Solza materina reši izgubljenega sina

Solza materina reši izgubljenega sina Kajšček

Izdano:	Edinost 9/53–59, 1884
Viri:	dLib 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Na bregu jadranskega morja stoji majhna koča. Okoli nje je zelen vrtec, čedno in lično opravljene gredice se vijejo po njem in pisane rožice migajo z glavicami solncu slovo do prihodnjega dne. Le en del vrta je s travo obrasjen in pridna ribičevka spleta tu najrajše mreže možu in sinovoma, dečkoma lepe rasti. Starši ima kacih devetnajst, mlajši petnajst let. Tudi danes spleta mati ribičevka mreže na vrtu, pod košato jablano sedi globoko zamišljena in premišljuje nekdanja leta, katera so jej veselo in hitro minola v malej koči pri morju. Solnce uže zahaja za morje in razsvitlja s zadnjimi žarki čolnič, v katerem se vozijo trije mladeniči in ribarijo. Najstarji mladenič, srednje velikosti, visocega čela, črnih obrvi, svitlih, črnih oči, drži za veslo, obraz mu je bled, čelo nekoliko nagrbano, na obrazu se mu bere nekaka zamišljenost in skrb. Mirno sedi in v morje zre, včasih globoko zdahne in se upre v veslo, katero je roka spustila. Tovariša njegova sedita na prednjem koncu čolniča ter se mej seboj pogovarjala. »Poglej, dragi Mihec, pravi eden tovarišev, kako lepo solnce zahaja, kako je dolg i zlat pas razpelo po morji, kakor bi nas hotelo objeti in se od nas posloviti. Povej mi, prosim te, kaj je tvojemu bratu, da tako zamišljen sedi in nobene besedice z nama ne spregovori. Bil je drugikrati ves drugačen, rad se je z nama razgovarjal in šalil, danes pa kar besedice nema za naju.«

»Sam ne vem,« odgovori mu Mihec, »ves ljubi dan še ni z menoj spregovoril, vedno je zamišljen, zre v morje in slišim ga v časih globoko vzdahnoti.«

Solnce je za morje zašlo in mrak je legel na zemljo.

»Mihec,« pravi spet prvi tovarišev, »čas je, da se proti domu obrnemo, reci, reci ti bratu Urhu, da h kraju čolnič obrne, da pred nočjo domu pridemo. Tudi vi dva bodeta morala proti domu odrinoti, da stariši ne bodo za vaju v skrbeh. Oče so uže gotovo doma.«

»Dragi Urh,« reče Mihec bratu, »Tone prosi, da proti bregu vesljaš; tudi nama bo čas doma poiskati.«

Ko Urh sliši svoje ime, vdigne glavo, in zaslišavši prošnjo, prime za veslo in kakor orehova lupina plava čolnič proti bregu. Tja dospevši skoči Tone na suho, vošči tovarišema lahko noč in hoče oditi. Urh pa ga nazaj pokliče in mu nekaj na uho pošepeta. Tone prikima in odide po stezi, ki se vije po brdu.

Zopet se obrne čolnič proti morju. Mihec opomni brata, da je čas, domu vesljati, pobere mreže, kar jih je bilo še v vodi in sede Urhu na stran.

Dolgo časa molčita obadva. Mihec se obrne k Urhu in pravi: »Povej mi, lepo te prosim, zakaj si danes tako zamišljen in otožen.«

