Sodba večne pravice
| ← Mati ga izda | Sodba večne pravice Iz sodnijskega življenja Jakob Alešovec |
Iz globočine morja → |
Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1876, letnik 34, št. 28 sl. v rubriki Zabavno berilo kot 6. del serije Iz sodnijskega življenja: Po spominu skušenega starega pravnika.
| |||||||||||||
Trgovec Komar je po pravici veljal za najbogatejšega v mestu B., kjer sem bil jaz še le sedem mesecev, ko se je to zgodilo, kar je predmet tej povesti. Trževal je z blagom na debelo, pri tem pa tudi pečal se s prodajanjem in kupovanjem državnih in drugih obligacij, prodajal državne in loterijske srečke itd. Ker je bil bogat, je bil tudi spoštovan in ud srenjskega in druzih odborov. Svoje bogastvo si je bil pridobil pri tej kupčiji, kajti sploh je bilo znano, da je pred kakimi trideset leti prišel v mesto s culico na rami brez vsega druzega imetja. A pridnost, nenavadna varčnost, skoposti podobna, ugodni časi in pa sreča mila — vse to je bilo vzrok njegovega bogastva, ki je moralo zdaj že milijon presegati. Šepetalo se je sicer, da to bogastvo njegovo ni vse iz prav čistega vira, marveč da je mnogo po nepoštenem potu pridobljenih stotakov in celo tisu-čakov med njim; al ker je bil bogat, si take govorice niso upale na dan, in ker je bil v kupčiji natančen, jih tudi ljudje verjeli niso. Dokazati se mu pa tako ni dala nobena goljufija ali kaj enacega.
Obrajtan je bil gospod Komar, a priljubljen ne. Njegova oseba ni bila po tem, da bi se bila komu prikupila. Kratkih besedi, sivih oči, čisto obritega obraza, majhne, čokaste postave in sploh bolj osornega vedenja ni bil mož, kakoršni se nahajajo po veselih družbah in so povsod priljubljeni. Bil je že nekaj let vdovec, sam je moral imeti kakih 50 let, morda nekaj čez; otrok je imel troje, sina in dve hčeri, ki ste bili pa že omoženi. Sin je bil najmlajši izmed njih in družnik očetov v kupčiji; tudi on se je oženil, ravno ko sem jaz prišel v mesto. Znan osebno nisem bil ne z očetom ne s sinom, ker se je veče bogatinstvo rajše le skup držalo in uradnike ter druge reveže postrani gledalo.
Zato se tem bolj čudim, ko nekega dne stopi gospod Komar starejši v mojo pisarno ves preplašen in me prosi pomoči.
„Pomoči? V čem?“ ga vprašam in odrinem spise od sebe, katere sem ravno prebiral.
„Ogoljufan sem, okraden, oropan!“ nadaljuje v eni sapi brisaje si pot iz obraza in spustivši se na stol, katerega sem mu bil pokazal. „To je strašno, nezaslišano! In tak znesek!“
„Razjasnite mi reč“, pravim jaz; „iz teh pretrganih stavkov si ne morem ničesar sestaviti.“
„Bom, bom“, pehá s sebe še zmiraj si brisaje pot z obraza, „le poslušajte. Jaz sem trgovec Komar, povsod slovi moje ime med trgovci. Pečam se tudi s prodajanjem in kupovanjem denarnih papirjev, z lozi. loterijskimi srečkami. Za zadnje srečkanje sem jih bil mnogo prodal, med njimi tudi tisto, ki je zadela prvo dobitko s 130.000 gold. To sem zvedel po tem-le telegramu, ki mi je pred tremi dnevi došel.“
Pomoli mi telegram in iz njega razvidim, da je res, kar mi pravi. Gospod Komar nadaljuje skoro v eni sapi:
„Včeraj popoldne se pripelje kočija pred mojo hišo, se vstavi, strežaj skoči z voza, odpre vrata in ven stopi gospá s črnim pajčolanom na obrazu in pride k meni v pisarno, za njo strežaj, kočijaž pa ostane zunaj pri konjih. Prašam jo, s čim ji morem postreči. ‚Jaz sem baroninja N,‘ spregovori, ‚in ker sem ravno po opravkih, pridem prašat, je li ta moja srečka, ki je bila, kakor vidite, pri vas kupljena, pri zadnjem srečkanji kaj zadela.‘ — S temi besedami mi poda srečko, jaz pogledam številko — nataknem očala, da bi bolje videl, ker prostim očem ne verjamem, kajti na srečki berem isto serijo in številko, ki je prvo dobitko s 130.000 gold. zadela. ‚Ni nič, kaj ne?‘ praša baroninja vidé, da tako dolgo gledam. ‚Pač, gospá baroninja‘, pravim jaz, ‚zadeli ste prvo dobitko.‘ — ‚Koliko?‘ vpraša baroninja na videz mrzlo in mirno. — ‚Nič manj ko 130.000 gold.‘ — ‚Hm!‘ spregovori enako hladne krvi, le nekoliko se ji zasveti obraz pod črnim pajčolanom, ‚kje in kdaj bom dobila ta znesek?‘ — ‚Prav za prav v kakih 2 mesecih.‘ — ‚Ej, kako dolgočasno! Denarja sicer ne potrebujem, a sitno mi je vendar še enkrat hoditi sem po-nj.‘ — ‚Ne bo treba, gospá baroninja! Če mi pustite srečko in svojo adreso, bi ga vam jaz poslal.‘ Na to pogleda mene in srečko in vidi se, kakor da bi mi ne upala prav. Čez nekaj minut pa zopet spregovori: ‚Sama ne vem, kaj bi storila. Ej, veste kaj, da bo vseh potov konec, jaz vam pustim srečko, dajte mi za njo le 120.000 gold., ker nekoliko provizije mora biti!‘ — ‚Bo premalo, gospá baroninja, ker že davek znaša 13.000 gold.‘ - ‚Ali toliko! Tega nisem vedela, ne zamerite. Koliko mi tedaj daste za srečko?‘ — Jaz vzamem v roko papir, ga ogledujem od vseh strani, primerjam z drugimi, a ne najdem nobenega razločka med njimi, tedaj je srečka prava. Ponudim jej za-njo 100.000 gold. Po nekolikem premišljevanji privoli s tem pogojem, da jej plačam koj in v gotovem denarji, katerega hoče nesti v hranilnico, da bo vsega mir.“
„Tedaj ste jej dali za 117 000 gold. le 100.000 gold.?“ mu sežem jaz v besedo.
