Socijalist (Fran Govekar)

Socijalist Slika iz delavskega življenja Fran Govekar

Izdano:	Prosveta 19/154–156, 158–160 1926
Viri:	dLib 154, 155, 156, 158, 159, 160
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Prav srečno in zadovoljno so živeli Ružičkovi. Bogati sicer niso nikakor bili; pritlično stanovanje v Hernaisu na Dunaju tudi ni bilo prostorno, še manj pa svetlo; a skrbnost neumorno delavnega očeta, prevdana zvestoba žene ter ljubezen in marljivost otrok so bile zvezde, ki so tako blagodenjo razsvetljevale tesni dom, da ne bi ga strojevodja Ružička zamenjal niti z najbolj luksurijozno palačo, v kateri gore žarke električne luči ter širijo inozemske cvetlice in rastline bohotno vonjavo po krasnih, širnih dvoranah, katerih stene in tla so pokrita z najtežjimi in najdragocenejšimi preprogami, kjer mikajo oči in razveseljujejo dušo krasne slike in kipi iz marmorja in brona … kjer pa često, da, navadno kraljujejo zvito prikrita podlost, hinavščina, sebičnost, brezsrčnost in prevara …

Kadar se je vrnil zvečer od dnevnega napora utrujeni Ružička domov, ga je vsakdaj sprejela njegova družinica s tolikim veseljem, s tolikim vriščem, kakor da se ne bi bili videli že celo leto, a minilo je bilo samo – dvanajst ur od slovesa.

Med tem ko je hitela žena Neža napravljat skromno večerjo, je prinesel ročno vin Janko očetu v ilnati skledi mrzle vode, petletna Nanka je tekla po milo in brisačo, triletna Marica pa, ki je ravno začenjala govoriti, je oklepala svoje polne ročice okoli očetovih kolen, hoteč se tudi malo sama umivati, in piskajoč po sovi, je kakor račka razmetavala mokroto na vse strani …

In potem so sedli za mizo večerjat.

Mati je molila glasno, oče in deca pa so ji takisto odgovarjali.

Ej, in kako jim je šla nato v slast preprosta jed! – Ni besedice ni izpregovori nihče med jedjo, – no, pa saj oče tudi ni trpel, da bi se govorilo, dokler je stala skleda na mizi. »Vse o pravem času!« je rekel. »Hitro jej, pa hitro delaj! – Kakršen jedec, tak delavec.«

Tak živahnejši pomenek pa se je vnel po končani večerji, ko so zopet odmolili zahvalnico.

Janko, ki je hodil še v ljudsko šolo, je moral vselej natančno povedati, ali in kje je bil vprašan, koliko je znal, kaj je dejal gospod učitelj, in kaj se je naučil danes novega.

Ružička je navadno pohvalil nadarjenega sinčka, ki je bil vnet za učenje, v šoli in doma pa vzorno poslušen. Žal, da je bil radi nagle rasti pri svojih letih jako šibkega telesa; pač pa je bil mirni in pohlevni Janko s temnorjavimi očmi, črnokodrastimi lasmi, okroglim obrazkom in fino, belo poltjo jako lep deček. Oče ga je ljubil bolj kot zenico svojega očesa! Bil je njegov ponos, njegova nada. Nikdar se ni naveličal kramljati z njim in besedičiti v modrostnih mejah malega učenjaka. A Janko je bil tudi materin ljubljenec; saj je bil Jankov obraz do pičice tak, kakor je bil njen v prvi mladosti. Tako vsaj ji je četro zatrjeval srčno jo ljubeči soprog, in »on« ni lagal nikdar!

Vsled izredne ljubezni do najstarejšega pa vendar roditelja nista zanemarjala manjših otrok; tudi k tem sta se obračala vedno z veliko pozornostjo, skrbjo in ljubeznijo – seveda, prvorojenec je imel le povsod prednost!

Ko se spravili otroci drug za drugim spat v svoje posteljice, pri čemer sta jim pomagala oče in mati, zadevajoč in prekrižuješ jih po čelu, ustih in prsih, pa poškropivši jih z blagoslovljeno vodo, sta posedala zakonca še nekaj časa v važnem pogovoru.

Ves dan nista bila skupaj, ljubeži pa si imajo vedno veliko povedati; in tudi, ko jim zmanjka snovi za pogovor, jih osrečuje že bližina ljubljenega bitja, najsi tudi molči …

Neža je pravila soprogu vsaki večer, koliko je izdala ta dan, kaj je kupila, kaj delala, kaj je zvedela novega – mož pa ji je pripovedoval novice iz tvornice, pa ji naročal za naslednji dan to in ono ter ji dal potrebnih novcev za nakup najnujnejših reči.

Potem sta pokleknila, molila tiho vsaki za-se večerno molitev in šla leč …

Drugo jutro za rana sta bila zopet pokonci. Neža je skuhala soprogu zajutrek; še enkrat ji je naročil, kar je bilo treba, da ne bi pozabila, in poslovila sta se – do večera. Ko so se prebudili otroci, je bil že dve uri na delu … Ker ni hodil domov ovadovat radi oddaljenosti svojega stanovanja od tvornice, ki je bila na periferiji mesta, je ostajala družinica čez dan sama …

Tako so živeli Ružičkovi srečno in zadovoljno že osem let. Oče je služil malo več, nego so potrebovali, da so mogli plačevati stanarino, se oblačiti ter se skromno prehranjevati in zdravi so bili. Posebnih skrbi torej baš niso poznali Ružičkovi.

Nekega večera pa ni bilo Ružičke nenavadno dolgo domov. V velikanskih skrbeh je bila Neža radi tega, saj je čula tolikrat in tolikrat o nesrečah pri strojih. Morda se je tudi on ponesrečil – morda je tudi njega zgrabilo kolo ali pa butila os ter mu zlomila kak ud, ali pa – kar Bog varuj! – ga celo ubila – Kdo bo potem skrbel za njo in za nedoložno zaskrbljeno deco!? – Razen nekaj petakov v hranilnici, razen pohištva in obleke nimajo ničesar, s čimer bi se mogli šiviti! Oh, kdo se bi brigal zanje, ako ne bi bilo več njega med živimi! – Lakota, siromaštvo, bolezen in kdo ve še kakšne težave in betežnosti bi potrkale kruto na njih vrata! –

Silna skrb je torej navdajala Nežice srce. Vsaki trenotek je hitela gledat pred vrata: ali že ne prihaja? – Domišljavost pa ji je porajala vedno hujše, groznejša slika o nesreči, ki se je morda dogodila soprogu …

Ker ni mogla radi malih otrok sama z doma, je poslala Janka v sosednjo hišo povprašat k Zajčku, ki je delal v isti tvornici. Deček se je vrnil z vestjo, da tukaj Zajčka ni še doma, in da se njegova žena … joka.

Uboga Neža bi bila skrbi in strahu skoro skoprnela! – Otroci so začeli tožiti, da so gladni; dala jim je jesti. – Potem so znova čakali.

Ružičke pa še vedno ni bilo.

Marica je Neži zaspala v naročju. Nanka je dremala za mizo, Janko pa je nemiren tekal vsako minuto na ulico posluškovat, se-li ne bližajo znani mu očetovi koraki. Končno pa je premagal dremež tudi Janka. Mati je položila torej otroke v postelje, kjer so kmalu trdno zaspali. Sama pa je sedla za mizo, izkušala šivati, a skrb se je je polotila v tej osamelosti še silneje. Začela je moliti, a sredi molitve je prestala in tiho govorila s seboj: »Moj bog, kje je, kaj se je zgodilo?«

Kazalec na uri je kazal že blizu enajstih, ko so se začuli brzi, krepki koraki mimo okna. Takoj ga je spoznala – malo nato je vstopil Ružička živ in zdrav, a smrtno bled.

