Snujte Rajfajznove posojilnice

Snujte Rajfajznove posojilnice! P. Bohinjec

Izdano:	Slovenec 25/111, 113–115 1897
Viri:	dLib 15. 5., 17. 5., 19. 5., 20. 5., 21. 5., 22. 5.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osebe:

Prahar, župan. — Smode, Jernejevec, Cokljar, Poparjenec, občinski svetovalci. — Vižel, občinski tajnik.

I. dejanje.

V občinski pisarni.

I. prizor.

Prahar (sedi pri mizi): Marsikatero modro smo uganili in marsikatero pametno izkovali, kar jaz sedim na županskem stolu. Res, da imam tudi nasprotnikov dovolj, ali kdo jih nima? Saj še Bog ne more ustreči vsem ljudem — in bom jaz? Odkar pa sem bral v „Slovencu“ tiste članke o Rajfajznovih posojilnicah, brodi mi zmerom po glavi skušnjava: Kaj ko bi še v naši občini poskusili kaj takega? Ni napačna ta naprava in če je vse res, kar se bere, zdi se mi, da bi imel greh, ako bi to misel opustil. No, treba je vsako novotarijo najprej vreči med ljudi, da jo nekoliko obero, pregledajo in oglodajo. Že sem nekoliko poskusil. Toda nič posebno dosti ognja nisem našel. Naši ljudje so prenezaupni, prestarokopitni, to je res. Zato sem hotel še jedenkrat poskusiti resneje. Da pa mi ne uidejo za kožo in da me ne spravijo v kozji rog, treba je stvar preudariti in prerešetati na vse strani. Vsakemu moram znati odgovoriti, posebno tistemu suhaču Poparjencu, tistemu oderuhu, ne smem ostati niti jedne na dolgu. Tudi boter Slane me bode gotovo zbodel, kakor me bode le mogel. Toda pogum velja! Vsaka dobra stvar ima nasprotnika. (Posluša.) Nekdo gre. Kdo je neki?

II. prizor.

Vižel (vstopi): Dobro jutro, oče župan!

Prahar: Bog daj! Veš kaj, Vižel? Ravnokar sem premišljal zopet našo posojilnico. Kaj meniš ti?

Vižel: Denarja se ljudje ne bodo branili. Kolikor le ga bote imeli, vse pojde sproti. A kje vzamete toliko denarja? To je drugo vprašanje.

Prahar: Denar? Kaj je vse dolžno po občini? Poslušaj, Vižel! Smode lahko da par tisočakov, Žurec še več, trgovec tudi ne bo zastajal in jaz tudi nisem ravno prazen.

Vižel: Lahko dajo, lahko, a če bodo tudi dali?

Prahar: Kaj bi ne? Saj so moji prijatelji.

Vižel: Poparjenec ima več denarja, kakor vsi drugi. In on ne bode dal za posojilnico niti beliča. Pač pa nagajal, kolikor bode mogel.

Prahar: Kaj Poparjenec — ta oderuh! Od njega niti nočemo denarja. On ga izposoja po 8, 10, 12 in še več od sto, mi pa hočemo delati po krščanski.

Vižel: Vaš boter Smode vam tudi ne pojde na roke. Slišal sem, da je rekel: Ta naš župan Mihče si res vse izmisli. Mlad je še, mlad in zato mu ne moremo zameriti. Saj ko bi oče njegov ne bi bil toliko let županil, bi se bili že prebrali.

Prahar: Ne zamerim ti, Vižel! Starejši si od mene, sama sva in dober prijatelj si bil mojemu očetu. Toda, ti si zmerom nož, ki na dva kraja reže.

Vižel (smeje se): Tudi jaz vam ne zamerim, oče župan!

III. prizor.

Jernejevec (vstopi): No, kaj se kregata? Je pa že Vižel sinoči pri botru Smodetu dremal in žulil svoj poliček, da je žulje dobil.

Vižel: Katerih pa Jernejevec ni plačal.

Jernejevec: Kdo pravi, da ne? Ali te ne plačujemo pri davkih?

Prahar: Tisto se pomenita pri botru Smodetu. Jaz ti bodem nekaj druzega povedal, Jernejevec! O posojilnici sva se pomenkovala.

Jernejevec: Tisto pa že. Samo prej mora Vižel kako srečko zadeti za kakih 100.000 gl.

Prahar: Mi ne potrebujemo srečke. Sreča nas čaka, ako jo hočemo prijeti. Sedi in poslušaj me! Včeraj sem bil v Trnovem. Saj si že slišal, da imajo tam posojilnico Rajfajznove vrste in kako izvrstno da deluje. Bral in premišljal sem vso stvar. Toda marsikake dvome sem še imel. Zato sem sklenil, pogledati tako posojilnico. In včeraj sem to skusil. Povem ti, da mi ni bilo žal.

