Soška postrv

Soška postrv Sonja Koranter

Viri:	http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=230-0
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Kosila si vsak dan nista mogla privoščiti, zato sta dvojčka Pegam in Lambergar tokrat mirno sedela pri mizi in čakala na pojedino. Pogled jima je zastiralo visoko pogorje Julijcev, z Mangartom na čelu. Vasi pod to mogočno goro so namreč že zdavnaj izgubile svoj sijaj, še toliko bolj, ker jih je nemarnost ljudi in pobesnela narava skoraj zravnala z zemljo.

“Končno na trdnih tleh,” je zavzdihnil Lambergar.

“Končno,” je dejal Pegam in tudi on je zavzdihnil. To pomeni, če bi se Lambergar popraskal za ušesi, bi zagotovo to storil tudi Pegam. Njun šef na policiji je imel res težko delo, težko, da ju je ločil vsaj za kakšno uro, kaj šele za ves dan. Vedno je imel občutek, da razlaga enemu človeku, vse dvakrat. Še nasmehnila sta se enako. Imel je kriminalista na kvadrat, se je rad pohvalil. Le tako se je sam pred seboj reševal pred večno zagato, kdo je Pegam in kdo Lambergar. Tako sta tudi tokrat težavo reševala skupaj. Mislim, sta jo že rešila.

“Končno na trdnih tleh,” je pozdravil natakarja Lambergar, Pegam je samo prikimal.

“Sta le prišla domov,” je bil vesel natakar, ki je bil tudi lastnik manjše gostilne, kjer so pripravili najbolj okusno soško postrv na svetu. “Moja vrata so vama odprta, zdaj še toliko bolj, ker sta tako popularna, ha, ha ...” se je moški obrnil proti vratom, kjer so pričeli prihajati domačini.

Pegam in Lambergar sta namreč znala svoje podvige tudi lepo opisovati, da poslušalcev nikdar ni manjkalo. V rokah pa je še vedno držal dve svetleči kroglici, kitajska masaža je rad rekel, ki sproža pozitivno energijo.

“Končno na trdnih tleh,” je spet rekel Lambergar, in ko je hotel še nekaj dodati, ga je sosed, ki je pravkar prisedel, opomnil, rekoč: “Kaj za boga ponavljaš že ves čas, trdna tla ... trdna tla ... Povej!”

“A, a to te zanima ... no ... takole je bilo: –”

“Lambergar,” je prhnil Pegam, “nehaj no, to pa res nikogar ne zanima.”

“A da ne,” se začudil slednji. “Še kako jih zanima, saj sva končno le pripeljala zadevo do konca, ali ne? Še časopisi so pisali o tem ... “

“Časopisi, to pa to, časopisi so pisali o tem samo toliko, kolikor jim politika dovoli. Zagotovo niso napisali vsega. Le kdo bi v današnjem času tvegal pisanje o resnici in pravici?”

Natakar Ciril je stal pred dvojčkoma, s polnim pladnjem sira in kruha, ko je vendarle odprl usta in vprašal: “Na kakšni ladji sta bila?”

“Na ladji,” se je začudil Lambergar, “ladji?”

Lambergar in Pegam sta načrtovala križarjenje z ladjo, ogled treh dežel, od Cipra do Izraela in Egipta, že vse življenje, zato je bila ta pomlad končno kot naročena za izpolnitev načrta. Dolga leta sta hranila denar, zbirala podatke o starih mestih in še bolj starih in nejasnih dogodkih. Oba sta bila nagnjena k natančnosti in njuna zbirateljska žilica ju je gnala daleč v svet. Prvega po znamke, drugega po kovance. Čim starejše, čim bolj nenavadne. Na kriminalistiki je bila beseda “dopust” bogokletna, zato sta bila še toliko bolj vesela, da jima je končno uspelo. Šefa sta prepričala samo z dejanji, torej sta opravila nalogo za katero sta porabila ves svoj delovni in prosti čas. Tokrat bosta končno zadihala kot normalna človeka, ne kriminalista. Lambergarjeve besede, da bosta na ladji lovila samo bogate ženske, ki so pripravljene na avanture, so odmevale v Pegamovih ušesih kot razglašen ljubljanski zvon.

“No,” je spet glasno zahteval odgovor natakar Ciril, “no, kako je bilo na ladji?”

“A na ladji,” je z rahlim cinizmom vprašal Lambergar, “No, na ladji je bilo takole.” Zakrilil je z rokami in narahlo krcnil Pegama, govoreč: “Na ladji je krma ... na ladji je strojnica ... na ladji so ljudje ... na ladji je kapitan ...” Več ni mogel govoriti, ker ga je posilil smeh, še več, Lambergar je dodal: “Ladja je na morju ... morje je v vodi ... voda je vir življenja ... “

Smeh je spet zadonel po gostilni, ko so naenkrat vsi onemeli. Vstopila sem tako iznenada, da so se vsi obrnili proti meni. “Saj vem,” me je prešinilo, “to bo zaradi barve.”

“Uf,” je bilo slišati, “zlahka bi jo polizal kot sladoled.”

Torej sta postala Lambergar in Pegam popolnoma nezanimiva. Oči domačinov so vrtale vame, v moje porjavelo telo, ogledovali so me kot bi bila na sejmu.

“Dober dan,” sem mirno rekla. “Iščem Pegama in Lambergarja. Šef pravi, da sta tu.”

“Ooooh,”se je zaslišalo, “spet tadva!”

“Ilona, Ilona ...” je zaklical Lambergar. “Tu sva, tu.”

2.

Pan Ter je srepo strmel v kot ladijske kabine, njegove rumenozelene oči pa so kot mrtve počivale na oddaljeni piki. Najslabše kar se mu je zgodilo je bilo to, da je moral priznati poraz in se vdati lastniku ladje.

Samo ena napačna pošiljka opija, pa je šlo vse narobe. Izgubil je družino, lokal in domovinsko pravico. Nikdar več ne bo videl bambusovega polja, ne žene in otrok. Ostali so mu samo kamniti bogovi, ki jih je skrbno čuval pred vsiljivci. Pohlep je bil tisti, ki mu je zameglil razum. Pohlep po še in več. Tako je pristal, da bo organiziral tihotapljenje ljudi iz Kitajske in Ugande, misleč, da bo to samo enkraten posel in potem ... konec. Že se je videl bogatega in načrtoval je razširitev lokala in novo hišo. Če bi ne bilo Jan Terja ... če bi ne bilo zanke v katero se je tako neumno ujel. Nevidna veriga okrog vratu pa mu zdaj onemogoča kakšen koli popravni izpit. Ostala je huda rana na srcu in moraste sanje, kjer so vsi njegovi živi, a prerezanih vratov. Obtožujejo ga ... za večnost ...

Sopotniki so čakali, nemo čakali, bali so se namreč njegove jeze, izbruha, ko nihče ne ve, ali bo njegova glava še na ramenih.

Tokrat pa je Vladimir le naredil korak in moškega prijel za ramo, rekoč: “Pan Ter, nismo krivi. Nismo!”

Pan Terjeve oči pa so srepo strmele vanj, v delčku sekunde pa je njegova velika roka plosknila po Vladimirjevem licu, tako, da se je mladenič skotalil v kot ladijske kabine.

“Niste krivi, tepci ... niste krivi? Kdo pa je potem kriv? Jaz morda, a?”

Ladjo je zazibal val, vedno močneje je bilo čutiti sunke vetra in ljudje so postajali zeleni v obraz. V tem malem prostoru, neprodušno zaprtem, med tovorom sadja in veliki vrečami, so že tako ali tako sestradani ljudje, postajali samo velika gmota človeškega snetja. Preveč drago so plačali pot, preveč, za to, kar so dobili. Pokonci jih je držala samo misel, da bo v Evropi vse lepše in bolje. Jan Ter, Pan Ter in Vladimir so morali v službo. Ura je neusmiljeno potiskala čas počitka v nič in spet bo potrebno poskrbeti za sitne potnike, njihovo grdo razvado, da se na ladji obnašajo kot lordi. Vladimirjeve roke so segle že skoraj do tal. Vsakodnevna nošnja težkih kovčkov je njegovo mlado telo že čisto pretegnila.

“Oh, ko bi mama vedela, kaj pomenijo zeleni dolarji,“ je zavzdihnil in s Pan Terjem sta odšla. Kup človeškega snetja sta zaklenila v ladijsko kabino. Jan Ter jima je sledil kot senca. On je vedel, natanko je vedel, da besede Pan Terju povzročajo bes. Molk je bil vreden več kot zlato, toliko kot njegovo življenje.

“Vsaj vodo bi jim prinesel,” je skoraj milo dejal Vladimir.

“Kakor koli že, ljudje so vendarle ljudje. Še žival dobi vodo,” je spet rekel. Tudi tokrat se je njegovo lice obarvalo rdeče, Pan Terjev glas pa je zvenel v ušesih, rekoč: “Nič vode, nič ... kmalu se bo potrebno izkrcati in je bolje, če so skoraj nezavestni. V tovornjaku je še manj zraka in prostora. Če že hočeš biti usmiljena sestra, te bom pač vrgel v morje. Pa bo mir. Tam pa streži ribam ... ha ... ha.” Njegov izraz na obrazu je bil več kot resničen, zato je Vladimir obmolknil.

Ladja je imela več nadstropij, pod palubo pa je bilo vroče in temno, še več, ljudje, ki so na teh križarjenjih delali na ladji, so bili samo nočne sence in utrujeni delavci. Večina je bila doma iz propadlih republik nekdanje Sovjetske zveze, Irana in Kitajske. Le redki so bili domačini, torej Grki in Ciprčani. Zeleni dolarji so se tako mečkali v potnih rokah ljudi, ki so bili prepričani, da bodo z enim poletjem zaslužili toliko, da bi si lahko doma ustvarili boljše življenje.

“Pazi, butec ... kje hodiš?” se je zadrl Pan Ter, ko je Vladimirju vzelo vid ob pogledu na sončno svetlobo. Pan Terjev obraz se je spremenil v delčku sekunde, ko je zagledal gručo turistov, ki so mahali preko krova, si ogledovali pristanišče in se mu nasmihali. Kamere so bili vperjene v njiju, smehljala sta se in človek bi verjel, da sta najbolj prijazna človeka na vsem svetu. Pridružil se jima je še Jan Ter, ki je z nasmehom na ustnih razlagal v kitajščini, da bo ženska pod krovom vsak hip rodila.

“Vrzi jo v morje,” se je še bolj sladko smejal Pan Ter, “saj bosta tako oba poginila,” je še dodal.

3.

Vkrcali smo se zelo hitro. Ladja je bila zasidrana v pristanišču Limasol, hotel pa je bil oddaljen le nekaj kilometrov. Pegam in Lambergar sta si rezervirala sobo za vse dni, vključno med križarjenjem. Prepričana sta bila, da bo letalska karta najvarneje spravljena v hotelskem trezorju, med denarjem in nakitom drugih gostov. Ženska pri hotelskih informacijah pa ju je vseeno neprijazno sprejela, kljub temu, da sta bila z napitninami zelo radodarna. Rada se je cinično nasmihala ob podatku, da sta iz Slovenije.

Kakor koli že, vkrcanje je potekalo mirno in še najbolj so bili moteči fotografi, ki so na vsak način hoteli pritiskati na sprožilec. Black Jack se je sončil v večerni zarji in potniki so bili vzhičeni. Pegam in Lambergar pa ne. Le zakaj, saj je samo ladja, plavajoča stolpnica, ki služi potovanju, ne pa čudenju in snobizmu.

Sprva sta bila samo del množice, številka, pečat v potnem listu in kljub potrpljenju in vednosti, da je potrebno vso to množico spraviti in pospraviti na ladji, sta izgubljala potrpljenje pri iskanju kajute. Po stopnicah navzdol, pa levo in spet gor, pa desno in levo ... dokler ni Pegam zalučal potne torbe in zakričal: “Ne grem nikamor več. Pokliči informacije ... hitro! Bruhal bom ... od jeze.”

Vrvenje med nadstropji je urejevala ladijska stevardesa in tudi njiju je varno spravila v kabino. Končno sta si malo oddahnila. Prha je bila odlična, kajuta primerna in samo kratek ogled in že sta se odpravila na raziskovanje ladje.

Bila sta že skoraj na dnu, ko ju je zaustavil Vladimir, češ, da je gibanje v spodnjih prostorih omejeno.

