Socijalist (Domoljub)

Socijalist
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 20 (21. oktobra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Mlada mati sedi na postelji tožna in zamišljena. Poleg nje leži Anica, njena triletna hčerka ter zre z bistrimi očmi materi v oko tako sočutno in milo, kakor da jo heče vprašati, kaj ji teži srce. »Mati, jaz sem Se močno lačna«, »pregovori otrok, »vsaj majhen koSček kruha mi Se dajte!« »Jutri, Anica, jutri I Pri peku nimajo danes več kruha, razprodali so vsega; le ubogaj pa lepo zaspi, jutri pa dobodeS kruha velik kos.« Tako je potolažila lačno dete. »Jutri bodo prinesli oče veliko kruha, kaj ne, mali?« vpraSuje Anica. »Da«, odgovori le-ta, ter se premaguje kar more, da je ne premagajo solze. — »Pokrižaj se, Anica, moli Oče naS, pa zaapi!« Otrok uboga, sklene ročici ter začne: »Oče naš...« toda pri besedah: Daj nam danes naS vsakdanji kruh! ji zastano glas. Zmogel jo je zaspanec. Mlado ženo je skrb in žalost prevzela tako, da ni slišala otrokove molitve, Se-le pri zadnjih besedah seje vzdramila. Daj nam danes naS vsakdanji kruh! povzame polglasno, nasloni glavo na stranico ter bridko zajočo. Po hodniku se začujejo nagle, moške stopinje. Vrata se odprč in v sobo stopi čvrst možak, lepega obraza, toda nelepih, divjih oči. Bil je mizar Anton Herman, Marijanin soprog, katera je Se vedno slonela na postelji poleg spečega svojega otroka. Kakor že marsikaterega, zmotili in oslepili so tudi njega nauki socijalnih demokratov. Anton je imel dosti dela, bil je tudi marljiv delavec, ali odkar je začel pohajati družbo socijalistov, imel je vedno manj vesela do dela. Zanemarjal je naposled svoj posel tako, da je njegova mala, preje tako srečna rodbina popolnoma obubožala. K sejam in shodom socijalistov, trajajočim dostikrat pozno v noč, hodil je redno in vestno, zraven je seveda po vzgledu drugih pridno popival, pozabivSi na svoje stanovske dolžnosti, na ženo in otroka. Krivdo vse nesreče v družini zvračal je na rokodelstvo in na slabe čase, ne n&-se, kakor dela vsak len in nebrižen rokodelec. Njegovi »zvesti prijatelji «, voditelji pogubne družbe socijalnih demokratov, so mu pritrjevali ter mu obljubovali zlate gore — pa dobro jedli in pili na njegov račun in na troSke drugih, nevednih udov te družbe. Marijana je opominjala, svarila, prosila, a ni pomagalo; ubijala se je s delom čez glavo, vendar je Slo a srečo in hišnim blagostanjem vedno bolj rakovo pot. »Kje je večerja?« vpraša Anion kratko in jezno, stopivši v sobo, ter sede za mizo. 2ena molči. — »Kje je večerja, pravim ?« Marijana vstane s postelje: »Saj ves, da smo bili že včeraj brez kruha, še Anica je Sla nocoj lačna spat.« Anton jo pogleda osorno ter pravi: »Nič večerje, kaj pa bode zdaj? Jaz moram precej zopet z dom«, nocoj imamo shod.« »Kaj bode zdaj?« odgovarja ona. »Pogledi vendar po hisi, — omaro za obleko zastavil si že oni teden. Gospodar tirja zaostalo najemSčino. Dejal je, da jutri — jutri morimo iz hifie, ako ne plačamo. Le pogledi, je Ii ie kaka reč, da jo zastavimo?« Nehotč se je ozrl po sobi. Res je vse prazno in revičlna se kaže po vseh kotih — zaradi njega. Da bi zatajil v sebi neprijetna čustva, zatisne oči ter podpre glavo s rokama.

Ana gre k njemu ter mu reče ljubeznivo, objemSi ga okolu vratu: »Anton, ubogaj me I Ti si izučen mizar, pusti družbo, ki je nam v pogubo. Vse je laž, kar ti prerokujejo ti ljudje. Tega nikdar ne bode na svetu, da bi bili vsi ljudje jednaki in vsi bogati. Pogledi, kako smo bili prej srečni, ko nisi zahajal med nje. Pridno si delal in molil ter bil zadovoljen. Kako je pa zdaj ? — Pogledi Anico, ubogo in gladno svoje dete! In postalo je Marijani tako tesno pri srcu, da se je jokajoč zgrudila poleg njega na tla. On jo pa pahne od sebe, rekoč: »Kdo bo že posluial te večne tvoje tožbe? Pusti mene in se ne vtikaj v reči, katerih ne umejeS! Mi ne zahtevamo drugega kot pravico, in to nam morajo dati, sicer si jo prisvojimo sami!« Jezno odmakne mizo ter hitro hodi po hiii sem in tja. Marijana vstane ter si obrise solze raz oči, potem dč resno in s poudarkom: »Da, drugim vzeti njih lastnino, to je vaša pravica — konec vaSega početja pa božja in človečka kazen!« »Sam vrag... 1« zavpije Anton in kakor blazen skoči pred ženo ter ji zamahne z roko. »Le udari, pa udari tako, da bom imela dosti I Jutri je itak mojega življenja zadnji dan; Bog vedi, da zadnji, Anton«, reče ona ter mirno stoji pred njim. Ta povesi roko, obrne se, ter molčč ostavi hiSo. Urno stopa po mestnih ulicah ter čez most v znano gostilno k tovarišem socijalnim demokratom. Radostno je bil sprejet in pozdravljen. Bili so tu zbrani večjidel taki ljudje, ki so zgrešili svoj poklic in katere so najeli voditelji socijslistične stranke, da so jim lovili nevedne ljudi na limanice.