Jernejevec: Kdo pa je ta „Rafuzen“, ali kako ga kličeš?

Prahar: Rajfajzen je župan nekod na Nemškem. Umrl je l. 1888. Bil je velik dobrotnik kmetov. Kot župan je skušal, kako trda se godi kmetom, ker jim zmiraj primanjkuje denarjev in v sili si ne vedo pomagati ter se obračajo do oderuhov in podobnih ljudij, kateri reveža toliko časa strižejo in melzejo, dokler ga ne spravijo na boben in v sužnjost.

Jernejevec: V Ljubljani imajo brivci napisano na vratih: Tu se brije, češe in striže. Menda so tem podobni.

Vižel: So, so, samo ne strižejo brade, ampak papirje.

Prahar: Le počakaj! Ta Rajfajzen je premišljal, kot dober oče svoje soseske, kako bi kmete postavil na trdne noge? In posrečilo se mu je z božjo pomočjo. Ustanovil je v svoji občini posojilnico, po kateri se zavežejo vsi udje „dobro stati“ ali jamčiti z vsem svojim imetjem za vsa posojila. Na tak način se bogatini niso bali denar ulagati in v kratkem času so že čutili udje dobroto take naprave. Dobili so tako z nizkimi obresti denarjev na posodo in ni se jim bilo bati vsako uro, da bode treba povračevati. V nekaj letih pa so z lahkoma ves svoj dolg poplačali. Ker pa so imeli denarje, imeli so tudi blagostanje in moč pa krepost kmečkih domov je rasla, s tem pa tudi nravnost in zavednost. Leta 1847 je prvič Rajfajzen ustanovil tako posojilnico in zdaj jih je že na stotine; koder se ustanovi, pokažejo se kmalo nasledki te neprecenljive dobrote in niti o jedni se ne vi, da bi „falirala“. V Trnovem postavim obstoji komaj pol leta in ljudje ne morejo se prehvaliti, kakšen dobrotnik jim je, ki jim je to ustanovil.

Jernejevec: Vender jaz nič kaj ne zaupam tem denarnim zavodom. Denar je škrat.

Vižel: Kaj ne, koliko se bere skoro vsak dan o izneverjenji kake posojilnice ali banke?

Prahar: Res je, kar pravita. Toda vse te posojilnice in banke, o katerih vidva govorita, so judovske, liberalne, oderuške, poštenih ljudij in krščansko mislečih je malo vmes. Rajfajznove posojilnice so vse kaj drugega. (Vižel odide v drugo sobo.)

Jernejevec: Potem je moral biti ta „Rafuzen“ res gad! No le povej še kaj!

Osebe:

Prahar, župan. — Smode, Jernejevec, Cokljar, Poparjenec, občinski svetovalci. — Vižel, občinski tajnik.

I. dejanje.

V občinski pisarni. (Dalje.)

IV. prizor.

Cokljar (vstopi.)

Prahar: Ravno prav si prišel. Sedi in poslušaj.

Jernejevec: Veš, ta naš Mihče nam pripoveduje o tisti novi posojilnici. Saj si kaj slišal o nji.

Cokljar: Bral sem ravnokar v „Domoljubu“ o občnem zboru trnovske posojilnice, ki se imenuje „registrovana zadruga z neomejeno zavezo“, Kaj pa je to Mihče? Ti bodeš že vedel povedati.

Prahar: Registrovana zadruga pomeni, da je posojilnica ali zadruga upisana ali na register dejana pri deželnem sodišču v Ljubljani.

Jernejevec: Zakaj pa to? Ali mora gospoda povsodi svoj nos imeti? To mi ne diši dobro.

Prahar: O pač, Jernejevec! To ravno daje posojilnici trdnost in zanesljivost. Po tem upisu je zadruga pravno ustanovljena, t. j. po postavah javno pripoznana ter se lahko zateče k gosposki, ako bi se ji pravice kratile. Kdor si izposodi ali upa, ta dobi s tem zagotovilo, da zadruga postavno deluje in da se lahko k sodišču zateče, ako bi se mu pravice jemale. S tem pa dobi zadruga tudi zaupanje pri ljudeh ter ima pravico trgovskega stanu ali kakor pravimo, postaje tvrdka ali firma, ter ima pravico pridobiti si imetja, tožiti ali tožena biti, podedovati itd.

Jernejevec: No, no, vidiš tega si nisem mislil.

Cokljar: In kaj je „neomejena zaveza“?

Prahar: To se pa pravi, da se udje zadruge neomejeno zavežejo, t. j. skupno jamčijo ali „dobri stoje“ vsi z vsem svojim imetjem za vsako posojilo, ki ga napravi posojilnica. Vsi za enega in eden za vse. Vsak mora plačati kakor vsak drugi, ako bi kak dolžnik pete odnesel in ne vrnil posojila. Upnik pa ima pravico tožiti katerega koli uda, da mu plača. Temu spet pa morejo iztirjano vsoto vsi drugi udje enako povrniti.