“Si ga videl,” je prhnil Pegam.

“Ne bova ostala tukaj,” je mirno rekel Lambergar.

“Greva, pojdiva pogledat, kaj se skriva prav na dnu.”

“Kaj pa ženske,” je spet rekel Pegam, “si videl lepotice na krovu, a ... to bi bilo zabavno.Kaj nisva rekla, da se bova predala zabavi?”

“Ja, saj je raziskovanje tudi zabava, kajne? Zato pa greva po tem labirintu, prav na dno, da bova preverila, kako se ladja pogreza in dviguje. Noč je dolga, meni namreč ni do spanja.”

Nižje sta šla, vse bolj je bilo temno. Nastala je tišina, slišati je bilo samo brnenje ladijskega motorja. Nikjer nikogar.

“Pojdiva, tu ni ničesar,” je naveličano rekel Pegam. “Greva na krov, tam je zabave kar je hočeš.”

“Ne, greva še malo naokrog,” se tokrat ni dal Lambergar. “Mogoče odkrijeva kakšnega duha ... ha ... ha ... “

“Sta zašla,” sta zaslišala glas za seboj. “Tu spodaj ni ničesar za goste.” To je bil glas, ki bi se ga prav lahko ustrašil. Pan Terjeve oči so se svetlo zeleno svetile. Nesramno in nič kaj prijazno.

Pokazal jima je pot navzgor, ubogljivo sta sledila kazalcu.

“Slišim jok,” je šepnil Pegam

“Jaz tudi,” je odgovoril Lambergar. “Prideva kasneje. Za zdaj je najbolje, da ubogava in greva na palubo.”

Za debelo steno je v strašnih bolečinah rojevala ženska in njene muke je še stopnjeval strah pred Jan Terjem. Slednji ji je z rokami zakrival usta, z očmi pa grozil.

“Zahtevam popolno tišino in mir. Kaj bi radi videli, da bi vas odkrili?” Ljudje naokrog so apatično zrli v moškega, ki jim je povzročil toliko gorja. Pošteno so plačali pot, pošteno, a vendar brez računa. Tako pa so bili prepuščeni na milost in nemilost bratoma Ter. Obljubljena dežela se je vedno bolj odmikala, vse več je bilo strahu, da bodo prej pomrli, preden sploh pridejo na cilj. Počasi sta stopala po neštetih stopnicah, mene nista opazila. Prižgala sem cigareto, čeprav je bilo to na hodnikih strogo prepovedano. S seboj sem vedno nosila drobno škatlico, z znakom Londona. Še kako sem bila hvaležna prijateljici, ki mi je ta spominek prinesla s svojega potovanja. Vžigalnik je pričel rahlo vibrirati, torej so nekje zelo blizu ljudje. Čudno, Pan Ter je odšel po stopnicah, Pegam in Lambergar tudi. Torej bi tu morale ostate samo vreče in zabojniki. Morale? Od kje torej senzor zaznava ljudi?

Še sem slišala glasove, na stopnicah so počasi ugašale luč in moram priznati, da me je bilo kar malo strah. Tipala sem v medli svetlobi, tipala, dokler nisem našla najmočnejše vibracije – ljudi. Jeklen zid je ločeval ljudi znotraj in mojo radovednost zunaj.

“No,” sem si rekla, “počasi, saj ne gori voda.”

Pred menoj je stal kapitan Kristof. Vlekel se je za brado in lase in se smehljal.

“Ste se izgubili?”

“Oh, ne ... torej seveda ... da ...” sem jecljala.

“Radovedna ženska pač, saj veste,” sem se že zbrala, ko sva skupaj vrnila na krov.

Sprejemnica je bila vsa v zlatem lesku, kapitanova brada in lasje tudi. Njegove oči pa so bile mrtve ... mrtve.

4.

Pristanišče v Port Saidu je bilo polno ladij, človeško mravljišče in govorice sveta so v ljudeh povzročale neverjeten občutek enosti in nečesa novega. Lambergar in Pegam sta samo strmela s krova in bila sta brez besed. Megla, ki je bila pogrnila svojo odejo nad morjem, se je počasi dvigala in pristanišče je zasijalo v zlatem soncu. Občutek je bil neponovljiv, predvsem zaradi časa in kraja dogajanja. Po zvočniku so objavljali številke potnikov, ki naj bi se prvi izkrcali, zato je bil ladijski krov poln ljudi, ki so čemeli pod zvočniki in si skušali zapomniti števila. Medtem sta Pan Ter in Jan Ter stregla kavo in sadje in pobirala napitnino. Pegam in Lambergar sta se odpovedala tem dobrotam, prepričana sta namreč bila, da bi jima poln želodec povzročal več težav kot lakota. Pan Ter in Lambergar sta se spogledala in slednji je ob pogledu na kitajčeve oči zaznal neko čudno grozo, sovraštvo, neprijaznost. Po hrbtu je začutil srh in dejal Pegamu: “Ta človek ni pravi natakar. Nekaj ne bo v redu ...” V istem hipu ga je množica že vsrkala vase in Vladimir je stal ob njem in ponujal svoje utrujene roke.

Lambergar je imel v rokah samo klobuk, kamero in fotoaparat je že držal Vladimir in Pegam je prav tako spustil prtljago na tla, rekoč: “Pa naj nese vse, če že hoče.”

“Uf, še ta lunch paket ... le kaj je tega treba,” je prhnil Pegam. “Dvomim, da bomo sploh kaj lahko jedli.” V nasprotju z Lambergarjem, ki je hrano hlastal, in zanj ni pomenila nič drugega kot biološko potrebo po preživetju, pa je Lambergar ob hrani potreboval veliko časa in še več miru. Za slednjega je bil obrok hrane ritual, niti slučajno pa ni mogel jesti kar nekje med potjo, v avtobusu. Lambergar je to vedel, zato je pograbil oba lunch paketa in ju strpal v nahrbtnik.

Ljudje v avtobusu so bili navdušeni nad hitro organizacijo in slišati je bilo vzklike pritrjevanja. Ladijski stevard je pomagal starejšim in Vladimir je potrpežljivo prenašal velike dežnike. Stare gospe in gospodje so namreč iskali senco. Jutranje sonce je bilo v Port Saidu že tako vroče, da si moral nekaj storiti, če nisi hotel imeti takoj ožganega obraza. Velik zid, na katerem so kot lastovke pred selitvijo stali pristaniški delavci, je spominjal na stare čase egipčanske veličine. Vse to si videl v delčku sekunde in pogled je že pritegnila nova slika. Še poslednji potnik in vrata avtobusa so se že skoraj zaprla, ko je pristaniški policist zahteval, da se odpre prostor za prtljago. Še preden je kdo imel čas kaj vprašati, že je velika vreča pristala v trupu avtobusa. Šofer se je prestrašeno izmikal pogledu in kimal.

Dogodki, ki so sledili temu nepomembnemu pripetljaju, pa so temeljito spremenili potek potovanju Pegamu in Lambergarju ... Slednji je namreč že tako ali tako sumničavo pregledoval ljudi in veliko ladjo, čeprav je Pegam vse to označil kot poklicno deformacijo. Živahno pristanišče je pritegnilo potnike, še isti hip je bil dogodek pozabljen. Ljudje so vzklikali in se čudili povsem novi kulturi, krajem in ljudem. Berač, ki je stegoval roko, medtem ko smo ustavili pred semaforjem, je bil preveč urejene zunanjosti, da bi ga Pegam spregledal. Šofer mu je vrgel svoj lunch paket in beračeve oči so se zasvetile. Dobesedno pobegnil je s kraja dogodka, še preden smo imeli čas odpeljati ...

“Ne more biti res,” je rekel Pegam in dregnil Lambergerja, ki je neprizadeto ogledoval škatlo s hrano. Pegamu je vzelo sapo, ko je v notranjosti škatle zagledal papir, na katerem je bila narisana neka neznana destinacija, ob vsem tem pa je bilo polno nerazumljivih znakov, in vrečka – mamilo? Oba sta na konici jezika občutila znani okus in njune oči so pritrjevale – res je mamilo.

“Zapri, zapri ...” je šepnil Pegam in dregnil brata med rebra, da je kar poskočil. “Zdaj pa sva tam!”

“Adijo dopust,” je zakrilil z rokama Pegam.

“Adijo,” je siknil skozi zobe Lambergar.

Po avtobusu se je leno premikal vodič in razlagal, da lahko naročimo egiptovske kovance, znamke ali stare papirje (originale, seveda). Vse to prihaja iz trgovine s tisočletno tradicijo in samo za nas, samo za nas so izbrskali te dragotine.

“Trgovci pa taki,” je rekel Pegam, “kaj mislijo, da smo Evropejci res tako naivni?”

“Bom raje opazoval pokrajino ... glej ... glej ... “ je dregnil sopotnika, “ladje po Sueškem kanalu plujejo po suhem ... “

“Rekel bi, da je logično, saj je kanal nižje od površine zemlje in to je res slika.”

“Kaj nisi nič posumil?” Pegam je zrl v Lambergarja in se smehljal. “Ljudje na avtobusu so sami Nizozemci ... , nobenega Slovenca, razen naju seveda.”

“In, no in kaj potem?”

“Kaj pa lunch paket, a? Je zamenjan? Mislim, da bi ga moral dobiti berač na vogalu, ne pa midva.”

“Zato pa je konec dopusta. Imava nalogo, ne veva zakaj in čemu sva sploh padla v to godljo?”

Spet sva zaslišala vodiča, ki je ponujal robo in mešetaril za smešno nizko ceno. Kljub temu, da so to bili sami “originali”, in tako rekoč neprecenljive vrednosti. Le kaj bi si človek želel lepšega?

Tega, da ju je opazoval vodič, no tega tudi nista spregledala.

“Občutek imam, da sva prišla v to deželo povsem nezaželena.” Lambergar je dregnil Pegama in njune oči so se srečale ravno takrat, ko je vodič pričel ponovno pregledovati svojo prtljago. Bil je razburjen, stvari so letele iz torbe kot iz rakete in vedno bolj je iskal in brskal.

“Mogoče imava midva njegov lunch paket,” je spet rekel Lambergar.

“Mogoče?”

“Ja, vem, počakati bova morala do piramid. Tam se bo že kaj izcimilo. Saj imamo čas za malico, ali ne?”

Lambergar je skoraj šepetal, obenem pa neprizadeto gledal skozi okno in se čudil mestu, ki je bilo zgrajeno samo na pol. V Egiptu namreč ne plačujejo davkov za zemljišča in hiše, dokler stavba ni povsem končana. Posebnost, ki pravzaprav kazi deželo.

Pogled iz avtobusa je bil prijeten, vendar ko si izstopil te je zajela peklenska vročina, skoraj 40 stopinj Celzija. Samo malo je manjkalo, pa bi oba omedlela.

“Vode,” je hripavo rekel Lambergar.

“Nimava,” je še bolj hripavo odgovoril Pegam. “Na vodo sva pozabila. Kupila jo bova pri kiosku. Saj ga vodič, blizu sfinge je postavljen.”

“Imata lunch paket,” je vprašal vodič. “Seveda ga imata, vem, mojega. Vse sem pregledal. Mi ga lahko vrneta?”

“Kako, vašega?”

“Nimam časa in ne živcev. Zahtevam lunch paket, v nasprotnem primeru vaju bom pozabil tukaj ... potem se iščita, kot se vesta in znata.”

“In zakaj vse to,” se je sprenevedal Pegam. “Kaj niso vsi paketi enaki?”

“Resnično nimam časa, nimam živcev,” je zakričal vodič in okrog njega se je zbrala gruča prodajalcev spominkov in kamnov s piramide. Nikamor se nista mogla premakniti. Vzeli so jima nahrbtnike, denarnici in pokrivala. Tudi premakniti se nista mogla. Skozi vsa ta človeška telesa pa sta v daljavi zagledala vodiča, ki je zbiral ljudi in jih hitro strpal v avtobus. V dobrih petih minutah je bilo vsega konec.

Na ploščadi pred piramido sta ostala sama, obkrožena z ljudmi, ki so se prijazno smehljali in zavijali z očmi.

“In ...” je rekel Pegam.

“In ...” je odgovoril Lambergar. “Počakajva še kakšen avtobus, ali pokličiva policijo.”

5.

