prav, da odhajaš. Takšni, ki verujejo v idejo, niso za življenje. Takšni kmalu slečejo vse svoje kože in se pojavijo v svoji prvi, pravi in edini ... Adijo, moj Peter Kobula!”

In rdečebradec je izginil pod hribom v mrak, kamor niso več segali soji požara.

*

Francka je sedela na črnem ožganem tramu in stiskala k sebi otroke, ki so jih rešili iz ognja.

Vekala je obupno:

“Kaj ste to storili, otroci moji, kaj ste to storili!”

Proti jutru je ogenj ugasnil in žerjavice je ostalo le še toliko, da se je Francka ogrela. In ko se je zdanilo, je ovila otrokom s cunjami noge in se je napotila ž njimi proti mestu. Kogarkoli je srečala, vsakega je izpraševala:

“Ali niste morda videli mojega moža, Petra Kobulo? Povejte, dobri ljudje, ali ga res niste videli?”