„Pri kupčiji mora biti zaslužek“, mi odgovori in nadaljuje: „poslal sem tedaj v banko, ker sam nisem imel toliko gotovine v kasi, ter ji naštel denar v lepih stotakih in tisučakih, nesrečnež jaz! Prejemši jih se zahvali, stopi v kočijo in oddrdrá z mojim lepim trdo prisluženim denarjem, katerega ne bom več videl.“
„Kako da ne? Saj imate srečko?“
„Da, imam jo. Tu je nesrečni, nič vredni papir.“
Pri teh besedah mi podá srečko. Jaz jo gledam in gledam, a zdi se mi popolnoma prava. Ko Komar vidi, da ne najdem ničesar ponarejenega na nji, mi pokaže v seriji štev. „I“, ki je pa tako umetno spremenjena v st. „4“, da se to more spoznati še le po dolgem gledanji in z drobnogledom, ki jo dvajsetkrat povikša. Drobnogled je prinesel Komar sabo.
„Kako da niste tega prej zapazili?“ ga prašam.
„Saj bi tudi zdaj še ne bil zapazil, a dobil sem ravnokar telegram iz L., ki mi naznanja, da je pri glavni blagajnici se oglasil nekdo s pravo srečko in tudi denar že potegnil. Ves prestrašen pokličem sina in mu pokažem srečko; a tudi on meni, da je prava. Gledava in skušava jo na vse strani, staviva pod navadni drobnogled, vse zastonj. Še le ko zmočiva številke, se pokaže na št. „4“ bolj rumenkasta barva in zdaj spoznava, da sem ogoljufan.“
„Ali poznate baroninjo?“
„Po imenu pač, saj sem imel ž njo že lepe kupčije, po osobi pa ne. Vrh tega je imela na obrazu črn in jako gosto pleten pajčolan.“
„Ali ste prašali po nji in je iskali potem?“
„Kaj pa da! Brž sem poslal v gostilnico, kjer ostaja s konji, a tam ni nihče videl ne nje, ne kočije njene. Pač pa so mi povedali, da je v toplicah v R. Po telegrafu sem zvedel, da je to res in da biva 14 dni že nepretrgano tam.“
„Tedaj ona dama ni bila baroninja N.?“
„Se ve da ne, ker dveh ni. Ogoljufan sem, prav grdo ogoljufan, in moj denar je izgubljen.“
„Ne obupajte še! Kočija ni mogla po zraku zginiti, gotovo je videlo jo več ljudi in po teh se bo dalo izprašati, kam se je peljala.“
„Gospod sodnik“, prične Komar in vstane, „prosim vas, storite vse, kar morete, da se najde goljufica in denar, a prvo denar. Jaz obljubim tistemu, ki mi pomaga zopet do denarja, 1000 gold.“
„Tega ni treba“, odgovorim jaz nekoliko razžaljen po tem, da g. Komar obeta tistemu, ki bi mu 100.000 gold. nazaj dobil, borih 1000 gold.; „sodnija bo storila svojo dolžnost tudi brez obljubljene denarne nagrade. Vendar pa utegne ta obljuba druge ljudi spodbujati, da ji bodo šli na roko. Ste mestni policiji že to naznanili?“
„Ne še! Sem hotel prej pri vas prašati za svet.“
„Tedaj le brž se podajte h komisarju in popišite mu kolikor mogoče žensko in njena spremljevalca, kočijaža in strežaja pa kočijo in konje. Jaz bom že tudi svoje storil.“
Trgovec gre, jaz pa si naglo sestavim površno podobo dogodbe in načrt, po katerem se mi je ravnati. Ker je tu vse na tem ležeče, da se zasači ne le goljufica, timveč tudi dobi pri nji še denarja kolikor mogoče, je treba hitro ravnati. Goljufica je gotovo peljala se naravnost z mesta in ker je imela dan in noč časa, mora gotovo že daleč biti. Prvo sledenje za njo spada v mestne policije področje, zato grem tudi jaz naglo h komisarju, da se zmeniva, kaj storiti. Pri njem zvem, da je razposlal mestne stražnike sledit za kočijo, sam pa se poda z mano vred v Komarjevo štacuno izpraševat ljudi, ki so videli kočijo in konje. Kočija je bila zelo elegantna, konja rujavca, to je bilo vse, kar sva zvedela; o strežaju in kočijažu sva zvedela, da je prvi že bolj pri letih, zadnji pa srednje starosti. O goljufici je bil popis le površen, ker se razen starega Komarja ni nihče za-njo zmenil. Po teh plitvih poizvedbah sestaviva kolikor mogoče natančen popis in prvo, kar moreva storiti, je to, da telegrafirava na vse kraje, kolikor jih je ob železnici in kamor telegraf drži, povelje, prijeti vsako teh treh oseb in vstaviti kočijo, kjer bi se prikazala. Da to ne bo pri tako navihani goljufici nič pomagalo, tega sem bil že naprej prepričan; vendar zgoditi se je moralo.