Kristofove sanje so se uresničile takrat, ko mu je bilo podeljeno kapitanstvo nad veliko ladjo Black Jack Cruise lines, ugandske družbe. Tudi to, da je ladja registrirana pri neverjetnem lastniku, ga ni moglo odvrniti, da ne bi naloge sprejel. V domačem kraju, na severu Kanade so imeli prednost namreč starejši in izkušeni morjeplovci. Ni imel časa čakati, ni imel časa ... in zakaj je vedel samo on. Zato je moral od doma, zato, da bi ga žena in mati vsakodnevno ne ogledovali, je končno zdrav, smo premagali bolezen? Teh pogledov ni mogel prenašati, sanje pa je moral tudi uresničiti, še preden ... ? Ljubezen do morja in večni izzivi, ko se moški skuša in preizkuša na vodnem elementu, prepuščen sam sebi, ga je gnala skozi vso mladost.

Zbral je posadko, ni se preveč oziral na lastnika ladje, ker je hotel posadko po svojem okusu. Trg delovne sile je deloval izredno dobro, kar je dejansko pomenilo, človeškega snetja je bilo na pretek, poceni in še ubogljivega. Vsaj prepričan je bil tako. K ladji sta namreč spadala Pan Ter in Jan Ter. Brata po očetovi strani, vendar sovražnika do obisti. Plovba po širnem morju je iz njiju napravila človeka, ki bi ju zlahta prodal za zlato ... vendar samo do takrat, ko z njima nisi imel opravka.

Skrbela sta za lastnikov dobiček, brez Kristofove vednosti. Kljub vsemu sta se ga brata in posadka pošteno bala. O njem so krožile pripovedi, ki so se normalnemu človeku zdele popolnoma nemogoče. Ob njem si se namreč počutil popolnoma odvisen od njegovega znanja in dobre volje. Torej, ni kazalo nič drugega, kot delaj in ubogaj. Širna morja so polna morskih psov in kosti neubogljivih mornarjev. Ob neposlušnostih, neubogljivostih in samovolji je Kristofova rdeča brada potemnela.

Nisi vedel, je brada na glavi ali glava na bradi. Tako kot je na glavi nosil rdečo grivo, spleteno v kite, je bilo na bradi. Še dolžina las je bila ista. Kristof je bil kapitan Ehab tretjega tisočletja. Celotna pojava je bila grmada mišic in kosti, močne ličnice so izdajale moža dejanj; še več, njegova postava je bila postava velikana. Namesto prstanov in okrasja, je razkazoval posrebren kazalec. Z njim je grozil in hvalil.

Bila sem zelo počaščena, pri večerji sem sedela poleg kapitana. Prepričana sem bila, da sem neopazna, kaj šele, da bi bila kot navadna potnica vredna njegove pozornosti. Samo mimogrede sva se srečala na stopnicah, ko sem s papirjem v roki iskala svojo kabino, se jezila na to veliko in zapleteno ležečo stolpnico in poti podobne labirintu.

“Ste spet zašli,” je rekel, ko se je kot duh pojavil pred menoj.

“Oh ne,” sem bila pametna, “kje pa. Samo ladjo raziskujem.“

“Držite se leve strani, modre barve in natančno pred jedilnico boste prišli,” se je nasmehnil.

Saj se mi je končno dovoljeno izgubiti, sem premlevala, potujem s to ladjo velikanko in prvič doživljam tesnobo plavajočih tal in ujetosti med vodo in nebom. Ne vem, zakaj sem sploh pristala, da bom vaba.

Večerjali smo v miru, natakarji in strežniki so nas izvrstno stregli in vsa ta množica ljudi različnih narodnosti je polepšala večer. Pegam in Lambergar sta sedela v drugem kotu salona, nista me videla in tako sem ju lahko opazovala. Če bi vedela, da sem njuna senca, tretja kriminalistka, bi zagotovo na križarjenje ne šla. Ni mi bilo jasno, zakaj sta privolila v rezervacijo ladje, ki ju je priporočil (in vse potrebno uredil) njun oziroma naš šef. Čudno, sem še premlevala, ko pa sta vendarle tako previdna in samostojna. Gotovo sta res predolgo čakala na dopust.

“Je bila večerja dobra?” sem slišala kapitana. Dvignil je kozarec z vinom in vsi smo nazdravili. Njegove oči so švignile po salonu, brada je rahlo zatrepetala in samo za hip je v njegovih očeh blisknila neznana tesnoba.

“Čaka nas nemirna noč,” je rekel, “vremenoslovci napovedujejo nemirno morje, z močno burjo in visokimi valovi. Predlagam, da se pravočasno odpravite na palubo. Tam so valovi še najmanj moteči. Glasba igra v Zmajevem salonu, film pa je na sporedu v Astrološki dvorani.

“ To je bilo vse. Elegantno je vstal s stola, nas pozdravil in strumno odkorakal iz jedilnice. Nisem imela časa, da bi sploh kaj rekla, ko me je že dregnil v roko natakar (ups, kakšne steklene zeleno rumene oči) in rekel: “Madam, na palubi igra glasba. Boste odšli ali vam še kaj postrežem?”

Pri igralnici je bila tudi prodajalna z razglednicami in znamkami. Egipčanski bogovi in piramide s sfingo so me opazovale na vseh koncih. Komu naj pravzaprav pišem? Šefu? Samo on ve, da sem tu. Mama je mislila, da sem šla na seminar na Portugalsko. Saj veš, sem ji razlagala, Evropska skupnost je pred vrati. Oni pa so že za taistimi vrati. Pomagali nam bodo. Bla, bla, bla ... je ob takih razlagah imela navado odgovarjati.

Natakar, ki je stregel v jedilnici, je bil prodajalec tudi tu. Kupila sem razglednico in znamko. Za sliko faraona sem želela egiptovsko znamko. Ni je imel, zato sem kupila izraelsko, kljub temu, da sem poznala “tesno prijateljstvo“ med narodoma. Znamka je bila velika, čudno groba in brez lepila. Ne vem kaj mi je bilo, vendar nisem protestirala. Hitro sem jo pospravila in se skušala zaplesti v pogovor s prodajalcem. Zanimalo me je, kako nekdo iz Kitajske razmišlja o ljubezni med narodi.

“Če bi mednarodna skupnost pustila brate in sestre, bratrance in sestrične pri miru, bi tudi Bližnji vzhod živel v miru. To so samo spori med sorodniki. Mednarodno razsežnost jim daje vtikanje v njihove zadeve,” je komentiral in rekel, da bo prodajalno zaprl. Spet so se posvetile rumeno zelene oči in me jezno ošvrknile.

Spet sem skoraj odplavala do svoje kabine.

Vesela sem bila, da imam končno mir. Napišem razglednico, potem pa spet na ogled in raziskovanje po ladji.

Nisem bila prepričana, da bo pošta na egiptovski razlednici upoštevala izraelsko znamko. Pa vendar, nalepila jo bom in pika. Ni šlo tako gladko. Znamka je bila preveč groba, še več, niti kančka lepila ni bilo. Ko sem jo poslinila z jezikom, me je pošteno zaskelelo. Ups, kako boli, sem vzkliknila sama sebi. Pod povečevalnim steklom pa sem opazila drobno sled in šele z razkužilom sem odlepila ... mikrofilm. Že sem hotela nadaljevati z raziskovanjem, ko je nekdo potrkal na vrata.

“Madam, madam ...” se je trudil Vladimir. “Smem vstopiti?”

“Kaj je,” sem bila nejevoljna.

“Pošilja me prodajalec znamk in razglednic. Pravi, da vam je nevedoma prodal znamko, ki je del numizmatične zbirke. Jo lahko vrnete? Prinesel sem drugo.”

“Meni ni prodal znamke, nobene znamke.”

“Kaj res?”

“Res,” sem bila odločna. “Kakšna numizmatična zbirka, mislite filatelistične?”

Vladimir se je zmedel. Tokrat ga je resnično polomil. Pan Ter mu je zabičal, da o kovancih, o numizmatični zbirki niti besede. Še v sanjah ne. Zdaj pa tole. Groza. Zahvalil se mi je in sklonjene glave odšel. Jaz pa, uf, s kakšnim veseljem sem se hotela lotiti nadaljenga raziskovanja, ko je spet potrkalo na vrata. Tokrat bolj odločno.

“Čaj pred spanjem,” je sladko zaklical Pan Ter. “Pošilja ga kapitan. Noč bo huda.”

“Ne pijem čaja,” sem rekla in hitro pospravila znamko in povečevalo.

“Pomirjevalni čaj je to, gotovo vam bo teknil,” se ni dal odgnati.

“Naj bo,” sem rekla in odprla vrata. Še isti hip se mi je zameglilo pred očmi in ničesar več se ne spomnim. Pan Terja pa sploh ne.

6.

Potniki so bili prestrašeni. Ladjo je premetavalo kot bi bila iz papirja. Po hodnikih so stali ljudje in se hiteli pogovarjati, smejati in objemati. Že so se namreč videli na dnu morja. Le tako so premagovali grozo. Kapitan jih je miril in njegov glas je bil po zvočniku hreščeč in nerazumljiv. Tako smo se vsi pogovarjali v univerzalnem jeziku, jeziku novodobnih turistov.

“Počutim sem kot bi bil na Titaniku,” je zelen v obraz rekel Pegam.

“Ne nori, saj so samo valovi. Tudi to bo minilo,” je prav tako zelen v obraz bodril brata. “Noč bo minila, kot bi mignil ... boš videl.”

“Gospoda,” sta slišala glas za seboj, “kapitan vaju kliče k sebi.”

Ozirala sta se naokrog, češ, gotovo nisva prava.

“Pojdimo ... hitro ... prosim,” je rotil Vladimir.

“Aha,” je zadovoljno vzkliknil Pegam, “on nama bo pojasnil, kaj in zakaj se je zgodilo pred piramidami. Upam, da vsaj pozna vodiča.”

Presenečenja pa so se kar vrstila. Ni bilo dovolj, da sta s težavo prispela pravočasno na ladjo; ne, ni bilo dovolj, da sta ostala brez dokumentov in prtljage, tokrat si morata ogledovati še mrtvo Slovenko, s poševnimi očmi in rumeno kožo. Stala sta pri postelji v ladijski ambulanti in ogledovala žensko telo, ki je pripadalo turistki iz Slovenije. Kapitanovo lice je bilo sivo in njegov srebrn kazalec je glasno bobnal po mizi.

“Jo poznata?” je brez ovinkarjenja in takoj hotel vedeti.

“Jaz ne,” je rekel Lambergar.

“Tudi jaz ne,” je dodal Pegam. “Ste prepričani, da je iz Slovenije?”

“Da, ima slovenski potni list.”

“Ampak ... ampak ona je ...” je rekel Lambergar, “ona je ... mislim, pri nas ni Kitajska? Ali pač?” se je obrnil k Pegamu.

“Ima slovenski potni list. Torej je Slovenka in pika,” je bil zadirčen kapitan.

“Koliko časa je že mrtva,” je povprašal Pegam.

Ladijski zdravnik je odgovoril kot iz topa, nekaj ur.

“Ženska je pred nekaj urami rodila,” je dodal. Glas mu je zamrl, kapitanovi prsti so pričeli vedno hitreje biti po mizi.

“Rodila?”

“Le katera Slovenka bi bila tako nespametna in tik pred porodom odšla na potovanje?” je hotel vedeti Lambergar.

“Neumna ... ali v stiski ... ali pa je bila primorana ... Nekaj od tega je bilo,” je odvrnil Pegam. “Kaj pa najina zadeva, ste kaj raziskali, ste morda ...” ni končal stavka.

“Pokličite ladijskega varnostnika,” je zaukazal Kristof.

“Vi pa vzemite prstne odtise in kri,” je še rekel zdravniku in brez pojasnila zapustil prostor.

“Ne vem,” je momljal zdravnik, “ob tem truplu me spreletava srh. Ženska je pošteno izčrpana, pa še po porodu je, na ladji pa nismo imeli prijavljene nobene nosečnice. Kako je to mogoče?” Svetlo je pogledal Pegama in Lambergarja, hotel še nekaj reči, ko je že vstopil varnostnik s črno vrečo.

“Ste opravili svoje?” je mrko vprašal zdravnika. “Peljal jo bom v hladilnico. Potnikom o tem pripetljaju niti besede. Ste razumeli? Sta vidva razumela?”