Cokljar: Zakaj pa bi moral samo eden trpeti, zakaj ne bi upnik tožil cele zadruge?

Prahar: To je lahko umljivo. Noben upnik ne bi zadrugi posodil niti beliča, ako bi vedel, da mora celo zadrugo, t. j. vsakega uda posebe tožiti.

Jernejevec: Ti govoriš preučeno, Mihče! Povej to bolj po domače.

Prahar: Recimo zadruga ima 100 udov. Ti, Jernejevec, posodil si društvu pred 5 leti 100 gld.

Jernejevec (v stran): Ko bi hotelo to res biti!

Prahar: Zadruga pa ti ne more vrniti teh 100 gld. Ti tožiš svojega bogatega soseda.

Jernejevec (v stran): Menda Smodeta.

Prahar: No dobro, botra Smodeta, in ti mora plačati 100 gld. Smode pa dobi spet od drugih udov teh 100 gld., ker mora vsak plačati s Smodetom vred 1 gld.

Jernejevec: Ni napačna ta!

Cokljar: Aha, zdaj mi je jasno.

Prahar: Vi dva sta za to, da ustanovimo pri nas tako posojilnico, kaj ne?

Cokljar: Samo če pojde (miga z ramama).

Prahar: Pojde, pojde. Jaz hočem zastaviti vse svoje moči. Vi dva pa glejta, da še druge poučita in pridobita.

Jernejevec: Jaz pojdem še danes botra Smodeta malo predregat. Pridi še ti Mihče! Boter te bodo prav veseli. Bodeš pomagal.

Prahar: Mogoče, če utegnem. (Jernejevec odide.)

Cokljar: Jaz grem k Poparjencu. Klical me je za pričo na neko zadolžnico.

Prahar: Le glej, da te ne premoti (Cokljar odide).

V. prizor.

Prahar (sam): No, mislim da pojde počasi. Brez ovir pa je ni dobre stvari. Vsak začetek je težak. Ko pa pride posojilnica v življenje, ne bodo dosti mogli ljudje prehvaliti zadruge in Mihče si bode spet pridobil lepih zaslug za občino. Pokazati jim hočem, kaj se da storiti z dobro voljo in zjedinjenimi močmi. Jernejevec vem da pride s polno bisago protiugovorov od Smodeta. Naj le pride! Saj izvem, kaj ljudje ugibajo, in Smode mu pove gotovo vse, kar on misli in kar drugi govore. Potem mu jaz pojasnim in izpodbijem navidezne ugovore. Vendar za Cokljarja se bolj bojim. Ta je Poparjencev dober znanec in natvezel mu bode o posojilnici vse, kar le iztuhta njegova prekanjena butica. No pa Poparjenca se bojim manje kakor Smodeta. On ni priljubljen pri ljudeh. Oderuh je. Boje se ga, a spoštujejo ne. Če botra Smodeta utolažim, Poparjenca pa uženem — je stvar lahka. Potem pa na delo! Bog z nami! (Zavesa pade.)

Osebe:

Prahar, župan. — Smode, Jernejevec, Cokljar, Poparjenec, občinski svetovalci. — Vižel, občinski tajnik.

II dejanje.

Poparjenčeva soba.

I. prizor.

Poparjenec: Ej, hudi časi se nam bližajo. Kako prijetno je bilo prejšnje čase, ko smo v miru živeli v ti občini, da je bilo kaj. Odkar pa se je ta Mihče pridrevil v občinski odbor, ni ga miru in ga ni. Preslepil je ljudstvo tako daleč, da so ga celo za župana volili. Nezaslišana sramota ! Ravno toliko je beral po šolah, da je zdaj vseh muh in novotarij poln. Cel svet bi rad preobrnil. Misli, da bo nebesa občanom preskrbel na zemlji. Koliko jih je že meni nagodil. Res ima nekaj kebrov, a pritlikavec je proti meni. Razvpil me je za oderuha pri ljudeh, mene, ki sem že tolikim pomagal iz zadrege, kolikor jih Mihče niti našteje ne. Slabi časi, slabi časi se nam bližajo. Naše žulje hočejo izpodriniti. Jaz, največji dobrotnik občini, in ta zgaga me hoče uničiti. Kaj si je spet vtepel v glavo? Posojilnico hoče osnovati. Neizkušenec! Misli, da se denarji na cesti pobirajo. No, bode že videl, ali je Poparjenčeva posojilnica še kaj vredna ali ne?

Cokljar (vstopi): Kaj želite, gospod Poparjenec?

Poparjenec: Prav, prav, da si prišel. Podpisal boš neko pobotnico. Sedi in počakaj, da pride Slok. Nekaj bi rad na posodo. No, kaj pa kaj novega?

