Solnčna deca

Solnčna deca M. N.

Izdano:	Vigred 1/1-2 (1923), 6-8
Viri:	št. 1-2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Z nikomer ne občujem rajši nego z otroci. Če so nadarjeni, blage nravi, dobro vzgojeni, je ni slajše družbe od njihove. Srce ti je med njimi vse majhno, vse nedolžno, v duši ti sije pomladno solnce. Razlika med njihovo otroškostjo in tvojo je ta, da se je otroci ne zavedajo, ti jo uživaš zavedno. Da nisi otrok, ti pove misel, ki ti vstaja v duši kakor svetopisemska prerokba: Blagor materi, ki je to deco rodila in odgojila ... !

Spomladi je bilo, ko smo se srečali. Rekel bi, da slučajno, če bi ne verjel, da vsa naša pota vodi Previdnost. Štirje so bili: Lojzek in Božena, Tonček in Nilka. Lojzek prvošolec, Nilka gojenka otroškega vrtca. Onadva vmes v razredih. Tudi atek in mamica sta bila zraven. Vsi smo bili na pomladnem izletu in smo se sešli pri skupni mizi.

Najprej sva se z Nilko sprijaznila. Tako lepo mi je znala pripovedovati o svoji šoli, da sem se brž ogrel zanjo. Gospodična jih nič ne uči čitati in pisati kakor na Tončkovi šoli, samo šteti in peti. Pa tudi šivati in prte lepiti iz papirja. Šteti zna že do trideset, to je ravno trikrat toliko kot je vseh prstov na rokah. Peti pa zna toliko pesemc, da jih še nikoli ni preštela. Saj bi mi precej eno zapela, pa res ne ve, katero bi. Mamica bi že vedela svetovati, pa za enkrat mi bo rajši deklamirala. Zakaj tudi deklamirati se uče pri gospodični, to je poprej pozabila povedati.

In res mi je prav ljubko povedala pesem o malih peričkah. Znala je tudi vse pokazati, kako perice mencajo, ovijajo in iztrepljajo perilo. Ne bi verjel, da je drobna Nilka tako sijajna perica!

Med to predstavo je Lojzek neopaženo pripravljal novo iznenadenje. Ko sem Nilki poploskal v zasluženo pohvalo, me je prijazno vprašal:

»Gospod, ali vam smem malo na gosli zaigrati?«

Nad vse rad sem privolil. Gosli tako milo pojo, kako ljubo mi je, da jih tudi Lojzek visoko ceni! Božena mu je podržala note pred oči in koncert se je pričel. Prav lepo je zaigral. »Po jezeru" in dva druga narodna napeva. Še bi hotel igrati in jaz poslušati, pa je mamica odločila, da je dovolj za nocoj. Oba sva ubogala in Lojzek je z Boženo sedel nazaj med nas. Hotel sem mu poplačati veselje, ki mi ga je bil napravil z godbo, in sem ga vprašal, če bi hotel kaj dobrega jesti ali če je žejen. Za oboje se je lepo zahvalil, ali v tem trenutku je prišel do besede Tonček.

»Gospod, saj je Lojzek abstinent.«

»O, abstinent! Ali res, Lojzek?«

»Res. Do dvajsetega leta. Potem bom pa od kraja začel.«

»Že v vadnici jih je gospod katehet zapisoval," je pojasnila mamica.

»Nikoli ne prelomim,« je dostavil Lojzek. »Če sem žejen, kar vodo pijem.«

»Prav imaš, Lojzek! Le stanoviten bodi, enkrat boš vrl mož.« Tako sem ga bodril. Potem sem nagovoril Tončka:

»Gotovo si tudi ti abstinent?«

»Tudi. Pa se nisem nič zapisal. Saj mi tako ne dajo nič drugega kot vodo.«

Mamica se je smejala in se je zadovoljna sama s seboj ozrla name. Atek je pa požugal Tončku: »Kako neolikano govoriš!«

»Saj nič hudega ne mislim,« je rekel Tonček.

»Gospod, kaj boste pa naši o Boženi rekli?« me je opozorila mamica.

Božena se je bila naslonila na mizo in obraz je skrila v dlani. Še na mamičin poziv se je le napol vzklonila.

»Božena, kaj je s teboj?« sem vprašal.

