Smrt matere
| Smrt matere Sunao Tokunaga |
(Odlomek iz japonskega socialnega romana »Ulica brez solnca«.)
| |||||||||||
- Prinašamo odlomek iz japonskega socialnega romana »Ulica brez solnca«, ki ga je spisal leta 1929. črkostavec Tokunaga. Ker je japonski imperializem zadnje čase precej v ospredju evropske politike in je tudi med našimi čitatelji narastlo zanimanje za Japonsko, naj bo ta odlomek in pa članek »Japonski kmetje« skromen prispevek k temu problemu. O. n.
Takaë je tekla naprej, Hagimura ji je sledil skozi temne ulice med barakami.
Že med hišnimi vrati jima je udaril nasproti vsiljivi duh po kreozotu. Neprenehno stokanje je proglašalo hrup, ki ga je delala vsa družina.
Zdravnikova bela operacijska halja je ležala sredi sobe ko ubita vešča. Žene in otroci iz soseščine so se gnetli ob vratih; nepretrgano tožeče ječanje jih je zadrževalo, s sklonjenimi glavami so trpeli z bolnico.
»Sestra – – –«
V presledku med napadi bolečin je iskala Okayo roko svoje sestre. Velika izguba krvi ji je skalila vid. Takaë je odrinila ljudi, ki so stali ob durih, in je stopila k blazinam. Otrok, v katerega je polagala svoje poslednje upe, še ni bil rojen.
»Jaz sem vendar pri tebi, Kayo-tjan – primi mojo roko, oprimi se močno.«
Kakor v blaznosti je Takaö visoko dvigala obrvi in je pustila, da so se je oklenile iskajoče roke njene sestre.
»Zgrabi me trdno, ne boj se, mali zajček.«
Valovi bolečin so mlinčili šibko telo bolnice, da se je krivilo; potlej se je spet vzpenjalo v vsej svoji višini ko goreč papir v plamenu. Starejša sestra se je trudila, oteti s svojimi rokami to majhno življenje, ki ga je hotel odnesti tok.
Zdravnik in strežnica sta potisnila Hagimnro v kot, in tam je brezmočno sédal, vstajal in zopet sedal. Menil je, da mora karkoli storiti, ni pa vedel, s čim naj bi začel; bilo mu je kakor bi stal pred hitro se vrtečim zobatim kolesom.
Mimo tega ga je že ta prizor, pred kakršnim je moža zmeraj strah, spravljal v zadrego.
Bilo je slišati hripavi glas starega očeta:
»Umira – prosim, prosim, pomagajte ji vendar.«
Plod, ki še ni bil star niti šest mesecev, je zavoljo beri-beri bolezni na maternici odmrl in dekle je bilo prešibko, da bi dalo mrtvo dete iz sebe. Blazno je tožila v bolečinah.
»Halo, pokličite vendar še enega zdravnika – – – če dobi srčni napad, je vsega konec – – – vseeno, koga, toda hitro, prosim.«
Zdravnik je to izpregovoril robato, njega niso brigala čuvstva bolnice. Hagimura je stekel ven.
Silne bolečine so nastopale v zmerom krajših presledkih. Soseda, ki je v kuhinji neprestano kuhala vodo, ne da bi si znala pomagati, je vsakikrat, ko je postajalo stokanje glasnejše, obrnila glavo proti bolnici in rekla:
»Še enkrat globoko vdihniti – tako – še enkrat – skrči se ... Oh – ah – da, da, tako je pri koncu.« –
Glava mrtvega deteta je bila že zunaj, bolničarka je sedela, sklonjena nad bolnico, okrenila se je k zdravniku in je poročala:
»Gospod doktor, ena ura in sedem minut je že potekla od prve vode.«
Ko je val bolečin upadel, je zavest bolnice otopela docela, pogreznila se je sama vase kakor meh. To stanje je bilo še nevarnejše kakor čas, ko so jo mučile bolečine. Potem jo je Takaë krepko vlekla za lase, da bi ji vrnila zavest.
»Moraš ga iztisniti, da le pride mrtvo dete ven – drugače mora Okayo umreti.«
»Sestra ...« je zašepetala Okayo in je iskala Takaëino roko, ko se je z bolečinami vrnila tudi zavest.
Otroci iz barak, ki so stali pred vrati, so jeli jokati.
»Prosim, spravite otroka ven, in če bi ga morali razrezati, sestra mora živeti, na vsak način!«
Takaë je jezno gledala zdravnika, ki bi se bil v svoji mrzli poslovnosti že rad odkrižal bolnice, in je kričala kakor obsedena:
»Prekteto, če sestra umre, bom tem psom, tej policiji, pregrizla goltance.«
Debela bolničarka, ki je držala bolnico za zapestji, se je preplašeno ozrla v njen divji obraz.
Hagimura se je vrnil sigajoč:
»Koj pride – to je zdravnik za notranje bolezni, je prav tako?«
Zdravnik je srdito prikimal.
»Prinesel sem s seboj njegov kovčeg, zdaj mora priti.«
Nato je tiho stopil k ležišču. Okayo je že ležala ko mrtva. Samo lahno ječanje je napelo pri vsakokratnem nastopu bolečin drgetajoče telo in je izdajalo, da je še življenje v njem.
»Kayo-tjan, ali me še vidiš – Hagimura –.«
Veliki, čvrsti mož ji je šepetal na uho. Ali njene prazne oči se niso zganile, ni ga spoznala več. V njenem povsem izpremenjenem, žoltem, izsušenem obličju so ležale velike, upadle oči, v katerih je ostal zgolj bolesten spomin na nekdanjo Okayo – kakor cvetje, ki ga je odnesel veter.
