Snedeno pravo
| Snedeno pravo Damir Feigel |
| |||||||||||||
Noč se je poslavljala. Prvi zor se je boril z medlečo lučjo električnih obločnic. Voz z valjasto železno ščetjo je bil že pometel ulice. Kmet je z bičem poganjal svojega konja, kolesa so škripala in posode za mleko so se zveneč zadevale druga ob drugo. Mesar je hitel na dobro naloženem vozu v svojo mesnico.
Hitro, kolikor so pač dopuščale trudne noge, sem se vračal domov. V meni sta se kregala in pričkala dva »jaza« še precej glasno.
»Vedno lepše! Ta je že druga noč, ki si jo prekrokal! Kaj pa knjige, kaj izpit?« »Ne bodi ozkosrčen! Ves postni čas sem se ubijal z učenjem in sedaj naj bi si ne privoščil razvedrila!«
»Glava — čeber, oči krvave, noge negotove, lepo razvedrilo! Vse o pravem času! Kaj pa počneš jutri? Ali prespiš jutrišnjo veliko noč?«
»Moralist! Dobro veš, da me je pregnala vročina od doma! Nad pekom stanovati in to pred prazniki! Menda boš še zahteval, naj prepevam, mladenič, v ognjeni peči?!«
»Čemu je pa vseučiliščna knjižnica?«
»Da se zapre pred prazniki!«
Zmagal je torej oni »jaz«, ki se je, dasi šibak v nogah, krepko postavil proti ozkosrčnemu moralistu, in ki me je nato peljal naravnost k peku in slaščičarju, ki je imel pod mojo sobico svojo peč in ki je bil pravkar odprl svojo prodajalno. Zmaga nad ozkosrčnim moralistom se je morala seveda proslaviti, izpila sva dva kozarčka tropinca in da bi se nama ne očitala prej ali slej brezsrčnost sva privoščila tudi ozkosrčnemu moralistu kozarček pelinkovca.
Prav kakor bi mi bili manjkali le še prej omenjeni trije kozarčki, sem krenil sam s sabo zadovoljen kar skozi stranska vrata iz prodajalne v vežo in od tu po stopnicah v prvo nadstropje.
Tedaj sem stanoval pri priletni vdovi.
Njen mož je bil že davno umrl. Dobivala je sicer po njem pokojnino, a ta je bila tako majhna, da je morala oddajati svoje sobe v najem, če se je hotela pošteno preživeti.
Jaz nisem bogve koliko plačeval. Sobica je bila zelo zelo majhna. Posteljo, omarico, omaro, železen umivalnik, mizo, stol in pljuvalnik je moral svoj čas razvrstiti po sobi kak spreten inženir, kajti nobenemu drugemu bi se nikdar ne posrečilo pustiti celo prost prehodič po sobi do mize pred oknom. Vhod skozi kuhinjo ,okno na dvorišče in kar je bilo glavno, pod sobico pekova peč, vse to je seveda vplivalo, da je bila moja gospodinja zelo zmerna glede najemnine. Pozimi je že še šlo, na stežaj odprto okno je kolikor toliko blažilo gorkoto, toda z daljšimi in gorkejšimi dnevi je postajalo v moji sobici vedno neprijetnejše. Pred velikonočnimi prazniki pa sploh ni bilo obstanka v njej. Peč je gorela pod mano noč in dan in peklo se je v njej najmanj za pol okraja. Moja gospodinja se je bila pravočasno rešila k sestrični na deželo, jaz sem si pa izbral, ker nisem imel sorodnikov v bližini, drugačno pot, in s take poti sem se vračal dotično jutro domov.
Odklenil sem vrata. V kuhinji je bilo že precej svetlo. Dnevna svetloba je bila že tako jaka, da si je izsilila prehod tudi skozi temno zaveso na oknu. Odklenil sem nato vrata v svojo sobo. V kotu me je vabila postelja v svoje mehko naročje. Preden sem se pa odzval temu vabilu, sem hotel odpreti šipe, kajti vročina ... toda stoj! Kaj pa to, dvoje oči je zvedavo gledalo vame. Ali še bdim? Ali že sanjam? Nisem se ganil z mesta, kakor bi me bile začarale te nesrečne oči.
Tako sva si stala nasproti jaz in ... Po mojem nepremičnem telesu je zaplula kri, čistila in izčistila mi je možgane vse napote in ugotovil sem, da je to, kar sedi oziroma čepi na moji mizi pred oknom — žival.
