Soc. ministri, invalidi in vojaki 1919. l.

Soc. ministri, invalidi in vojaki 1919. l.
Ludvig Renn
(Odlomki iz romana »Nachkrieg«.)
Izdano: Književnost 3/2 (1934), 71-76
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V nedeljo zvečer mi je pokazal v mestni kleti natakar dvorano, v kateri bi se naj banket vršil. Tam je že hodilo več voditeljev varnostne čete gori in doli in klepetalo. V obliki črke U so bile pripravljene mize, pokrite s krožniki, priborom in kozarci. Poročnik Herling me je predstavil poročniku, katerega suhi obraz se je svetil, kakor bi bil namazan z mastjo. Tudi na steklu svojih naočnikov je imel svetlikajoče se točke. Voditelj mornarjev je prišel k meni v civilu: »No, ti si tudi prišel, da se daš podkupiti od baronov premoga, če bodo kdaj potrebovali stražo za stavkokaze pod socialdemokratsko zastavo?«

»Zakaj pa si potem prišel, če si takega mnenja?«

»Ali nisi ti istega mnenja? – Jaz sem samo zato. pri varnostni četi, ker v naši žalostni deželi nič boljšega ni. Če bi bil še na ladji, bi bil pri špartakistih! – – – Sicer pa prihaja tam vojni minister. Opasen tič!« Minister se je živo razgovarjal s poverjenikom poveljstva. »V čem opasen?« sem vprašal. »Nevaren za revolucijo! Pod krilatico ‚Revolucija je v nevarnosti‘ zatre vsak poskus resnične spremembe našega smrdečega družbenega reda.«

Sedla sva k mizi. Mnogo jih je bilo v civilu. Toda v kakšnem civilu! Takšni so bili, kakor da so pravkar prišli od pospravljanja premoga. Natakarji so prinesli juho. Toda mi je še nismo mogli jesti, ker se je dvignil vojni minister: »Gospodje! Revolucija je dosegla nekakšen svoj zaključek. Danes se lahko ozremo nazaj in preletimo vse dogodke še enkrat, da si bomo o njih pomembnosti na jasnem ...« Govoril je živo in poročal o podrobnih početkih revolucije in o bojih s špartakovci v Berlinu. Zame je bilo povsem novo, da Scheidemann in Ebert sploh nista hotela nobene revolucije, in da sta ravno onadva takoj v prvih dneh s silo in drugimi sredstvi zatrla radikalno krilo okrog Liebknechta.

Proti koncu govora je postal naenkrat navdušen in vzkliknil je »Živijo« na socialno revolucijo. Dvorana je kipela od vzklikov. Ozrl sem se na mornarja, da bi videl, kaj pravi on k temu, pa ga nisem več našel. Natakarji so prinesli jedila, ki so radi dolgega govora bila že mrzla. Jedli smo in pili. Prazne vinske steklenice so vedno znova zamenjali za polne. Razgovor je postal glasnejši. Po jedi so razdelili natakarji po mizah škatle s cigaretami. Minister je vstal in se razgovarjal z neko peščico. Oba poročnika sta se jim s kozarci pridružila. »Gospod minister,« je dejal Herling, »mi poročniki bi vam radi napili še enkrat in vam ponovili, da se bomo vedno zvesto borili za revolucijo!« Minister je obrnil oči na drugo stran, se smehljal in rekel, kakor da ni slišal nič: »Ali ni bila pojedina, ki so nam jo priredili podjetniki, izvrstna? Vidite, ti ljudje so širokopotezni. Treba jih je samo znati pridobiti in potem človek z njimi dobro izhaja.« Spretno in živo je govoril naprej, ne da bi nagovoril koga določenega. Njegov značilni in posebni izraz obraza pri napitnici poročnikov sem si razlagal tako-le: bila sta mu preradikalna, če tudi sta v resnici bila mogoče samo služboborca. Celo revolucionarna fraza mu je bila preveč.