»Ostani prisebna, Okayo,« je krčevito vpila Takaë vsakikrat, kadar je popustil pritisk bolničine roke.
Molče je vstopil drugi zdravnik. Oba zdravnika sta se pozdravila z vljudnostjo, ki se je malo skladala z razpoloženjem tega prostora. Zatem sta se posvetovala o postopanju z bolnico, jemala različne priprave iz nikla in se pripravljala za operacijo. Tedajci je Okayo zganila z ustnicami. Takaë je brž primaknila uho tesno k trepetajočim sestrinim ustom in je vprašala: »Kaj želiš?«
Okayo je bila sedaj docela brez zavesti, bledla je. Zgrabila je desno roko Hagimure in je rekla z dremotnim glasom kakor bi bila zdrava:
»Saburo (to je bil vzdevek Miatjisa), z mano gre h koncu – vse je proč – proč – tudi najin otrok ...«
Mirno in komaj slišno je premikala Okayo ustnice: »Tudi stavka je proč – – vsega je konec – –.«
Z njenega obraza so izginile sence bolesti in trpljenja. V Takaëinih, od joka zardelih očeh sta se odražala zmedenosti in obup. Poslednje sestrine besede so ji stisnile grlo, položila je glavo na blazine brez enega samega glasu – brez joka – – –.
Roka bolnice je padla iz Hagimurove dlani.
Okayo je bila mrtva – srčna kap ji je ugonobila življenje kakor cvet, ki ga odnese veter.
»Ne delajte nobenih neumnosti,« je dejala Takaë obema zdravnikoma, ki sta pristopila s svojimi rezili k mrliču.
Nič več ni jokala.
Sedela je in strmela nepremično ko skala v že ohlajeno obličje svoje sestre.
S kuhinjskega poda se je oglasilo ihtenje. Bolni stari oče je cepetal kakor nor na enem in istem mestu. Ljudje iz barak so se zbirali, zajemali so vodo iz vodnjaka na črpalko, polnili prazne riževe skodelice z rižem in so pripravljali jed za družino. Truplo so položili tja, kjer je bilo poprej ležišče starega očeta; stari Hiko, ki je stanoval v baraki onstran ulice, je sedel pred majhnim oltarjem in je zvončkljal. V mali sobici in v kuhinji je sedelo na tesnem mnogo ljudi, molili so svete izreke in so bedeli nad mrličem.
Naslednjega jutra so prišli vsi stavkujoči in so položili delavsko zastavo na vzglavje mrtve žene.
Hagimura se je posvetoval s starim o žalni svečanosti in je med stavkujočimi zbiral denar; brez oklevanja so dajali od svojega revnega imetja.
Prihodnjega večera so prenesli truplo čez most na kanalu Senkawa, nesli so ga navzgor po pobočju Haksuana na pokopališče ubožnih v Soshikawi. Preko samotnih grobov je divje tulil zimski veter, na robu gozda se je tkala temota v krošnje dreves.
Brez solza je stala Takaë ob majhni gomili. Naokrog so stali žalujoči ko molčeči kamni. Kot zastopnik stavkujočih je prebral Takagi ob odprtem grobu poslovilni govor. Delavska zastava stavkujočih, ki jo je nosil Mori, se je težko in mračno vila nad gomilo.
»... sedaj stojimo s to novo žrtvijo na meji med življenjem in smrtjo. Kako naj se oddolžimo tem mrtvim – – –.«
Iz preproste skodelice se je dvigalo kadilo sredi neprodirnega zidu človeških teles visoko pod večerno nebo. Oja, Fusatjan, Okimi-tjan, Gin-tjan so vzeli ščepec kadilnega prahu, vsi so imeli objokane oči – stresli so prah v posodo in so ihteli.
»Mrtva tovarišica, malo sreče si užila v življenju. Tvoj spomin bomo nosili v svojih srcih in ga vsadili v svojo zavest.«
Okimi je jela nenadoma jokati na glas. Zdaj je izbruhnil splošen jok.
Takaëine ustnice so trepetale, ali njene solze so bile zamrznile – – –.
S sklonjenimi glavami, nepregibno so stale žene. Nekateri možje so pričeli peti, v trenotku je zavalovala pesem v višino, peli so vsi.
Od daljnega obzorja je grozila tema, veter je raznesel pojoče glasove in gozd jih je pogoltnil.
Potem se je zastava oddaljila od groba in ljudje so se polagoma razšli.
Solnce je zdaj zašlo docela in gomila je ostala samotna in zapuščena. Takaë je klečala kraj groba. Čutila je mrzlo prst, pod katero je spala njena sestra, njeno otrplo srce se je omehčalo.
»Kayo-tjan ...«
Veter je odnesel vzklik.
»Kayo-tjan, ne odgovarjaš več – –?«
Iznenada jo je zgrabila bolest in hrbet ji je stresal krč silovitega joka.
»Moje dete, moje ljubo dete, to je tvoj oče.«
Potegnila je iz žepa Miatjisovo fotografijo in jo položila na grob.
Hagimura je stal za njo in se ni upal ganiti. Bil je globoko pretresen. Noč se je zgrnila nad pokopališče, na katerem razen njiju ni bilo žive duše, in v globočinah teme je izginila gomila.
»Okayo, Okayo! ...«
Takaë se je pritisnila z glavo k zemlji, obupano, divje je jokala in vpila. Oddaljeno grmovje je izgubljalo svoje obrise v temi, veter je grebel po njem in je tožil nad grobom, pod katerim sta spala Okayo in njen mrtvi otrok.