»Zakaj mi delaš toliko skrbi?« ga je vprašala takoj, napol očitajoče, napol boječe.

Ružička pa je odgovoril osorno:« Pridejo še hujše!«

Nato je sedel na stol konec mize, si premaknil širokokrajni klobuk še globlje na čelo ter, naslonivši polno brado ob levo roko, zrl molče pred se.

»Oh, moj Bog,« je zaihtela Neža, »kaj se je vendar zgodilo? Ne muči me s svojim strašnim molkom … saj vidiš, da umiram od samega strahu … govori! – govori! Zaupaj mi vse, saj se kot tvoja zvesta žena doslej vselej sočutno trpela s teboj!«

»Nič – nič, Neža! Pusti me – samo slabe volje sem … saj vidiš – ne vznemirjaj se – večerjo mi prinesi … pa spat pojdiva – jutri bo še dobro – ali slišiš!«

Ružička je vstal in, obrnivši obraz v stran od žene, si začel nervozno slačiti delovno suknjo ter oblačiti lažjo. Žena ga je strme opazovala. Ko pa je segel po vrču, da bi si natočil v skledo vode, s katero bi si umil roke, se mu je tresla desnica tako, da je polil tla.

Sedaj se ni mogla Neža več premagovati. Stekla je k možu, in, objemala ga okoli vratu, z obema rokama ga prosila ihteč: »Jan, Jan, zakaj mi tajiš! Ali nisem več vredna tvojega celega zaupanja? – Saj si ravnokar dejal, da pridejo še hujše skrbi čez naju! Jan, nekaj se ti je zgodilo žalega – povej – zakaj ne poveš!«

In žena je začela zopet bridko plakati.

»Neža, tiho bodi, Neža!« jo je miril in težil soprog. »Glej, otroci spe – ne budi, ne plaši jih! – Ali čuješ? Ne plaši jih! – Vse ti zaupam; saj te ljubim neizpremenjeno kot oni dan, ko sta se združili majhni poti – da, še bolj te ljubim sedaj radi teh-le« – je pokazal na otročje posteljice, kjer so že spančkala mirno nedolžna bitijca – »samo ne plakaj mi, ker vsaki tvoj vdih mi je oster nož v srce in obupal bi, ako ne bi veroval v Boga!«

»Torej, začni, začni – povedi naglo; zakaj negotovost mi je hujša od smrti!« – je silila Neža, sedla tik moža ter gledala najpozorneje soprogu v skrbi polno lice.

»Neža, moja žena, moja prijateljica,« je začel, ljubeznivo jo je prijemši za roke, »ti veš, da je namen mojega življenja tvoja in najinih otrok sreča. Ko sem te spoznal – si bila navadna dekla trpinka – ker sem te ljubil, sem te takoj snubil s trdnim namenom, da ti ustanovim lepilo, ugodnejšo bodočnost. Takrat sem služil še kot navaden delavec v naši tvornici. Dvigniti se višje, do uglednejšega mesta, do boljše plače je bila moja edina edincata naloga, ko sem pa združil s teboj. Učil sem se po noči, ker podnevi nisem utegnil, ter napravil izpit za strojevodjo. Plača se mi je povišala – laže sem dihal – svobodneje, mirneje gledaj v bodočnost. Slabo se nama baš ni godilo. Tudi, ko je narasla najina rodbina na pet glav, se nisva mogla pritoževati, da trpiva pomanjkanje. Skromno, a dostojno smo živeli … Ti si pridno, varčno in razumno gospodinjila, jaz pa sem storil vselej svojo dolžnost.

»Ti si storil vse, dragi moj, jaz sme to jedva malo podpirala!« je ugovarjala Neža.

»Ne ponižuj svojih zaslug brez potrebe, moja ljuba žena,« je dejal resno Ružička. »Če nikjer drugod, gotovo se je pri naju uresničila narodna prislovica : »Žena podpira tri ogle hiše, mož pa le enega.« – Ako bi bila ti lena, zapravljiva, nespretna, bi bilo vse moje delo brez uspeha – bil bi revež jaz, bili bi siromaki mi vsi! Tako je, Neža! – In glej, revež, siromaki morda vendar-le skoro postanemo, morda smo še radi mene, samo radi mene … «

»Jan, ali blazniš? – kaj, vendar govoriš? – radi tebe siromaki? – ne govori …!«

»Molči, Neža, in poslušaj! – Pred tedni sem ti pravil, da je napravila tvornica »Sonnenstera und Soechne« bankrot, ter da je s tem izgubila naša tvornica prvo in najnevarnejšo konkurenco. Naša tvornica, naša firma je pridobila s tem glede svoje solidnosti še večji ugled – naročniki propadle tvornice so se obrnili do naše ter tako skoro potrojili dohodke gospodarju naše tvornice. Razumevno je, da so se vsled tega vsi 'artiklji,', katere izdeluje vsled bankerota konkurenčne firme v Cislitvaniji le naša tvornica, znatno podražili, ter da je ravno radi tega izkupiček, ki ga spravlja sedaj v žep naš gospodar, za nekaj stotisočakov mastnejši … Ker je stvar taka, smo smeli po vsej pravici pričakovati, da bo delil naš delodajalec svoj dobiček z nami, saj mu ravno ni pomagamo do bogastva – uspeli smo, da nam sam radovoljno poviša vsaj za nekaj dvojač naš zaslužek, kar bi se pri njegovem ogromnem bogastvu pač ne poznalo skoro nič … Nu zmotili smo se kruto! Namesto poboljška smo dobili za isti zaslužek le še več dela; kajti tvornica odpravlja in izvaža svoje izdelke sedaj hitreje in v večjih množicah, kot doslej – in mi smo samo še bolj napreženi.«

»Zdelo se mi je, da prihajaš v poslednjem času domov res veliko bolj zdelan nego sicer, toda mislila sem, dasi slučajno in mimogrede malo bolehen. Zakaj mi nisi tega povedal prej?«

»I, čemu bi ti neki pravil! Pomagati mi itag ne mogla!«

»Res je, ali …«

»Nič, nič, draga moja – samo žalostila in jezila bi se! Zato ti nisem povedal ničesar. – Nu, nam delavcem pa je končno tako ravnanje le presedalo; pomoči smo si hoteli sami.«

»Štrajk? – Moj bog, Jan … !«

»Ne, ne, štrajk je dandanes še vedno opasno sredstvo; hoteli smo poskusiti najprej zlepa. Zmenili smo se torej delavci, da pošljemo degustacijo k šefu s prošnjo, naj uvažuje pri svoji sreči tudi nas.«

»Kdo-li bi mogel trditi, da ni naša želja po božjem in človeškem pravu umetna, pravična?!«

»Naš šef, draga Neža, naš šef je bil drugega mnenja. – Danes pred začetkom dela smo se torej do dobra zmenili, da pojde deputacija k tvorničarju opoldne med počitkom. V deputacijo so bili izbrani sosed Zajček, Bemni, Bouhal, Dvorak in – jas.«