Da, da, žival, pa še kaka! Mala, nerazmerno majhna kuščaričja glava, dolg vrat, sprednji nogi manjši, zadnji zopet nerazmerno veliki in mogočni, rep krepak, dolg, koža zelenkastorjava, dolgost od glave do konca repa približno poldrugi meter, žival, kakršne še nisem bil videl v nobenem zverinjaku žive, niti v nobenem muzeju nagačene. Po kratkem razmišljanju sem se zavedel, da sedi, čepi pred mano na mizi in bulji vame svoje zvedave oči — predpotopna žival — dinosaurus, bitje, ki je živelo v jurski tvorbi.
Kako neki je pa prišla ta žival v mojo sobo? Od zunaj? Skozi dvojna zaklenjena vrata, skozi zaprte šipe? Nemogoče, izključeno? Če pa ni prišla od zunaj v sobo, se je morala v sobi roditi! Drzna, smela trditev, toda do drugega zaključka nisem mogel priti. Roditi? Kako? In že sem rešil to čudežno zagonetko.
Omne vivum ex ovo. Iz jajca se je morala izleči v moji sobi. Iz jajca? Seveda! Ali mi ni bila posodila gospodinja svojčas velikega pisanega jajčastega kamna, da sem z njim obtežal svoje leteče zapiske na mizi pri odprtem oknu? Kdo, vraga, je vedel, da je bil ta mramor jajce, ki je nanj vplivala večurna vročina v moji zaprti sobi v taki meri, da se mi je izpremenil ta velikonočni piruh tik pred prazniki v živo bitje! Pred davnim, davnim časom, tako sem si bil sestavil ves dogodek, je znesla jurska kuščarica jajce, ki je prebilo tisočletja in tisočletja, prišlo slučajno ljudem v roke in po raznih potih v mojo sobo. Tu je potem delovala nanj tropična vročina, lupina je počila in stvor izza davne preteklosti je pogledal čez deset milijonov let v sedanjost, kajti prav pred približno tolikimi leti so se izprehajali taki predpotopniki pod ogromnim in nebotičnim praprotjem.
S svojimi zvedavimi očmi, ki niso poznale po moji skromni sodbi ne krivice, ne zahrbtnosti, me je žival nekoliko pomirila. Stopil sem celo bliže, da si jo natančneje ogledam.
In kaj sem opazil? Moj nepovabljeni gost mi je bil v moji odsotnosti požrl skoro vse juridične knjige. Manz, Stubenrauch, Krainz, Lamasch, Rulff, Janka, Vargha, Grünhut, vse civilno in kazensko pravo je bilo izginilo, vrag je žrl zakone in pravico z neukrotljivim tekom.
Kaj sem hotel? Jeziti se? Čemu? Mi li more vrniti jeza, pa bodi še tako upravičena, vse uničene zakone in pojedene pravice?
Žival se me je bila že popolnoma privadila. Od gostitelja se ni dala prav nič motiti. Nadaljevala je po tem kratkem odmoru, ki ga je bila izpolnila z motrenjem in opazovanjem, svoj zajtrk in na vrsto je prišlo mednarodno pravo. List se je trgal za listom in list za listom izginjal v globoko razklane čeljusti.
Ali naj zabranim to pustošenje? Čemu? Kamor je šlo civilno, kamor je šlo kazensko pravo, naj gre še mednarodno! Žival je požrešna, tekom enega samega dneva je že zrastla do take velikosti, kaj pa bo šele. Kolikor sem se spominjal, so dosegle take kuščarice dolgost celo štirideset metrov. Če bo telesna rast v taki meri napredovala, me vrže moj ljubi gost že jutri, na velikonočno nedeljo, iz moje lastne sobe na cesto.
Preveč sem vedel o teh predpotopnih pošastih, da bi se bil mogel popolnoma umiriti. Mislil sem in razmišljal in se samemu sebi smilil.
Kaj početi? Naj li prijavim žival, komu, kako se kazni ali globi opustitev te prijave? Sem li primoran krmiti žival, moram li skrbeti za vedno večje prostore, upoštevaje njeno požrešnost in tej sorazmerno raščo? Naj li potujem z njo po svetu in jo kažem ljudem za malo vstopnino in to tik pred izpitom, ali naj jo rajši prodam mesarju, klobasarju? Se li sprejme v zverinjak, če jo darujem njegovi upravi?
