Solnce izhaja, u zaton zahaja,
ura za uro iz življenja vhaja,
človek na svatbo, iz zemlje doma
u večnost roma.
Smert je pravična, žane slepo koso,
neprizanaša, Kreze, revo boso,
kralje, berače pred sabo tira,
u prah podira.
Krone ne gleda, ne gradov bliščečih,
vence junakom mane s senc leskečih,
paha Nevtone železno roko
u grob globoko.
Zrela za smert je vsak dan mlada koža,
pade pod koso vela, pade roža
pervi dan cvetja na sestric grobe
u perst trohnobe.
Smert je mogočna; vse življenje zmore,
trese pred njo se silna moč natore;
le dúha, kreposti i dobra dela
ni nikdar žela.