Mnogi so me nagovorili. Vino in pisana dvorana sta me spravljala v veselo razpoloženje. Nekdo je tulil: »Mene že ne bodo dobili, ti psi! Reakcionarji imajo vsi – prdec v glavi, ki ...« Naprej nisem več razumel. Nekdo se je opotekal ven. Bil je v uniformi in zunaj so sedeli lepo oblečeni meščani in so menda delali pripombe na pijano SPD-gardo. Pijanost je začuda hitro rastla. Malo pred enajsto jih je bilo samo še nekaj v dvorani. Eden od sosednjega polka me je vprašal: »Ali greš z nami v kavarno Konig? Minister gre tudi.«

Šli smo, ravno kolikor smo mogli, iz mestne kleli. Nekdo je na cesti tulil vsemogoče stvari, se opotekal s pločnika na tir cestne železnice in spet nazaj. Drugi so se razposajeno smejali. Nato je poskusil peti. V močno razsvetljeni mestni kavarni je bilo vse nabito polno. Dame v pozornost zbujajočih toaletah in gospodje v črnih oblekah. Začudeni so se ozirali na nas. Nisem vedel, da je možna še taka eleganca! In mi smo vstopili, kakor roparska tolpa, glasno, v raznih nemogočih uniformah ali pa napol v civilu. Godba je igrala nek solzav valček. To se nikakor ni skladalo z našim pojavom. Tudi minister se mi je zdel zdaj zelo klaverno oblečen. Sedel je v kot in takoj so ga obkolili člani vojaškega sveta. Obsuli so ga z raznimi zadevami. Zakaj so morali to storiti ravno tukaj? Prej , ko smo bili v mestni kleti čisto sami, so bili povsem mirni. Kaj so govorili, nisem mogel razumeti. Eden se je naslonil čez mizo in krilil z rokami pred njegovim obrazom. Videlo se je, kakor da so vsi proti njemu, razen tistega, ki je zadnjič govoril. Ta je zrl topo pred se. Sklonil sem se k njemu: »Zakaj pa se prepirajo tam?« – »Očitajo mu, da zadušuje revolucijo in zdaj tudi socializacijo. No, socialisti te vrste kakor on, so hujši reakcionarji kakor marsikateri oficir! Oficirji so bedaki in otroci v politiki, toda tale? Dragi moj, ta je prebrisan. Ali misliš, da kdo izmed nas more govoriti z njim v ministrstvu? Sedi tam s svojimi oficirji in ti pošlje pisarja ven: ‚Gospod minister ima važno sejo.‘ In ti stojiš zunaj kot bedak. In to se imenuje še socialist!«

Utrudil sem se in sem vedno znova gledal na peščico okoli ministra, čakajoč, kdaj bodo končno šli. Zdaj so pili še žganje! Bili pa so že dovolj pijani! Končno so vstali. Še na ulici so se glasno zabavali. Neki artiljerijski četovodja se je obesil name in mi razlagal svoje skrbi: »Jaz sem kapitulant. Polkovni poveljnik me hoče prisiliti, da zapustim varnostno četo. Toda jaz sem se tukaj obvezal. Vlada vendar obljublja, da bo naše pravice ščitila, toda kakšni so izgledi! In polkovnik mi grozi, da bom izgubil pravico do civilne oskrbe, če ostanem pri revolucionarni četi! – Ja, če bi ne imel žene in treh otrok!« Bil je izdatno pijan. Toda kar je govoril, je bilo pristno. Kaj bi mu naj rekel? Tudi jaz ne verujem več vsem obljubam. Do smrti utrujen in težkih misli sem se vlekel domov.


Nekega dne v aprilu sem se hotel peljati z električno železnico na kolodvor, da poizvem za vlak. Vstopil sem na zadnjem stopnišču. Več fantov mi je nekaj kričalo, toda jaz nisem razumel. Eden se je sklonil k meni: »Skrij svoj pas! Sicer te bodo zdelali do mrtva!« Neumno fante! sem si mislil in se nisem brigal več za to. »Notri v mestu še vedno streljajo,« je dejal sprevodnik nekemu staremu možu in pokazal s palcem. Zdelo se mi je, da slišim iz daljave streljanje. »Kaj se je zgodilo?« vprašam preparien. »Napadli so vojno ministrstvo.« – »Kdo je napadel?« – »Vojni invalidi. Demonstrirali so. pa je prišlo do spopada.«

Vojni invalidi? Neverjetno! Ali se naj vrnem v vojašnico? Moja četa je pravkar šla na stražo in tako sem bil brez vojakov. Sicer bom pa čez eno uro že v vojašnici. Napravil sem se, kakor da mi je vseeno in se peljal naprej. Na Albertovem trgu je bilo precej ljudi. Naenkrat je zadrdraia strojna puška. To je res moglo biti pri vojnem ministrstvu. Kolodvor, kamor sem hotel, je ležal nekoliko ob strani. Ko sem si zapisal odhod vlaka, sem se peljal nazaj v vojašnico. V revir ju stotnije sem našel vojaka, ki je pred uro in pol šel na stražo. »Ali nisi na straži?« Niti pogledal me ni . »Razorožili so nas. Dežurni je v pisarni.«

