Sodba (Rudolf Maister)

Sodba
Rudolf Maister
Spisano: 1904
Viri: Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sreba kavo Selim, sultan stari,
kavo črno iz preslavne Moke.
Ko dosreba, viha brke ruse,
bije sužnja, ki mu pali čibuk.
Pa ozre na svetnike se mračno
in na modre kadije, vezirje,
zarožlja ob steno z damaščenko
in z visokim beseduje glasom:
«Abdul Mira, najstarejši kadi,
sodi zopet sodbo mi pravično,
Alahu na čast in v slavo sebi!
Vprašam te — ti odgovori modro
po zakonih svetega korana,
kakšna kazen pristoji Osmanu,
ki poljubil je cvetočo devo?
Vprašam dalje, kadi svetloumni,
kakšno kazen bi prisodil možu,
ki se v mračni temi nepovabljen
drzne v harem tujega seraja?
Mohamed ti k sodbi um razbistri!

Vidiš tamle črnega Radufa …
Sodi njega! On je to zagrešil!
Pa velim ti ostro ga soditi,
ker poljubil hčer je mojo carsko …»

Gladi sivo brado kadi stari,
zguba mračno se mu čelo belo,
pa prekriža si na prsih roke
in modruje sultanu pokorno:
«Svetli sultan, Selim veleslavni!
Po korana svetega zakonih
mora biti moslim suženj bitju,
ki poljubil grešno mu je ustna,
vreči treba v ječo pa ga temno,
kdor se drzne v noči v tuji harem.»

Dvorniki vsi v divanu molčijo,
le Radúf, ki sodil ga je Mira,
odgovarja krepko neustrašen:
«Slavni sultan, biser Mohamedov,
rekel sodbo kadi je pravično …
Toda Alah zna, da nisem grešnik.
Vidiš, Selim, tale ključ srebrni,
ki otvarja vhod palače tvoje?
Dala pismo stara mi je Agna,
v pismu bil pa ta je ključ blesteči.
Vidiš slova na tem pergamenu
in ta pečat, ki stoji pod njimi —
pečat hčere tvoje, lepe Mare?

Pa genila Mare me je prošnja,
splazil tiho sem se do seraja,
pest cekinov vrgel tam evnuhu,
da zastalo v grlu mu je vpitje.
Čakala je Mara lepa v vrtu,
poljubila vroče me na ustna …
Sultan! Torej po zakonih tvojih
Mara biti mora moja sužnja,
svilne mora si sezuti čižme,
sneti beli raz obličje jašmak.
Mene z njo pa v ječo daj zapreti,
z Maro ondi bom imel nebesa.»
 
Sreba kavo črno sultan Selim,
gleda dvorec skozi okno beli,
ki stoji kraj carskega seraja.
Zvezd leskeče se na dvorcu sedem,
sedem zlatih mesecev blesti se.
Lepše pa ko meseci in zvezde
v dvorcu Mari se blestijo lica
in nje možu, črnemu Radufu.