Smrt poeta Cvetana

Smrt poeta Cvetana
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 29. april 1911 (44/109)
Viri: 109
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko so planili prvi zlati plameni jutranjega solnca čez gorske grebene, se je zgodilo, da je poet Cvetan nenadoma iztegnil noge, zakrilil z rokama, nato pa sklonil svojo kodrasto glavo nizko na prsi: umrl je poet Cvetan s peresom v roki, ravno ob zadnjem verzu mogočnega akrostihona, ki je bil posvečen njegovi oboževanki Miri in še toliko časa mu ni pustila krvoločna smrt, da oi vsaj napisal, v katerem listu naj zagleda ta njegov zadnji duševni produkt beli dan. Umrl je poet Cvetan in njegova duša je poromala skozi dolg špalir prečistili kembinov in serafinov, pred nebeška vrata, kjer ga je pogledal stari oča sv. Peter nekako mrko in zaspano.

»No, kaj pa ti!« je zarenčal, »pa si se zgodaj naveličal hoditi po zemlji. Saj si še mlad, nimaš jih še čez petindvajset, pa le pojdi, da vidimo, kako si živel!«

In potisnil je v srebrno ključavnico velik zlat ključ, ki ga je nosil privezanega za pasom na zlati verigi – ki prod poetom Cvetanom je zasijalo božje kraljestvo. Zableščalo se mu je, da je zatisnil oči, kajti v nebesih je bilo svetlo, kot da sije dvajset mogočnih solne. Zrak je dišal po rožah in dišečem mazilu, pri belo pogrnjenih mizah pa so se kratkočasili nebeški prebivalci. Medico so pili in prigrizavali belo pogačo in vsi so bili glasni in veseli, kot da praznujejo Veliko noč. Prav prijazni so bili in marsikdo je namignil poetu Cvetanu, naj prisede, rdečelična sv. Agata mu je potisnila v žep celo kos rumene potice ali poet Cvetan je moral dalje: visok, zlatolas angelj ga je vodil za roko, dokler nista prišla do sivolasega nebeškega očeta, ki je sedel na žametastem stolu in pušil nebeški tobak. Ob njegovi strani je pletla svilene nogavice devica Marija in vseh dvanajst korov angelov jima je godlo k veselju. Poet Cvetan je vztrepetal pred nebeškim sodnikom in se poklonil do tal. Gospod Bog je odložil pipico in ga je pogledal skoro osorno:

»Kdo si?« je spregovoril in vsi angeli so naenkrat utihnili.

Poet Cvetan je vztrepetal še huje in kar vsa kri mu je izginila iz obraza.

»Poet Cvetan sem, nebeški sodnik,« je zaječal, »poet Cvetan po rodu Slovenec, pristojen v črneško faro tam za Kamniškimi planinami.«

Nebeški papa ga je pogledal debelo.

»Kaj praviš! Kdo si!«

»Poet Cvetan,« je ponovil pesnik in si je komaj upal ozreti v njegove oči.

Gospod Bog je namršil obrvi in odkimal:

»Tega imena pa menda ni v katalogu krščenih duš.«

In kodrolasi angelčki so zagodli veselo polko, da bi nekoliko ublažili nevoljo svojega nebeškega gospodarja, pa gospod Bog je gledal še vedno ostro in srepo.

»Kakšno pa je tvoje zasluženje?!«

Poet Cvetan ga ni razumel in je skomignil z rameni.

»Kako si živel, mislim,« mu je razložil gospod Bog z nekoliko bolj mirnim glasom, »odpri knjigo svojih čednosti!«

Poet Cvetan je privlekel iz žepa oguljen zvezek svojih pesmi in jih pomolil nebeškemu sodniku. Gospod Bog je nabral obraz v gube resnega kritika in listal nekaj časa po knjigi. Nato pa ga je pogledal naravnost v oči:

»Kaj je to!« je dejal, »besede, trubadurjenje in laž, sama laž. Oh, hudo si zaljubljen, ti mladi mož! Kako pa je ime tej tvoji toliko opevani?«

Poeta Cvetana je zabolelo srce in je vadihnil:

»Mira.«

»Ali pa je tvoja ljubezen tudi res tako čista in nedolžna, kakor poješ v teh pesmih! Ali ni morda vse le hinavstvo in laž, kakor sem rekel, ti pa, grešnik, ki te je treba vreči na dno pekla!«

»Ne, nebeški sodnik!« je spregovoril boječe poet Cvetan, »vse je, kakor sem pel, dasi zaman!«

»Kako to misliš!« ga je povprašal Bog, »mar te ona ni uslišala!«

»Ne, nebeški sodnik!« je odvrnil poet Cvetan in oči so se mu skoro orosile.