Urh globoko vzdahne in po kratkem molčanju pravi: »Ko sem včeraj v mestu ribe prodajal, pravil mi je nek znanec, da bodo mladeniče v vojake lovili, ker je Napoleon z vojsko prodrl uže do Ljubna, i se neki zoper njega zbira črna vojska. Veš sam, da sem v vojaških letih; nerad se ločim od dragih starišev, premilega doma in vode. Mati bi za mano plakala, in to mi srce bolj tare, nego vojaška suknja. Če nočem, da me ulové, treba se mi bo varno skrivati, ali pa ubegnoti; oboje je nevarno i neprijetno. Tudi Tone bo moral tako delati. Rekel sem mu, naj me pri votlem hrastu na »Veni« počaka, ko noč nastane, da mu nekaj posebnega povem. Očeta in mater pa ti pripravljaj, da se preveč ne prestrašita. Oče je uže tako komaj živ, ne hode več dolgo zemlje tlačil, smili se mi. Včeraj iz mesta prisedši sem ga prosil, naj se nikar tako ne trudi, prisluživa si uže sama toliko, da pošteno vse preživiva. O strašnej novici mu nisem nič omenil.«

Mihec ga mirno posluša, a vendar se mu dela zelo teško. Dolgo sedita v čolniču in nobeden besedice ne spregovori. Mihec prvi začne: »Kam se pa obrneš, pridejo te gotovo iskat, in prej ali slej te tudi zasačijo, svet je drag.« — Urh le molči — »Kaj pa hočem očetu in materi reči, ti si razumniši, povej mi. Če še očeta zgubimo, kaj pa potlej počnemo.« — »Pripravi ga,« odgovori Urh, »kakor veš in znaš, jaz sam ne vem, kako bi najbolje bilo.«

Zdaj stopita na breg, starji brat pobere ribe, mlajši pa priveže čolnič k bregu in nese mreže za bratom domu.

Mati prav zdaj na vežni prag stopi, ko se brata domu bližata. Tuli oče pride iz hiše. Lasje so mu osiveli, hud kašelj ga nadleguje in teško sope. Pregleda ribe in pravi: »Urh, jutri jih lahko zopet v mesto poneseš, jaz sem tudi imel dober dan.«

Brata se spogledata, pa nobeden besedice ne reče. Vsi skupaj stopijo v hišo in mati prinese večerjo na mizo. Nobenemu se jed ne prileže, vsi so nekako otožni. Kmalo povečerjajo in mati nese sklede pomivat. Urh gre za njo v kuhinjo, Mihec pa pri očetu v hiši ostane.

Oče povzame besedo: »Ne vem, kako je to, ves ljubi dan me nekaj skrbi, da mi še jed ne diši i celo tobaka ne maram.«

»Morebite,« reče Mibec, »nam kaka nesreča preti, saj pravijo, da se človeku uže poprej napoveduje.«

Oče ga živo pogleda, kakor bi ga hotel prašati in mu reči, naj pove in govori, če kaj ve. Poslednjič pa pravi: »Bolehnost in starost človeka vsega očmerita, od kod pa bi nam mogla nevarnost pretiti.«

Mihec zarudi, nekoliko pomolči, potem pa pravi: »Kaj vam bom zakrival, česar zakrivati vam ni mogoče, v mestu lové mladeniče v vojake, Urh in Tone z Vene sta uže dovolj krepka, če ju le dobe, živa duša ju ne reši.«

Ko oče to novico zasliši, nekoliko prebledi, a moška stanovitnost ga ne zapusti. V tem hipu se zasliši iz veže krik, sin in oče planeta iz izbe in zagledata Urha, ko mater v rokah drži. Povedal jej je hudo novico in od strahu je omedlela.

Mihec jej urno obraz z mrzlo vodo pomoči in kmalo pride zopet k zavesti, pa v posteljo so jo morali spraviti. Vsi trije sedejo k postelji in Urh pove vse, kar je slišal.

»Druzega ne moreš storiti,« reče oče, »nego pobegnoti, če se boš skrival, prej ali slej te vendar le zasačijo. Pa kmalo moraš od doma, nič več ni varno doma čakati. Jaz te popeljem k meni dobro znanemu mornarju, če pri tem službe ne dobiš, pa jo kod drugod, da si le v zavetju.« Mati še vedno joče in tarna. Urh, sam tolažbe potreben, pa jo tolaži, naj nikar ne jadikuje, črez leto in dan, če bo Božja volja, pride zopet domu, če doma ostati ne bode smel, pa jih gotovo vsako leto najmanj enkrat obišče.

