Smrtni bič

uredi





Skeletni, gnjijoči obrazi ljudi

so mi v studu stisnili srce,

drobovje mi trga neusmiljeni krč.

Zakaj človek zadnjo misel ve?





Nič več ne vidim dreves in rož,

ne sladkih gibov mladih deklet,

komaj iz hrepenečega otroka mož,

še komaj na jeklenem loku napet.




Hotel sem božati, a mi je bič

padel v roke, žezlo smrtnega sveta,

in ko si je prvo žrtev izbral birič,

je postal rabelj lastnega srca.





O jaz te bom udaril, privid,

v tvoj skeletni obraz,

a ko bom vedel, da si ubit,

bom obenem s teboj prestal tudi jaz.