“Ali ... ?” je hotel nekaj reči Pegam, ko ga je varnostnik že ustavil. “Nič vprašanj, nič odgovorov. Vse bo jasno, ko priplujemo na celino.”

“Kaj ni to človek, ki prodaja razglednice in znamke, pa streže pri večerjah in zajtrkih ... tako znan se mi zdi.” Pegam se je nagnil k bratu, ko ga slednji le pogleda in potihem reče: “Tudi jaz tako mislim!”

Jan Ter je neusmiljeno vrgel truplo na voziček, ga potisnil skozi vrata in samo za hipec si v njegovih očeh videl olajšanje.

V mrtvašnici so ostali samo trije začudeni moški. Zdravnik ni vedel, kako in kaj naj se vede; Pegam in Lambergar pa sta tudi molčala. Bilo je strupeno mučno, ko je zdravnik vendarle rekel: “Grem v svoje prostore. Če bo kdo kaj potreboval, vesta kje sem!”

Pegam in Lambergar pa še vedno nič!

Dogodki, ki so povzročili vse to razdejanje in uničili potovanje, so bili vedno bolj zapleteni. Nihče jima ni znal, ni hotel pojasniti, kaj se je zgodilo in zakaj sta onadva neprestano udeležena pri vsej tej zmešnjavi.

“Saj sva hotela samo potovati, zbirati znamke in kovance, si ogledati svet ... no ... kaj je zdaj to?”

Vrnila sta se v kajuto. Iskala sta ključ, ko sta odkrila, da so vrata odprta in notri je sedela sobarica. Mlado dekle je bilo objokano, razmršenih las in pod očmi je imela grdo temno modro packo.

“Kaj pa vi?” sta se začudila. “Ste zamenjali kabino?”

“Pomagajte prosim. Pan Ter in Jan Ter me bosta ubila. Ženski, ki je rodila sem dala kozarec vode, potem je pa umrla. Zato me bosta ubila. Tako sta rekla. Komaj sem ušla.”

“Čakajte, čakajte ... počasi ...” je rekel Pegam.

“Kdo vas bo ubil, zakaj vas bo ubil, kdo vas je pretepel?”

“In zakaj ste prišli v najino kabino? No, zakaj?”

“Zato, ker je moje ime ...” spet je planila v jok, “moje ime je Mojca in na tej ladji služim denar za študij. Za študij doma, v Ljubljani. Zato!”

“Mojca?”

“Mojca?”

“A Mojca,” je rekel Pegam. “Kaj takega. Zakaj pa niste prej povedali?”

“Na ladji je prepovedano govoriti v maternem jeziku. Kapitan ne dovoli. Pravi, da se tako ustvarja nezaupanje med posadko.Nisem upala govoriti slovensko, ker sem s pogodbo podpisala tudi to.”

“In kaj zdaj?”

“Ne vem,” je rekla Mojca. “Mogoče bi mi vidva pomagala. Sicer je na ladji še ena Slovenka, za katero pa je rekel kapitan, da je mrtva.”

“Še to, ženska, ki je mrtva, je imela slovenski potni list. Ni pa Slovenka. Ali pač?” se je obrnil k Lambergarju. “Razen če smo Slovenci rumenokožci.”

“Ne ... ne ...” je rekla Mojca. “Prava Slovenka, saj sem z njo govorila. Ona je bila tista (tako je rekel Pan Ter), ki vaju je rešila izpred piramid. Tudi zanjo ima pripravljeno zanko. Joj, strah me je ... kako me je strah”

“Nič ne razumem,” je zavzdihnil Pegam. “Kaj že ne bo konec te zmešnjave?”

Mojca je spet pričela hlipati in med jokom je rekla: “Pan Ter in Jan Ter tihotapita ljudi. Iz tujih dežel jih s pomočjo te ladje spravljata preko zelene meje pri Novi Gorici. Tam imata človeka, ki dela pri policiji in vedno, kadar je na poti transport ljudi, se oglasi on.”

“Kdo on?” je siknil Pegam. “Kdo on?”

“Mislim, da je to Soška postrv. Tako mu pravijo.” Dekle ni nehalo jokati. “Povedati moram vse ... vse ... še preden me Kitajca ubijeta.”

“Nič ne bo iz tega,” je rekel Pegam in prijel dekle, da bosta odšla do kapitana. Tam naj bi se vsa ta norost pojasnila. Če že so slepi potniki na ladji, je kapitanova dolžnost, da to razišče.

“Sta nora,” se je histerično pričelo smejati dekle, “kaj ne vesta, da je vpleten tudi kapitan.”

“No, zdaj pa je dovolj. Vsedi se in pojasni vse še enkrat od začetka ... Sicer pa ...” se je Lambergar trknil po čelu, “od kje pa tebi vse to. Saj si samo sobarica?”

Dekle je gledalo v tla, ko je vendarle zašepetalo: “Bila sem ljubica vsem trem. Le tako so me držali v šahu in drug drugega tudi. Bila sem samo seksualni sel, torej sem vse morala snemati in potem še do potankosti vsakemu posebej razložiti.” Moška sta imela občutek, da je dekle zlezlo do tal, nista videla ne obraza in ne rok. Slišala sta samo šklepetanje z zobmi in tihi stok.

“In vse to naj ti verjameva? A? Vse to? Ali ni malo preveč?”

“Vse to je res. Samo to vaju prosim, da me skrijeta.”

“Aha, midva naj te skrijeva. Ker sva že lastnika ladje in seveda natanko poznava vsak žebelj, ali ne? Kam pa naj te skrijem? V hlače?” je prhnil Pegam. “Zadevo bomo morali rešiti drugače.”

“Kako?” je spet pričela ihteti.

“Pojdi po Slovenko in jo pripelji sem.”

“Prav,” se je strinjalo dekle, “saj je končno res vseeno. Čas se mi tako ali tako izteka.”

7.

To je že peti Audi ta teden,” je besnel šef kriminalistike. “Ste vsi nesposobni, ali kaj? Spet se bom moral zagovarjati pred javnostjo, pred vlado. Sem jaz sunil teh pet avtomobilov, ali pač?”

“Smo jim že na sledi, kmalu bomo imeli vse pod kontrolo,“ je dejal policist. Obenem pa ni bil čisto prepričan, da bo to vse res. Sicer so natančno vedeli, kam gredo avtomobili – natančno, vendar pa niso vedeli, kdo jih odpelje.

Telefoni so brneli kot nori. Na enem izmed njih pa je šef kriminalistike samo poslušal, kimal in spet poslušal, ko je vendarle rekel: “Saj vem, tokrat je bil avto vreden neprimerno več kot ostali štirje. Bil je v lasti tujega državljana, vendar znanega umetnika ... svetovno znanega umetnika. Slovenci resnično uspevamo še najbolj, če imamo tuji potni list in živimo nekje na drugem kontinentu. Ko pridemo domov, bog pomagaj, takrat smo pa vredni zlata in dragega kamenja. Tudi časopisnega članka in intervjuja, se razume. Da ... da ... seveda bom ukrepal ... ne tega pa ne ... “se je mršil. “V domači hiši imam vse urejeno ... hm ... seveda ... predhodnik je vse zavozil ... vse je uredil samo na pol ... se razume ... Prvi sem, ki bom sprožil natančno preiskavo. Seveda ...” je hotel še nekaj reči, ko je bila zveza že prekinjena.

“Mad ...” je hotel reči, ko ga je policist začudeno pogledal, in rekel: “Oglasil se je Renato, saj veste iz Nove Gorice, pravi, da je na sledi neki čudni druščini. Jaz se odpeljem tja, bom preveril zadevo. Ali je prav?”

“Kaj pa je zdaj to,” je srepo pogledal šef, “od kdaj pa me sprašuješ za dovoljenje? Opravi nalogo in pika!”

“Na oddelku boste ostali sami, samo tajnica in vi. Ilono ste poslali na ladjo, Pegam in Lambergar sta na dopustu, ostaneva samo midva in tajnica. Kaj naj bi res še jaz odšel?”

“Neposredne nevarnosti zdaj ni,” je zaključil šef in zamahnil z roko, češ, odpravi se že. V njegovem glasu je pa je zvenela odločnost in resnobnost.

Adam je pričel pospravljati po pisalni mizi in iskati ključe avtomobila, ko je vstopila tajnica, rekoč: “V Novi Gorici so se streljali. Mrtev je tuji državljan, mislim, da so rekli, Kitajec.”

“Grem,” je samo rekel Adam in še dodal, “hm, Kitajec ... spet Kitajec.”

“Kaj,” je zavpil z vprašanjem šef. “Kaj je spet?” Vrata pisarn so morala biti vedno odprta, ker je le tako lahko poslušal pogovore in mu ni bilo potrebno vedno vsega prebirati in spraševati. “Saj je Renato tam ... kaj ni on glavni, da uredi zadeve v Novi Gorici?”

“Grem, res grem,” je naveličano rekel Adam in že ga ni bilo več.

Mesto vrtnic se je kopalo v zlatem soncu, na cestah so bili ljudje razposajeni in vedri. Čas počitnic in dopustov je opravil svoje. Renato in Adam sta sedela na kavarniški terasi, poleg igralnice in za hip se jima je zazdelo, da svet sploh nima nobenega problema.

“Bova soško postrv na žaru,” je vprašal Renato, “saj veš, če poješ ribo, ki ji pravijo tudi nočni lovec, postaneš še sam lovec.”

“Aha, 130 cm dolg nočni lovec, kajne,” se je nasmehnil Adam. “No, ribo bom. Danes sploh še nisem imel časa jesti. Potem pa ... saj veš ... na delo.”

“O, deloholik ... pozabljaš, da si v območju primorskega zraka, kjer so stvari vse bolj ... “

Ni končal stavka, ko je izza vogala pritekla ženska, na pol oblečena in vsa blatna. Njen glas je hripavo vpil “na pomoč” in oba sta planila kot iz topa. Ujela sta žensko, ki je vreščala in hlipala, se upirala in, v njima nerazumljivem jeziku, pričela nekaj dopovedovati.

“Greva ... saj sem vedel ... danes mi ni usojeno jesti,” je rekel Adam, medtem, ko je trdno držal žensko. Z Renatom sta se odpeljala na policijsko postajo. Tam pa so se stvari spet obrnile na glavo.

“Ženska je ilegalno v Sloveniji,” je rekel Renato, “torej bova morala odkriti še koga, kajne?”

“Zato sem tu, saj si me vendar ti poklical!” Adam je postajal zadirčen in besen. Predvsem nase, ker se je tako neodgovorno dal speljati na led. Na kosilo namreč!

“Zbirni center za tujce je že skoraj poln ... peljati jo bova morala v Ljubljano ... kar takoj,” je odločno rekel Renato.

“Ah, to pa ne ... saj sem šele prišel ... naj počaka v eni izmed sob na policiji.”

“Ne, takoj greva,” je odločno zavrnil Adamov predlog.

“Takoj!”

“Carinik je pri telefonu,” je s slušalko v roki prihitela tajnica. “Pravi, da so našli skupino tujih državljanov, spet v tovornjaku ... sicer pa ... tu je telefon,” je rekla Renatu.

“Ah, spet so jih našli. To je že drugi tovornjak ta teden.“

“Nisem vedel,” je rekel Adam. “Greva pogledat ...?”

“Prav, greva ... ampak pripravi se na grozno srečanje. Jaz sem tega že vajen, ti pa gotovo malo manj.”

“Tovornjak je prišel iz luke Koper. Čuden ovinek, kajne,“ je rekel carinik. “Prav zato sem ga še bolj temeljito pregledal. Ob pogledu na vdelano dno, pod naloženo robo, me je spreletela groza. Ko smo se le prebili skozi kovinsko steno ... groza ... tam je bilo devetnajst ljudi. Tudi sardine niso tako tesno zložene v konzervi. Večina od njih je bila nezavestna, ena ženska je pričela vreščati in še preden smo jo mogli ustaviti, že je zbežala.“

“Kje je šofer tovornjaka?”

“Vdrl se je v tla, “je rekel carinik. Renato si je oddahnil.

8.

Na slovenskih cestah je poleti zelo živahno. Zelo. V primeru, da promet poteka gladko, pa se cestna podjetja odločijo za popravila na najbolj prometnih delih avtoceste. Tovornjaki, ki neusmiljeno uničujejo ceste, pa še dodajo svoje. Kako na tako slabih cestah zagotoviti pretočnost prometa, ko pa še izven sezone nastajajo kolone.