Cokljar: Posojilnica se dela, posojilnica, gospod Poparjenec!

Poparjenec: Naj no, ravnokar sem mislil na to. Slišal sem že nekaj od strani. Toda vedi, da iz tega pšena, ki ga Mihče prideluje, ne bo kaše.

Cokljar: Ne vem. Mihče se zelo usaja in hvali nekega Rajfajzna, ki je prvi osnoval take posojilnice za kmete, in pravi, da se dobro obnašajo.

Poparjenec: Beži, beži, Cokljar, in ne verjemi mu. Mlad je in misli, da se denarji z drevesa klestijo. Le pomisli, kje pa bode dobil toliko denarjev? Tiste svoje krajcarčke bo hitro izdal in potlej? Kaj misliš, da ga bo Smode zalagal. In za take obresti mu tudi nihče ne bo denarja upal. Skušnja, skušnja!

Cokljar: Pravi pa, da ga ni skrb za denar.

Poparjenec: Ni tako. Kje pa je varnost in zagotovilo, da posojilnica ne falira? Kdo bode porok? Brez varnosti pa nobena posojilnica obstati ne more. Sam požene tiste solde, ki jih še ima — in potlej hajdi s trebuhom za kruhom. Nikar se ne pečaj z Mihčetom, če nečeš še svojega imetja postaviti v nevarnost. Če potrebuješ kaj — saj veš kje sem jaz? Pa si brez skrbi in boš kaj mirno spal.

Cokljar: On pa pravi, da nobena posojilnica ni tako varna, kakor Rajfajznova, ker vsi udje jamčijo z vsem imetjem.

Poparjenec: Ha, ha! Kje pa je kaj tacih neumnežev, ki bodo to storili. Katerega utegne na led speljati — toda ali se ne pravi to ljudi zapeljavati? In recimo tudi, da spravi nekaj udov v zadrugo — kaj pa če bi posojilnica več vzela denarja na posodo, kakor imajo vsi udje imetja? A ? In to se lahko zgodi. Ko bi pa jaz prišel, Cokljar, in bi tako-le izposodil kakih 10 tisočakov — he, kje bi jih iskal? Ali bi jih ti dal na mojem mestu? He? Ali bi ti upal taki zadrugi ? Ali se ne pravi to, lahkomišljeno igrati se z denarjem?

Cokljar: To je res. Jaz bi že ne dal ničesar na tak način posojilnici na posodo.

Poparjenec: In da zadruga falira — kaj potem? Tedaj bi morali imovitejši plačevati za revnejše, ki imajo malo ali nič imetja. In bi izgubil ti 10 gld., jaz bi jih izgubil 8000 gld. Ali je to pošteno?

Cokljar: Kdor ni trden dosti, mora imeti poroka, pravi Mihče. Potem ni tako lahko, da posoj. falira.

Poparjenec: Mihče pravi pač tako. Toda kdo pa bo za poroka? Ali morda da bom jaz polovici vasi za poroka kakor krstni boter? No lepa hvala za to poroštvo. Druzega norca spet ne bo za to kakor Mihče.

Cokljar: O kakšen bi se pa že dobil v sili.

Poparjenec: Počaki, da ti povem do konca. Ali kaj bereš, kakšne sleparije se gode po svetu pri posojilnicah, hranilnicah, bankah in drugih takih malovrednih stvareh. Vsak dan skoro goljufa in odnese kak blagajnik ali računar ali karsijebodi po 10, 20 in več tisoč. In meniš, da so v naši občini sami svetniki? He? Ali greš ti na take limanice? Beri to-le:

Cokljar (bere): V mestu Ogerskem je blagajnik mestne hranilnice izginil. Iz blagajne je odnesel 10.000 gld.

Poparjenec: Ali si slišal? In še me poslušaj: Na posodo hoče imeti kdo 1000 gld. Dajo mu jih, ne poznajo ga in nekega lepega dne se bere to le: Ta in ta je napovedal konkurs. Cokljar! Ali bode posojilnica imela toliko tisočakov odveč, nakrat vreči strani dobiček morda 10 let? In kolikokrat se to zgodi.

Cokljar: Mihče bo zastonj upravljal vse posle. Uprava ne bo nič stala.

Poparjenec: In ti mu seveda verjameš? Kdo naredi kaj zastonj dandanes? Tak, ki mora. Kaj misliš Mihče, da smo se danes rodili?

Cokljar: Kar pa bo dobička, ostane vse vsem udom.

Poparjenec: No, tisti dobiček pa Mihčetu iz srca privoščim in Bog nas varuj, da bi ga tudi mi morali deliti: že davno bi do takrat z malho na rami okrog hodili.

Cokljar: E, jaz se ne bom utikal v to.

Poparjenec: Ta je pametna. A to še ni dosti. Mi moramo tudi ljudem oči odpreti, da ne strmoglavijo v prepad z modrim Mihčetom vred.

