Sožitje (Jarc)
Sožitje (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Gledam ... gledam ...: kdaj so se zbudile
tihe rože? — Njihov zvočni soj
diha vame ... Kakor v davni slutnji
nagnil sem obraz nad vezenino.
Prt Veronikin! A ne trpljenja —
večnosti odtis. Ne bije ura,
vse telo mi zrastlo je v strmenje ...
Slaj, ko zadnja misel v molku vtone.
Sklanjam se kot nad zrcalom tajnim ...
Roža, bilka, list sem, polje belo? —
Človek se postvaril je: odelo
oživelo je v zavesti bajni.