Socialist
| Socialist. Ivan Baloh |
| |||||||||||||
V tovarni za stroje je izbruhnil štrajk. Že dolgo časa je tlelo med delavci, nevolja je postajala od dne do dne večja. Delavci so zahtevali zvišanje svojih plač, toda predstojniki niso o tem hoteli slišati ničesar. Delavstvo je sklicalo že par shodov, na katerih je burno zahtevalo izpolnitev svojih prošenj. Toda vse zastonj. Tovarna se ni udala.
V soboto zvečer se je imelo odločiti. Po končanem delu so se vsi, ki so bili prosti, zopet zbrali na shodu. Tega je sklical voditelj delavstva, po imenu — Janez. Janez je bil mlad človek, izvrsten govornik, z dušo in telesom vnet za delavsko stvar. V tovarni je bil med delavci zelo priljubljen, predstojnikom pa Janez ni bil posebno všeč. Gospodje so rekli, da ljudstvo hujska. Ko bi Janeza ne bilo v tovarni — tako so rekli — tedaj bi bil med delavci mir. Janez pa je vedel, da se da le z združenimi močmi kaj doseči, zato ni odnehal. Na shodu je govoril Janez, ko še nikoli. Priporočal je edinost in vztrajnost. Soglasno so sklenili, da pošljejo k vodstvu svoje zastopnike, ki vprašajo kratko, ali se zvišajo plače ali ne. Ako ne, tedaj se v ponedeljek prične — štrajk. Delavstvo je počakalo v dvorani. Deputacijo je k vodstvu tovarne vodil Janez. Ko je v tovarni zašumelo, da gre zastopstvo k ravnatelju in da se ima danes odločiti usoda delavstva, tedaj so o tem hitro zvedeli višji gospodje. Delavci so prišli v tovarno, na čelu njih voditelj — Janez. Želeli so govoriti z ravnateljstvom. Ravnatelj pa je kratko izjavil, da delavcev ne sprejme, ako jih vodi njihov hujskač — Janez. Razburjeni so zapustili delavpi tovarno. Na shodu so z napetostjo čakali drugi na izid posvetovanja. Vse je bilo tiho, ko je nastopil Janez. Povedal je kratko, kaj se je zgodilo. Nastalo je strahovito razburjenje. Vsi so izjavili, da so z Janezom eno in da se v ponedeljek prične štrajk, ako se plače ne zvišajo. To so pismeno naznanili ravnateljstvu. To pa je tudi pismeno naznanilo, da se tisti, ki se v ponedeljek ne poda na delo za isto plačo kot preje, več ne sprejme v tovarno.
Tisto noč je prišel Janez nenavadno pozno domov. Njegova žena je še bdela in čakala nanj kot vsako soboto. Pripravljeno večerjo je odklonil ter šel takoj k počitku.
Janez je živel že pet let v prav srečnem zakonu. Bil je v gorski vasi doma, kjer je po očetovi smrti prevzel malo gospodarstvo njegov starejši brat, Janez pa je šel po svetu. Ker je bil dober, priden in trezen delavec, so ga povsodi radi imeli. Toda Janez je bil nemiren duh, ki je rad hodil od mesta do mesta. Nazadnje pa se je naveličal potovanja ter dobil delo v mestu domače dežele. Spoznal je pa, da bo treba vendar misliti na svoj lastni dom. Pri tujih ljudeh je drugače kot v domači hiši. Lahko bi se bil oženil v mestu, toda on je hotel imeti pošteno, domače in zdravo dekle. O praznikih je šel v svojo rojstno vas ter povprašal pri sosedu svoje rojstne hiše. Tam je živela v revni koči s svojo materjo pridna Cilka. Svojo staro bolehno mater je preživljala z vsakdanjim delom in če tega ni bilo, je prijela za šivalni stroj. Ker ni imela dote, se ni oglasil noben ženin. Janez pa na denar ni gledal, hotel je le poštene roke. Poznala sta se še od mladosti, toda ker se je Janez po svetu izgubil, sta skoro pozabila drug na druzega. Ko je prišel Janez v svojo rojstno vas, tedaj ga ni čez toliko let poznal nihče več. Oglasil se je v gostilni, povprašal po razmerah in zvedel, da je Cilka še živa, poštena, a da se omožiti ne more, ker nima dote.