Adam in Renato sta čakala v koloni, ko se je Renato odločil, da uporabi rdečo policijsko luč. Hitela sta mimo vseh avtomobilov, ko je Adam zaklical: “Glej, glej ... kolona rdečih avdijev ... zanimivo. Ustaviva jih ... “

“Nimava časa.” je bil odločen Renato. “Še žensko imava zadaj, čimprej morava priti v Ljubljano.”

“Ustavi,” je rekel Adam. “Takoj ustavi.” Kolesa so zaškripala in avto se je ustavil. “Kaj pa zdaj?”

“Obrni in pelji za njimi,” je rekel Adam. Tako sta vozila za petimi rdečimi avdiji. Vse do Lipice. Tam sta si natančno ogledala avtomobile. Poleg tega, da so imeli diplomatske nalepke, se je Adam odločil, da se pogovori s šoferji. Zanimivo, je premleval sam pri sebi, koliko tujih ljudi se prevaža po naših cestah. Kljub dvomu pa je bilo nesporno dejstvo, da je bilo z avtomobili in šoferji vse v redu.

“Le kam se peljejo?” je še hotel vedeti, medtem, ko je Renato že zapiral vrata avtomobila, da se bosta odpeljala. “To je zelo občutljiva zadeva, v diplomatsko imuniteto ni da bi posegal. Gremo!”

Renato si je spet oddahnil. Spet sem na začetku, je premišljeval. Še za eno uro se vse podaljša. Upam, da bom pravočasno prispel nazaj, v Škocjanske jame moram priti še do večera.

“Uf, sem lačen,” je pretrgal molk Adam. Ženska na zadnjem sedežu pa je kazala jezik, češ, žejna sem. “Morala se bova ustaviti,” je spet pričel Adam, “končno smo ljudje in moramo nekaj spiti in pojesti.”

“Nič se ne bomo ustavljali,” je bil odločen Renato.

“Jaz se moram vrniti čimprej v Novo Gorico.”

“Na prvem postajališču ustavi,” je zaukazal Adam. “Ne bom ... mir mi daj ... le kaj ti je bilo treba takoj priti v Novo Gorico.”

Adam se ni mogel načuditi nenadni spremembi v Renatovem obnašanju. “Ustavi, da se pogovoriva,” je zahteval. Renato je sunkovito ustavil, potisnil Adama iz avtomobila in hitro obrnil proti Novi Gorici. Speljal je sunkovito in s tako brzino, da bi še na avtomobilskih dirkah zmagal.

Adam pa je brez sape stal na cesti in kar ni mogel verjeti, da se mu je to zgodilo. Ostal je brez svoje torbe, telefona in denarja. Le kdo mu bo verjel, da ga je na cedilu pustil njegov poklicni kolega. Kdo? Šef zagotovo ne! Razmisliti moram, temeljito moram razmisliti, o čem in kaj sva se pogovarjala, kaj se je zgodilo in zakaj se je vse tako neumno sploh zgodilo.

Ženska v Renatovem avtomobilu se je presedla na sprednji sedež, in rekla: “Zakaj sva tako dolgo čakala.”

“Molči baba ... mudi se nama ... avtomobili so že pri Lipici.”

“Kako bova dobila tiste s tovornjaka, a?”

“Nikakor, nikakor jih ne bova dobila. Odpiši jih!”

“Pan Ter me bo ubil, ubil me bo!”

“Sorry,” je neprizadeto rekel Renato. “Kaj ti nisem natančno povedal, kako spelji zadevo ... kaj ti nisem olajšal stvari ... ti pa še ljudi v navaden tovornjak ne znaš skriti ... baba neumna,” je besnel Renato. “Kaj misliš, da bo Adam pozabil na to, kar sva mu storila, a?”

“Ah, Adam, samo za njega te skrbi, kaj pa jaz? Sem že pokojna, da veš! Pan Ter mi je zabičal, da bom napako plačala z življenjem. Ti pa, Adam in Adam in Adam ... “

“Že vem: uprizorila bova tvojo smrt ... ha ... pa se boš izvlekla.”

“Norec vseh norcev ... kakšno smrt neki. Pan Terja poznaš, kajne. Torej, če res ne bom mrtva, me bo našel, zagotovo me bo našel.”

“Dosti, dovolj, zdaj je najbolj pomembno to, da ljudi spraviva iz Škocjanskih jam. Skrivališče je sicer zelo dobro, vendar ... napovedana je namreč delegacija Unicefa, ker bo območje proglašeno za svetovno znamenitost.“

Zazvonil je mobitel in Renato je zelo hitro reagiral.

“Seveda, takoj bova tam ... se razume ... ja ... nisem vedel, da bo Adam hotel žensko peljati v Ljubljano ... ja ... takoj ... “

Kazino v Lipici je zaprt in šoferji se nočejo več izpostavljati. Zanimanja za konje pa že od nekdaj niso kazali.

“Kaj se nismo zmenili, da bodo bolj previdni, kaj?” je spet hotel vedeti. “Le kdo se je spomnil rdeče pobarvanih avtomobilov?”

“A kdo?” je začudeno rekla ženska. “Kdo neki, Pan Ter vendar. Saj veš, da je računal tudi na Ruse. Ti so namreč skoraj preplavili slovensko obalo in Slovenci ne veste, kako bi jim stvari olajšali, da bi le iz njih izvlekli čim več denarja, kajne?”

“Časi rdečih zastav, rdečih telefonov in še česa rdečega je vendar mimo.”

“Seveda, je zato belina tem bolj izpostavljena in cenjena.“

“Pusti politiko ... no ... saj sva že skoraj v Lipici.” Renato je pričel sunkovito zavirati in že sta se ustavila pred prvim rdečim avdijem.

“Si nor,” je skočil iz avtomobila Pan Terjev šofer. “Vse naše glave postavljaš na kocko. Zamujamo že več kot eno uro. Hitro ... presedi se ... gremo!”

Škocjanske jame so se sončile v zahajajočem soncu in vsem je zelo dobro dela svežina hrastovega gozda in tiha gozdna pot. Avtomobili so ostali skriti med vejevjem in zbrana druščina se je napotila v jamo. Vhod je bil ozek, neprepoznaven, poln listja in samo poznavalec je vedel, kako se je najbolj varno spustiti navzdol. Kljub temu, da je bilo temno in zelo nevarno, pa je Renato neprestano priganjal ostale, češ ... zelo se nam mudi ... že tako ali tako imamo preveliko zamudo.

Končno so prispeli na dno. Vsi so lovili sapo, prestrašeni, nevedoč namreč, ali bodo še kdaj ogledali sončno svetlobo. Nihče ni vedel, kakšna navodila ima Renato, kaj se je domislil Pan Ter. Ob pogledu na skupino ljudi, zvitih v klopčič in prestradanih ter premraženih, se je ženski zameglilo. To, prav to, je premišljevala, se bo zgodilo tudi z menoj. Pamet v roke, življenje je eno samo. Renato je glasno pozdravil, vendar se klopčič sploh ni premaknil. Šele ko je ženska pričela ljudi klicati po imenu, šele takrat se je nekdo dvignil in s suhimi usti prosil za vodo ... hrano.

“Ni časa,” je rekel Renato, “tisti, ki bo sposoben splezati na površje, tisti bo šel z menoj ... ostali pa ... kakor jih je volja. Kraške jame že tako ali tako slovijo po belih kosteh.”

“Ti nisi človek, ti si utelešeno zlo ... s teboj ne grem nikamor več ...” je hlipala ženska.

“Odlično, več kot odlično ... bom vsaj miren ... zadovoljen, da se te bom rešil. Sploh ne vem, kaj naj rečem Pan Terju. Saj veš, vodnik nas že čaka. Zelena meja tudi. Stori kakor te je volja.”

Ženska je s pomirjajočim glasom spravila ljudi v kolono in čisto počasi so se pričeli vzpenjati navzgor. Kaj jim je rekla, tega Renato ni razumel. Sploh ni bilo pomembno, glavno, da se kolona premakne in da se reši te človeške bede. Naivne in neumne. Le kaj jim je bilo treba oditi iz lastne domovine, ko pa so vendarle morali vedeti, da je pot nezakonita. S tem so si podpisali tudi smrtno obsodbo. Je kar je, je premišljeval, samo da se pripeljemo do meje ... potem pa to ni več moja skrb.

“Jaz grem prvi, ostali mi sledite,” je rekel. Ženska je samo pokimala, pokimali so tudi ostali v koloni.

“In jaz grem zadnja.”

Renato je hitel, pogledoval na uro in na kolono, ki se je vila za njim. Bilo ga je kar malce strah, saj konec koncev to res ni posel za policista. Kljub temu, da je videl že vse mogoče, pa ga je ob pogledu na to človeško gmoto pretresla misel, da je svet ponorel. Ne ljudje, politika in mafija. To, to je bil ključ vseh težav.

Prispeli so na vrh in šele ob dnevni svetlobi so se dobro pregledali. Umazani, lačni in žejni so se stapljali s hrastovim gozdom. Do avtomobilov je bilo samo par korakov, ko je ženska, zadnja v koloni nekaj zaklicala in Renato je padel kot podrto drevo. Najmanjši v koloni mu je pretipal žilo, nič ... mrtev je, je rekel!

“Tako,” je rekla ženska, “zdaj smo prepuščeni sami sebi in šoferjem. Bodite previdni. Do meje nas naj pripeljejo, potem pa ... saj veste kako je končal Renato. Bodite pametni in sledite mi.”

9.

Moja glava je bila podobna debelemu sodu. Okrog vratu sem imela vrv, zapestja so že skoraj pomodrela, zbujena sem bila samo na pol.

“Vam je slabo,” me je skušal prijazno ogovoriti Vladimir. “Ste žejni?”

“In kdo si ti,” sem nesramno vprašala. “Reši me teh vezi, potem se pogovoriva.”

“Ne morem, tu gre za vaše in moje življenje.”

“Kaj boste storili?” Ah, bolela me je glava in še vsa sem bila pretresena, ko je Vladimir neprizadeto odgovoril: “Kaj jaz lahko storim? Čakam!”

Šele zdaj sem opazila okrog sebe gručo ljudi, ki so se tako tesno stiskali drug k drugemu, da nisem mogla prešteti, koliko jih je. Izčrpani in lačni ter žejni so srepo strmeli vame. Eden izmed njih je zagrabil neko cunjo in jo položil v moje naročje.

“To bo vaš otrok. Li-Ter je mrtva, vi boste Li-Ter. Vi boste poskrbeli za otroka. Pan Ter je že zahteval, da ga vržejo v morje. Vsi smo na isti ladji, v istih težavah, kajne?“

Z odprtimi usti sem buljila v moškega, se otepala cunje v naročju in v možganih sem imela vihar.

“Kdo ste?”

“Potujemo v Evropo, pošteno smo plačali pot. Le da tega nismo vedeli, kako bomo potovali. Oddali smo potne liste, dokumente in denar. V zameno pa nas držijo tu v podpalubju. To je naša resnica. Doma ni kruha, ni dela, ni svobode ...” Moškemu se je v grlu nabral cmok in premagalo ga je glasno ihtenje. “Ženo so mi ubili, Li-Ter je sestra Pan Terja. Tako je to. Otrok potrebuje žensko roko. Prosim ... “

“Jaz ne bom Li ... kakor koli že ... moje ime je Ilona in potujem v Izrael. Sploh ne vem, kaj delam tu spodaj. Imam lastno kabino in ... in ... dajte mi vendar mir. Saj sanjam.”

Vladimir se je trudil umiriti glasno ihtenje moškega, moje vpitje in nestrpnost gruče ljudi.

Takrat so se odprla vrata in na svetlobi je stal kapitan. Kristof, kapitan ...

“Zelo mi je žal, mlada dama,” je sarkastično rekel, “vendar smo izgubili žensko, mimogrede, je že v morju, žensko z vašim imenom in potnim listom. Tako. Na kopno boste prišli vsi ... vsi. Tako kot sem obljubil. Nihče ne bo manjkal.”

“Ne bo vam uspelo,” sem rekla, “mene bodo iskali. Zagotovo me bodo iskali.”