Te besede mater nekoliko potolažijo; neha jokati, ali notranja žalost jej vendar ne mine. Če tudi je Urh uže pri pameti, vendar se bojim, da se mej svetom ne pokvari, to mi je najhujše, tarna mati. Urh jej zagotavlja, da nikdar ne pozabi nje dobrih naukov, naj se mu godi, kakor koli. Noč je nastala in Urh se spomni svoje besede, da pride k votlemu hrastu na Veno. Pove očetu in materi, kam mu je iti, naj nikar preveč ne skrbe; poslove se od vseh in odide.

Mati zopet začne plakati, oče jo tolaži in pravi: »Nikar ne skrbi, moj prijatelj bo gotovo dobro zanj skrbel, hudo se mu ne bode godilo in večno bi ne mogel doma pri tebi sedeti, moral bi iti mej svet. Močan je, sluša rad, sedaj lahko svojo srečo poskusi.« Komaj se mati potolaži in si tiho solze briše. Vsi umolknejo, oče na klop leže, Mihec pa pri materi ostane.

Urh, zapustivši domačo hišo, mahne naravnost proti Veni. Hude misli mu po glavi rojijo, komaj se po koncu drži, kolena se mu šibe. Ko do hrastovega gozda pride zavije na levo in kmalo stoji pred velikanskim drevesom. Deblo je debelo in v sredi votlo. Dva človeka imata dovolj prostora v votlini.

Tu mu stopi Tone nasproti. Veseli mladenič ne misli na neveselo novico, da mu bo treba zapustiti drage stariše in brate in mile sestre. Z veselim očesom se ozre Urhu v obraz, kakor bi ga hotel poprašati, kaj bi mu rad povedal. Urh mu poda roko in pravi: »Uže dolgo te poznam, dragi Tone, in vem, da si v sreči vesel in v nesreči pogumen. Ne bom te tedaj dolgo pripravljal, kar naravnost ti povem: meni in tebi preti nesreča. Dobro me poslušaj. Ko sem včeraj v mestu ribe prodajal, prišel je k meni nek prijatelj in mi rekel: Ne hodi več v mesto, tukaj mlade ljudi v vojake love, in če ti je le mogoče, pobegni tudi od doma, Napoleon je prodrl uže do Ljubna, črna vojska se zbira.

Jaz urno mesto zapustim, grem domu, pa nobenemu besedice na črhnem. Ves dan sem premišljeval, kaj mi je početi. Nocoj domu grede, povem vse Mihcu, in domu prišedši starišem. Mati se je močno prestrašila, a potolažili smo jo in udala se je v božjo voljo. Težko bo tudi tebi, stariše pripraviti; kar preobrnoti ne moremo, v to se moramo udati. Vem, hudo ti bo, kar nenadoma se odtrgati od milega doma. Urno se pripravi, vzemi, kar imaš, še nocoj naju popelje moj oče k svojemu prijatelju, precej daleč od tukaj. Tolaži svoje stariše in reci, da jih prideš obiskat, predno mine leto in dan. to jih potolaži. V dobrej uri se pripravi, če poprej odrineva, bolje bo, jutri naju morebiti uže pridejo iskat.«

Tone probledi, pa kmalo se ojači in ko Urh konča, pravi: »Huda osoda! stanovitna bodiva, naj se zgodi, kar se hoče, kar je Bogu prav, mora biti tudi meni. Kam pa se obrneva, dragi Urh.«

»Mornarja bova,« odgovori Urh, »morja in vode sva vajena, ne bo se nama hudo godilo.«

Ko se tako pogovarjata, zaslišijo se od daleč glasovi. Oba v duplo stopita. Pot ne daleč od drevesa drži do morja in iz votline lahko vse vidita, kar se na njej godi.

Zmiraj glasneje se slišijo glasovi in na poti se prikaže pet krepkih oboroženih mož.