»Ali je kdo ranjen?« »Ne.« Šel sem v pisarno. Tam so vsi vprek govorili. »Toda kako so invalidi prišli v stražnico?« je vprašal član vojaškega sveta. »To je bilo tako: Ko so tam stali in čakali, da se vrnejo njih zastopniki od ministra, je eden dejal: ‚Prinesite vendar hromim klopi iz stražnice, da bodo lahko sedeli!‘ Prinesli so klopi in jih postavili znotraj železne ograje in hromi so sedli nanje. Ko je prišlo do spopada, so bili takoj pri v bližini nastavljenih puškah in v stražnici.«

»Vas so torej razorožili?« sem vprašal z nemirnim srcem, četudi sem že vedel. »Da,« se je obrnil k meni »Kakor po navadi smo se peljali z električno. In seveda še pojma nismo imeli, da se je kaj zgodilo! Na glavni cesti električna ni mogla več naprej, toliko ljudi je bilo. Nekaj minut smo stali. Ljudje so pokazali na nas. Naenkrat jih je prišlo nekaj gor. Bili smo popolnoma stisnjeni in nismo mogli ukreniti ničesar, morali smo puške enostavno oddati.«

»In kdo je zdaj na straži v ministrstvu?«: Zmajal je z rameni: »Kaj pomaga zdaj straža, ko pa so ministra ubili!« »Kaj? Katerega ministra?« »Našega vojnega ministra! Ali še ne veš tega? Kar vlekli so ga iz ministrstva.« »Počakaj malo.« ga je prekinil drugi. »Jaz sem vendar videl. Stal sem na drugi strani ceste sredi med ljudsko množico. Pa so prišli skozi vrata nekateri od varnostne čete in še drugi. Kar naenkrat vidim: med njimi je tudi vojni minister. Zeleni klobuk, ki ga je vedno nosil, je držal v roki in mahal z njim. Bržkone je hotel govoriti. Toda invalidi so bili že divji in so tulili: ‚Dol z njim!‘ in ‚Nabijte ga!‘ Nekateri so mahali s svojimi berglami. ‚Vrzite ga v Elbo!‘ Poskušal je spet govoriti. Toda prekričali so ga. Naenkrat ga je nekdo od zadaj sunil in padel je po stopnicah doli med množico. Nastalo je hudo prerivanje. Od vseh strani so se gnetli k njemu in ga hoteli pretepsti. Tega nisem mogel tako natanko videti. Šlo je sem in tje. S pestjo je dobival udarce po glavi. In nato so ga vlekli na most. Tam so ga stisnili k ograji. Nekdo je zarjovel: ‚Saj hoče vendar odstopiti!‘ Toda zdaj se je šele pravo začelo. ‚Ubijte ga!‘ so kričali. ‚V Elbo z njim!‘ Nato so ga dvignili preko ograje. Toda on se je krčevito oprijel ograje. Tedaj so ga tako dolgo tolkli po rokah, da je spustil. Videl sem samo, kako so se naenkrat vsi nagnili čez ograjo. Takrat je padel v reko. Ostalega nisem več videl. Ko se je pokazal nad vodo, so streljali nanj. najprej s puškami. in nato s strojno puško iz vojnega ministrstva, dokler ni utonil.«

»Ali Falbel že ve, da so tudi izmeno straže razorožili?« sem vprašal. »Ne vem.« Tekel sem po hodnikih k Falbelu. »Ali veš, da je vojni minister ubit?« »Da. Toda ne morem prav razumeti, – zakaj ni vendar sodrugom invalidom nečesa obljubil? In potem napraviti tako bedarijo! Ljudska množica je stala spodaj čisto mirna. Pa vrže nekdo dol ročno granato.« »In je med gosto množico eksplodirala?« »Ne. služila bi naj samo kot strašilo, bila je slepa granata za vaje. Ljudje so se razpršili in ko so opazili, da granata ne eksplodira, jih je pograbil bes in napadli so poslopje.« »Ali imate sedaj kakšna nova sporočila iz mesta? »Špartakisti so ministrstvo prostovoljno zapustili.« »Špartakisti? Mislim, vojni invalidi?« Neki prostovoljec se je vmešal v pogovor: »Nihče še ne ve natančno, kdo je bil prav za prav udeležen, – in vi sami veste: kadar pride do spopadov, obdolžijo vedno špartakiste, če so bili ali ne! – Sicer pa sem mnenja, da ni bilo nobenega načrta za uboj ministra; vse je bil pravi izbruh ljudske jeze. Malo goljufije človek še prenese, toda to je bilo preveč! Tudi pri nas v stotniji pravijo mnogi: ‚Socialdemokratski vojni minister, ta je bil pravi reakcionarec in dobro je, da so enkrat tudi takšnemu pokazali zobe!‘« Falbel je vse to poslušal s sklonjeno glavo in molčal.