“Kje pa, mlada dama, kje vas bodo iskali. Na dnu morja?” “Kaj imate v naročju?” je še hotel vedeti, takrat pa je vstopil Pan Ter in nekaj šepnil na kapitanovo uho.

“A tako, “je rekel, “torej imamo tri kriminaliste na ladji. Pospravi še ona dva ... brž ... ne bom več čakal. To je že od sile ...” Pozabil je na gmoto v mojem naročju in s Pan Terjem sta odšla.

“Ste videli, zdaj veste.”

“Kaj se dogaja?” sem hotela vedeti. “Zakaj prav jaz. Le kaj sem storila?”

“Zato,” je rekel nekdo iz gruče, “ker je bilo plačano in dogovorjeno za devetnajst ljudi, nas pa je bilo samo osemnajst. To je zagotovo Pan Terjevo maslo.”

“In zakaj, pravzaprav, kaj imata skupnega s kapitanom. To je bil vendar tako prijazen človek, kaj pa ljudje na ladji ... kako ... kaj ... noro!”

V Vladimirjevih hlačah je pozvonil mobitel. Mladenič se je obrnil k zidu, češ, ne morejo me slišati in vendarle je skoraj jokavo obljubljal, da bo vse v redu. Obrnil se je k meni in s pritiskom na gumb vklopil internet in že se je pokazala slika Pegama in Lambergarja, našega šefa in moja. Jaz sem samo strmela, gledala v Vladimirja in molčala.

“Draga dama,” je rekel, kot bi za hip postal veliki šef, “končno smo našli vaše dosjeje. Malo težje je bilo priti v centralni računalnik v Sloveniji, vendar imamo tudi tam dobre prijatelje. Soška postrv je dobro opravila delo.”

Cunjasta kepa v mojem naročju je pričela vreščati, jaz pa zvezanih rok nisem mogla storiti ničesar. Moški, ki je sprva jokal in stokal, je prijel dojenčka in ga potisnil Vladimirju v naročje, rekoč: “Poskrbi, da bo otrok jedel.”

Mladenič je stisnil zobe in siknil: “Si nor, kapitan me bo ubil. Dojenček bi moral biti mrtev. Tu ga imaš ... nahrani ga sam, skrij ga sam ... jaz o tem ne vem ničesar.“

Meni je prekipelo, ko sem pričela vreščati: “Kaj ste vsi ponoreli, kaj ste postali slabši od živali ... sicer pa, še žival lepo poskrbi za svojega mladiča. Ste sami zločinci, ali kaj? Odveži me že vendar, sicer ... sicer ...” Vedela sem, da sem odvisna od mladeniča, niti najmanj ni bilo možnosti za karkoli drugega. Morala sem biti previdna. Morala sem razmisliti, kako naprej.

Vladimir se ni dal omehčati. Odpravil se je proti vratom, medtem, ko mi je obrnil hrbet sem ga z nogami (dobra šola juda, hvala ti šef) podrla na tla in se zavalila nanj. Nihče mi ni pomagal, tudi nihče se ni premaknil. Vladimir je ležal na tleh, jaz sem ležala na njem. Vendar mi je nekdo prerezal vrv na rokah in spet sem lahko vstala. Zvezala sem Vladimirja, mu vzela telefon in ključe in se odpravila k vratom.

“Tako,” sem rekla, “mirujte kot bi se ničesar ne zgodilo. Jaz vas bom skušala rešiti, samo prosim nobene samovolje. Poskrbite, da bo otrok nahranjen. Vladimir se še nekaj časa ne bo zbudil.”

Zaklenila sem vrata in se odpravila do svoje kabine. Vendar, če že ima hudič mlade, zagotovo nima samo enega. Zaletela sem se v ladijsko stevardeso, Mojco, ki je zakričala kot bi jo klali.

“Prav vas iščem,” je rekla. “Kakšni pa ste?”

“Koliko je ura? Smo že v Izraelu?”

“Zunaj je še noč, ne vem, mislim, da nismo več daleč. Pegam in Lambergar bi rada govorila z vami.”

“Od kje pa poznaš tadva?”

“Ah,” je rekla nejevoljno, “saj nisem nora. Nehajmo se sprenevedati. Vi trije ste tako ali tako stari znanci. Saj delate skupaj, ali ne?”

Konspiracija pa taka, sem premlevala sama pri sebi, kaj človek res ne more več opravljati svojih nalog, ne da bi mu že na čelu pisalo, kdo je in od kje je.

“Greva,” sem rekla in potegnila dekle za seboj. Pegam pa je vedno bolj stiskal svetleči kroglici, ju akrobatsko mlel med prsti in dlanjo. Ostalo mu je zaenkrat samo še to.

10.

Slika pristanišča se je spet ponovila. Tokrat sta bila Pegam in Lambergar previdnejša, še previdnejša. Stopiti na sveto zemljo je torej več, kot sta pričakovala. Potovanje ni bilo več turistično potovanje, preseglo je meje in pričakovanja. Bila sta skoraj brez prtljage, denar je bil zašit v nogavice, imela sta obute visoke tenis copate. Sandale sta posodila Iloni, da jih je zamenjala za judovske cunje. Stala je poleg njiju na pomolu, nihče ni opazil nič nenavadnega. Ilona je preštevala jagode na moleku, kakor bi bila v transu. Kapitan Kristof je ogledoval pristanišče in vrvenje ljudi. Haifa je bilo pristanišče, kjer so se križale poti turistov, trgovcev, tatov in politikov.

“Jaz sem Yoram,” je rekel šofer, “danes vas bo peljal do Jeruzalema. Vse ostalo že veste. Vodič nas čaka tam, zato si svobodno ogledujte sveto deželo.”

“Saj se samo vozimo, mimo krajev, mimo pristanišč ... samo vozimo” je rekel Pegam. “To ni potovanje o katerem sva sanjala. Vse je na kupu, še to, da sva vpletena v nelagodne situacije in kriminalno združbo.”

“Ogleduj si pokrajino, jaz bom spal ali bral. Noč je bila naporna.”je rekel Lambergar, in dodal: “Je Ilona varno prispela, kaj rečeš?”

“Imava srečo, da zna judovski jezik, mislim, da je v njej kar nekaj judovske krvi. Kaj praviš?”

Lambergar je z na pol priprtimi očmi ogledoval pokrajino, skoraj bi rekla, da je pozabil, kje je.

“Mislim, da smo se pametno zmenili,” je spet pričel Pegam. “Ilona bo poklicala šefa, upam, da ne bo težav za letalsko karto.”

“Molči,” je rekel Lambergar, “kaj res ne moreš malo izpreči?”

“Saj sem Pegam, Pegam, dragi moj Pegam. Le kako naj izprežem? Ali ti lahko?”

“Tako sem si želel kupiti kovance, znamke in še kaj, kar bi me spominjalo na dopust. Nič! Vse je tako noro.”

Oba sta neprizadeto zrla na bežečo pokrajino in šele glasno odobravanje ostalih potnikov, ki so navdušeno ogledovali mimo brzeči svet, ju je nekoliko predramilo. Ustavili smo se nekaj kilometrov pred Jeruzalemom. V avtobus so vstopili policisti, pregledovali so dokumente in prav nič ni pomagalo protestirati. Yoram nam je pojasnil, da je najbolje biti tiho in mirno, dokler kontrola ne mine. Tega, da je sam še kako prestrašen, no tega nam ni povedal. Izraelska policija je več kot sposobna, torej se mi niti sanjalo ni, da bi resnični iskali kaj nevarnega na našem avtobusu.

“Vsi ven,” je zahteval Yoram, “do Jeruzalema bomo šli peš.”

Meni ni bilo težko, Pegamu in Lambergarju tudi, težko je bilo za stare ljudi, ki so romali v sveto mesto samo zaradi izredno dobro organiziranega potovanja. Nobena pritožba ni zalegla, kaj šele upiranje. Pot pod noge in gremo!

Avtobus so zapečatili. Zakaj in čemu?

Kolona turistov se je premikala po polževo, Yoram na čelu s policistom, mi trije zadnji, kot pozabljeni berači.

“Nekaj je narobe,” sem rekla Lambergarju. “So nas odkrili? Mene, mislim?”

Helikopter je preglušel besede in odgovore. Vse je postalo že preveč neverjetno.

“Mislim, da bo pristal,” sem še utegnila reči, ko me je že potegnil policist k sebi in vsi trije smo se znašli na helikopterju.

Nihče ni ničesar rekel, razložil ali pojasnil. Vendar so pozabili na to možnost, da bi nekdo izmed nas govoril judovski jezik. Tako sta se policistki menili, da so preko satelita odkrili kovanec, ki je bil ukraden v egiptovskem muzeju. Baje naj bi bil skrit v Pegamovem fotoaparatu ali mobitelu. Meni so oči kar žarele, vedno bolj mi je postajalo vroče, izdati se še nisem hotela. Ženski sta še kar naprej blebetali o milijonski vrednosti kovanca, o neprecenljivi vrednosti za Egipt in svet. Ob vsem tem pa v njunem govorjenju nisem zaznala niti trohico sovraštva do svojih arabskih bratrancev. Pogovarjati se nismo smeli, zato smo se samo z očmi spraševali in bali. Le kako bi človek vedel, zakaj in čemu pade v tako nesrečno situacijo, nekje v tuji deželi in med tujimi ljudmi. Po glavi se mi je motala misel, da se počasi, zelo počasi svetlika izhod iz labirinta. Utrnila se mi je misel, da je bilo vse podtaknjeno, ko me je vendarle po slovensko ogovorila policistka: “Varneje je, če ste tu.”

“A ... buf ... ali ...” je ušlo iz mojega grla.

“Pristali bomo v Haifi.”

11.

Tokrat sta na ladjo prišla pravočasno, torej ni bilo nepotrebnih zapletov. Razen tega, da sta se dve ženski zgubili v Jeruzalemu. Yoram, njihov šofer se sploh ni razburjal, vedoč, da izraelska policija najde tudi iglo v senu. Tako smo bili vsi na ladji. Čakala nas je samo še dolga noč. Kaj se bo zgodilo, tega nismo mogli vedeti. Jaz sem uspela poklicati šefa. Kratko in jedrnato sem mu razložila situacijo, ni mi verjel. Hvala bogu, da smo v informacijski dobi, kjer na vsakem koraku lahko uporabljaš internet in elektronsko pošto. Torej, vse sem napisala, razložila, karte za letalo pa vseeno ne bomo dobili. Tako kot smo se vkrcali na ladjo v Limasolu, tako se bomo tudi izkrcali.

Spet smo se preštevali, spet je ob stopnicah stal Vladimir in ponujal svoje roke. Ni me prepoznal, Pegam in Lambergar pa sta se mu nasmihala in kazala prazne roke.

“Tristo zelenih mačkov,” je vzkliknil Lambergar, “na avtobusu sem pozabil fotoaparat.”

Pegam ga je krcnil po čelu, rekoč: “Ali glavo imaš.”

Poiskala sva vodičko, ki je takoj skušala urediti, da bi fotoaparat dobila nazaj. Neuspešno. V Izraelu namreč samo pridigajo poštenost, držijo se je pa ne! Fotoaparat je ostal na avtobusu in šofer Yoram je še trdil, da ga ni! Vsa prizadevanja in dokazovanja so se razblinila v stilu njihovega pregovora: “Psi lajajo, karavana gre dalje.”

“Dva nora turista, ki se ne znata obnašati,” je rekel Pegam in zamahnil z roko. “Komaj čakam, da bova doma. Imaš mobitel še v kajuti?”

Vse sta pregledala, še pod posteljo, v kopalnici, pod blazino in še kje – mobitela ni bilo. Nista vedela, da ga je že prvi večer odnesla Mojca in ga izročila Pan Terju. Mojca je odlično odigrala vlogo. Pan Ter je uspel priklicati Novo Gorico, vendar Renata ni bilo. Njegov kolega je rekel, da je odpeljal neko žensko v Ljubljano. Jan Ter je poslušal in gledal v Pan Terja, ko je slednji zalučal mobitel in pošteno brcnil dekle, ki je pričakovalo nagrado in pohvalo. “Tudi tokrat nisi mogla urediti vsega, kajne. Očitno te bom prodal kakšnemu arabskemu šejku, za v kuhinjo boš dobra.”