»Ti tudi? – Seveda, ti tudi – starejši, uglednejši delavci!«

»Da, delavci, ki znajo tudi kaj misliti! – Ko smo bili torej med 12. – 1. Svobodni, smo šli tisti peteri k šefu. Sluga nas najprej niti ni hotel naznaniti; ko pa smo mu dopovedali, da smo prišli v korist tvornice same, je šel z osornim obrazom vendarle v pisarnico … Takoj nas je pustil šef predse. Vstopili smo torej v njegov komptoar, ki pa je po svoji potrarno bogati opravi bolj podoben spalnici kake gledališke »boginje«, in gospod šef nas je že iz dalje nagovoril: »Kakšen pes vas je pa prinesel ob tej uri semkaj me motiti!?« – Gospod šef je ležal – zavit v svilen »šlafrok« – iztegnjen na baržunastem kanapeju in menda baš – dremal … Seveda, »motili« smo ga! – Ponižno smo torej pristopili in se mu poklonili skoro do tal; potem pa sem zašel govoriti jaz v imenu vseh. Najprej sem opravičil svoje tovariše in sebe, da prihajamo ob tej uri, češ, da ga ob drugem času ne moremo dobiti doma. Potem pa sem mu izrazil skromno in pohlevno željo tvorniških delavcev: da nam z ozirom zadanje preugodno stališče tvornice svoje poviša plače, ali pa da nam odpusti vsaj dve uri dela. – Vidiš torej, da so bile naše prošnje jako mile. V nobeni tvornici ne delajo za naš zaslužek celih dvanajst ur! Nu, I to je bilo šefu odveč! – »Nesramna pakaža!« je zavpil nad nami – »kaj vam je li prišlo na misel! Ha, ha! Večjo plačo, pa manj dela – ha, ha! – Komur ni všeč, pa pojdi! Delavcev je dandanes povsod preveč, da se kar vsiljujejo!« Pripomnil sem, da naj bi bili delavci podpirajo drug drugega, da sta uspeh in korist na obeh straneh – da po vsej pravici ne gre ves dobiček tovarničarku, ampak tudi delavcem – da bo imela le tvornica korist od tega, če se olajša delo delavcem za dve uri, ker bodo ostalih deset ur tolikanj čilejši in marljivejši, a sedaj mineta poslednji dve uri ob občni onemoglosti, pravzaprav skoro brez vsakega haska. – Nu, govorili sem gluhim ušesom. Razkačil sem ga le še bolj. Ko pa je zinil Dvorak besedo štrajk, je bil ogenj v strehi. Razkoračil se je pred nami ter vpil in zmerjal nas kot pse:

»Marš, poberite se – upornikov ne marajo nikjer – nacionalisti nimajo kruha v moji tvornici – izgubite se pri tej priči, da mi ne nahujskate še ostali – marš, marš!«

»Pozvonil je, in pritekel je blagajnik, kateremu je ukazal, naj nam takoj plača. Zaman smo ugovarjali – zaman smo ga prosili – plačali so nas, porinili nas na ulico in – brez dela smo, razvpiti kot uporniki, kot socialisti, brez kruga, brez službe … «

Ružička je umolknil in jezno trmil v tla. Potem pa je skčil roko v pest ter udaril po mizi, da je poskočila svetilka, rekoč: »Proklete pijavke!«

»Ne kolni, ni Boga, ne kol, ni!« ga je tešila Neža. »Vzbudiš otroke! – Ne skrbi, še imamo nekaj v hranilnici – znan si kot spreten strojevodja, delo dobiš drugod, Jan. Ne obupaj, saj niso vsi tvorničarji taki!«

»Da, da, niso ne, ali kaj to hasni delavcem! – Hej, draga moja, tudi jaz sem žival do danes v slepi veri, da so krščanski delodavci boljši, pravičnejši do nas, nego židje. Danes pa sem se prepričal, kako resničen je pregovor, da vrana vrane pipije, da so vsi kapitalisti enaki sebičnejši in iznegovalci ubogih delavskih bojev. Vsi so enaki, Neža, vsi, najsi bodo katoliki, protestantje, brezverci ali židje … Denar jim je Bog, delavec pa le sredstvo, orodje, s katerim vedno bolj debele in rede tega svojega boga!«

»Pa kako si prišel do tega uverjenja? – Si li iskal … ?«

»Seveda sem iskal takoj nove službe? Pomisli, da so nas okoli ene ure popoldne že izpodili … kaj smo hoteli početi drugega!?«

»Zakaj nisi prišel domov?«

»Domov? – Ha, sram me je bilo, in srce mi je pokalo od prevelike skrbi, kaj porečeš ti! – Hotel se se vrniti domov z novo službo, če možno še nocoj … pa varal sem se, varal grozno, grozno!«

Ružička je planil pokonci in s sklonjeno glavo – potlanivši obe pesti v hladna žepa in srepo divje zroč predse – je tekal po sobi gori in doli.

»Danes, danes sem spoznal šele do dobra vso zlobo sveta – danes se je pretrgalo zagrinjalo pred mojimi oči, da sem izpregledal namah vso nečloveško krivico, ki se godi nam delavcem še toliko in toliko let, katere pa naši odločilni krogi ne morejo, nočejo odpraviti, ker so menda takisto v krempljih, kapitalistov – Da, da danes sem bil navzlic svojim štiridesetim letom še naiven deček, ki je presojal ljudi po svoji glavi, po svojem srcu – domišljal sem si, da, kar gane mene, kar se smili meni, kar veseli mene, kar obtežuje mojo vest, da vse takisto občutijo tudi drugi ljudje. Danes pa sem izprevidel, da se godi često baš narobe! Ha, ha! Jaz, bedak!« –

»Torej te niso hoteli, Jan?« je vprašala Neža.

»Nikjer, nikjer, Neža! – Povsod so mi pokazali vrata, boječ se me kot gobavega človeka! Oh, zblaznel bi … !«

»Pa kako je to možno? – Tvoja izpričevala so izvrstna … še štirinajsto leto si služil zdržema v prejšnji tvornici, torej si zanesljiv, resen delavec … !«

»Da, vse je res, Neža, a ravno to mi je škodovalo! – Ha! – in vendar so včasih človeku celo dobre lastnosti v škodo. – Čuj, da ti povem do konca!«

»Ko smo stali torej brez službe pred tvornico, smo šli v prvi jezi v nasprotno gostilnico. Ondi smo si dali seveda pošteno duška! Dvorak je predlagal, naj počakamo, da mine delavski dan, ko pridejo tudi naši tovariši iz tvornice. Hotel je, da se takoj zmenimo za veliko shod vseh tovarniških delavcev našega bivšega šefa, na katerem naj bi sklenili občen štrajk, ako nas petorice ne vzame nazaj, pa obenem ne ustreže naši želji, t. j. noče niti povišati plače, niti zmanjšati števila delavnih ur …

