Sneg naletava –
na okno trka glad.
V izbi za mizo sloni
mati in dete v naročju,
slika brezupnih dni:
»Pij, dete, pij,
četudi srčno kri,
kaj življenje materi,
če ne živiš ti.«
Sneg naletava,
na okno trka glad.
Od zunaj pesem doni,
v spremstvu težkih korakov
iz temnih predmestij
prihaja glad:
šum strojev buči, valovi,
narašča kakor vihar
in onemi:
človeka ni.
Sneg naletava – – –
Naprej, naprej!
Glave se v kolobarjih vrte
kakor šarast vrtiljak –
naprej, nazaj, kdo ve kam,
samo, da drči naprej —
Naprej sence v brezdanjost hite,
rek tokovi se usuše
in ostane le suha planjava,
na njej sneg se beli v pramenih
kakor ostanki kosti.
Sneg naletava.
Beli možje hite,
v koščenih rokah jim molitve dela brne
kot nabrušeni noži tolažbe.
Hite, da zaustavijo tok krvi
in zunaj sneži, sneži –
Sneg naletava,
na okno trka glad.
Beli možje hite
kakor požar skozi noč,
a tok krvi se ne osuši.
Sneg naletava –
Beli možje so kakor v plašč
mrtvaški ogrnjena beda,
ki prihaja z rožljanjem kosti:
gorje mu, ki ga zajame
v svoje pesti,
sneg naletava.
Črn krokar se spreletava
v prostem ozračju, zanj ni vezi.
Če zajame ga glad
si ne išče, kjer ni!
A mrhovina smrdi,
dokler ne ostanejo bele kosti.
Sneg naletava.
Beda ima vdrte oči
in koščen obraz in kosti
se ji komaj v sklepih drže,
njen plašč je iz vetra
in ko ga ogrne včasih, blazni
srd ji srši iz oči, dokler ne prebije
oklepa zlata, ki jo redi –
Sneg naletava.
Pa saj tam zunaj sneži,
sneži, na belo planjavo
padajo drobno kosmi
in se stiskajo k nji
kakor dete k materi –
Za mizo sloni pa mati
in dete v njenem naročju
drhti –
Sneg naletava.