Janez je bil s tem, kar je zvedel, zadovoljen, šel je naravnost k Cilki.
“Ali me še kaj poznate?” to je bilo prvo vprašanje, ko je stopil Janez v sobo. Mati in Cilka sta se tujca, oblečenega v gosposko obleko, spočetka prestrašila.
“Cilka, lepo je od tebe, da si ostala poštena,” te besede so bile znamenje prijaznega, dobrega srca in zaupanja. Beseda je dala besedo in čez dober mesec je bila poroka. Nevesta je vse potrebno sama napravila. Preselila se je v mesto. Z njo je šla tudi njena mati, kočo pa so dali v najem. Cilka ni bila navajena mestnega življenja, zato je najrajše ostala vedno doma. Stara mati je oglušela, vedno je sedela v svojem kotu, premišljevala in molila. Mož je bil miren, priden, trezen Cilko je rad imel, življenje v hiši je bilo prav prijetno. Pomanjkanja ni bilo, Cilka je na šivalnem stroju zaslužila tudi po strani kak krajcar.
Tako je minulo par let. Pri hiši je bilo že dvoje otrok, ki sta hodila, eden najmlajši pa se je smejal v zibki. Cilka je bila zadovoljna, ali vendar se ji je zdelo, da je postal Janez nekam drugačen. Nikdar ji ni rekel žaljive besede, ničesar slabega ni mogla reči o njem, ali vendar je djala, da ni Janez tak, kot je bil doma, tak, kot je bil prva leta. Doma je bil zelo malo, vedno se je izgovarjal, da mora biti v društvu, da brez njega ne morejo biti.
Cilki je bilo dolgčas. Mati je bila gluha, otroci so bili majhni, z nikomur ni mogla govoriti, Janez je pa prišel samo prenočit; zvečer je prišel, zjutraj odšel. Če je pa delal ponoči, je po dnevi počival. Prišel je dan, ko nista spregovorila niti ene besede. Cilka se je vedno spominjala besede neke žene, s katero je prišla skupaj na vodovodu in katere mož je delal v isti tovarni kot Janez. Tista žena je rekla: “Veste, vaš mož je pa socialist!” Tiste besede ni razumela. Iz spomina ji pa ni šla. Dolgo je to v svojem srcu nosila, pa si ni upala vprašati Janeza, kaj to pomeni. Ko je pa neko nedeljo, ko je bilo slabo vreme, Janez ostal doma, tedaj mu je Cilka zaupala, kaj je rekla tista žena o njem. Nič slabega ni slutila. Čudno se ji je pa zdelo, ko je pri tej besedi postal Janez nekam nemiren. Rekel ni spočetka ničesar, potem pa je dejal smehljaje: “Saj ti tega ne razumeš, pustiva to!”
In tako so tekli dnevi naprej. Cilki se je zdelo, da se ji je Janez popolnoma odtujil. Ko se je najstarejši otrok pripravljal za prvo sv. obhajilo in je bila ona polna veselja, tedaj jo je srce bolelo, da se Janez ni prav nič zmenil za to. In kadar je prišla nedelja in je bil Janez prost, tedaj je Cilka tako lepo, toda tako težko vprašala: “Janez, ali boš šel v cerkev?” Pa jo je potolažil, da je celo noč delal, da je potreben počitka, da bo zvečer zopet v tovarni, tedaj je bila Cilka zopet mirna in se potolažila: Saj res ne more! In ko se je bližala Velika noč, tedaj je Cilka stokrat mislila, ali bi mu rekla, naj gre ali ne, pa se je zopet kesala. In če je nazadnje po premisleku odgovoril Janez: Dobro, da bo mir, grem z vlakom jutri v mesto in popoldan sem doma. — Tedaj je bila Cilka neizmerno vesela. A ko je prišel nazaj ne veselejši, ampak še bolj molčeč kot preje, tedaj je bila Cilka še žalostnejša. Nehote se ji je stavilo vprašanje: Če me vara?
