Hej, oblaki, bratci večni,
kam tak burno se drvite
črez poljane solnca lačne,
črez gorice zime site?
In bahato, kakor v praznik,
bele halje ste odeli
in peresa petelinja
za klobuke si pripeli.
In še dolge sive brade
z vetrom ste si počesali,
da bi, gizdalini, danes
mlajši bili, bili zali.
In za vami še en bratec
zasopihan težko hrka
in harmonika brenčeča
trdo mu po hrbtu trka.
Vi, oblaki, ste snubači!
O, jaz vem, kam se drvite:
po nevesto lepo, mlado
na jadranski jug hitite.
Hitro nam jo pripeljite!
Komaj čaka že zemljica,
da Pomlad – nevesta gorka
mrzla ji poljubi lica.
Hitro nam jo pripeljite!
Pisano ji damo balo,
bala bo iz samih cvetov,
solnce bo na njih sanjalo.
Pisano ji damo balo,
solnce bo na nji sanjalo,
solnce bo na nas sijalo
in z nevesto se igralo.