Že čez uro časa prideta dva poslanih mestnih stražnikov, katere je obljuba Komarjeva bolj spodbodla, ko ukaz komisarjev, in naznanita, da se je popisana kočija s kočijažem in strežajem peljala prejšnji dan popoldne ob štirih na severnem kraju po cesti tik železnice iz mesta; to vesta od pobiralca cestnine, kateremu je strežaj plačal cestnino; vendar jima ni vedel povedati, je li bil kdo v kočiji, ker je bila z zagrinjali zaprta. Posestvo baroninje N. je proti jugu, tedaj je jasno, da baroninja ni bila goljufica.
Prvi sled je najden, zato brž vnovič telegrafiram do vseh žandarskih straž ob tej cesti, naj se spravijo na noge. Ko je bilo to vse storjeno, jamem premišljevati, kaj bi mi bilo vspešno pri preiskavi. Velike važnosti je zvedeti človeka, ki je pravo srečko pri glavni banki v L. izdal in prejel za-njo denar. Zato pišem tamošnji sodniji, da naj po njem poprašuje in ga prime, če bi njegovi odgovori bili kaj sumljivi. Čez tri dni dobim odgovor, da človeka ni več tu, a da je imé njegovo P. in da je v tem mestu trgovec ter odpeljal se že proti domu, kakor je rekel v gostilni, kjer je prenočil. Pošljem tedaj po-nj in čez pol ure stoji pred mano.
„Vi ste zadeli prvo dobitko in šli po denar v L.?“ ga nagovorim po prvih vprašanjih.
„Da“, mi odgovori mirno, „šel sem denarja iskat, ker sem vedel, da ga tam prej dobim, ko pri g. Komarju, kjer sem kupil srečko.“
„Ali se vam je tako mudilo zanj?“
„Gospod, mudilo se mi je tako, da nisem mogel čakati. Ves zadolžen bi bil moral napovedati konkurs, ker nisem bil v stanu plačati. Sreča mi je naklonila dobitek in zdaj je rešeno premoženje in imé trgovine moje. Lahko sprevidite, da se mi je za denar mudilo, toraj sem rad pustil banki nekoliko procentov, da sem le rešen iz zadreg.“
„Ali ste komu pravili, da ste zadeli v tej loteriji?“
„Ne živi duši.“
„Ali tudi srečke svoje niste nikomur pokazali?“
Trgovec premišljuje. „Ne da bi vedel“, pravi slednjič, „ker sem kupivši zaprl jo v svojo kaso.“
„Je bil kdo nazoč v prodajalnici gosp. Komarja, ko ste jo vi kupili?“
„Spominjam se, da je nekdo bil. Da, bil je! Tudi on je kupil srečko in — da — še celo menjala sva za-nji, ker je trdil, da utegne to komu izmed naju srečno biti. Jaz nisem babjeverec, zato sem dovolil v menjavo in — to je bila vendarle moja sreča, sicer bi bil on zadel glavni dobitek.“
„Se mar spominjate številke zamenjane srečke?“
„Da, da! spominjam se!u Tujec me je opozoril na to, rekoč, da so vse številke enake, le da je na nekem kraji — v številki serije ali srečke, tega ne vem dobro — le ta razloček, da ima njegova prejšnja tam štirko, kjer moja enkljo. Tako je bilo, da! Samo tega ne vem, kje je ta štirka stala.“
Pokažem mu srečko, katero mi je trgovec pustil. Strmé jo gleda in pravi: „Ta je moja srečka, se reče, tista, s katero sem zadel in jo oddal v glavni banki v mestu L.“
Na to mu povem vse, kar se je trgovcu Komarju zgodilo, in mu pokažem tudi štirko, ki je iz enojklje narejena. Strme me posluša in prizna, da mora to biti ona srečka, katero je on kupil, a potem zamenil s tujcem.