Bila so to vprašanja, na katera si nisem znal odgovoriti. Začel sem se potiti, nekaj me je dušilo in mi jemalo sapo. Vročina? Skrbi? Stopil sem v kuhinjo. Tu sem odprl okno, kajti okna v svoji sobi bi ne bil odprl za nič ne! Skozi odprta vrata je prihajal iz kuhinje v sobo sveži zrak, vplival blagodejno na mojo razgreto glavo in razdražene živce in niti najmanj se nisem zavedel, kdaj sem bil sedel na rob postelje. Nakrat se mi je ustavil možganski stroj, omahnil sem na posteljo in — zaspal. Telo mi je bilo vsled zadnjih in predzadnjih dogodkov tako zdelano, da se ni več ustavljalo naravi in njeni odločni zahtevi.
Spal sem trdno. Najmanjši sen ni motil mojega spanja in čil, spočit in ves prerojen sem se vzbudil. Ura se mi je bila ustavila, a po želodcu sem sklepal, da mora biti srednja popoldanska.
V bližnjem zvoniku so se oglasili zvonovi. Slovesno so oznanjevali: Vstajenje. Pritrkavanje, zamolkli glasovi godbe, petje me je vzdignilo in me gnalo na ulico, da vidim procesijo. Še prej sem se pa hotel umiti.
Na mizi pred oknom je ležala žival, stegnjena, rep ji je visel raz mize. Takoj sem se spomnil na skrbi, ki so me trle davi. Vračale so se sedaj v enakem številu. Kaj naj nudim živali, če se zbudi? Edini Blaschke s svojo poljudno menično učenostjo mi je bil še ostal, toda on bi ne zadostoval niti za mal prigrizek. Kaj pa, če žival ne živi več, če je crknila? Ta možnost je bila prelepa, da bi jo bil resno upošteval, toda misel mi ni dala miru. S palico sem začel drezati v truplo, dotikal sem se raz mizo visečega repa, a žival se ni odzvala, spala je trdno, kar me je slednjič opogumilo, da sem stopil bliže in z gorečo vžigalico dognal, da ni življenja v telesu.
Oddahnil sem se. Vprašal sem se po vzroku te nagle smrti. Mogoče je hladni zrak iz kuhinje umoril žival, ustvarjeno samo za tropično vročino. Peč pod mano se je tudi že ohladila, ker je pek že predpoldne končal svojo peko. Mogoče so pa razni zakoni in paragrafi ostali živali na želodcu in povzročili smrt, ker je izostala prebava.
To razglabljanje mi ni bilo nikakor neprijetno. Nisem se več potil in nič me ni dušilo, niti mi jemalo sape. Vprašanje, kam z živaljo, me je bolj skrbelo. Oddati jo muzeju, ali jo pa skrivaj odstraniti! V prvem slučaju bi bil imel same sitnosti. Vsi bi hoteli vse vedeti od mene in o meni in v liste bi prišla celo vest, da sem prekrokal dve noči! Ne! Rajši se položi žival v škatljo iz lepenke — pod posteljo sem imel primerno — zavoj se nese, ko se stemni, pod pazduho do reke, kjer se vrže vse skupaj v valove. Tako sem tu storil.
Dragi prijatelj!
Tu Ti pošiljam nekaj svojih spominov iz dijaških let. Da nisem pretiraval, da si nisem izmišljal, za to Ti zadostno jamči moja oseba. Vedi pa, da teh spominov nisem spisal, da jih rešim pozabnosti, marveč je edini vzrok ta, da Te pokaram in Ti dokažem Tvojo zmoto.
Gotovo se še spominjaš — bilo je za časa Tvojega zadnjega bivanja v mestu — kako si se jezil na morsko kačo, ki še vedno straši po listih, samo da se je ta nestvor izpremenil zadnja leta v jajca praživali, ki jih prenašajo razne ekspedicije zdaj iz Mongolije, zdaj iz Kanade v evropske muzeje.
Moj slučaj Ti kaže, kako neutemeljena je Tvoja tedanja obsodba našega časnikarstva in naših urednikov. Če bi bil vedel pred dvajsetimi leti, da se Ti tako zamerijo radi resnične vesti o jajcih iz Mongolije listi, bi bil dal na vsak način žival na lastne stroške nagatiti, pazil bi nanjo in Ti jo poslal sedaj ob tej priliki mesto teh spominov.
Da pa nisem takoj ustno ovrgel Tvoje neosnovane trditve, išči vzroka v tem, da sta sedela pri sosednji mizi dva mlada nadobudna, idealna abiturijenta, ki ju nisem hotel zvoditi na kriva pota s svojima prekrokanima nočema.
Poklon gospe, Tebi pa pozdrav!
Lovro.