Mojca se je spet sesedla in pričela jokati. “Nič ne bo, nič ne boš dosegla z jokom. Pri meni ne. Spravi se že do Pegama in Lambergarja in ju spet skušaj prepričati, da je vse skupaj padlo v vodo. Saj znaš ... kajne, lagati znaš dobro, sprenevedati pa se znaš še bolj.”

Jan Ter in Pan Ter sta zapustila dekle, pogledati je bilo še treba v podpalubje. Na prenosnem računalniku sta imela na zvezi Yorama, ki je zatrdil, da je fotoaparat na varnem, njegova vsebina pa tudi. Torej je načrt in mapa krajev, kjer naj bi se srečali v Sloveniji tokrat resnično v pravih rokah.

“In zlatnik,” je hotel vedeti Jan Ter. “Upam, da bo tokrat strup deloval. Čudo sodobne znanosti nama bo omogočil ladjo uničiti v pravem trenutku. Naj se pripravi kapitan, še bolj ugandski lastnik – morilec moje družine.“

“Molči bedak, bi rad videl, da te kdo sliši. Najprej morava dobiti zlatnik, nato denar od ilegalcev in šele nato sledi uničenje. Zagotoviti si morava denar, da bova imela lastno ladjo. Pojdi in preveri že stanje v podpalubju.“

Na Black Jack Cruise line je vrvelo. Utrujeni turisti so se pomešali s posadko, policijo in carino in Kristof je imel občutek, da mu parajo glavo in možgane. Stal je na svojem mestu, tako je lahko ogledoval vkrcanje in preverjal pravilnost delovanja svojih podrejenih.

“Z vami bom plul tudi jaz ... moja ekipa mi bo sledila čez trenutek,” je zaslišal glas.

“Kdo pa ste vi?”

“Izraelska policija, gospod kapitan. Delali boste po naših navodilih in mojim ljudem temeljito razkazali ladjo, od vrha do tal.”

“In zakaj, čemu, lastnik ladje mi o dodatnih potnikih ni ničesar rekel.”

“Tudi vedel ni,” je rekel Aaron. “Kljub vsemu bomo potovali skupaj. Vi ste aretirani.”

“O, oho,” je rekel, “v pomorskem kodeksu kaj takega ni. Tako kot sem ladjo prevzel, jo bom moral varno pripeljati v izhodiščno luko, kajne!”

“Saj jo tudi boste, zaenkrat. V pristanišču pa vas bo prevzela pomorska policija.”

Potniki o tem nismo ničesar vedeli. Black Jack je izplul, Haifa je ostajala za nami in večer je potonil v noč. Tokrat nihče ni raziskoval ladje. Vsi skupaj smo sedeli pri mizi na palubi, ko je Pegam rekel: “Lambergar, kaj sva res tako zapravila dopust?”

Povabljeni smo bili v kapitanovo kabino. Na naše začudenje je bil tam tudi Jan Ter.

“Tako,” je pričel Aaron, “zadeva je takšna. V Lambergarjevem mobitelu je bil skrit zlatnik, ukraden v Kairskem muzeju in pod Ilonino znamko je bil film, pravzaprav načrt pomorske in kopenske poti. Po tej poti so vodili begunce iz Irana in Kitajske. Na tovornjake jih niso hoteli več trpati, ker so se cariniki že preveč ogreli za redne in temeljite preglede.”

“In kaj imamo mi trije tu zraven ...” je hotel vedeti Pegam.

“Hej, počasi, počasi,” je strogo prekinil medklic Aaron.

“Kaj že nisem povedal, da je bil v vašem mobitelu skrit zlatnik, kaj nisem?”

Pegam in Lambergar sta sedela v kotu, pripravljena, da bosta slej ko prej prišla do besede. Ilona je počasi slačila obleko v katero je bila maskirana in kapitan Kristof je tudi molčal.

“Vsak naj opravi svoje delo, ostali se obnašajte kot turisti. Sicer pa, le kaj naj govorim, saj ste tako ali tako vsi zelo pametni,” je rekel Aaron.

Ladja se je zibala po nočnem morju, potniki so posedali po kavarnicah in kazinoju, v podpalubju je primanjkovalo vode in hrane. Vladimirja ni pogrešal nihče. Tudi Pan Ter ne. Luka Limasol je bila za eno noč daleč in do izkrcanja smo si vsi morali nabrati moči.

12.

Rdeče furije so podrle ograjo na carini in še preden je kdo imel sploh čas zaustaviti kolono avtomobilov, so že bili na drugi strani. Tudi tam so cariniki in policaji samo strmeli, kajti česa takega v resničnem življenju še niso doživeli.

“To je film, snemajo film ...” je prvi zaklical carinik na slovenski strani.

Nastal je kratek premor, kratek in vendar predolg.

Nato je sledilo divje vpitje. Policaji na carini so za takšno akcijo pripravljeni v delčku sekunde, zato je akcija zelo hitro stekla.

Rdeči avdiji so se podili po italijanski cesti, kot bi bile dirke v Monte Carlu. Nihče ni upošteval prometnih predpisov, kaj šele, da bi zmanjšal hitrost.

“To ne bo dobro,” je rekla ženska v prvem avtomobilu. “Tako se nismo zmenili. Kje se dobimo, so navodila jasna ali bom morala spet iskati po zemljevidu?”

Na zadnjem sedežu pa se je svetlikala srebrna kroglica. Nihče je ni opazil.

“Je Pan Ter poskrbel za varno skrivališče? Nas tam že čakajo novi avtomobili?”

“Za vse je poskrbel Renato. Škoda, da si ga tako hitro pospravila. On je vedel, on je poznal to pokrajino, vse jame in kotanje ... res škoda,” je zaključil šofer.

“Ah,” je rekla, “če ne bi pospravila njega, bi on nas. Kaj je potem bolje?”

Pričelo je rahlo deževati, megla je legla na pokrajino in rdeči avtomobili so bili vedno slabše vidni. Narava je poskrbela, da bodo le prišli do kraja, kjer jih čakajo novi avtomobili.

“Ne bo jih pet,” je rekla, “v navodilih piše ... trije avtomobili, japonske izdelave, različnih barv, z velikim prtljažnikom.”

“In vse te ljudi boš stlačila v tri avtomobile?” Šofer je samo kimal z glavo.

“Sami so si krivi, zakaj bežijo od doma. Pan Ter je načrt izdelal do potankosti ... tudi vsa presenečenja ... na meji, namreč. Tega nimam namena spreminjati. Že tako ali tako smo zamudili več kot eno uro zaradi potovanja v Ljubljano.”

Na križišču so se razšli. Dva izmed avdijev sta pričela izgubljati rdečo barvo. Spral jo je dež. Vedno bolj sta postajala črna, dokler šoferja le nista ustavila. Na parkirišču je bilo več avtomobilov in onadva sta zapeljala med pločevinasto kačo.

Nenadoma policija ni našla petih rdečih avdijev.

Operater satelitske opreme je zaklical: “Šef naj takoj pride sem! Imam odlično novico.”

Na ekranu se je natančno pokazala pot, po kateri so se peljali begunci. Tudi to, da se je barva avtomobilov spremenila in kolikšna je hitrost posameznega vozila. Koordinate so bile jasno začrtane, zato je bilo potrebno samo dvigniti telefon in sporočiti italijanskim kolegom, kam naj gredo.

Tudi Sredozemsko morje je bilo vidno, kot ravna ploskev, razsekana na drobne črte. Plovba posameznih ladij je na ekran risala prelepe vzorce.

“Torej, bodo napadli z letali, ali bodo samo zastrašili ugrabitelje?” je hotel vedeti operater.

“Mislim, da je neumno tvegati življenje talcev, zato bomo skušali ugrabitelje le bolj prestrašiti.”

“Le kje sem pustil masažne kroglice,” je rekel šef in odšel.

“Neprestano kaj išče ... malo je v letih ...” se je posmehnil operater, ko ga je nekdo krcnil po ramenih, “tudi tebi se bo še kaj takega zgodilo, mladenič!”

13.

Nisem vedela, ali smo zadeli ob čer ali pristaniški dok. Nenadoma se je ladja zazibala kot papirnata igrača in slišala sem krike in vpitje ljudi. Na vrata sta trkala Pegam in Lambergar.

“Odpri ... odpri ... hitro,” sta vpila.

“Ladjo so napadli pirati,” sta nadaljevala.

Z ihto sem odprla vrata, ko je poleg nas že stal maskiran človek in zahteval, da gremo na krov. Tam je bila zbrana že množica ljudi, zaspanih in prestrašenih. Črno oblečeni moški, z maskami na obrazih in temno rjavimi očmi, ki so srepo strmele v vsakega potnika posebej, so na silo zbirali ljudi. Nisem še videla takšnega orožja. Rekla bi, da je bila to igrača, vendar ko je eden izmed njih ustrelil v zrak, je nebo razparala rdeča svetloba in gost dim je zameglil del morja.

Po zvočniku se je razlegal rezek glas, ki je zahteval, da se vsi zberemo na palubi, kjer bo nadaljna navodila povedal kapitan.

“Le kje so izraelski policisti,” sem šepnila.

“Saj res,” je rekel Pegam, “kje so?” Masažni kroglici med dlanjo in prsti sta bili že popolnoma zloščeni in Pegamovi prsti so brzeli po svetleči kovini.

Na palubo so privlekli gručo ljudi, vklenjenih v verige in tesno skupaj so stopali kot bi bili slepi. Takoj za njimi so prišli ugrabitelji. Za ceno naših življenj so zahtevali pojasnila, kje se skrivajo policisti. Pegam in Lambergar sta morala izstopiti iz gruče, pojasniti bi morala, zakaj in čemu sta slovenska kriminalista na ladji.

“Midva potujeva kot turista,” sta rekla skoraj enoglasno. “Aha,” se je sarkastičn nasmehnil zamaskiranec, “kot turista? Kot turista, povezana s policijo in kot kriminalista ... turista ...” Pomignil je pajdašu, ki je še isti hip Lamberga močno udaril v predel prsnega koša. Samo sesedel se je in lovil sapo. Pegam je planil, vendar ga je ustavil eden izmed ugrabiteljev. Kljub temu se je izvil in ga močno udaril, ubil bi ga, če ne bi posegla vmes. “Počasi ...” sem šepnila, “še ne vemo, kaj se dogaja.”

Eden izmed piratov je zahteval, da se ločijo ženske in moški.

Ladjo je zajela mrtvaška tišina, slišati je bilo samo pljuskanje morja.

Nema od vznemirjenja sem stala poleg Pegama in Lambergarja, ko je kapitan pričel: “Ljudje, ki so zavzeli ladjo zahtevajo izrealske državljane, vsi ostali boste prosti. Pod pogojem seveda, da izročite ves denar in dragocenosti.

Ladjo imajo namen obrniti proti kitajskemu morju, torej ne bomo pristali v Limasolu.”

Med ljudmi je završalo, nekdo je hotel protestirati. Še preden pa je končal stavek, ga je zadela rdeča svetloba in ovil ga je gost dim.

“To se bo zgodilo vsakomur, kdor bo odprl usta,” je zagrozil maskirani moški s pištolo.

“Dvajset milijonov dolarjev naj zberejo vaše vlade, v roku dvanajstih ur. V nasprotnem primeru pričnemo pobijati talce ... najprej ženske!”

Pogoji, ki so bili tako običajni za ugrabitelje, so bili za potnike povsem nesprejemljivi. Določili so nam prostor, kjer bomo do konca potovanja bivali. To niso bile naše kabine, temveč paluba. Hrano nam bodo delili enkrat dnevno, vse ostalo bomo izvedeli med potovanjem.

Slepi potniki so bili ločeni. Za njih je veljal poseben režim. Vedno bolj se mi je zdelo, da so ugrabitelji Kitajci, torej bodo storili vse, da bodo svoje državljane pripeljali domov, jih kaznovali ali celo usmrtili. Pobegi, ki so povzročali toliko gorja, so se očitno zaključili tu.

“Povedal bom zelo jasno in razločno,” je pričel kapitan, s pištolo na sencah. “Ugrabitelji zahtevajo slepe potnike in ladjo ter izraelske policiste. Usmiljenja ne bo. Torej se moram predati in ubogati njihova navodila. Izgubili smo že eno življenje, ne smem si privoščiti še nadaljnih usmrtitev. Pluli bomo proti Kitajski. Kabine pregledujejo ugrabitelji ... osebne dokumente tudi ... sem popolnoma brez moči. Vsa vprašanja boste naslavljali na gospoda Pan Terja, ki vam bo odgovarjal in pojasnjeval. Moja dolžnost je, da ladjo in potnike varno pripeljem v luko, pa najsibodi katero koli že.”