„Onega človeka tedaj niste poznali?“
„Ne, ne! Le toliko vem, da je bil mlad, imel precej rujavo brado in mu je jezik gladko tekel, a da je malo po pruski nemščini zavijal.“
„Ga niste pozneje nikdar več videli?“
„Ne, ne, gotovo ne!“
Druzega mi trgovec ne ve povedati. Vendar je že to važno zá-me. Če se posreči popisanega človeka najti, potem bo morda najden tudi sled goljufice. Podam se zopet k gospodu Komarju. Tudi ta se še spominja, da je nekega dne trgovec P., katerega vsak pozna, kupil pri njem srečko z nekim drugim človekom vred, o katerem mi pa ne ve podati nobenega popisa, češ, da ima na dan z več sto ljudmi opraviti. Zato dam popraševati po mestu, če kdo pozna kacega človeka onemu po trgovcu mi popisanemu podobnega. Al vse popraševanje je brez vspeha, ker ima več ljudi rujave brade, a so vsi obema trgovcema znani. Tedaj je tu sled zaprt.
Nič boljšega vspeha nima popraševanje in pozvedovanje žandarjev in drugih oseb ob cesti, po kateri se je kočija memo mitnice iz mesta peljala. V prvi vasi so jo sicer še videli, al vozil jo je kočijaž v kmetiški obleki, strežaja ni bilo več pri njem. Dalje pa cesti pa nihče še enake kočije videl ni, tudi mostar pri mostu ne, čez katerega bi se bila morala peljati. Ob kratkem rečeno: sled je popolnoma zginil, bilo je, kakor da bi se bili kočija, kočijaž in konji v zemljo vdrli, ker jih po vsem okraju nihče videl ni.
Vse to sem povedal gosp. Komarju, ki je ves obupan tožil: „Saj sem vedel, da nič ne bo! Kaj pomaga, če goljufico dobe v pesti, ko bo že ves moj denar zapravila! O, da bi le denar zopet tu bil, goljufica naj bo, kjerkoli hoče! Ti uradi res niso za ničesar druzega, kakor da jim človek davek plačuje, naj že zasluži kaj ali nič,“
Te besede so me nekoliko razkačile, zato ne morem se zdržati, da ne bi opomnil: „Vi ste hoteli preveč zaslužiti, zato se vam je taka prigodila. 17.000 gold. kar na en hip, — to ni malo.“
„Pa sem zgubil 100.000 gold., to tudi ni malo!“
Vidé, da ni dalje pogovarjati se s razdraženim trgovcem, odidem. Pripoznati moram, da tudi jaz nisem imel veliko nade, zasačiti goljufico; največ sem pričakoval še od tega, da je bila banka povedala nekaj številk onih tisučakov, katere je trgovcu Komarju poslala in je tudi on še nekaj jih pridal. Te so se naznanile, kolikor mogoče, v bližji in daljavi z ukazom prijeti tistega, ki bi kak tisučak z naznanjeno številko menjal. Pa tudi ta nada se je le prekmalu podrla, kajti dobil sem naznanilo glavne državne banke, da jej je poslala neka francoska menjalnica več tisučakov, med njimi tudi vse one, katerih številke so v „svarilu“ zaznamovane, rekoč, da jih je zamenil nekdo za francoski denar malo prej, ko je došlo banki dotično „svarilo“.
„Zdaj smo pri kraji“, si mislim prebravši to naznanilo. „Komar je ob svoj denar, nam pa je ušla goljufica, kajti da bi nam priletela sama v pest, tega se ni nadjati. Kdor tako brez vsega sledu zgine, se bo varoval, dokler ni popolnoma v zavetji.“
Bolj ko jaz se je togotil trgovec Komar, ko mu je došla po sodniji ta novica. Zdaj se je moral za vselej odpovedati misli, da bo še kdaj videl tisučake, „ki so bili tako lepi“, kakor je rekel.
Jaz sem djal preiskovalne spise v kot. Čemu bi si glavo belil z ugibanjem, ker mi je jasno, da so hudodelniki že čez mejo, čemu izpraševal dalje in nadlegoval ljudi, ki nič ne vedó, kar bi meni ne bilo že znano? Vrh tega sem bil z delom preobložen, važne reči so čakale rešitve in predsednik sam me je vedno drezal, naj hitim in denem ono preiskavo za zdaj na stran.
Lotivši se tedaj druzega silnejšega dela kmalu skoro popolnoma z glave zgubim Komarjevo reč. Morda bi jo bil celó pozabil, kar mi doide par mesecev po oni dogodbi precej obširen pakêt po pošti. Napis je bil name in posebno zaznamovano, da se ima le meni v roke dati. Radoveden razprem zavitek in prvo, kar zagledam, je sledeča pobotnica:
„Za 100.000 — reci sto tisoč goldinarjev, za katere me je trgovec Komar ogoljufal, pa mi jih dne 3. avg. 18.. na ponarejeno srečko brez obresti povrnil.“
Podpis je „R. J.“ Vsak razume moje strmenje nad to čudno pobotnico. Meni je popolnoma nerazumljiva, zato jamem brskati med papirjem, kar ga je bilo v paketu. Na vrhu pa že zagledam pismo do moje osebe tako-le se glaseče:
„Gospod preiskovalni sodnik! Tu imate pisma, po katerih Vam bo ona goljufija s srečko jasna, jasna tudi pobotnica, ki sem jo nalašč na vrh položil. Prosim, izročite jo Komarju, on Vam bo povedal moje imé. V pismih najdete dovolj pojasnil. Po meni Vam ni treba popraševati; ko bo to v Vaših rokah, bom že jaz prestal sodbo onega sodnika, ki srca sodi, ne dejanj. Upam, da me ne bo obsodil. — R. J.“
Temu pismu sem se zavzel še bolj, ko oni pobotnici. Zato vzamem v roke prvi zelo obširni spis z naslovom: „Moje opravičenje“. Temu je pridjanih več doklad s posebnimi številkami zaznamovanih. Brž jamem brati in berem tako dolgo, da me noč v pisarni dohiti, ne da bi bil to zapazil. Ker je pa vea spis z dokladami vred preobširen, podam tu le posnetek toliko jasen, kolikor je treba, da se vsa povest razumi.