Spočetka smo bili vsi složni za ta predlog; domenili smo se že bili o vseh posameznostih. Kmalu pa smo se umirili ter začeli misliti tudi na možne posledice, če nas prisili trmoglavi šef do štrajka. Najprej ne mogoče, da večina z našim predlogom ne bo zadovoljna, torej se z njim le še bolj počrnimo; drugič je možno, da ustreže šef delavcem že s kako mrvico, nas pa navzlic temu ne sprejme več; tretjič se pa lahko primeri, da se nam sicer posreči, pridobiti večino za štrajk, a nato bi se pa morda odzval šef s tem, da bi namesto nezadovoljnih delavcev sprejel odpuščene delavce propadle tvornice »Sonnenstern und Soehne«, ki se takisto brez dela in jela potikajo okoli, iščoč si službe; ti bi bili zadovoljni še z manjšim zaslužkom, nego smo ga dobivali mi doslej … Začeli smo premišljevati vse možne strašne posledice svojega hujskanja – začeli smo razmotrivati, koliko tovarišev bi prišlo vsled tega ob kruh, koliko rodbin bi zagazilo poleg nas v siromaštvo – začeli smo si predstavljati vso velikansko odgovornost ter že v duhu videli blede, upadle obraze otrok in žena svojih tovarišev ter že v duhu slišali kletve, ki se usipljejo – za nas, zapeljivce … Zgrozili smo se, upadel nam je pogum … Izprevideli smo, da si poišče petorica delavcev laže in hitreje nove službe, nego stotine njih – in premislili smo si … Zapustili smo torej gostilnico ter se odpravili takoj v razne posredovalnice za oddajanje služb. Razdelili smo medse okraje, da bi ne hodili drug drugemu v napotje, ter smo se ločili, želeč si uspeha … Jaz sem pretekel in preiskal doslej že tri okraje; za jutri mi prestaje samo še eden. Nu, upanje nimam nobenega več … Kamorkoli sem prišel, povsod so me vprašali, zakaj sem zapustil prejšnjo službo? – Povedal sem jim po resnici, oni pa so nejeverno zmajevali z glavami. Navadno je stopil šef k telefonu ter začel zvoniti in klicati številko telefona v naši tvornici. Potem pa se je začel tak-le pogovor:

»Halo, halo!« – Kdo tam?«

»Tukaj šef firme X. – Prosim vas, gospod kolega, da mi poveste, zakaj ste odrekli službo bivšemu strojevodji Ružički?«

»Kako pravite?«

»Socijalist?«

»Hujskač?« – Ah, hvala vam lepa za ljubeznive informacije; ponuja se ravno meni!«

»Da, ne, ni možno; take ljudi treba radikalno! – Sluga! – Hvala! – Konec!«

»In zopet je zazvončkljajo; šef pa je stopil k meni ter dejal: »Ste ste čuli večino pogovora z bivšim vašim gospodom. Popisal vas je kot nevarnega socijalista, ki bi najraje razdelil ves njegov imetek na enake dele med delavce – hujskač ste, pravi, ki je nevaren za disciplino v tvornici … obžalujem torej! – Socijalista spustiti med delavce se pravi: dati ščuko med postrvi … Z bogom!«

»In šel sem. Tako se mi je zgodilo povsod … Včasih sem najprej pokazal svoja dobra ispričevala ter previl, koliko let da sem služil pri enem in istem gospodarju.«

»Pa zakaj ne služite več ondi?« so me vprašali.

»Dvanajst ur skoro nepretrganega dela, to je bilo zame preveč,« sem odgovoril. »Prosil sem bivšega šefa, da me nekoliko razbremeni; a šef me je odpustil, češ, da dobi lahko drugega delavca z isto plačo in za isto dobo časa.«

»Hm! Čudno! Hm! – Po izpričevalih ste izvrsten, jako spreten delavec – kako da vas je kar tako odpustil? – Čudno, sumljivo!«

»In pustil me je nekaj minut čakati … Zoper je začel peti telefonov zvonec – čez nekaj časa pa se je vrnil šef k meni, skomizgnil z ramami, pa rekel:

»Seveda, seveda … zdelo se mi je … tako izvrstnega delavca ne izpode kar brez tehtnega poveda … seveda, seveda … socijalist, hujskač, nezadovoljnež … Obžalujem … Z Bogom! – Poskusite v Franciji, v Angliji, v Švici, ali pa celo v Ameriki, tu v Avstriji dobila težko znova službe … «

»Tako porogljivo in brezsrčno so me odslovili povsod. – Obletal sem vse firme, prosil, obetal – zaman … Jutri še enkrat poskušam, morda … «

Neža je ihtela še dolgo v noč … Ružička pa se je premetaval brez spanca skoro do jutra, ko je, utrujen od telesnega in duševnega napora, malo zadremal. –

II.

Ružička je ostal brez dela, brez službe. Kolikor se je trudil, vse je bilo brez uspeha. Povsod so ga odslavljali, včasih z zaničevanjem, včasih pa tudi s strahom.

Strojevodjo je radi tega nepopisno srce bolelo. Ne samo, da ga je mučila skrb noč in dan, kaj bode v bodočnosti, ko jim poldejo prihranjeni novci; tudi brezdelnost sama ga je trpinčila. Sej človeku, ki je vajen, da gre vsaki dan z veselo dušo na delo, ni zlepa kaj hujšega od posedanja in pohajkovanja brez nade, da se kmalu moget ponudi prilika, ko bodo mogel rabiti svoje moči.

No, Ružička ni miroval ni sedaj. Neutrudno je hodil od delodajnice do delodajalca, nadejajoč se, da se mu primeri vendarle še kaj ugodnega. Ko pa je minil tako še mesec, je začel iskati službo sploh, naj si bi bila tudi netvorničarska, in naj si bi bil tudi zaslužek pičlejši od dosedanjega. Mislil si je: za nekaj časa potrpim – sčasoma se mi še posreči, da pridem zopet na boljše mesto. Pa tudi tega ni dosegel. Zima se je bližala, delavske službe so bile že vse oddane; kjer pa se je katera izpraznila, jih je bilo oglašenih zanjo že cele tople. – Ružička je hodil tudi k svojim prijateljem delavcem v različnih tvornicah ter jih prosil, naj posvetujejo, kje da je kaj praznega, da ga priporoče. Obljubili so mu vsi in imeli tudi resno voljo, da mu pomagajo, toda službe Ružička vendarle ni dobil …

Tako je mineval že tretji mesec, odkar je bil odpuščen; zima, kruta, ostra zima se je začela. Iz početka je snežilo dan za dnem, potem pa se je zjasnilo, in mraz je pritisnil, da je bilo v toplo zakurjeni sobi za malo časa znova zopet mrzlo.

Ružičkovi pa so začeli okušati trdi, grenki, moreči kruh bede in pomanjkanja. Kar so imeli prihranjenega, so polagoma porabili – začeli so jemati na upanje. Toda tudi to ni moglo trajati dolgo; prodajalec je začel godrnjati, denarja pa od nikoder. Začeli so torej nositi v zastavljalnico vse, česar niso najnujnejše potrebovali, da so se preživili. Zajček, sosed, ki je bil dobil službo pri nekem svojem sorodniku, mu je posojal majhne vsote; drugi tovariši, samci, so se razpršili na vse strani – v mestu ni ostal nihče.

Otrokom je trebalo nove, gorke obleke; zakaj poletenska je bila prelahka, da bi kljubovala mrazu. Pa odkod vzeti novce? – Čepeli so okoli [nejasno] peči, katero so zakurili le po dvakrat na dan; kadar je postala mrzla, so zlezli v posteljo, kjer jih je mati odela do vratu.

Oče in mati pa sta zmrzovala.

Mali Janko je hodil še vedno v šolo, ki je bila jedva par streljajev od stanovanja oddaljena. Namesto zimske suknjice mu je zavezala mati svojo veliko ruto okoli vratu in prsi. Roditelja sta bila vesela, da je vsaj naku ves dan toplo v zakurjeni sobi.

Jedli so le po trikrat na dan, pa še tistikrat pičlo. Otroci, vajeni, da so dobili i dopoldne, i popoldne konec kruha, jabolko, ali celo skodelico kave, so sedaj često jakaje tožili da so lačni. Roditelja sta stradala sama, si odtrgovala, kolikor sta si mogla, da bi potešila otročji jok, ki ju je silil k obupnosti; navzlic temu jim je zrl glad iz oči tako očitno, da ga je moral zapaziti vsakdo.