Po moževem odhodu je sedla Ana na posteljo k ljubljenemu otroku; molčala je, le naglo in močno dihanje je pričalo, da ji hud boj vihr& v srcu. Dve uri je sedela pri spečem otroku. Potem vstane ter gre, poljubivSi Anico vroče na čelo, ven na cesto. Tema je in tibota. Se jedenkrat sklene napeti vse moči, da spravi moža domu, ter krene naravnost za njim med grešno njegovo družbo. Kmalu je onkraj mostu pred nesrečno gostilno. Postoji, posluša nekaj časa govorjenje in vpitje, ki se čuje is pritlične sobe, potem gre natihoma k vratom, ter jih nalahko odpre. Za mizo zagleda Antona, sedečega v sredi družbe, na mizi pa razmetane karte in prazne steklenice. Cula je tudi besede: »Kaj ne, Herman, jutri dopoldne gotovo prideS?« Cula odgovor Antonov: »Gotovo pridem!« Globoko je vzdibnila Marijana, čuvSi to besedo. Zapre vrata in hiti venkaj na cesto. Na koncu hiSe morala se je nasloniti na zid, da se počijo, kajti čutila se je tako slabo, da so jo komaj držale noge. Potem zbere vse avoje sile ter se vrača počasi proti domu. Toda čudno se ji začne vrteti v glavi; pred očmi ji miglja, kakor tisoč in tisoč Iučio. Kakor zblaznela ponavlja besede : Gotovo pridem. — Gotovo pridem. Ne čuti, kako ji veter zanaša dež v obraz; v temi zgreši most ter pride nezavestna na breg vode.

Tu se zgrudi na tla in sede. čudne misli se ji drvijo po glavi, pozabi na svojo boleBt, na — Boga in njegove zapovedi. Kako hladilno ji pljuska voda na nogo, kako prijetno Sumlja val, vabeč jo k sebi 1 Pridem, gotovo pridem! zakliče na glas in zibne obupno z glavo naprej — voda zabobni in telo nesrečne Marijane zagrne mrzli val.

Anton je bil uprav stopil s tovariši iz gostilne. Ker je precej deževalo, Sli so hitro. Ko pridejo na most, zdi se Hermanu, da čuje od daleč človečki glas, kličoč na pomaganje. »Ali slišite?«, reče tovarišem in postoji. »Tebi se le zdi«, mu odgovorč. »Ne!« ponavlja Anton, »nekdo kliče na pomoč.« Tovariši gredd naglo čez most. ne zmenivSi se za Hermanove besede, on pa je ostal za njimi. Neka nevidna moč ga žene kar skokoma nazaj na breg vode, od koder se je čulo stokanje. Tu opazi na sredi vode človeka, borečega se z valovi. Bliskoma skoči v vodo, in ker je znal dobro plavati, bil je takoj na kraju nesreče. Toda nikogar ne opazi. Dvigne glavo, skrbno se oziraje na vse strani, kar se prikaže ravno pred njim ženska podoba. Urno jo zgrabi ter drži k sebi z jedno roko, z drugo pa plava h kraji. Tu dene nesrečnico varno na tla ter jo ogleda. O groza! »Moja žena!« —Marijana! Za Boga, moja žena!« zavpije in se zgrudi na tla poleg nje. Njegovi prijatelji so čuli vpitje. Prihiteli so nazaj ter začeli vzdigovati Antona, nevedoč, kaj se godi. »Proč!« zakriči Anton, ter plane srdit kvišku. »Proč vsi! vi ste krivi njene smrti in moje pogube!« Potem vzdigne Marijano, pritisne jo k sebi ter nese s strahom in upom domu. Doma ji sleče varno mokro obleko ter dene v posteljo. Skrbno in previdno jo drgne po oelem životu. Kmalu je čutil v svoje veliko veselje, kako se ji vrača dihanje, kako se ji bo|je in bolje ogreva telo ter oživljajo moči. Ko pa sačuje iz njenih bledih ustnic rahel glas: Antoni pade poleg postelje na kolena, poljubi svoji dobri ženi roko in začne moliti. Ze dve leti ni molil.

Drugo jutro Bta sedela Herman in Anica vesela pri postelji Marijane. Naglo se ji je zboljSalo. Ko je čez nekaj dni popolnoma okrevala, pokleknila je in najprvo prosila Boga odpuščanja sa svoj grozni čin, katerega je storila v obupnosti in kateri bi jo bil storil kmalu nesrečno za čas in večnost.

Ta zgodba zmodrila je tudi Antona, ki se je takoj izbrisal iz družbe sooijalnih demokratov. Ko je drugi dan povedal hišnemu gospodarju, kaj se je zgodilo, izkazal mu je ta sočutstvo s tem, da mu je podaljšal obrok za zaostalo najemSčino za dva meseca. Ko jo Marija br popolnoma okrevala, Sla sta dobrega gospoda oba zahvalit aa izkazano rnHoat. Ta seže Antonu v roko i«keč: .Herman, ali prevsamete mizarsko delo pri moji novi hisi?« Marijana j« skoraj pokleknila prod dobrega moža pri teh besedah. AH ta jo prim« aa roko in Ijubeznivo potolaii: »Boga zahvalite, da je mož ozdravljen, njegovim tovarišem ae bo pa ie veliko aiaha godila.«

Anton je bil odsihdob teko priden mizar, da ao s« mu kar čudili. Kmalu se je vrnila v domovino stara srefia in zadovoljnost, in Anton je večkrat dejal žeai: .Marijana, sedaj som uverjen, da le delo stori človeka srečnega in zadovoljnega. Bog živi pošteno rokodelstvo!