Kristof ni pričakoval takšnega zapleta. Očitno je bil Pan Ter tisti, ki je organiziral ilegalne pobege iz države, obenem pa je vedel, kje se bo pot končala.

“Vsi člani posadke naj se zberejo v navigacijski kabini. Takoj ...” je ostro dejal kapitan. Njegov srebrn kazalec je bobnal po steni, kot bi bil iz jekla.

“Kje je Vladimir, kje je Jan Ter?” Pan Ter je strupeno zeleno gledal in na to vprašanje ni imel odgovora. V delčku sekunde pa mu je postalo jasno, da nekaj ni v redu. Planil je iz sobe, iskal med nadstropji, med ugrabitelji, ... ni ju bilo. “Nekdo je napravil veliko napako,” je bentil. “Načrt bo šel po vodi. Zahtevam takojšen zbor ... vseh ... še enkrat!”

Kristof se ni strinjal. Ljudje so že preveč prestrašeni, ne bomo jih mogli krotiti ... pot je še dolga.

“Imam odlično rešitev ... vrzimo jih v morje ... mogoče samo dva ali tri ... bo že mir!” je spet grozil Pan Ter. “Vi ... vi ...” je besno renčal na Pegama, “vi ... vi ... bi že nehali mencati z rokami. Kroglici vam bom vzel ... razumete!”

Mi trije smo sedeli v kotu na palubi. Še dobro, da smo znali Morsejevo abecedo in smo se z bobnanjem prstov lahko pogovarjali.

Naposled je Pegam pričel: “Si razložila šefu vse ... vse do potankosti?”

“Da!”

“Torej je že na poti?”

“Kako? Na poti? O tem nisva govorila! Ne bodi naiven.“

“Ah,” je spet zavzdihnil Pegam in še bolj silovito stisnil kroglici.

“Naš šef ima ponavadi še kakšnega asa v rokavu,” sem odbobnala. “Zagotovo!”

Nad ladjo so pričeli krožiti helikopterji in po zvončniku so pozivali kapitana, naj pojasni, zakaj se je ladja obrnila proti jugu. Namesto odgovora je sledilo streljanje z ladje, torej je takoj postalo jasno, zakaj in čemu se je ladja obrnila. Obrnili so se tudi helikopterji. Nastala je smrtna tišina, predani smo bili usodi.

“Ne verjamem, da je to konec,” je šepnil Lambergar.

“Bomo videli,” je rekel Pegam. “Ilona naj bi šefu vse pojasnila. Ne bo nas domov, mogoče bodo takrat le ukrepali.”

“In kaj smo sploh odkrili? Imamo ali nimamo načrt ilegalne poti, od Kitajske do Nemčije, preko slovenske meje, čez Italijo ... “

“Bla ... bla ... bla ... nehaj, Ilona, nehaj, prosim.”

“Imamo,” je odbobnal s prsti Pegam, “satelit je odkril v mojem mobitelu zlatnik, ki je bil ključ s katerim so se odprla vrata za načrt. Znamko imaš ti, kajne?”

“Imam, vendar v kabini. Torej ne vem, ali je še tam.”

“Aaron mi je povedal, da se z ladjo prevažajo slepi potniki že dalj časa. V Limasolu je bila ladja pregledana, vendar niso odkrili nič posebnega. Jan Ter je šele razložil, kako skrijejo ilegalce.”

“Jan Ter?” sem bila začudena, “saj je vendar kriminalec?“

“Ne, ni, ima izraelsko državljanstvo, dela v izraelski tajni službi. To mi je povedal Aaron. tudi Yoram je policist. Oba sta odlično igrala svoji vlogi. Fotoaparat je ukradla vodička na avtobusu, ona je bila namreč tudi zveza za begunce. V Limasolu ima namreč hišo, ki je kupljena na kapitanovo ime.

“Na kapitanovo ime? Mislim, da je to malo neverjetno.“

Ilonina verižica iz čistega srebra je že potemnela, ko je Pegam, na začudenje vseh, razpolovil kroglici in iz notranjosti se je slišal rezek, visok pisk. Verižico je vstavil v kroglico, jo položil v gnezdo na dnu in kroglico spet zaprl.

“Šef ve, kje smo! Torej dragi moji, brez skrbi.”

“O ...” je rekla Ilona, “jaz sem pa mislila, da resnično treniraš prste.”

“Jaz tudi,” je rekel Lambergar, “in kaj si nama še zamolčal?“

“Le kaj naj bi vama zamolčal. V kroglicah je zveza s satelitom, šef natančno ve, kje se gibljem, posredno tudi za vaju, obenem pa prisluškuje našim pogovorom. Saj konec koncev že z Lune lahko pogledaš, kaj dela predsednik ZDA zvečer v Ovalni sobi.”

14.

V eni uri bomo v pristanišču,” je rekel kapitan. Pe gam je bil zadovoljen. Torej bo to potovanje le končano. Brata se nista mogla spomniti, zakaj in čemu sta se sploh pustila zvleči v to dogodivščino. “In ti, Ilona? Si zadovoljna?”

“Nič nisem porjavela. Le kdo mi bo verjel, da sem z ladjo potovala po Sredozemlju.”

Na krovu je bilo živahno. Ljudje so se spet sprehajali po ladji, se smejali in videti je bilo, da se nihče noče pogovarjati o ugrabiteljih.

Yoram in Aaron sta tudi nemo sedela pri kavi, mežikala v sonce in hvalila boga, da bosta končno na kopnem.

“Tako,” je rekel kapitan, “vsak hip se bomo izkrcali. Pripravite se.”

Spet smo stali v vrsti, spet smo bili samo številke in pečat v potnem listu. Ampak, najboljše je bilo, da smo končno na obali.

Tokrat nismo šli mimo carine, carina je bila namreč z nami. Yoram in Aaron sta dobesedno zdrvela na kopno, mi trije pa smo sledili kot poslušne ovce.

Med množico novinarjev in ljudi v pristanišču, ki so mahali in se srečni smejali, nismo opazili šefa.

“Kje so ugrabitelji ... kam ste jih zaprli ... je še kdo ranjen ... ste vsi na varnem ...” so bila vprašanja, ki so kar deževala.

Kristof je vrvenje opazoval s svojega najvišjega položaja. Poleg njega je stal naš šef, se smehljal in nazadnje sta si podala roki.

“Vrnem vam še srebrn kazalec,” je rekel Kristof. “Mogoče ga boste še kdaj uporabili.”

Pod njima na palubi sta vklenjena stala Pan Ter in Vladimir.

“Hvala,” je rekel šef.

“Hvala vam,” je rekel Kristof.

Pristanišče se je počasi praznilo. Mi trije pa smo sedeli na pomolu in čakali ... kaj, nismo vedeli.

“A tako,” smo zaslišali znan glas, “jaz se trudim, vi trije pa se sončite.”

“To smo si zaslužili,” je rekla Ilona in dodala,” hvala bogu, smo že na kopnem in prav lahko si malo oddahnemo. “ “Jezikava kot vedno,” je rekel šef in vse tri spravil pokonci. “Gremo. Čakajo nas v Kristofovi hiši. Vodička, Jan Ter in še kdo!”

“O, oh ...” je samo zavzdihnila Ilona, “Peter, ti tukaj!“ Srce ji je kar poskočilo.

“Mama je rekla, da si na Porugalskem, pa sem prišel na Ciper, da preverim. Drugič se bolj natančno nauči zemljepis.” Vsi so se zasmejali.

“Vidva gresta spet na ladjo. Tokrat res na dopust. S Kristofom sem že govoril. Ilona pa na Portugalsko. Ne vem, kaj se dogaja, ampak tihotapci ljudi so našli novo pot. Iz severne Afrike, skozi Gibraltar, preko Portugalske, Španije, Francije in tako naprej. Takšne so novice. Bomo preverili.”

V istem hipu se je pred njimi pojavila skupina novinarjev, bliskali so se fotoaparati in vprašanja so kar deževala.

“Postala bosta slavna,” je rekel šef. “Le pojasnita vse. Brez vajinega “dopusta” jih zagotovo ne bi polovili.”

“Tiskovna konferenca bo čez eno uro,” je rekel Pegam in dregnil Lambergarja. “Pojdi, pojasniti nama mora najprej šef.”

“Kristofov srebrn kazalec je bil neke vrste zbiralnik podatkov, vse to je beležila napravica v masažnih kroglicah, na našem ekranu doma pa so se vedno izrisale koordinate gibanja posameznika. Torej, če enostavno povem, satelitska povezava je delovala odlično.”

“Kaj pa letala, so imela prave naboje?” je hotel vedeti Lambergar. “Vsi bi bili lahko mrtvi, ladja pa na dnu.”

“Se razume,” je rekel šef, “prave, kaj pa. Le, da nismo imeli namena aktivirati orožja. Zato so bile svetleče rakete, zato se je paralo nebo, in vse kar je bilo izstreljeno, so bili slepi naboji.”

“Pa vendar,” je še hotel vedeti Pegam, “če ne bi uspeli ustaviti ugrabiteljev ... no, kaj pa potem?”

“Kaj potem?”

“Ja, kaj potem?” je spet rekel Pegam.

“Potem se midva ne bi tu pogovarjala. Sem zadosti jasen?”

15.

Ilona je sedla poleg njiju in rekla: “Sta zame tudi naročila, kaj sta pravzaprav naročila?”

“Soško postrv, boš ti tudi? Ali bomo še malo počakali na Adama? Vsak hip mora biti tu.”

Natakar je stal poleg njih, v rokah je mencal papir in pisalo, ko je vendarle rekel: “Ali ne bi kar naročili. Za vse štiri bom pripravil soško postrv, kajne!” Več ni imel časa čakati, iz njegove pisarne se je namreč slišalo zvonenje telefona.

“Zagotovo ste lačni,” je rekel eden izmed obiskovalcev, drugi je pripomnil: “Po tako napornem potovanju ste si vse to zaslužili.”

Nekdo je še rekel: “Le kako je Adam vedel, da ga bo Renato pustil na cedilu?”

“Bo že sam povedal,” je rekla Ilona, “jaz sem takooo žejna.”

Natakar Ciril se je vrnil, rekoč, da je klic za Ilono.

“Zakaj nimaš mobitela,” je hotel vedeti Pegam.

“Ja, saj res, zakaj nimaš mobitela,” je ponovil Lambergar.

Ciril se je samo smehljal, ko je vendarle rekel: “Kaj ne vesta, preko mobitela se najlaže prisluškuje.”

“Ahhhh,” je bilo slišati izza ostalega omizja. Ilona se je vrnila.

“Kristof je mrtev,” je rekla. “Adam bo zamudil, šef je odpotoval na Ciper.”

Dvojčka nista komentirala dogodka, ko je Ilona vendarle rekla: “Ali vama je res tako vseeno, ali se samo sprenevedata? Kristofu je odpovedalo srce. Nihče sploh ni vedel, da ima tako slabo srce. Verjetno ga nihče tudi ne bi vzel v službo.”

“Tukaj sem,” je zaklical Adam, da je zadonelo po celi gostilni. “Lačen sem!”

“Smo že naročili,” je rekla Ilona.

“Kaj je novega,” so skoraj enoglasno vprašali obiskovalci gostilne.

Takrat je prišel Ciril, zaklical vsem v gostilni, naj mize sestavijo, ker bo postregel vsem skupaj.

“Pijačo plačam jaz,” je rekel Adam, “vesel sem, da je soška postrv lahko tudi na krožniku, ne samo v besedah.“

Pegam in Lambergar pa nič. Ilona je le vprašala: “Je to pomembno?”

“Soška postrv, ta tudi do 130 cm dolg nočni lovec, je bila šifra oziroma geslo, da so Škocjanske jame prazne. Torej naj bi se spet lahko napolnile z novimi ilegalci. Renato se je izdal takrat, ko me je povabil na soško postrv. Takrat sem vedel, da smo na pravi poti.”

“Koliko ste jih ujeli?” se je oglasil eden izmed obiskovalcev.

“Šestdeset, zaenkrat!”

“Šestdeset revežev,” je rekla Ilona.

Pegam in Lambergar pa spet nič. Samo to sta še rekla: “Res je dobra riba!”