Osebe:

Prahar, župan. — Smode, Jernejevec, Cokljar, Poparjenec, občinski svetovalci. — Vižel, občinski tajnik.

II. dejanje.

Poparjenčeva soba. (Dalje.)

II. prizor.

Vižel (vstopi, poslušavši pri vratih): Tisto bodemo videli, ali mi oči odpremo, ali jih bo Mihče odprl.

Poparjenec: No, kaj si se pridrevil kakor hlod v hišo?

Vižel: Le hitro, Poparjenec, meni se mudi. Če Mihče izve, da sem bil tukaj — bodeva orala. In vse bo hotel izleči iz mene. Uh, kako sem žejen danes?

Poparjenec: Rad bi vama postregel z vinom, a ne upam se ga postaviti na mizo, tako zoprno je. Nekaj se mi je izpridilo.

Vižel: Dobro je, kakeršno je. Saj smo vsega vajeni.

Poparjenec: Kaj še? Da bi ti zabavljal potlej po gostilnah, kakšno kislico imam? Pa drugič. Veš ti, Vižel, o posojilnici se meniva, kaj misliš?

Vižel: Hm. Vesel sem je, da mi vsaj kdo kaj posodi, ker mi vi nočete.

Poparjenec: Nič se ne boj. Dokler imaš kravico v hlevu in zdravo roko, ne bom te zapodil.

Cokljar: Gospod Poparjenec pravi, da ni za nič taka posojilnica, ni varnosti in denarja ne bode.

Vižel: To je gotovo. Dokler edinosti ne bo v občini, ne bo nič. Kaj ne Poparjenec, to so bili drugi časi, ko sva midva gospodarila v občini.

Poparjenec: Mislim da. Za kake otročarije je že še Mihče, ali kadar pa ta-le poje (potrka se po žepu), tedaj smo mi gospodje, kaj ne, Vižel?

Vižel: Tako je. Boter Smode se jim je vender le precej podal.

Poparjenec: Kaj poveš? Ne verjamem. No kedar prideva mi dva vkup, tedaj se že pomeniva, da bo prav. Nič bati se za Smodeta. No že gre Slok, pa pojdimo v drugo sobo.

(Zaveza pade.)

III. dejanje.

V krčmi Smodetovi.

I. prizor.

Vižel: Prinesite ga še poliček, boter! Saj bode posojilnica kmalu in potlej bomo imeli denarja kakor črepinj.

Smode: Črepinje boš imel pač ti, črepinje, a denarjev nikoli, ker posojilnica ni za zapravljivce in ne pijance, ampak za pridne, varčne ljudi.

Vižel: To je pa edna beseda od vas. Kdo pa vas živi, ako ne pijanci?

Smode: Prav vse eno mi je, če prideš ali ne. Dostikrat si me pustil za nekaj dnij, posebno kadar plačo dobiš, a kadar ti zmanjka denarcev, žejna goba tvoja pa se ne da ukrotiti — o tedaj je dober Smode tudi za pijance. O posojilnici pa le tako, kakor se spodobi možem. Res da nisem posebno vnet za-njo, a zoper njo pa tudi nisem.

Vižel: No, no, boter Smode. Kaj pa ko bi na priliko falirala posojilnica, tedaj bi vam bilo poseči globoko v žep, meni pa plitko, he, he, ali ne?

Smode: Ni tako, Vižel, in to željo svojo si lahko prihraniš v grlu. Mihče mi je že toliko razložil, da vem, kako je. Saj nihče ne more več izposoditi, kakor kolikor ima kredita. Nadalje mora imeti vsak poroka, ki je značajen, zanesljiv in pošten možak in ima tudi kaj pod palcem ali pa v hlevu ali na polji. Tebe pa seveda ne bi potrdili za poroka, ker bi te tudi nihče ne vprašal.

Vižel: In to me že naprej veseli. Ali recimo boter, da bi se našel kdo, ki bi mu vi ne hoteli za poroka. Kaj pa potlej?

Smode: To je pač lahko. Pogleda se v zemljiško knjigo in če ni preveč dolga, intabulira se zadruga in dobi denar.

Vižek: In če pa je preveč?

Smode: I, se mu pa ne da. Saj ravno to je naloga odbornikov, da se ne sprejmejo taki udje, ki so že pregloboko zabredli v dolgove. Tudi ne zapravljivci, lenuhi, sleparji, pijanci …

Vižel: Torej mene bi niti ne sprejeli?

Smode: Presodi se sam. Tudi taki ne, ki so lahkomišljeni, ki povsodi jemljo na posodo in nikomur ne vrnejo, tudi ne oderuhi …

Vižel: No, torej gospod Poparjenec tudi ne. Pa saj temu treba ni posojilnice, treba pa njega posojilnica.