Ta R. J. bil je sin nekdaj bogatega trgovca z lesom. Oče je bil s Komarjem nekoliko časa v zvezi ali španoviji, ki se je pa kratko pred smrtjo prvega razrušila. Komar je dobil svoj del dobička in pa vloženo glavnico, ki je znašala 100.000 gold., nazaj. Zavarovan je bil ta znesek po vsem posestvu očetovem, na katerem je bil sodnijsko vknjižen. Zato se je odvetniku, vpričo katerega je Komar prejel denar od svojega prejšnjega družnika in mu dal za-nj pobotnico, naročilo skrbeti, da se vknjiženi znesek iz zemljiške knjige zbriše. Predno pa je bilo to dognano, umre nagloma trgovec J. in sicer brez oporoke. Sin njegov, ravno ta R. J., in še dve mlajši sestri bili so tedaj njegovi postavni dediči. Premoženje bilo je precej veliko, ker je posestvo bilo vredno čez 120.000 gold., razen tega pa je bilo še mnogo denarja v blagu, nekaj v obligacijah, gotovine pa le nekaj čez 8000 gold. Dolgov ni bilo, tedaj so se dediči nadjali lepe dedšine, zlasti sin, ki je bil že oženjen in imel pet let staro hčerko pa triletnega sinčeka. Dozdaj je vodil že kupčijo, mislil jo je tedaj nadaljevati in sestri ste bili voljni pustiti mu svoj del dedšine v kupčiji. Kako pa se čudi sin, ko se kmalu po očetovi smrti oglasi Komar in tirja od njega 100.000 gold., katere je dal očetu kot družnik v kupčijo in ki so vknjiženi bili na vsem posestvu! Poda se k odvetniku, pri katerem je oče plačal Komarju vse, ter izrekši svoje začudenje nad tem, praša po pobotnici.
Odvetnik se dela začudenega in praša:
„Katero pobotnico?“
„Za onih 100.000 gold., katere so oče moj kratko pred smrtjo tu pri nas plačali Komarju“, odgovori sin zelo nevoljen.
„Hoteli plačati, recite“, pa odgovori odvetnik, „plačali jih niso, ker sta se z gosp. Komarjem zopet pogodila, da naj ostanejo dalje v kupčiji.“
„To ni res! Jaz dobro vem, da so oče ta znesek sabo vzeli in ga tudi pri vas izročili Komarju. Kako bi bili drugače mogli vam naročiti, da storite potrebne korake pri gosposki, da se ta na posestvu vknjiženi znesek iz zemljiške knjige zbriše?“
„Tega tudi niso naročili, prijatelj“, odgovori odvetnik kakor prej.
„Naročili so vam, to jaz tako dobro vem, ko vi,“ reče sin zeló razburjen.
„Pri meni se ne razgraja, prijatelj,“ ga vstavi odvetnik mirno. „Prinesite meni ali pa sodniji pobotnico gospoda Komarja, postavno narejeno in podpisano, pa bo vse v redu.“
„Ta pobotnica mora biti pri vas ali pa pri oni vlogi, katero ste morali podati sodniji, da se dolg iz zemljiške knjige zbriše.“
„Jaz nisem podal nobene take vloge nikamor in tudi za nobeno pobotnico ne vem“, odgovori odvetnik osorno in kratko. „Sploh z vami jaz nimam nič opraviti. Obrnite se do sodnije in dokažite, da je dolg plačan, pa bo. Z Bogom!“
Izgovorivši odpre vrata bližnje sobe ter jih za sabo zopet zapre in zaklene.
Sin je po tem, kar je slišal, skoro ob pamet. Je li to mogoče! Dobro mu je bilo znano vse, kar je oče počel, bil je prepričan, da je Komarju vse plačal, ker sta skupno štela denar, predno se je oče k odvetniku podal. Vrnivši se je izrazil svoje veselje nad tem, da je vse poravnano. Je li mogoče, da Komar hoče dvakrat plačan biti? Je li mogoče, da odvetnik, kije zraven stal, ko je oče naštel Komarju denar, in ki je potem pobotnico spisal, zdaj podpira to neverjetno krivico in noče o vsem nič vedeti? Gotova laž je, da bi bil oče po dogovoru denar nazaj vzel, kajti kam bi bil prišel ta veliki znesek! Oče ga ni nazaj prinesel, tega je sin tako gotov, kakor da bo enkrat umrl. Oče se ni nikdar lagal.
Domu pridši se poda naravnost h Komarju.
