Smrt (Vinko Möderndorfer)
| ← Kaznovana mladina | Smrt Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Prenesti smrt na druge → |
| |||||||||||||
Smrt naznanjajo domače živali, in sicer pes, mačka in kura. Govedo ve za smrt, a naznaniti je ne zna! Če mačka hudo mijavka, naznanja smrt v hiši, če bel pes tuli, t. j. joka, tišči glavo k tlom, pomeni to tudi smrt v hiši. Če poje kura kakršnekoli barve, razen črne, kakor petelin, kliče k hiši smrt. Smrt pa naznanja tudi sveča, če sama ugasne, če ne v tvoji hiši, pa v bližnji soseščini. Prav tako pride smrt v hišo, kadar zadiši od sveče mrtvaški duh. Vsak pa gotovo umre v trenutku, ko se utrne njegova zvezda; kdor kaže s prstom na zvezde in zadene svojo, umre pri priči. Škoda, da govedo ne more govoriti in je tudi drugače nerodno, zato na ne more naznaniti preteče nevarnosti. Govedo ve za smrt naprej. Svojčas so imeli ljudje navado dražiti drug drugega, da se bo ta ali oni po smrti spremenil v vola. Radi tega baje govedo marsikaj ve, kar nam je prikrito. Da je nekaj na tem, pripoveduje sledeča pripovedka: (19) Neki hlapec je dobil na kresnico o polnoči, ne da bi za to vedel, praprotnje seme v škornje. Ko je prišel v hlev, je črni vol nagovoril tovariša iste barve: »Mene bodo še letos na dan ženitovanja zaklali in pojedli!« Drugi vol pa je rekel: »Vesel bodi, da boš služil za vesel dan in srečno priliko, a nesrečen bom jaz, ki bom za sedmino«. Prvega vola so pojedli, ko se je kmetica drugič poročila, drugega pa na gospodarjevi sedmini. Človek lahko s pomočjo raznih vedeževanj na kresno biljo, o božiču in drugih večjih praznikih zve, če bo še leto dni varen pred smrtjo. Kdor gre v kresni noči trikrat okoli hiše in se trikrat ozre v srednje okno in vidi samega sebe v hiši na mrtvaškem odru, bo gotovo istega leta umrl. Na Lešah je tako napravil neki rudar na sv. večer. Tekel je trikrat okoli in trikrat pogledal skozi okno. Videl je v hiši štiri ljudi na mrtvaškem odru. Šel je nato v sobo in močneje privil svetiljko, potem pa še enkrat tekel okoli hiše. Zdaj je razločno videl, da leže na odru štirje rudarji, ki so ž njim skupaj stanovali v isti hiši. Preselil se je takoj po novem letu v drugo hišo, one štiri rudarje pa je še istega leta zasulo v rovu. (20) Vsakdo pa se lahko tudi drugače prepriča zase in za svoje družinske člane, če je še eno celo leto varen pred smrtjo. Na kresnico naj nabere toliko kresnic, kolikor ima družinskih članov. Vsaki kresnici da ime enega izmed svojih. Zvečer postavi vse kresnice a okno. Drugo jutro lahko vidi, katerega družinskega člana roža je ovenela; tisti bo še tistega leta umrl, drugi bodo pa živeli še mnogo let. Hudo je za one, ki se smrti boje. Radi tega naj se pač varujejo hudih pregreh, ki povzročajo naglo smrt, in ljudskega prekletja, da naj se jih še po smrti zemlja brani. Strašna je smrt onega, ki ga ljudstvo prekolne. (4) Tako se je zgodilo onemu človeku, ki je znašle novo vago; ljudje se niso mogli privaditi na njo, rabili so staro vago in stare mere. Zato so bili kaznovani. Ljudstvo pa je nesrečnega iznajditelja tako dolgo preklinjalo, da so ga pojedli črvi. Še sedaj ne morejo ljudje tega pozabiti.
Kdor si je izmislil tega vraga, kilo in pa gram, kakor je ta nova vaga, tega jaz ne poznam.