Smode: E, ravno neobhodno potreben bi ne bil. Špekulacije z drž. papirji, menjice in sploh tržne kupčije z denarjem so po pravilih prepovedane. Tudi že zato ne bo mikalo Poparjenca kaj opraviti imeti z zadrugo, ker morajo odborniki brezplačno opravljati svoje posle. Zato je uprava te posojilnice jako cena. V tem ko je pri drugih posojilnicah veliko upravnih stroškov, jih je tukaj zelo malo in dobiček se steka v reservni zaklad in če se pripeti kaka izguba, pokrije jo ta reservni zaklad. Čim bolj narašča glavnica, tem bolj narašča tudi ta zaklad, tem trdnejša je zadruga.

Vižel: Radoveden sem, koliko časa bodo odborniki brezplačno opravljali svoj posel.

Smode: Vidva s Poparjencem bi ga seveda ne.

Osebe:

Prahar, župan. — Smode, Jernejevec, Cokljar, Poparjenec, občinski svetovalci. — Vižel, občinski tajnik.

II. dejanje.

Poparjenčeva soba. (Dalje.)

II. prizor.

Jernejevec (vstopi): Daj mi ga merico.

Smode: Kaj si tako izpehan?

Jernejevec: Kaj bi ne bil? S Coklarjem sva se dajala celo uro radi te naše posojilnice.

Vižel: Ali te je Cokljar ugnal, kaj ne?

Jernejevec: O, pa ne! Jaz sem ga. Le radi porokov mu nisem mogel do živega. Trdil je v jedno mer, da kmetje ne bodo dobili porokov.

Smode: No, jaz sem že jeden, če ni drugače. Nihče se tudi ne bo branil, če bo videl, da je človek za to. O midva že poznava svoje občane. Saj tudi ni tako hudo, kakor se je morda Cokljar hudoval. Saj se vender poznamo. Jaz pa precej vem, komu bi bil porok, komu ne. Tukaj-le Vižlu bi pa že ne bil.

Jernejevec: I meni?

Smode: Tebi pa. Tak, ki nima imetja, ali je že zelo zadolžen ali nepošten, tak ga seveda ne bo dobil lahko. In če ga dobi, mora se tudi žena njegova podkrižati na zadolžnici, da res plača v določenem času in da se tako tudi vsakoršne pravde odstranijo. — O za poroštvo smo brez skrbi. (Vižel odide.)

III. prizor.

Prahar (vstopi): No, boter Smode, prinesite ga še meni merico.

Smode: Prav, prav, da se tudi ti Mihče pokažeš katerikrat pri nas. Ravno nekaj bi rad povprašal te radi posojilnice. Meni je stvar precej jasna. Vender imam še nekatere pomisleke. Tako n. pr. je odbor lahko pošten, a zgodilo se je že večkrat, da je blagajnik ali tajnik pobotnice pačil in nakrat z blagajnico odpihal.

Prahar: Pri Rajfajznovi zadrugi to ni mogoče, ker blagajnik ne sme nobenih izdatkov ali dohodkov vknjižiti, za katere odbor ali predsednik ne ve. Predsednik ima svoj zapisnik in če bi blagajnik kaj drugače vpisal, je napaka hitro dobljena. Tudi deželni nadzorniki so spretni in izšolani ljudje, ki nepravilnost precej zapazijo in naznanijo.

Smode: Če bi jo z denarjem odpihal blagajnik, kaj pomagajo potem urejeni računi?

Prahar: Velika glavnica tako ne sme v blagajni ležati, ampak se mora takoj v kako večjo hranilnico poslati. Tudi se ne sme več izposoditi, kakor je potreba. Če bi torej blagajnik ušel, ne bi bila to velika svota. Vrhu tega pa mora blagajnik tako jamčiti s svojim imetjem ali kavcijo ali porokom. Sicer pa niso udje nobene zadruge tako nespametni, da bi volili za tak posel nezanesljivega človeka. Več kot 50 gld. tako ne sme blagajnik v blagajnici imeti in če bi bilo, mora takoj v kako večjo hranilnico poslati, da denarji ne leže brezobrestno. In ko se bi tudi zgodilo, da bi kakih 50 gl. odnesel, pokrije to rezervni zaklad.

Jernejevec: Kaj pa, ko bi bil kak odbornik, ki bi zadrugo za nos vodil. Velja lahko za bogatega in poštenega moža, a skrivši dela dolgove in zastave in na enkrat zasliši se: Ta je napovedal konkurs! Ali morejo udje potem jamčiti za to izgubo?