Marija ga je pogledala pomilovalno in ko je obsijala poeta Cvetana luč njenih sinjih oči, je imel, že na jeziku primeren ver, pa se je še o pravem času spomnil, da stoji pred nebeško kraljico.

»Torej tako je s teboj,« je pomislil gospod Bog, »ali le tega ne morem verjeti, da bi bila tvoja ljubezen res tako čista in nedolžna, kakor jo opevaš. Ali hočeš mar pred ruga či ti zakon, ki sem ga postavil jaz sam in ga ljudje izpolnujejo že od Adama in Eve! Ali si mar ti modrejši od mene!« se je skoro razhudil, njegove besede so odmevale, da se je valilo čez zemljo mogočno grmenje.

Poet Cvetan se je prestrašil in si ni upal odgovoriti, pa Marija se je naslonila na ramo nebeškemu očetu in mu nekaj zacepetala. Poetu Cvetanu se je zdelo, da prosi sanj, in kakor je spoznal, se v svoji slutnji ni varal, ker hip na to se je ozrl vanj gospod Bog bolj prijazno in tudi njegova besede niso bile več tako trde.

»Če je res, kakor praviš, da je tvoja ljubezen vsa čista in sveta nn da ne želiš od tvoje Mire nič drugega, kot da ti isto po vrača, pojdi in uživaj to svoje hrepenenje dolgih dva tisoč let. Ako pa v tem času poželiš kaj več, se boj, ker vržem te v peklenske globine, kjer je jok in škripanje z zobmi.« Tako je odgovoril gospod Bog, poet Cvetan pa se je spremenil v rumenega kanarčka, ki je poletel jadrno na zemljo in potrkal tam v Vodmatu v tisti eno nadstropni tlmi, kjer je stanovala Mira, lahno na okno.

In Mira mu je odprla, ter ga gladila po mehkem perju in ga pomilovala, poetu Cvetami pa se je smejalo srce in je čivkal ves razposajen. Natrosila mu je prosa in ga pitala s sladkorjem, na to pa ga zaprla v lično kajbico in mu pela vsa vesela. Kanarček je skakljal od klina do klina in je hotel na vsak način zopet k njej. Za to mu je naposled Mira pustila kajbico odprto, da je lahko zletel na njeno ramo in na njene svilene lase, kadar je hotel.

Bilo pa je nekega večera, ko je bil kamaroek tako nemiren kakor še nikoli. Krjnval jo je v ustnice in ko je legla Mira v mehko posteljo, ji je pel še nekaj časa ob vzglavju na to pa začivkal in smuknil pod odejo.

Čuden grom je zabučal čez zemljo, kajti gospod Bog se je zasmejal na vsa usta.

In tisti hip je umrla gospodična Mira in pohitela s poetom Cvetanom pred božji stol.

»Torej to je bila tista tvoja čista, nedolžna ljubezen,« je dejal gospod Bog poetu Cvetanu – komaj par dni si bil pri njej, pa si že prelomil svojo besedo!« Na to pa se je obrnil proti Miri in ji zažugal:

»Ker ga nisi ljubila, ko ti je pel lepše od slavca in si prezirala njegove pesmi, bodi na veke prokle–.«

Že je hotel izreči gospod Bog črno obsodbo, a Marija se mu je naslonila na ramo in ga pogledala proseče ...

In res ga je gospod Bog usmilil ter je izrekel bolj milo:

»Pa pojdita in uživajta svojo ljubezen, kakorkoli in če se kdaj naveličata, se povrni ta, ker mislim, da se bo že še tudi za vaju našel kak prostor v nebeškem kraljestvu.

In poletela sta na zemljo dva bela goloba, poljubljajoč se venomer s kljunčki in do danes se v nebesa če nista povrnila.