Ružička ni jedel, kaj bi storil. Svoje čevlje je že povsem raztrgal z večnim tekanjem in ležanjem po mestu za službo. Sedaj je bil pripravljen postati navaden postrešček, navaden dninar, če bi ga le kdo hotel. Poskusil je vse, toda povsod je bilo že prenapolnjeno, ali pa so mu rekli z istim vedno se ponavljajočim razlogom: »Socijalist ste!«

Nekega dne pa je prijokal Janko domov. Tožil je, da ga strašno zebe, da ga grozno glava boli, kmalu ga zopet, da mu je nepopisno vroče.

Prestrašena roditelja sta ga položila brzo v posteljo. »Ljubi Bog, ne hoti, da nastane iz te bolezni kaj hudega!« sta molila tiho v svojem srcu.

»Daj mu še mojo juho, Neža!« je dejal Jan.

»Ne, ne, le izpij svojo, Jan – dam mu jaz svojo,« je odgovorila žena.

»Neža, prosim te – jaz sem mož; krepkejši sem, lažje mi je brez obeda, nego tebi, slabotni ženski!«

»O Jan, kako si dober! – Toda poslušaj me to pot – vidim, da si slep.«

»Ne, nisem, res da nisem, Neža!«

»Saj si tudi včeraj razdelil ves svoj delež med otroke – lačen si, da omedlevaš! – Jan, le pij, sam pij! Danes mu dam jaz … «

»Jutri pa zopet jaz … dobro.« 

In žena, ki je bila takisto, kakor njen soprog, že več dni porazdelila skoro ves svoj delež med deco, si je odtrgala še tisti krožnik juhe in kosec mesa v prid svojemu bolnemu sinku.

No, njiju skrb, njiju tekmujoča ljubezen je bila kmalu za Janka brez haska. Še tisto prvo noč se je onesvestil in zmešano govoril o snegu, o otcu, o Nanki, pa zopet o mrazu in hudi vročni. Lotevala se ga je mrzlica, pa zopet vročica. Nekaj časa se je tresel, kot bi ležal gol med samim ledom, kmalu nato pa se je zopet potil, paril in kuhal, kot bi ležal v razbeljeni peči. Poznal ni nikogar, niti mamice.

Bile so to strašne ure, katere sta preživela gladni otec in gladna majka v mrzli, nezakurjeni sobi ob postelji svojega ljubimca.

Neža je ihtela, soprog jo je tolažil in osrčeval, pa njegove oči so bile tudi rosne in njegove roke, polagajoče mrzle obkladke sinu na žareče čelo, so se tresle.

»Po zdravnika pojdem,« je dejal proti jutru Ružička.

»Da, da, moreš iti … morda mu pomore … sicer ga izgubiva … «

»Mama, mama, zakaj si huda? – saj sem bil priden … samo zeblo me je … huj! Tak sneg … dvakrat sem padel – ah, Nanka, Nanka, kam si dala moje berilo? – Daj mi je nekaj! – Ata bodo hudi! – Ata sta, kako me peče … tu v glavi, v prsih … ah, Marica, zakaj se smeješ? – Ali se ti nič ne smilim?«

Sinček je govoril skoro nepretrgoma; malo je včasih potihnil, pa znova začel, mahal z rokami okoli sebe, pa kakor nezavesten obležal.

Jedva se je malo zdanilo, že je šel Ružička po zdravnika. Ulice so bile še prazne, le mlekarski vozovi so hiteli po zasneženih ulicah.

Ružička je obstal pred visoko, lepo hiško, na katere vratic je bilo nabitih premnogo majhnih in velikih črnih, belih in pisanih tablic z napisi. Največja med njimi – bila je črna z rumenimi črkami – je imela napis: Medicinse et chirurgise Doctor Samuel Silberstein, ord. Od 3–4 popoldne.

Poleg vrat je bil rumen ročaj, nad njim pa okrogla črna tablica z besedami: »Zonec k zdravniku Silbertsteinu.«

Za ta ročaj je poprijel Ružička ter dvakrat krepko potegnil.

Dolgo nobenega odziva.

Še enkrat je potegnil zmrzujoči Ružička ter – čakal. Raztrgana obutal je kaj malo branila mrzli snežnici in ostri sapi skozi luknje; prati so mu premirali. Stopicši je z ene noge na drugo, si pihal v dlani, in naposled je začel tekati pred vrati semtertja. Solze so mu zalile oči, in po vsem životu je drgetal kot šiba na vodi.

Slednjič se je odprlo v prvem nadstropju okence, in skozi nje je pogledala bradata črna glava.

»Kdo je? – Kaj želite?« je vprašala glava.

»Gospod zdravnik, prosim, da mi oprostite, ker prihajam ob tej zgodnji uri – jaz sem Ružička, strojevodja – sin mi je nenadoma opisno obolel – blede se mu – bojim se, da –«

»Ali imate fijakarja? – Ta grozna burja!«

»Ne, gospod zdravnik, nimam ga – ne morem ga plačati – sicer pa nobenega ni –«

»Tako? – Torej peš naj grem z vami ob tem prokletem vremenu, ko ne bi niti svojega psa gonil na ulico! – Kaj li mislite!«

»Gospod doktor – revež sem – otrok mi umira – plačam vas takoj, ko dobim službo … «

»Kaj, kaj? – službi? – kaj niste strojevodja v tvornici 'Loswy in nečaki'?«

»Ne, gospod zdravnik – odpuščen sem bil brez povoda pred meseci, toda –«

»Oh, oh, torej tako? – Glej, človek, kaj ste si izmislili! – Jaz sem zdravnik le za delavce firme Loswy – vedeli ste to sami – pa me ste vzbudili in izvlekli iz gorke postelje na ta vražji mraz … Boga mi, zaslužite, da vas dam aretirati! – Marš!«

Okno v prvem nadstropju se je gromko zaprlo, in Ružička se je opotekaje odpravil zopet domov.

Srce mu je hotelo počiti. Zaihtel je in začel plakati – plakati, kakor še ni plakal, odkar je bil mladenič in mož.

Torej revež se nikomur ne smili? – Ubožec, radi neusmiljenosti drugih, ki ne valjajo v milijonih, tak ubožec ne najde pomoči nikjer? – Njegov otrok naj pogine kot ščene na gnojišču, ker nima novcev, da bi prišel po zdravnika s kočijo – ker nima zlatov, da bi mu kraljevski nagradil 'muko+, da je vstal uro prej izpod pernice in se pet minut pomudil ob ležišču trpečega črviča!? –

Ružička se je ustavil mahoma sredi ceste in iztegnivši roko proti nebu, kjer je bledel mesec in so ugasovale zvezde, je jecljaje in ihteč vzdihnil: »Moj Bog, tu glej pravico, tu glej ljubezen! – Umreti mi mora sinko, ker sem berač – berač – berač!«

Besedo 'berač' je govoril vedno glasneje, dokler je ni v silnem obupu na ves glas zakričal.

V istem hipu so prišli izza ogla štirje moški: Baš so odpeli tiho, pridušeno, a lepo, razločno četveroglasno slovensko narodno pesem:

»Sinoči je pa slanca pala

Na zelene travnike,

Je gotovo pomorila

Vse prežlahtne rožice … «

Še so čuli Ružičkin krik 'berač' – in takoj utihnili.