Grad, do sedaj samo rezidenca vodilnih socialdemokratov, so od dneva do dneva vedno bolj polnili častniki. Vedno znova sem moral opaziti, kako neprijazno so gledali mojo rdeče-belo pasico. Za novega vojnega ministra smo poiskali prostor, kjer bi naj sprejemal odposlanstva, če jih že ni mogoče preprečiti. Zato so bile posebne odredbe. Vsa stranska vrata so bila zaprta in ob glavnih vratih je stal poleg močne straže še grajski vratar, ki je takoj lahko alarmiral politično policijo in druge sile. Če pride kakšno odposlanstvo do vrat, je to treba najprej javiti grajski obrambi, to se pravi, majorju, ki je bil noč in dan tam in spal v svoji pisarni. Bil je že ves bled in zdelan. On mora nato obvestiti ministrstvo. Medtem je treba velika notranja vrata zapreti in zasesti. Ta so bila nalašč za to napravljena. Poleg tega je morala biti poleg ministrove sprejemnice nekakšna telesna straža v pripravljenost. Šele po teh predpripravah je smelo odposlanstvo vstopiti, toda samo tri je možje. Če jih bo skušalo vstopiti več, se naj strelja.

Predsednik delavskega sveta je poiskal skupaj z majorjem prostor za ministrovo sprejemanje. »Vidite?« je rekel major, »to sobo mislim.« Bila je lepa, rjavo popleskana soba z živo preoblečeno zofo in veliko hrastovo mizo v sredini. »Samo en izhod ima in varnostna straža je lahko v nasproti ležečem prostoru, tako da se na znamenje zvonca takoj vrže na obiskovalce. Izmena telesne straže se tudi lahko izvrši na tisti strani, tako da nihče ne vidi. Kajti po mojem mnenju ne sme za to nihče vedeti.«

»Zakaj ne, gospod major?« je vprašal zastopnik delavskega sveta. »Ali prosim vas! Če to pride v javnost! Take straže ni imel nikoli noben vladajoči knez kakor vaš minister!«

»Toda takra t ni bila revolucija!« se je odrezal zastopnik delavskega sveta. »Renn naj poskrbi za elektrikerja, ki bo speljal vod zvonca od tukaj do ministrove straže. Veliko mizo bomo postavili tik pred zadnjo steno. Za njo bo sedel minister. Gumb za zvonec je treba pritrditi pod mizno ploščo.«

»Treba se je še zmeniti,« je dejal major, »kako močna naj bo osebna straža. Zdaj je vstop večjih oddelkov skoraj nemogoč. Poleg tega pa se ne bi znašli v vseh teh kotih in hodnikih.«

»Mislim, da popolnoma zadostuje šest mož varnostne čete,« je dejal član delavskega sveta in se delal, kakor da ne vidi majorjevega smehljanja.

Drugi dan je prišel minister sam. Bil je majhen, slok mož z rjavim, neprijetnim obrazom. Pravkar sem postavljal njegovo telesno stražo. Ozrl se je, ne da bi se zmenil za nas. To me je jezilo in vprašal sem ga: »Ali naj napravimo takoj poskusni alarm, gospod minister?«

»Ne,« je hladno rekel in gledal mimo mene. Je to hudoben pes, sem si mislil. Šel je, ne da bi pozdravil.

»Zdaj bomo vadili obrambo ministra,« sem rekel telesni straži.

»Eden ostane tu kot nevarni obiskovalec. Jaz bom igral ministra. In vi drugi se tam zadaj pripravite!« Sedel sem torej na ministrsko zofo in čakal dve minuti. Nato sem rekel opasnemu obiskovalcu: »Zadaj me napadi!« Skušal je udrihati po meni. toda miza je bila precej široka. Pritisnil sem pod mizno ploščo na gumb. Vrata so zahreščala in tistih pet je planilo notri. Eden je spodrsnil po gladkem parketu in padel. Ostali so zgrabili opasnega obiskovalca in ga vlekli v divjem krohotu ven. Ko so si od te šale spet oddahnili, je dejal eden izmed njih: »In tak hoče biti sodrug. Pa dela tak opičji teater za svojo varnost! Da bi bil vsaj državnobrambni minister! Toda kaj pa je on prav za prav?«

»Noče pač žreti vode kakor njegov prednik! Tega ti ne razumeš!« Nisem jih oviral pri njih opombah, kajti ravno to je bilo, kar sem hotel doseči ...