„A“, ga nagovori ta prijazno, „ste prišli plačat! Sedite, prosim!“
„Nikakor“, odgovori sin, „marveč prišel sem prašat, po kaki pravici hočete dvakrat plačani biti?“
„Dvakrat?“ odgovori Komar z dobro hlinjenim čudenjem. „Kako dvakrat? Kdo mi je enkrat že plačal?“
„Moj ranjki oče!“
„Ni res! Rekel vam je morda, da je plačal, a plačal ni, to ve odvetnik.“
„Pri tem sem ravno bil.“
„Tedaj ste vse zvedeli, ni mi treba dalje besedovati z vami. Plačajte, ali pa bom po gosposki iztirjal denar, ker me dalje čakati na-nj ni volja. Sicer pa je vsa reč že v rokah advokata, s tem imate opraviti, z mano nič. On ima popolno pooblaščenje od mene.“
Obrne se in gre v drugo sobo. Nesrečni dedič spozna, da je prišel v pest dvema goljufoma.
Konec vsega je bil ta, da je po Komarjevega odvetnika priganjanji prišlo posestvo na boben; Komar in sodnijski stroški so požrli vse, tako, da dedičem ni nič ostalo, ko nekaj gotovega denarja, s katerim se pa ni dalo niti živeti, niti začeti kupčije. Zato so zapustili kraj, kjer se jim je taka krivica zgodila, in svet jih je pozabil.
Lahko si misli vsak, kaka srditost do goljufivega odvetnika in Komarja je zlezla sinu R. J. v srce. Obupal je nad vso pravico in vedno gojil le misel, kako bi se maščeval nad Komarjem in odvetnikom, zlasti nad prvim, kajti drugi je bil le podkupljen, je toraj svojo poštenost prodal le za par tisučakov, vse drugo je Komar pograbil. Enkrat ga je bila že trdna volja seči Komarju po življenji. A ta sklep je zopet ovrgla misel na otroka, katerima bi naklonil le sramoto. Ženo je bil pokopal nekaj dni potem, ko mu je bilo prodano vse, sestri pa ste se bili pomožili. Tedaj sta mu ostala le otroka Oskar in Olga, katera je ljubil čez vse in jima posvetil svoje življenje. Sam je bil delaven noč in dan, živel varčno in pritrgoval si vse, da je le njima mogel dajati dobro odgojo. To očetovo skrb sta otroka povračale s tem, da sta se pridno učila in vrlo napredovala na duhu in na telesu.
Tako je bil Oskar spolnil 18 let in dovršil svoje študije na tehniki, kamor ga je bil oče dal, ker je imel posebno nagnenje k tej stroki. Olga je bila dopolnila 20. leto. Krasno dekle, veselje videti jo! Čvrste, polne, pa vendarle nježne postave, izobražena v vseh za žensko takrat mogočih vedah, posebno v glasbi — je bila že marsikomu zmotila glavo, a njeno srce je pri vsem tem ostalo hladno, razen očeta in brata ni imel nihče prostora v njem. Morda bi se ne bilo vnelo še tako naglo, al brat Oskar je imel prijatelja, sošolca, nekaj starejšega ko on; ta je enkrat se nekaj dni mudil pri njem, ker sta skupno izdelovale nek načrt. Pri tej priliki se je Olga seznanila ž njim in ko je odšel, bila je zamišljena in molčeča. Oskar je na prijatelji zapazil enake prikazni, ki tudi bistroumnemu očetu niso skrite ostale. Al kaj! Mladeneč, sicer vrlo izučen tehnikar, nima nobenega premoženja, utegnejo preteči še leta in leta, predno bo dobil tako službo, da bi mogel misliti na ženitev, Olga pa, da-si popolnem izobražena, tudi nima od očeta nič pričakovati.
Nekega dne prideta oba mladenča vsa zamišljena domú. Oče ju praša po vzrokih tega.
„O, nič, nič ni“, odgovori sin, „ne misliva na to, Alfred! Kje bova dobila 100.000 gold.!“
Vendar oče ne neha izpraševati in tako izve, da se ima zidati neka tovarna, za katero sta naredila načrt. Pri tej bi se dalo kaj zaslužiti, kajti preračunila sta, da sta v stanu dovršiti vso stavbo, za katero ponuja država 100.000 gold. le s 30.000 gold.; 70.000 gold. bi jih ostalo njima. Za vse to bi potrebovala 100.000 gold., katerih si pa ne upata nikakor skup spraviti.
„Tedaj 100.000 gold., in oba moja otroka bi bila srečna! In ravno za toliko je mene Komar ogoljufal. O, kaj ima ta človek na vesti!“
S temi besedami, katere je pa le mrmral, gre oče in se zamisli. Trojica mlada pa ostane skup in Oskar pravi čez nekaj časa:
„Veš kaj, Alfred, kupiva srečko! Morda nama bo sreča mila, ker nama ljudje niso, in nama da prvo dobitko s 130.000 gold.; potem nama ostane še kaj za smodke, Olgi pa kupiva glasovir za 2000 gold. ali še za več.“
Pri tem ostane. Alfred se poda v mesto in kupi pri Komarji srečko. Ko jo prinese domu, jo pokaže vsim in pripoveduje:
„Z mano vred je kupil še nekdo srečko. Bili ste menda zadnji in čudno! Številke srečke so bile na obeh enake, le pri serijah je bil ta razloček, da je imela moja „enkljo“ tam, kjer ona „štirko“. Ta čudni primerljaj pokažem gospodu, ki je kupil drugo srečko, in nekaj mi prigovarja, naj ponudim svojo srečko gospodu za njegovo. Smejaje se dovoli, da ji zameniva. Morda pomeni to srečo. Jaz sem najboljše nade. Olga naj jo spravi, potem sreča ne bo mogla iti memo.“
S tem izroči srečko Olgi, katera jo spravi. Pri pogovoru je bil oče nazoč ter si zapisal številke srečke in serije. Alfred je potem podal se v glavno mesto iskat si kake primerne službe.