Eden izmed četvorice pa je pristopil k strojevodji, ki se je še jedve premikal, ter ga nagovoril:

»Prijatelj, vi ste Slovan! – Kaj se jezite? – Ali vas je kdo razžalil? – Povejte, slovenski visokošolci smo.«

»Gospodje, jaz sem Čeh,« je odgovoril Ružička, vesel, da se vsaj kdo pobriga za njegov položaj.

»O, Čeh, Čeh, naš brat!« mu je odgovoril veselo Slovenec. »Živela češko-slovenska vzajemnost!« je pristavil [nejasno] pa brž [nejasno] ter začela [nejasno], a lepo, razpihlo četveroglasno peti češko narodno himno:

»Kdo domov muj?

Kde domov muj?

Voda huči po skalinach,

Bory šumi po lučinach …

Zemle česka domov muj!«

In pojoč so vzeli Ružičko v sredo med se ter šli dalje svojo pot. Tedaj pa je zapazil eden veseljakov, da jih Ružička jedva dohaja.

»No, brate Čeh, te li bole noge? – Stopaj, stopaj junaško!«

»Gospodje Slovenci,« je delaj Ružička, »ne morem – ne morem; ves sem premrl – jedva čutim prste na nogah v svojih raztrganih čevljih!«

»Kaj zlomka! Vas zebe? Mi pa popevamo, ker nam je gorko v srcu in – želodcu. Kaj ste pa, brate Čeh?«

»Ubog, preziran in zatiran delavec sem, gospodje, kateremu umira doma edinec!« je začel pripovedovati Ružička ter jim kratko povedal vse.

»Ti bore, bore Slovan!« je dejal ginjen oni, ki je Ružičko prvi nagovoril. »Taka je ta kapitalistična svojat – evo vam ene tožne slike izmed stoterih in stoterih slučajev in potem se svet še čudi, da se porajajo socijalistične, anarhistične in še druge take prevrstne zatore!« – »Gospod Ružička,« se je obrnil do strojevodje z ljubeznjivim glasom; »peljite nas na svoj dom! Brat bo bratu iskušal pomoči! – Glejte, baš včeraj sem bil promoviran za doktorja vsega zdravilstva – nocojšnjo noč sem preživel zadnjič v veselem krogu svojih mlajših prijateljev rojakov – na poti domov smo naleteli – peljite me k svojemu sinku, ki bedi moj prvi pacijent!«

»O, hvala, hvala vam, gospod doktor!« je izpregovoril glajeni Ružička; [nejasno] ginjeni Ružička; [nejasno] sočutnega, prijaznega [nejasno] so mu s čudovito milobo prevzele vso dušo. »Da, hitimo gospodje, hitimo … morda ga še rešite!«

Z novimi upi je stopal Ružička čilejši s svojimi znanci, ki so, malo preje veseljašo, brezskrbno popevaje, postali hitro resni. –

Vstopili so v Ružičkovo stanovanje.

»Ali si prišel? » Zdravnik?«

»Da, Neža – štirje zdravniki! – Kako je Janku!«

»Slabo, slabo!«

Mladi zdravnik je pristopil s svojimi tovariši k bolniku ter ga začel takoj preiskovati in povpraševati starše o tem in onem. Ko pa je videl suho, propadlo, šibko telesce dečkovo, je zmajal z glavo.

»Deček je silno slaboten – preslabo ste ga hranili – prehladil se je… hm; revček!«

Ko je izpregovoril zdravnik te besede, sta vedela roditelja, da je vsaka nespametna. – Jokaje sta se objela ter krčevito jokala.

»Lačen je bil – slabo oblečen – moj Bog – moj Bo!« –

Bledih lic so stali na strani mlajši Slovenci, zroč ta prizor; oči so se jim porosile, in pretreseni v dno srca so se obrnili k vratom. Zdravnik pa je dejal:

»Stojte, prijatelji! – Okrutnost brezsrčnega kapitalista je kriva te smrtne žrtve… Lakota, mraz je povod boleznim in večini smrtnih slučajev v najubornejših delavskih slojih … Evo vam slučaja! – Ne pozabite ga, pomnite ga za življenje in svoje delovanje – zlasti ti, jurist Fran!«

Potem pa je segel v svojo listnico ter jo skoro do cela izpraznil.

Obdržal sem si za vožnjo do Ljubljane ondi dobim od svaka na posodo,« je dejal.

Tovariši so ga razumeli.

Drug za drugim so pristopili k mizi in obračali svoje žepe.

»Evo vse!« je rekel jurist Fran; »malo je, z vse.« – Tovariša sta ga posnemala.

Potem so se posvlovili od obupanih staršev.

»Bog vas blagoslovi, gospodje!« jih je zahvaljevala Neža, zdržema plačoč. – »Bog vam stoterno povrni, gospod doktor!«

Ružička ni izpregovoril niti besedice. Le roke jim je stiskal ter, tiščeč si desno dlan na oči, ihtel in ihtel..

Mladi slovenski zdravnik je govoril resnico.

Janku se je bledilo nesprenehoma; potem pa je umolknil ter s široko, topo zročimi očmi leža pri miru, a globoko sopel.

Nikogar ni več poznal. Zaman mu je gladila mamica razžarjena ličeca ter ga klicala z najljubeznivejšimi besedami; groznica ga je popustila sicer popolnoma, a srce je omagovalo bolj in bolj.

Ko sta se vzbudila zjutraj Nanka in Marica, sta že klečala mati in otec tik Jankove posteljice, na stolu poleg pa je brlela svečica – bratec je umiral. Jokaje sta planila otroka iz postelje, videč objokane starše, čudno lice Jankovo in sluteč, da mu je hudo – hudo.

Brzo ju je obklekla mati; ko sta pristopila k trpečemu bratcu, je baš vzdihnil–zadnjič…

III.

Meglen, otožen dan je bil. Sneg se je počasi topil, in ob ulicah, ki so bile obdane z gomilami nakopičenega in še ne odpeljanega snega, so se delale grde, umazane luže.

Iz neke hiše v Hernaisu je stopila moška oseba, noseč na desni rami belo, zanikarno postruženo krsto. Plašno se je ozrla, naokoli ter brzih korakov krenila proti hernalskemu pokopališču. Hitro je stopal mož, izogibaje se ljudem, ki so se radovedno ozirali v njegovo čudno bledo, upadlo lice, in je zagazil vsaki hip v ostudno obcestno brlužno.

»Čuden izprevod!« je pripomnil nekdo. »Koga li nese? – Samomorca? – Nihče gane spremlja, niti oče, niti mati… «

In vendar se je dotičnik motil.

Ubožec, ki je ležal trd in mrzel v oni krstici, je bil dobri, pridni in pohlevni Janko, njegov nosilec pa je bil – njegov oče.

Ružička ni mogel najeti in plačati drugega pogrebca, tudi duhovniku ni mogel izročiti določene pristojbine, da bi prišel na dom blagoslovit truplo sinčkovo – sem ga je moral nesti k večnemu počitku – doma pa je jokala žena z otročičema, ker ni mogla radi siromašno letne obleke z njim…

Daleč je hernalsko pokopališče, in težka je postajala krstica, da je moral nosač parkrat počiti ter vzeti breme sedaj na levo, sedaj na desno ramo, prišoč si obilni pot.