Njih glavar reče tovarišem: »Da nam ta ne uide, moramo vso hišo obstopiti, škoda bi ga bilo. Ti stopi z mano pred vežene duri, oni naj gre v hišo ponj in ta dva stopita na vsako stran hiše, da se skozi okno ne splazi. Če bo pa hotel ubegnoti, naj ga vsak kar oplazi, preveč pa nikar, da se nam po poti ne zgrudi. Potem ga zvežemo in po onega pojdemo.«

Počasi in zmiraj tihejše se plazijo do ribičeve koče, kakor lačni volkovi do ovčjaka.

Urh in Tone sta v duplu komaj sopsti upala, tako sta na ušesa ulekla, da bi jima le ena besedica ne ušla.

Ko možje odidejo, pravi Urh: »Bog naju očitno varuje. Da sem ti po dnevi povedal, sedaj bi bila doma in ne ušla bi bila vojaštvu. Sedaj bolj v gojzd idiva, da naju tukaj ne staknejo. Koliko strahu prebijejo doma dragi stariši!«

Tone mu potrdi vse, oba stopita v goščavo in čakata, da odidejo možje, prej si ne upata nikamor. Dobre pol ure čakata in se tiho pogovarjata, zaprisežeta si prijateljstvo v sreči in nesreči in skleneta, da se nikdar ne ločita.

Bleda luna sije na nočno zemljo in iz košatih dreves dela dolge sence. Milo gleda na nesrečna prijatelja in sluša nju prisege in sklepa.

Zopet se slišijo glasovi od morja, pa sedaj ne tako tihi, kakor poprej. Hudo se roté možje in kolnejo Urha, da jim je ušel, pa se s tem tolažijo, da ju morebiti skup dobe in oba ptička vlove v svojo mrežo. Udarijo naravnost proti Tonetovej hiši in se izgube za gostim in košatim drevjem.

Prijatelja stopita iz goščave, roke si podasta in proti ribičevej hiši mahneta.

Tja dospevši, pogleda Urh skozi okno. Oče sedi za mizo, mati je iz postelje vstala in skozi duri gre in Mihec za njo. Kakor se vidi, Urhu za odhod pripravljajo. Na mizi je nekaj oblačil skup povezanih, oče je uže napravljen na pot. Mati in Mihec se vrneta in mati nese lesen kovčeg, v katerem je spravljena obleka.

Urh se umakne od okna in oba stopita v hišo. Mati se razveseli, ko Urha zagleda, ker bala se je, da je uže v pesteh krvolokih lovcev.

V enej sapi ga poprašuje, če sta jih videla.

Urh na kratko vse pové in mati srčno Boga hvali.

Oče pa reče: »Urh, naglo se napravi in poslovi, morda se vrno, če nas je tudi kôpa, vendar se jim ne moremo ustavljati in vidva bi bila nesrečna. Kako se tvoji stariši prestrašijo, Tone, si jim užo to povedal? Saj še sam nisem vedel, odgovori Tone. Urh je dobro storil, da mi ni poprej povedal, sicer bi bila zdaj oba v njihovih pesteh i ne bilo bi več pomoči.« Urh vstane in gre v svoj kovčeg po denarjev, ki si jih je prihranil in tudi mati mu nekoliko privrže. Ko se vrne, uže je za odhod vse pripravljeno. Mati britke solze toči, tudi Mihcu se je milo storilo; le oče prenaša nesrečo z stanovitnostjo.

Urha solze posilijo, ko vidi, da vsi jokajo. Mati si solze obriše in Urhu daje dobre nauke.