Štirnajst dni, to je, na dan srečkanja dobi oče telegram Alfreda tako-le se glaseč:
„Nesreča! Srečka, katero sem zamenil z onim gospodom, je zadela prvo dobitko. Z Bogom, Olga!“
Kako je ta telegram očeta presunil, si vsak lahko misli. Vendar ni hotel naznaniti ga hčeri. Vso noč ni spal, ampak razvijal neko misel, ki mu je bila v glavo šinila. Na vse zgodaj zjutraj se poda k sestri, ki ni daleč od tod bila omožena s posestnikom, kateri je bil pa mož že pred letom umrl. S to ima dalji pogovor, čegar konec je ta, da se oba podasta v mesto, tam kupita od nekega konjskega barantača dva konja in pri sedlarju kočijo. Oče se napravi potem za strežaja, njegov strežaj za kočijaža in tako se peljejo h Komarju, kjer se jim je posrečilo, kar so nameravali zanašaje se na dobičkaželjnost in lakomnost Komarjevo. Kako so potem iz mesta ušli, je znano. Da jih od prve vasi naprej nihče ni videl in da je bilo vse sodnijsko preiskavanje zastonj, se razloži po tem, kar vam zdaj povem.
Sestra je stopila že v mestu s kočije ter se peljala s svojim vozom domu. Oče pa in strežaj njegov sta odkrila gorenji del kočije ter vrgla ga v vodo pod cesto derečo, tako je postal iz kočije le na pol pokrit voz, a katerim sta se peljala domú. Tam so skrili voz v podzemeljsko jamo skopano za repo in krompir, ter jo zasuli, konja pa je odgnal zvesti strežaj, kateremu je bilo znano, kako je Komar z njegovim gospodom ravnal, še isto noč proč ter ju pustil v hosti, naj gresta, kamor se jima ljubi. Gotovo ju je kdo potem vjel, a molčal ter ju dalje prodal.
Tako je bil vničen ves sled, a delo še le na pol storjeno. Oče se, dobro vedoč, da je treba hiteti in zameniti bankovce, predno so razglašene njihove številke, podá brž na Francosko in jih tam zameni za Francoske. Čez šest dni pride nazaj in se napravi z vso družino, tudi s sestro vdove, katera je med tem svoje posestvo prodala, v tujo deželo. Alfredu in otrokoma ne pove ničesar o tem, kaj je storil, marveč izgovarja svoje potovanje na Francosko s tem, češ, da mu je umrl tam žlahtnik ter mu zapustil precejšnje premoženje. Ko je bil Alfred poročen z Olgo, in sploh vse tako napeljano, da je bila njuna in Oskarjeva prihodnost zagotovljena, se je napotil proti domu, da bi tu še to v red spravil, kar mu prej zavoljo velike naglice ni bilo mogoče, potem pa je hotel vrniti se k družini svoji v deželo, katere pa ne imenuje. Ali med potom se je prevrnil poštni voz, on pa se tako hudo poškodoval, da mu zdravnik ni dal upanja, da bi še kdaj ozdravil. Sam vedoč, da je blizo smrti, naprosi nekoga, da mu spiše po njegovem narekovanji vse to; dasiravno je trpel velike bolečine, vendar ni pretrgal narekovanja, da je bila vsa povest dokončana.
Proti koncu razložil je še, kar bi se sicer neverjetno zdelo, zakaj namreč je šel posestnik prave srečke po denar v L. Napotil ga je namreč on sam. Kako pa je dalje zvedel, da ima dobitno srečko?
Tudi to je ob kratkem razloženo. Trgovec P. je imel namreč navado, v vsakem stavku, katerega je izustil, ponavljati besedo „namreč“. Te posebnosti njegove je omenil Alfred pripovedovaje dogodbo v Komarjevi prodajalnici. Oče je pa poznal tega trgovca osebno, in vedel to njegovo navado; zato je poiskal ga v kavarni, kamor je navadno zahajal, in mu v dobro sukanem pogovoru, katerega je napeljal na državno loterijo, ter po izkazu v nekem časniku, kjer so bile zaznamovane dobitne številke, vcepil misel, da je bolje iti po denar v L., ko tu čakati dva meseca ali še dalje na-nj. Ta pogovor končal je z besedami:
„Da bi bil jaz tisti srečni človek, ki je zadel prvo dobitko, bi se bil že davno odpeljal v L.“
Z zadovoljnostjo je zapazil, da so se trgovca P. prijele te besede. Pogledal je na uro, plačal, se poslovil od tovariša ter odšel. R. J., prepričavši se, da se je peljal res na železnico, je potem izpeljal, kar je nam že znano.