Prahar: Sleparji so res povsodi, toda pomisliti treba: 1. da je zadruga le za domačo občino, kjer se ljudje poznajo. Ko bi bil res kak slepar, poskusil bi to le enkrat ali k večjemu dvakrat, potem gotovo več ne. 2. Če izposodi kdo pri bogatinu, intabulira se ta na njegovo posestvo, zahteva tudi cenitev po možeh, kar ljudje hitro zvedo. Zato je čas, da se brž odpove posojilo, zabrani intabulacija in porok opozori. — Zadruga ne more nikakor izgubiti. Če je uknjižena, stoji ona na prvem mestu. Če je pa porok, mora ta plačati. 3. Tak slepar pa tudi težko dobi denarja na posodo drugod: „Saj imate doma posojilnico! Če vam tam ne dado posojila, morajo že svoje vzroke imeti“. — Zato tam skrivno sleparstvo ne more cveteti, koder je taka posojilnica, in nravno je to velike vrednosti.

Smode: To je res modro uravnano. Le še nekaj. Kaj pa, ko bi kdo pridno dolgove delal pri zadrugi, potem pa bi šel k notarju in sodišču in bi vse imetje otrokom prepisal.

Prahar: Nič ne de. Saj ima poroka ali pa je zadruga intabulirana na njegovo imetje. In tudi to ni lahko mogoče, da bi skrivaj otrokom prepisal svoje imetje. Notar in sodišče poznata ljudi in tudi poizvedujeta, ker brž čutita, da nekaj zadaj tiči, če bi hotel kaj takega napraviti.

Jernejevec: Ti si pa res mojster, Mihče! Kdo te je tako izmojstril? Tvoj oče je bil moder in pameten mož, a tak pa ni bil, kakor ti.

Smode: No, no, jaz ti ne bom zaviral, Mihče. Že vidim, da si previden in Bog ti blagoslovi delo!

(Zavesa pade.)

Osebe:

Prahar, župan, — Smode, Jernejevec, Cokljar, Poparjenec, občinski svetovalci. — Vižel, občinski tajnik.

IV. dejanje

Na županovem domu.

I. prizor.

Prahar: Danes se bode odločilo, ali osnujemo posojilnico ali je ne osnujemo. Mislim pa, da pojde. Smode se da poučiti, on je včeraj bil tako voljan, da sem se čudil. Da pa Poparjenec ne bode za to, no tega si pač lahko razlagamo. In trikrat bolje je, da ga ni. Oderuhov ne maramo, ker s tem le dobremu imenu posojilnice škodujemo. Povabil sem ga venderle k posvetovanju, da ne bo mogel reči, da ga preziramo. Vsakako pa se moram dobro postaviti, ker vem, da mi bodo vsemogoče ugovore stavili, da bi stvar odložili. Že gredo!

II. prizor.

Prahar: Ali Poparjenca ne bo?

Cokljar: Rekel je, da pride.

Prahar: Počakajmo nekoliko.

Smode: No, saj menim, da kmalu končamo. Jaz za svojo osebo ne bom ugovarjal posojilnici, le nekaj vprašanj bom stavil, katere hočemo že rešene imeti.

Prahar: Prav tako. Saj vam trem je že znano zvečine, kako je s posojilnico. Za Poparjenca pa tako vem, da ne bo nič z njim. In prav je, da se nam ne sili, ker bi le dobremu imenu mlade posojilnice škodoval.

Vižel (vstopi): Danes se začno zlati časi za našo občino.

Prahar: Ti molči Vižel. Tvoj posel je zapisnik pisati.

Poparjenec (vstopi): Saj ste vsi pridni danes, le jaz neki vas mudim.

Prahar: Začnimo. Možje! Kakor vam je znano, se že dlje časa čuje želja, da bi osnovali v naši občini Rajf. posojilnico. Res da sem jaz izprožil to misel, toda ljudje so se je poprijeli in vprašujejo vprek, kedaj se odpre? O koristi in sestavi posojilnice vam ne mislim obširno razpravljati, ker sem dal že tiskati in so po občini razpečali razpravo s pravili vred o koristi in sestavi takih posojilnic. Zato takoj odprem nadrobno razpravo, da se ne bomo nepotrebno mudili, in vprašam, kdo želi besede?

Smode: Ena stvar se meni ne zdi dovolj jasna in zanesljiva. In to je nadzorstvo, ki ima nadzorovati odbor. In to se mi ne zdi dovolj varno za trdnost, in kakor da bi odboru preveč zaupali in premalo pod kontrolo.

Prahar: Radi tega ste brez skrbi, boter Smode. Poleg odbora je pregledovalec računov (in njegov namestnik), ki vsak čas pregleda lahko knjige in kaso. In če bi našel kaj napačnega, stori takoj vse potrebno lahko, celo odstaviti sme kasirja. No pa te sramote si izmej odbornikov nihče ne bo menda privoščil. In recimo, da bi tudi pregledovalec kaj tacega opustil iz strahu, lahkomišljenosti, sorodstva, prijateljstva, — so pa še zunanji nadzorniki, ki ti pridejo nepričakovano vsak trenotek, pregledajo vse knjige, listine, pobotnice, izdatno in prejemno knjigo, kaso in takoj konstatujejo nepoštenost. V tem slučaju ne bi trpelo samo odbornikov dobro ime, še celo v ječo pridejo lahko. Če bi lahkomišljeno odbor posodil takim, ki nimajo kredita, škoduje sebi, ker kot udje jamčijo ravno tako. In v odbor se volijo le taki, ki so res zanesljivi, pošteni, razumni in imoviti. Kdor sam sebi ne zna gospodariti, tudi drugim ne bo znal.