»Moj sin!« pravi, »ravnaj se po naukih, kar si jih od mladih nog od mene slišal. Hodi po poti dobrih in pobožnih, v slabe tovaršije ne zahajaj. Pokoren bodi svojemu gospodarju, in ako ti sreča pomore do višje stopinje, ravnaj s podložnimi pametno. Moli rad in Boga nikdar in nikder ne pozabi.«

Dalje ni mogla govoriti, solze jej besedo zapró. Objame in poljubi Urha na čelo. Težka jej je ločitev od dobrega sina, ki ga je skrbno v božjem strahu odgojila. Urh jej poda roko in oče, Mihec, mati in Tone odidejo z Urhom iz hiše. Mati in Mihec neseta obleko in druge potrebne reči v čoln. Urh še enkrat materi rok6 poda in skoči v čoln. Mati, oče, Mihec in Tone gredo pa na Tonetov dom, da se on tam poslovi in potrebnih reči seboj vzame. Tiho stopajo drug za drugim. Britka žalost je vsem besedo zaprla; še sicer tako zgovorni in veseli Mihec danas nobene besedice najti ne more, tih in potrt koraka s Tonetom za očetom in materjo. Do goščave prišedši obrne se oče k Tonetu in reče: »Ostanita tukaj, jaz in mati pojdeva gledat, če so še lovci pri vas v hiši, da te ne zasačijo.«

Mihec in Tone gresta v goščo, oče in mati pa proti hiši; slaba luč brli v hiši, v katerej pribivajo Tonetovi stariši. Moreči skrb jim tlači srce, sami ne vedo, kaj bi počeli in kam se obrnoli. Mislijo si dragega Toneta, edinega sina, v pesteh ne usmiljenih lovcev. Tonetovi sestri ste uže počivali po trudnem delu ko je v hiši nastal hrup, da ste obe iz spavnice v hišo prileteli začeli jokati, ko ste zapazili lovce.

Dobro uro vsi v hiši sedé in vedno še upajo, da Tone pride in da ga niso lovci zasačili. Ker ga pa le ni, vsem up upada; neizrekljiva žalost zadržuje solze v očeh nesrečnim. Stariši žalujejo po edinem sinu, sestri po dragem bratu.

Kar se duri odpro in v sobo stopita ribičeva, oba z objokanimi očmi.

Vsi glave vzdignejo misleč, daje Tone prišel. A ko zapazijo objokane prišleče mislijo, da sta Urh in Tone vojaka; sestri zajokati, oče pa k ribču stopi in ga izprašuje. Je li tudi vas nesreča zadela? Je li bil naš Tone pri vas ujet? Kam so ju peljali?

Niso vedeli, da so pri ribičevih Urha prej iskali, nego tukaj Toneta. Ribič v kratkem vse razloži in sestri se utešiti.

Ko pa ribič omeni in razloži, da mora Tone v daljne kraje pobegnoti, jima se zopet solze udero.

Ribič veli svojej ženi, naj ide po mladeniča, ki v gozdu čakata, Tonetovej materi pa, naj urno vse pripravi, kar mislijo sinu dati, obleke, denarjev in drugih reči.

Skrbna mati pripravi, kar treba. Kmalo prikorakata mladeniča z ribičevko v hišo, v katerej je danes toliko žalosti. Jokajoč se bratu sestri okoli vratu obešati in ga ljubiti. Težka in britka jima je ločitev od ljubljenega brata, niste bile pripravljeni; z jasnega neba je vso hišo nesreča zadela.

V četrt ure je vse za odhod pripravljeno, ker ribič je k odhodu priganjal. Mati je pripravila sinu potrebne obleke, dala mu nekoliko denarjev in mnogo, mnogo dobrih naukov na pot. Svarila ga pred slabo, zapeljivo tovaršijo, ter ga priporočala Bogu v varstvo.

Spremili so Toneta do morja, nobeden besedice ni spregovoril, vse je bilo tiho; le ihtenje jokajočih žen, ribičevke in Tonetovih sester se je čulo.

Pridejo do morja, kder jih Urh s čolnom čaka. Tone ne pretaka solz, ker vidi, da mu to ničesa ne pomore. Še enkrat poda vsem po vrsti roko, potem skoči v čoln in ribic za njim.