Nič odgovora.

»Pomislite,« je rekla mamica, »ona je tudi zapisana, pa ni ostala možbeseda. Na izletu se ni mogla premagati in je pila pol kupice.«

Božena se je sklonila niže nad mizo. Videl sem, da ji je hudo. Pokora je bila torej že tu. Zato sem prav nalahno očital:

»Mamica, jaz mislim, da je Boženi že močno žal. Bo pa drugič bolj moška. Kajne, Božena?«

Še vedno se ni vzklonila. Atek je moral poseči vmes: »Božena, tako neolikana?«

Sedaj se je dvignila. Eno roko je odtegnila od očesa in me je zelo hvaležno pogledala. V očesu ji je blestel svetel biser in ji kanil na ličece. V njenem pogledu sem bral veliko obljubo: »Bom!«

Hotel sem se posloviti, pa so me prijazno povabili, naj prisedem do mesta na voz. Hvaležno sem se odzval in smo se vkrcali. Spredaj je mamica vzela v varstvo Tončka in obe deklici, zadaj se je Lojzek vsedel med ateka in mene. Prav lepo smo se vozili in pogovor nam je prijetno tekel.

V blatnem klancu smo došli sključeno ženico in smo jo prehiteli. Lojzek se je zagledal proti njej in je sočutno menil: »Uboga žena mora peš po blatu. Škoda, da nimamo več prostora.«

Vsem se je zasmilila. »Morebiti nima tako daleč,« nas je skušala pomiriti Božena. In res je žena kmalu zavila proti bližnji hiši ob cesti.

»Usmiljeno srce imaš,« sem rekel Lojzku.

»Saj se mu še konj smili, ki mora voziti,« se je ozrl Tonček. Lojzek pa ni odgovoril. Sklonil se je čez Tončka in je pozorno motril poskakujoča konjska kopita.

To priložnost sem porabil in sem se nagnil k ateku: »Dragi gospod, kako vas blagrujem! Tako ljubeznivo družinico imate!«

Skromno se je nasmehnil. Namignil je proti mamici in mi je še tise odvrnil: »Res, Bog bodi zahvaljen. Ona je najboljša žena. Lojzek je pravi odsev njene blage nravi.«

Z globokim spoštovanjem sem se ozrl po nji. Iz vse duše sem ji na tihem čestital, zakaj ne morem si misliti za ženo višjega odlikovanja od takega priznanja njenega moža ...

»Tonček, pozdravi!« je jeknil Lojzek.

»Hvaljen Jezus!« Vsi hkrati so se odzvali.

Mimo nas je šel duhovnik in je veselo odzdravljal. Še za njim smo gledali in smo se radovali njegove prijaznosti. Kar se je oglasil Tonček:

»Veste, gospod, naš Lojzek bo tudi duhovnik.«

»Kako lep poklic si si izbral!« sem stisnil Lojzku drobno roko.

»Res bom duhovnik, ko bom velik,« mi je zatrdil.

»Da mu ne bo treba iti k vojakom,« je planila Božena.

»Gospod, ali je hudo biti vojak,« jo je presekal Lojzek.

»Včasih je že hudo, včasih pa tudi ne,« sem mu pojasnil.

»Atek je bil dolgo vojak, pa pravi, da ni preveč hudo. Ampak jaz bi že ne mogel streljati. Pa tudi ne bi rad, da bi drugi mene.«

Smejali smo se mu. In atek mu je dopovedoval: »Saj se ne streljajo zmerom. Samo, če je vojska. Škoda, da na svetu neče biti brez vojske. Vojska je huda reč. Če boš duhovnik, boš morda vseeno moral k vojakom. Seveda, streljal ne boš. Kakšen je vojaški stan, boš pa le poizkusil, da boš vedel, kako se vojaku godi.«

Božena in mamica sta pozorno poslušali naš pogovor. Lojzek je molčal in premišljal.

Takrat smo pridrdrali do mojega doma. Hvaležno sem se poslovil in sem moral obljubiti, da jih kmalu obiščem. Vsem sem toplo stisnil roko, posebno spoštljivo gospej mamici. Ko je voz oddrdral dalje, sem si mislil: Kako lepo je biti dobra, plemenita mamica ... !