Ko je dospel do mrtvašnice, je stalo ondi že nekaj ljudi, čakajočih duhovnika, da blagoslovi truplo in gomilo neke deklice, ki je umrla za nalezljivo boleznijo. Ružička je stopil v mrtvašnico, kjer je dišalo po voščenih svečah in gnilih cvetlicah, ter položil na kamenito mino svojega Janka. Na mizi poleg je bila lepa, zlato odičena krsta one deklice; na krsti sta ležala dva velika venca iz svežih cvetlic z dolgimi trakovi in zlatimi napisi. Okoli mize pa so stale goreče sveče, debele voščenke – na vsaki strani po tri.

Jenkova slabo postružena rakev pa ni imela ni venca, ni cvetke, ni traku, ni napisa in nobene voščenke.

Ružička se je umaknil na stran ter sedl ondi na stol. Ljudje so vstopili, pokropili dekličino krsto, molili, pa se začeli glasno prigovarjati, kako lepa, prijazna deklica je bila Amalija, kako dobro glavico je imela, kako rada je molila; potem so začeli hvaliti vence in napite ter ugibati, koliko stanejo sveče.

Potem so se ozrli na Jankovo krsto.

»Koliko siromaštvo!« je dejala gospa v črni obleki s pajčolanom do tal segajočim.

»Delavčev sin menda,« je dostavila suha ženska živih, ostrih oči. »Revež bi bil in trpin – bolje je, da ga je rešila smrt!«

»Oh, res je, res je! Kaj je to naše življenje! – Pena – sanje – nič,« je pritrdila okrogla, tolsta žena rdečega, zabuhlega obraza ter sklenila roke.

»Pa niti ene č+lučice nima revček – oh, ti beda!« je rekla znova ona suha ženska.

»Oh, saj je res, niti ene svečice – to so pač čudni starši! – Pa seveda, delavci nimajo rahlega srca! – Oh!«

»Tu imam majhen košček – dober za ubožčka!« je dejala gospa s pajčolanom in segla v žep, iz katerega je potegnila kosec svečice. Prižgala jo je pri voščenki ter je postavila pred Jenkovo krsto na mizo.

Potem so zopet odšle; Ružička pa je ostal sam v mrtvašnici. Jokal ni, tudi vzdihoval ni; le srepo, topo je strmel pred-se z sklonjeno glavo.

In kaj je mislil? –

Pred dušo so se mu vrstili prizori… divni, čarobni, osrčujoči prizori od rojstva Jankovega pa do njegove bolezni; pred dušo so se mu ponovile vse zorne nade, vsi zlati upi, katere je gojil še pred kratkim o svojem pridnem, vrlo nadarjenem sinku – potem pa je po bliskovo prešel vso dobo od tega, ko je pribežal domov brez dela pa do danes, ko je zabil s svojo roko zadnji žrebelj v sinkovo krsto…

Globok vzdil mu je prodrl iz prsti, z obema rokama si je objel glavo in hropeč govoril: »Je li možno? – je- resnica vse to?«

Potem pa je nekako otrpnil, ničesar več ni mogel misliti jasno; strmel je vtla in sanjal z odprtimi očmi… Niti duhovnika ni čul, ko je vstopil s cerkovnikom v mrtvašnico; ni se brigal za ljudi, ki so stali okoli njega in okoli krst – nepremično je sedel na svojem stolu, glavo med dlanmi drseč in upirajoč oči v tla.

Šele ko mu je potrkal cerkovnik na rame, pomignivši z glavo proti nepostružni rakvi, se je dvignil, se plaho ozrl po izprevodnikih ter vzdihnil. Ni vedel, kaj mu je storiti. Tu se je obrnil duhovnik k vratom, dva črno oblečena nosilca s srebrnimi obšitki sta dvignila krsto dekličino, tretji pa je pograbil v vsako roko en venec, in ljudstvo je šlo za njimi. Tedaj šele se je spomnil, da mora tudi z njimi. Hitro je torej stopil k rakvi, se sklonil nad njo ter jo objel z obema rokama. V istem hipu pa se je domislil, da je zadnjič tako blizu svojemu Janku, da mu ga bodo čez malo časa že pokopali tja v globoko jamo, in srce mu je zatrepetalo; vsi živci so mu popustili, in objemajoč krsto, je ležal na nji ter ihteč hropel – hropel…

Sam je bil v mrtvašnici, tišino je motilo le njegovo krčevito, sunkoma se ponavljajoče ihtenje. Iz pokopališke kapelice sem pa se je začulo zvenenje dveh drobnih glaskov, ki se je lovilo med križi in spomeniki tako slabotno, pa tako milobno, kakor plač dveh sirotk.

To zvenenje ga je vzbudilo. Slišal je harmonično odgovarjanje pogrebcev na molitev duhovnika in spomnil se je, da je sedaj skrajni čas. Poljubil je torek krsto živo, goreče, kakor bi poljubil svojega sinka, ter jo poprijel z desnico.

Malo pozneje je stal poleg sinove jame. Ravno se je približal duhovnik. Tudi nekaj ženskih je šlo za njim, med njimi one, ki so prižgale Janku košček svečice.

Duhovnik je pokropil in blagoslovil jamo, potem je pristopil cerkovnik ter ovil rakev na vsakem koncu z debelo vrvjo… Ko se je to zgodilo, je pomignil Ružički, naj prime za konec. – Ružička je to mehanično storil. Ko pa mu je namignil cerkovnik, naj dvigne, je tudi dvignil, in položila sta polagoma rakev v globočino. Takoj nato je začel duhovnik zopet kropiti, kaditi in moliti, sipajoč na rakev z majhno lopato prst, ter glasno govoril: »Iz prsti si ga naredil, s kostmi in kitami si ga sklenil; obudi ga, o Gospod, poslednji dan. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, Amen!… Nato so začeli ljudje zoper harmonično odgovarjati na duhovnikovo molitev; zatem so vrgli nekateri z lopatico še nekaj prgišč prsti na rakev pa – odšli.

Ružička je sedel na prevrnjen nagrobni kamen ter zrl v napol zakopano gomilo. Videl je dve sivkastorumeni lobanji s velikimi očesnimi in nosnimi luknjami; ena je imel še vse sobe v zgornji čeljusti, druga pa le sprednje tri. Lobanji sta bili obrnjeni tako, da se je zdelo, kakor bi se režali onemu, ki ju je gledal s svojimi krvavordeče obrobljenimi, mrtvimi očmi. Ružička je upiral nepremično svoj pogled v jamo, in v tem hipu se mu je zdela lobanja z vsemi belimi zobmi čim dalje bolj podobna glavici pokojnega Janka. Po tem pa je začel sam sebi odgovarjati, da je tako domnevanje noro, nemožno; saj Janko je še cel in lep, ta lobanja pa je sprijena, prazna, ostudno razjedena…

