Smrt in čevljar
| Smrt in čevljar |
Ljudska pravljica
| |||||||||||||
V neki vasi je živel čevljar. Bil je pravi mojster in od vseh krajev so mu nosili popravljat čevlje. Nekega dne je prišla tja k njemu krivopeta, ki je močno čotala, ker se ji je zapičil žebelj v peto.
- Pomagaj mi, mu je dejala, ti bom hvaležna.
Čevljar, ki je bil dober človek, ji je izdrl žebelj iz pete in krivopeta mu je v zahvalo dala harmoniko, nit in kostanjev stolček.
- Kaj so te ropotije? jo je vprašal čevljar.
- Ko boš igral na harmoniko, bodo vsi plesali, dokler boš hotel, kdor sede na stolček, ne bo mogel vstati, če ne boš ti hotel, tisti, ki ga privežeš s to nitjo, se ne bo mogel več odvezati.
Tako mu je povedala krivopeta in odšla. Nekega večera se je čevljar pobral s svojo harmoniko tja v drugo vas. Ko je prišel k potoku, je zagledal pod češnjo tri tatove, ki so si nekaj delili.
- Počaj, počaj, je sam pri sebi dejal čevljar in začel gosti na harmoniko.
Tatovi so začeli plesati: najprej počasi in potlej vedno hitreje.
- Nehaj, nehaj, so ga prosili tatovi, a čevljar ni nehal gosti. Potlej, ko je videl, da ne morejo več in da padajo na tla, je zaprl harmoniko in se jim približal.
- To si dobro zapišite v spomin, če vas drugič srečam, boste plesali do smrti.
Tako jim je dejal in šel naprej po svoji poti. Mnogo let za tem je čevljar nekega dne, med tem ko je templjal čevelj, slišal trkati na vrata in notri je prišla smrt. Smrt je bila suha in dolga in vsa zavita v belo pelerino.
- Kaj hočeš? ji je dejal čevljar, ne da bi odtrgal oči od svojega dela.
- Prišla sem pote, je dejala smrt, kar pusti svoje delo in pridi z mano!
- Kako pome? je dejal čevljar. Saj je še zgodaj, nism se še utrudil živeti!
- Saj jaz nič ne ukažem! je dejala smrt. Tako je zapisano in tvoja ura je prišla.
- Naj bo, je dejal čevljar, a počakaj, da popravim še te čevlje. Medtem ko čakaš, pojdi ven in pojej kako figo. Letos so sladke ko med.
Smrt, ki je res bila nekoliko lačna, je šla ven in splezala gor na figo. Čevljar je šel hitro po nit, ki mu jo je bila dala krivopeta, šel gor na figo in privezal smrt, tja k nekemu vrhu.
- Tam bodi! je dejal čevljar, ne rešim te, dokler se ne utrudim živeti.
Tako ni na svetu mnogo mnogo let nihče več umiral in zlodeji v peklu so ostali brez dela. Zaman so podtikali drva v ogenj in po ves dan so samo zapravljali čas. Nekega dne je Lucifer dejal:
- Moram iti gor na zemljo in pogledati, zakaj ljudje ne umirajo več.
Hodil je, po vsem svetu in na zadnje prišel tja pred čevljarjevo hišo in zagledal na figi zvezano smrt.
- Kaj delaš tam gori? jo je vprašal.
- Čevljar me je sem privezal, pridi sem, reši me!
- Zdaj te odvežem, je dejal Lucifer, počakaj, da si oddahnem.
Dosti je hodil, ne da bi kaj počival, in bil je prav truden. Tako se je usedel tja na stolček, ki ga je krivopeta dala čevljarju. Ko pa je hotel vstati, ni mogel.
- Reši me, reši me! je začel vpiti in je tako vpil, da je zbudil čevljarja.
- Kaj vpiješ, je dejal čevljar, ne rešim te, dokler sam ne bom hotel.
Ko so zlodeji iz pekla videli, da se Lucifer ni vrnil, so ga šli iskat in ga našli sedečega pred čevljarjevo hišo. Vsi skupaj so začeli vleči, pa ga niso mogli rešiti. Tako so se morali vrniti sami dol v pekel. Ko je minilo še nekaj let in se je čevljar utrudil živeti, je rešil smrt in dejal Luciferju:
- Rešim te, če mi pokažeš kako je v peklu.
- Pa ja, je dejal Lucifer, kar hočeš, naredim, samo da me rešiš!
Tako je čevljar rešil tudi njega. Vsi skupaj so šli dol proti peklu. Ko so zlodeji zagledali čevljarja, so se začeli vsi tresti in so hitro potegnili noter Luciferja in zaprli vrata z zapahom. In s tako močjo so tiščali vrata, da so se jim kremplji zapičili vanje. Čevljar je hitro vzel kladivo in žeblje in jim pribil vse kremplje na vrata. Potem je šel s smrtjo v nebesa. Po svetu so ljudje spet začeli umirati in v tisti vasi so od tedaj ostali brez čevljarja.