Smode: No, to je že varno. Nisem vedel, da pošilja dežela tudi svoje nadzornike, ker v pravilih tega ni povedanega.

Prahar: Ker to vsako posojilnico varuje. Ali ima še kdo kaj poprašati in predlagati?

Poparjenec: Možje. Lepo se sliši to, toda jabolko je dostikrat gnjilo od znotraj, da ga ne vidimo, dokler ga ne razkoljemo. Povem vam: ta posojilnica se mi zdi hiša brez temelja. Vse imate že napravljeno, ali poglavitne stvari še ne, in to je denar. Dokler mi tega ne zagotovite, toliko časa jat ne morem zaupati. Koga bote pa dobili, da vam bo tako lahkomiselno denar posojeval, ker nobenega zagotovila in varnosti ni.

Prahar: Gosp. Poparjenca lahko potolažim in mu skrb njegovo odženem. Jaz pa rečem, da je bolj varno v posojilnico dati, kakor Poparjencu. Zakaj? Udje naše zadruge jamčijo z vsem imetjem, zato je „neomejena zaveza“. Jeden za vse in vsi za jednega. Če n. pr. zadruga ima 100 udov, in vsak ud povprečno 1000 gld. čistega imetja, tedaj daje zadruga svojim upnikom zastavno vsoto 100.000 gl. varnost, katere bi vi nobenemu ne mogli posoditi, gospod Poparjenec?

Jernejevec: Dobro, izvrstno! Res je tako!

Poparjenec (jezno odide): Bog vam daj srečo! Z Bogom. (Vsi se smejajo.)

Prahar: Hvala Bogu! Dosti ima. Zdaj pa smo na čistem. Ali še kdo želi besede?

Jernejevec: Le kar zastavi, Mihče, pa bo! Tebi tako ne pride nihče do konca.

Prahar: Le poslušajte še to za nameček: Pri drugih posojilnicah je uprava draga. Koliko stanejo tajnik, blagajnik itd. Pri naši posojilnici pa je posel odbornikov le časten in brezplačen. Pri drugih posojilnicah vlečejo le nekateri izvoljeni možje, ki se imenujejo delničarji in ki so že tako bogatini. Pri Rajfajznovi posojilnici pa je dobiček vseh, torej ostane mej kmeti in reveži. Pri drugih posojilnicah tirjajo visoke obresti, mi le ½ odstotkov večje kakor sami jemljemo in še za provizijo 1 kronico pri 100 gld. Druge posojilnice kreditirajo le na 3 do 9 mesecev, to pa ni za kmeta, ker ima navadno le jedenkrat v letu kak tak dohodek, da more svoj dolg poravnati nekoliko. Pri Rajfajznovi posojilnici pa lahko dobi denar na posodo 1—20 let in še več in lahko nazaj plačuje po letih. Kdor n. pr. 100 gl. izposodi za 4 leta, da vsako leto 25 gld. in obresti. Tudi se ni bati, da bi se mu na jedenkrat odpovedalo posojilo, kakor drugod in zopet nove stroške in sitnosti delalo. Ali niso, možje, to velike vrednosti Rajfajznove posojilnice pred drugimi?

Smode: Res je! Kaj pa rezervni zaklad?

Prahar: Rezervni zaklad gre za gospodarske namene. Ta zaklad je nedeljiv toliko časa, dokler ne doseže visočine prometne glavnice. Ko pa se to zgodi, tedaj se ž njim pomaga gospodarskemu napredku v občini, da se kakemu potrebnemu brezobrestno posojilo itd.

Smode: To je res lepa stvar, da, taka zadruga v občini je biser in ima veliko nravno vrednost.

Prahar: Le po taki zadrugi se omogoči gospodarska samostojnost kmetov in če se jedenkrat nabere toliko glavnice, da pokrije vse tekoče denarje brez posojila, t. j., da ima zadruga jedenkrat svojo banko, tedaj je zadruga res blagoslov božji za cele rodove. Torej, možje, ali začnemo?

Jernejevec: Začnimo! Bog živi našega župana Praharja.

Cokljar: Bog živi našega prihodnjega predsednika posojilnice.

Smode: Bog ga živi.

Prahar: Bog živi tudi vas dvakrat odbornike.

Vsi: Živio posojilnica! (Zastor pade.)