Tu naj bo še omenjeno, da je R. J. sam srečko tako izvrstno ponaredil, ker je bil v prejšnjih časih znan z nekim kamnotiskarjem, kateri mu je prilično to umetnost pokazal. Vendar je imel kot strežaj pri sebi pištolo in če bi bil Komar zapazil goljufijo, bi jo bil sprožil va-nj, naj bi že potem bilo, kar koli. Vse ali pa nič — to je bil njegov sklep in sreča za Komarja, da ni zasledil goljufije, sicer bi bil že dolgo gnjil v zemlji. — —
Zadnje, kar sem našel v paketu, je bilo pismo duhovnika, da je ranjenec umrl.
To je ob kratkem bil zapopadek pisma.
Po postavi že bi se morala preiskava zoper umrlega vstaviti, al ker je šlo tu največ za to, da bi se denar, če mogoče, nazaj dobil, se podam sam k trgovcu Komarju, ter mu pokažem najprej pobotnico. Ko jo zagleda, obledi, a naglo se zopet popravi in reče z nekako naglostjo:
„To ni nič res, jaz ga nisem goljufal! Kje ima dokaze?“
„On je umrl, toraj vam ne bo mogel nič več dokaazti.“ Na to mu podam pismo do mene in mrtvaški list.
Težko je popisati, kako je moža to vse prijelo. Sprehajale so ga različne barve, vedno si je brisal pot z obraza in besede so se mu medle, kakor da bi bil prišel ob pamet. Jaz sem po vsem tem prepričan, da imam res goljufa pred sabo. Zato ga s strogo besedo prašam:
„Kdo je ta ‚R. J.?‘ Vam bo imé znano?“
„O, jaz — jaz ga ne poznam, nič ni res, da bi ga bil ogoljufal za tu zapisani znesek.“
„Potem berite tu, kar je on pisal kratko pred smrtjo.“
Podam mu vsa pisma, on jih odpre, a komaj je bral prvo vrsto, se jame tresti, omahne in pade na tla. Jaz pokličem ljudi, ter tudi sam priskočim, pisma pa vtaknem v žep. Čez par trenutkov pride k sebi, a ko zagleda mene, si pokrije oči z roko in upije kakor blazen:
„Nič ni res, nič mi ne bote dokazali. Oni odvetnik je mrtev, nihče nič ne ve.“
„Kdo je ta R. J.?“ pa silim jaz dalje, „vam je znano imé!“
„Nič, nič! Jaz ga ne poznam“, hiti Komar odgovarjati, „pustite me! Mene ni nihče ogoljufal za 100.000 gold., se mi je le zdelo. Vse sem si zmislil, nič ni res! Vstavite preiskavo!“
Vsi nazoči strme nad takim govorjenjem. Le meni je vse jasno, zato ga prašam resno:
„Tedaj pripoznate in sprejmete pobotnico?“
„Jaz nič ne pripoznam, mene ni nihče opeharil, vse je zmišljeno, vse.“
V tem pride zdravnik, po katerega so bili poslali, prime Komarja za žilo in pravi z glavo majaje:
„Huda mrzlica. Nesite gospoda na posteljo!“
To se zgodi. Jaz nimam ničesar več opraviti, grem tedaj in sklenem, ako mogoče, Komarja prijeti zarad sleparjenja sodnije. Zato se posvetujem z državnim pravdnikom in ta mi pritrdi. Al ko drugo jutro izročim dotično sodnijsko vabilo slugi, da bi ga nesel Komarju, mi ta odgovori:
„Ne bo mogoče gospod sodnik.“
„Kako da ne?“
„Gospod Komar je ponoči umrl za mrtvoudom“.
„Roka božja“, pravim jaz sam pri sebi in vzamem vabilo nazaj.
Po tem takem je bila sodniji vsa podlaga za daljno preiskavanje vzeta in vsi spisi so šli „ad acta“ ah v koš. — —
Leto po tem in še nekaj mesecev čez sem se seznanil z nekim inženirjem, čegar krstno ime je bilo Alfred. Imel je ljubo in krasno ženico, s katero je dekla nosila zavitek. Iz njega je gledal prav gladek otročji obraz in mati ga je srčno poljubovala.
„Kako je ime angeljčku?“ prašam pri neki ugodni priliki srečno mater.
„Rihard, kakor staremu očetu njegovemu.“
„Ali stari oče še živi?“
„Žalibog, da ne, sicer bi bil ves nor nanj. Še videl ga ni. Po pošti peljaje se zvrnil se je tako nesrečno, da je kmalu umri. Za smrt njegovo smo še le zvedeli, ko je bil že več tednov pokopan. Brat moj je podal se potem v tisti kraj — jaz ne vem imena — in mu postavil na pokopališči majhen spominek.
„Tako? Imate tudi brata?“
„Mar ne poznate inženirja J.? Pa morda ga še niste videli, ker je ravno zdaj na potovanji s svojo ženico, katero je pred mesecem dni vzel. O, kedar pride nazaj, vaju bom seznanila druzega z drugim.“
„Mu ni ime Oskar?“
„Da, Oskar! Tedaj ga že poznate. Zdaj zida tovarno doli za mestom.“
Zala in ljubeznjiva gospa je držala besedo. Seznanila me je z bratom, poštenim in spoštovanim stavbarjem.
Kmalu potem sem bil premeščen in vzel prepričanje sabo, da: Večna pravica vse poravna.