Cilka si je želela nazaj v svojo priprosto kočo ... In zdaj je izbruhnil štrajk.
Ko se je zbudil Janez v nedeljo zjutraj, je povedal Cilki, da ne bo šel na delo, ker se bo začel — štrajk. Kaj je to štrajk, tega Cilka ni vedela. Zvedela pa je še isti dan, da so vsi delavci odpuščeni, ki v ponedeljek ne pridejo na delo in da je Janez vsega kriv. — Tisto nedeljo je ostal Janez doma, tudi zvečer. Cilka ga je pustila pri miru. Ko je zvonilo Ave Maria, je molila Cilka naprej in mali njen sinko ji je počasi odgovarjal, Janez pa je sklenil roki, a glas mu je zastal v grlu. Ni bil navajen tega; ob tem času že ni bil leta doma.
Drugo jutro Janez ni šel na delo. Ostal je doma in vsi drugi. Vsak večer so imeli sestanek in Janez je predsedoval. Sklenili so odločno: Ne vdati se. — Tako je minilo par tednov.
Nastopili so žalostni časi. Kar je bilo pri delavcih živeža doma, se je hitro porabilo. Delavci so dobili podporo, ki pa ni zadostovala. Janez je hodil slednji večer v društvo, toda prijateljev je imel vedno manj okoli sebe. Nekateri so bili brezpogojno za odločilen boj, drugi pa za to, naj se vrše nova pogajanja. Nastalo je nesoglasje. Janez je bil v velikih skrbeh. Če bi bili vsi edini, tedaj bi bilo upati na uspeh. Če pa ostane sam, tedaj? —
Ta misel ga je plašila.
Iz tovarne ni bilo čuti nobenega glasu. Delo je počivalo, delavcev ni klical nobeden. Po zunanjem se je zdelo, da se ni ničesar zgodilo, a na tihem so ljudje godrnjali in zabavljali ne čez tovarno — ampak čez — Janeza. Tako je prišlo nad ubogo njegovo družino še več križev.
Janeza je minula navdušenost in jelo ga je skrbeti. Cel dan je bil doma in samo bral je in mislil. V hiši je postala še večja tihota kot preje. Nekaj časa so ga obiskovali somišljeniki, pa jih je bilo vedno manj. Slišal je celo, da so mu nekateri postali nezvesti ter sami prosili za delo. To ga je bolelo. Poizkusil je še enkrat. Sklical je shod. Prišlo jih je le malo. Še ti so mu ugovarjali. Tovarna je obljubila, da delavcem zboljša nekoliko plače, ampak pod tem pogojeni, da gredo vsi na delo — razun Janeza.
Tedaj je padla odločitev. Shod je bil brez Janeza. Na shodu se ni doseglo edinosti. Velika večina je bila za to, da se mora njih voditelj vzeti nazaj v tovarno. Ko so pa prišli drugi dan v tovarno, tedaj jih je le malo doma ostalo.
Za Janeza so prišli bridki dnevi. Podpora je odrekla, prihranki so se posušili, Cilka je zastavila šivalni stroj — to je bilo zadnje bogastvo pri hiši. Nastopilo je pomanjkanje. Janez je ostal cel teden doma, ni zapustil hiše. Govoril ni skoro nič. Cilka je bila v zadregi, kaj bi skuhala. Nobene stvari ni bilo več pri hiši. Ko ni bilo več ne moke, ne soli, ne zabele, tedaj je za kosilo postavila Cilka na mizo zadnji obed — nezabeljen krompir. Tako žalostnega kosila ni videl Janez še nikdar pred svojimi očmi. Celo noč je mislila Cilka, kaj bo drugi dan. Sklep je bil storjen. Popreje — v boljših časih je hodila Cilka vsako jutro na trg in pred trgom redoma k maši v samostan. Tedaj je videla, da čakajo že zjutraj cele vrste revežev pred samostanskimi vrati s praznimi piskrčki ...