Varovati se treba predmetov, ki so nevarni, tako naj nihče ne leze na oreh in se naj tega drevesa in njegovega sadja sploh ogiblje. (21) Na Strojni je živel mož, ki je imel v življenju veliko veselje do orehov. Sadil in gojil je same orehe. Nekega dne je šel gledat, če orehi že zore, in je zagledal na enem vrhu oreh, ki je bil velik kakor človeška glava. Brž je splezal do vrha in ga utrgal. Ker pa je bila veja za dve glavi prešibka, je telebnil na tla in se ubil, vendar pa velikega oreha ni izpustil iz rok. Radi te nesreče in ker ima vsak oreh v jedru križ, pravijo še dandanes: V orehu je smrt! Samo ob sebi umevno je, da mora vsakdo drugim smrt olajšati s tem, da jim odpusti in se z vsemi pobota,s komer se je v življenju kdaj sprl drugače bo imel zelo strašno smrt, kakor neka jezava ženska: (22) Ko je začutila, da jo bo pobrala smrt, je poslala po svojo nekdanjo prijateljico, da si odpustita, kar sta si storili žalega v življenju. Končno ji pa ni odpustila. Vendar pa jo je prišla prijateljica škropit. Mrtvi je visela roka z odra in prijateljica jo je hotela poravnati nazaj. Komaj pa se je dotaknila roke, je ta ni več izpustila. Hiteli so po župnika, ki je škropil in molil. Ko pa to ni pomagalo, je zaklenil prijateljico in rajnico v sobo in vsi drugi so šli za sedem očenašev na podstrešje. Ko so se vrnili, ni bilo v sobi ne mrtve ne žive, na tleh pa je bilo samo šest razmršenih las. Od tega časa naprej se vsak rad sprijazni z vsakim sovražnikom na smrtni postelji, če ne že poprej. Ni, da bi človek čakal, da ga pobere smrt v jezi, katere je že itak v življenju preveč. (4) Bog ne daj, da bi po krivem zaprisegel, čaral ali kom pred sodnijo »jezik zabil«, smrt bi bila tedaj huda. Ni pregrešno, če v dober namen besedo »sprevržeš«. Neki bogataš je imel enega samega sina. Bal se je, da bi sorodniki mladoletnemu sinu vzeli posestvo, ki je bilo zelo veliko. Radi tega je napisal oporoko, naj vzgoje mladeniča menihi, ob polnoletnosti pa naj dajo sinu to, kar oni sami hočejo. Ko je postal mladenič polnoleten, so mu menihi ponujali več tisoč goldinarjev. On pa je šel k sodnikom in dokazal, da mora dobiti posestvo, ki ga hočejo dobiti menihi, njim pa da pripada denar, katerega so njemu ponujali. Obveljala je njegova, kajti umrli oče je napravil besedo za »sprevreči«. A kljub temu je imel lahko smrt, kajti storil je to z dobrim namenom. Hujše je mrliču očitati, da ni storil nič koristnega v življenju, kajti še uš je koristna, čeprav nas grize. (22) Umrl je neki siromak. Že v življenju je bil ljudem v nadlego, pustili so ga samega na mrtvaškem odru in šli za delom, češ, saj tako že v življenju nič ni koristil, kaj bi še sedaj svetili okoli njega. Hišo so za seboj pozaklenili. Siromak pa je medtem vstal in naravnal drva na sušilnico. Ko so prišli ljudje domov in to opazili, so tekli k mrliču, ki je pregibal ustnice: »Da mi ne morete očitati, da ne bi bil kaj koristnega napravil!« Od tistega časa tudi vedno stražijo vsakega mrliča in ga po smrti tudi ne opravljajo. Huda smrt čaka nevernike posebno radi tega, ker jih ne mara zemlja. (11) Živel je nevernik, lovec. Nekoč je našle sredi gozda velik križ. V svoji neveri je potegnil Križanega na tla, a je pri tej priči obležal sam mrtev pod križem. Tovariši so ga hoteli odnesti, a niti vsi skupaj ga niso mogli dvigniti. Tudi s tremi pari konj ga niso mogli premakniti. Odšli so po župnika in ga naprosili, da je šel s procesijo okoli križa. Še to ni zaleglo in sam škof ni mogle pomagati. Medtem pa je prišel mimo star pastir in začuden vprašal, kaj je vendar, da tirajo škofa v tako divje kraje. Ko je zvedel, kaj se je zgodilo, je tekel domov v svojo kočo po motiko. Obrnjen s hrbtom proti križu, je z motiko trikrat potegnil po mrliču od leve strani glave in nato trikrat od desne strani palca na nogi. Pri tem se je tako močno potil, kakor da bi prav kaj težkega vzdigoval. Ko je zadnjikrat potegnil, se je pod mrličem odprla zemlja in padel je v jamo. (23) Ljudje se bojijo tudi, da bi jih pokopali, češ, da so mrtvi, dočim bi bili samo navidezno mrtvi, ko bi bili v »cugu«. Radi tega so v Zili celo naročevali, da jim morajo prerezati žile, preden jih pokopljejo. Bali so se, da bi se jim zgodilo, kakor nekemu mladeniču, ki je bil strasten lovec in je najrajši lovil zajce. Napravil si je votlino, kjer jih je ponoči pričakoval. Nekoč se zjutraj ni vrnil, šli so gledat v votlino in ga našli tam mrtvega. Pokopali so ga, ne da bi opazili, da je na eni strani še mehak. Ponoči pa se je prikazal v sanjah materi in rekel: »Pokopali ste me živega, bil sem samo v »cugu«. Drugo jutro so odkopali grob, a mladenič se je bil že zadušil. (8) Če bi kdo hotel odpraviti vsak strah, tako tudi pred smrtjo, naj se umije v vodi, v kateri so umili mrliča, preden so ga preoblekli. Tudi žeblji iz rakev služijo za to, ali pa prst iz groba.