»Da, da, moj Janko je bil lep, pameten fante – pa ni ga več, ni ga več! Šel je – tja – tja – gori nad zvezde, med angeljce in sedaj že moli, moli za ateja, katerega je tako ljubil, po katerem mu je sedaj – dolg čas… Sinko, sinko moj, tudi meni je po tebi – tudi meni je po tebi – tudi moje oči koprne po tvojem ljubkem, nedolžnem nasmehljaju – tudi moje srce hrepeni po tvoji družbi, po tvojem glasku! Vidiš, Janko, takoj bi šel s teboj; hotel bi leči poleg teh dveh lobanj, da me zakopljejo poleg tebe, da bi bila zopet skupaj srečna tam gori – tam gori –. A mama me kličejo domov. Nanka in Marica sta lačni ter plakata – jaz pa jima nimam dati ni skorjice kruha – ni enega vinarja ne premore več moja listnica! Vidiš, Janko, sinoči mi je posodil Zajček goldinar… Rekel mi je: »To je zadnje, kar ti morem dati – poslej si išči drugo – sam nimam – Tako je dejal Zajček, ki je dober prijatelj, blaga duša. Dolžan sem mu še precej desetakov. In vidiš, Janko, z darilom Slovencev in Zajčkovim goldinarjem sem ti kupil rakvico, ponižno, kakor si bil ti ponižen, ko si še živel, uborno, kakor smo mi uborni – kupil sem ti to-le jamico, da v njej počivaš mirno in varno, pa duhovnika in cerkovnika sem plačal – mrtvaškemu ogledniku sem ostal še dolžan –. Sam sem te moral nesti, Janko, na to pokopališče; – pa saj sem te rad, tako rad nesel, kot sem te rad pestoval in prenašal, ko si bil še majhen, kodrolas poniglavček! Bila sva zadnjič skupaj drug pri drugem! – Sedaj pa se morava ločiti, Janko! Ne boj se – še često te pridem obiskat, pa mama, Nanka in Marica… Z Bogom, Janko! – Do svidenja!«

Vstal je raz kamen in pošiljal z roko poljube v gomile…

Zmračilo se je bilo med tem; nič več ni mogel razločiti lobanj v temni jami, samo oni beli, lepi zobje so se še svetili. –

Ružička je šel počasi, opotekaje se domov. Glava se mu je povešala globoko na prsi. Slabosti so ga izpreletavale – lačen je bil in zeblo ga je.

Burja je začela briti; megla je bila izginila, nebo pa se je zjasnilo.

Po ulicah so že užigali plinove svetilke.

Ružička se je priplazil do doma. Ko pa je odprl vrata v svoje stanovanje, mu je zadonel na uho trojen jok.

»Ata – lačna!« je vpila Nanka.

»Ata – zebe!« je tožila Marica.

»Lačna – lačna – kruha, mama!« je prosila venomer Manka.

Strahoma, obupno se je ozrla žena v soproga, Ružička pa je skomizgnil z ramo ter še globlje sklonil v glavo.

Otroka sta ležala v isti postelji, poleg njiju pa je sedela Neža, zavita v različne cape.

Ružička je obetal bled in prepadel sredi sobe, tiščeč obe pesti za hlače. Obleka njegova je bila še raztrgana in razcefrana – iz levega čevlja mu je gledala slama…

Burja je ropotala z oknicami, zaganjanje se vanje z vso silo. Zunaj je bilo zopet ledeno mrzlo.

»Jan, otroka nama zmrzneta in lakote pogineta,« je izpregovorila čez nekaj hipov zopet Neža. »Zakuri!«

Ružička jo je čudno pogledal, a sledeč njenim očem, zgrabil stol ter ga začel lomiti. Potem je zakuril.

Ostala sta samo še stol in miza, pa dve postelji.

Za malo hipov pa je dejal: »Premalo je – peč je čisto mrzla, in burja se lovi po nji.«

Zlomil je še zadnji stol, ter ga nesel v peč.

Kmalu se je začela širiti po sobi prijetna gorkota; otroka sta nehala ječati, da ju zebe, a tožila še vedno, da sta lačna.

»Kdaj sta jedla otroka?« je vprašal ženo.

»Davi sem jima dala skodelico kave,« je odgovorila.

»Naprosila sem Zajčko.«

»Kje si jo dobila?«

»Kaj je rekla?«

»Nevoljna je bila – dejala je, da je tega večnega beračenja še sita, in da bi bilo že čas… «

Žena je začela znova ihteti.

»In prodajalec? – Ti-li nič noč ne upa? – Včasih smo mu bili dobri kupci.«

»Ne, nič več – danes sem bila zopet dvakrat pri njem. Zapodil me je – dejal je, da nas pojde jutri tožit –»

Zakonska sta omolknila.

»Mama – kruha, lačna!« se je oglasila Marica.

»Počakaj, Marica, počakaj – kmalu ga dobiš – zaspančkaj malo!« jo je tolažila mati.

Otrok je zopet utihnil.

»In še nekaj, Jan!« je začela znova Neža. »Hišnik je bil prej tu.«

»Hišnik? – Kaj je hotel?«

»Že pred tednom bi bili morali plačati stanarino; dejal je, da sme čakati samo še jutri opoldne –.«

»In potem?«

»Potem nas postavijo na cesto!«

»Ali!«

In zopet sta molčala. Gorkota pa je začela pojemati. Ružička je prevrnil mizo ter ji odlomil noge in šel kurit.

Ko je bil zanetil, je vprašala ravno zopet Nanka: »Ali imate še kruha, mama? – Zakaj ga ne gre kupit ata? – Oh, tako sem lačna!«

»Mama – lačna, lačna!« se je oglasila še Marica, in otroka sta začela glasno, neutešljivo jokati.

»Neža, leč pojdi… jaz grem iskat… morda dobim kaj!« Ružička je zapustil sobo, žena pa je legla poleg otrok ter ju tolažila.

Močna, ledena burja je brila po ulicah. Le poredkoma je srečal Ružička človeka, ki je tekel domov na gorko.

Ružička se je ustavil na oglu hiše ter čakal. Ko je prišel mimo visoki gospod v težki, s kožuhovino podšiti suknji in z zlatim nanosnikom, se je odkril Ružička ter ga prosil:

»Gospod, par novcev… kruha kupim… «

Niti ozrl se ni nanj.

In prišel je drugi. Z levico je držal cilinder, da mu ga ne odnese burja, desnico pa je držal v širokem haveloku.

»Gospod, lepo prosim… otroke imam… «

»Vrag te nesi! – V taki burji! – Beračenje je sploh prepovedano… pazite se policije!«

In tekel je dalje svojo pot.

Prišel je tretji mimo. Zopet ga je naprosil miloščine od mrata drgetajoči delavec.

»Kaj? Tako mlad, pa berači? – Sram vas bodi! – Pijanec ste menda.«

In brzil je dalje svojo pot.

Ružička je naprosil še četrtega, petega – naprosil jih je še mnogo – dobil pa ni ne beliča. Nič več ni mogel vzdržati krutega mraza; tresel se je, zobje so mu šklepetali – vlekel se je domov…

Priprazivši se do vrat svojega stanovanja, je poslušal. Blogoko, enakomerno dihanje je čul… Spe… Tiho je odrl vrata ter stopil v sobo. Videl je ležati ženo vznak; na vsaki strani je ležal otrok… z rokami ju je tiščala na svoje prsti ter ju grela…

Dolgo ji je gledal Ružička; solze so mu kapale na tla, in tiho je vzdihoval.

Potem pa je segel varno po dva velika želenca lonca in šel iz sobe… Vrnivši se z loncema, ju je postavil tik postelj.

Bila sta polna žarečega oglja.

Ko je izvršil to, je stopil še zadnjič k svoji ženi in k svojima otrokoma… Prekrižal jih je zapored in na lahko poljubil…

Potem se je zaril v svojo postelj ter začel moliti.

Naslednjega dne je prišel zopet hišnik terjat dolžno stana. Ne da bi potrkal, je stopil ogorčen v sobe; držeč puh ga je vrgel nazaj..

Na posteljah so ležali štirje mrtveci… Večerni velikohapitalistični listi pa so prinesli vsi isto notico, ki se je glasila:

('Samomor ali nesreča?) Socijalist Ružička, katerega je pred meseci radi nevarnega hujskanja odslovila firma »Loewy in nečaki«, se je nocojšnjo noč s svojo ženo in dvema otrokoma vred zadušil z ogljenim plinom'…