To je storila tudi ona. Doma ni povedala nikomur, ne kod ne kam. Rekla je le, da gre v neko — dobrotno hišo. Šla je — s težkim srcem prvikrat — prosjačit. Vesela se je vrnila. Prinesla je seboj veliko posodo okusne jedi. Vsi so jedli: ona, mati, otroci in — on.
To je trajalo dokaj dni. Razmere se niso nič zboljšale. Janez je ostal vedno bolj sam, vse ga je zapuščalo. Zgodilo se je še hujše: Cilka je zbolela. Hodila je po opoldansko hrano, dokler je mogla, sedaj pa so ji moči odrekle. Kaj sedaj? Treba bo iti po kosilo — a kdo bo šel? — To so bile skrbi Cilke. Da bi mu povedala, da že več tednov dobiva družina hrano pri samostaniskih vratih, tega si ni uapal. Premišljevala je dolgo, naposled mu pa rekla, naj gre v to cesto s to številko.
Janez je šel. Take poti ni še naredil v svojem življenju. Da bi prosil — on! Toda — sila! — Prišel je v ulico, v kateri še nikoli ni bil, povprašal za številko. Stal je pred samostanskimi vrati.
Sram ga je bilo med tistimi starimi, zanemarjenimi ljudmi, ki so čakali kot on ... On pa mlad in zdrav ... Dobil je kot ponavadi. Kako je prišel domu, sam ni vedel.
Samo eno vprašanje mu je bilo pred očmi, če bi ga bil kdo videl.
Sklenil je, da ne gre nikdar več.
Toda bila je sila.
Cilki je povedal, da rajši lakote umrje; toda — otroci? ...
Ko bi mogla, bi šla ona po kolenih pa ni ... Janez je moral zopet iti, in sicer dan za dnem. — Navadil se je. — Hodil je po stranskih ulicah, nihče ga ni poznal.
Minulo je par tednov. Ljudstvo se je pomirilo, veliko delavcev je šlo na delo nazaj, le nekaj jih je z Janezom vred ostalo doma. — Cilka je ozdravela. Ko je komaj mogla hoditi, je šla sama do samostana. On je ostal doma. Ker je bilo še nekaj časa, je šla v samostansko cerkev. Tam je pred podobo Žalostne Matere božje pokleknila ter se zahvalila za zdravje in prosila pomoči ... Na glas je ihtela.
V zadnji klopi pod korom je sedela črnooblečena gospa. Slučajno je prišla mimo in notri stopila. Ko je slišala blizu sebe ihtenje, se je ozrla k Marijinemu oltarju. Cerkev je bila prazna. Gospa je nehote stopila k tujki ter jo vprašala: “Zakaj jokate?” — Odgovor je bil kratek: “Jaz sem Janezova žena.”
Gospa — višjega tovarniškega uradnika soproga — je razumela vse.
Zunaj cerkve je počakala Cilka gospo. In ko je prišla, je rekla: “Gospa, prosite za nas, usmilite se mene in — otrok.”
Še tisti večer je bil poklican Janez k ravnatelju. Gospa je rekla ravnatelju: Mož, ki ima tako blago ženo, ni izgubljen.
Ravnatelj mu je odpustil, Janez pa je obljubil, da bo ostal zvečer doma.
Sprejet je bil nazaj v službo. Postal je drug človek.
Tisti večer so v Janezovi družini prvikrat vsi skupno molili: Ave Maria!