Z vso močje vesljajo, da bi jih solze na bregu stoječih ne omečile. Vsak za svoje veslo poprime in čoln plava kakor lastovka po zraku, po tihem in mirnem morju. Uže se prikaže zora na jasnem, z neštevilnimi zvezdami posejanem nebu, a nobeden še ni očesa zatisnol, le redkokrat kdo kako besedo izpregovori in nobena roka še vesla ni izpustila; skrb je vsem moč dala, jezik zavezala in spanec odgnala.

Še le, ko se popolnoma zdani, začno se razgovarjati. Urh izprašuje očeta, kaj so lovci naredili, ko so v hišo prišli, pa ga niso našli.

Ko si ti odšel, odgovori mu, legel sem jaz na klop, Mihec je pa pri materinej postelji obsedel. Duri so bile zaprte in jaz sam v hiši. Uže sem ležal dobro uro in premišljeval, kaj je storiti, ko potrka nekdo na vežena vrata. Jaz vstanem in prem odpirat; komaj odprem, zgrabi me nekdo za roko in zaupije, uže ga imamo, imamo ga. Dvoje trdnih rok me iz veže potegne in pet mož obstopi.

Ko pa spoznajo, da nisem za nje, in tudi ne tisti, katerega iščejo, spuste me. Treh, ko bil mignol, zmanjka, eden pri durih ostane, eden pa z menoj v hišo gre. Notri me po tebi popraša in ko mu odgovorim, da te ni in da si odšel, pokliče tovariše, ki so vso hišo preiskali.

Ker te pa niso našli, začno se rotiti in pravijo, da te morajo dobiti, naj velja, kar hoče. Potem vsi odidejo.

Ali vas je pa skrbelo, da bi me dobili? poprašuje Urh dalje. Od začetka me je, pa Mihec je rekel, da sta šla k votlemu hrastu in sem si mislil, tam jih moreta videti, ko memo gredo. Lahko se jima skrijeta, da vaji ne dobe. S temi besedami sem tudi mater vtolažil.

Pri vas so še le morali razsajati, pri vas, Tone, govori ribič dalje. Ker pa nobenega niso ujeli, splaval je ves nju up do lepih denarjev po vodi. Nisem utegnol očeta prašati, kaj so pri nas počenjali, odgovori Tone, ker se je preveč mudilo. Danes bodo naju gotovo v drugič iskali. Bog vedi, kdo naju je v to reč zapletel?

Kak slepar, pravi Urh, kak Judež, ki je iz lakomnosti hotel naji prodati.

Zopet nastane molk. Potem začne Urh očeta izpraševati.

»Je li daleč do prijatelja, do katerega naju mislite odvesti?«

»Ko bo solnce na poldnevu, bodemo tam, ali vsaj blizu,« odgovori oče.

»Kako pa ste se seznanili s prijateljem,« vpraša Urh.

»Poslušajta me,« pravi ribič in začne takole: »Še prav mladega so me poslali stariši po svetu. Mene ni nič tako veselilo, kakor široko morje, iskal sem tedaj službe na kakej ladiji. Dolgo časa je nisem mogel dobiti in moja mošnjica se je začela sušiti, pa pomankanja še nisem trpel. Tu in tam sem kaj prislužil in se tako živel.

Po dolgem čakanju mi nekdo naznani, da iščejo delavcev na neko ladijo, katera je namenjena v daljne kraje. Urno grem tja in se vpišem za mornarja. Tri dni potem smo odrinoli. Srečno pot smo imeli, le enkrat nas je vihar nekoliko od prave poti zanesel. Noč, v katerej je ta vihar tulil in razgrajal, bila je temna, kakor greh, in človek sam sebe ni videl. Komaj sem stal na ladiji, tako jo je vihra metala. Okoli polnoči menim je bilo, ko zaslišim pok ne daleč od naše ladije. Urno naznanim. kaj sem slišal, in kmalo se zasvetijo svetilnice na njej in top odgovori drugemu poku, kateri je vsakdo lahko čul.

Zdaj se razlegne tretji pok po razkačenem morju.

Uže sem se toliko navadil viharja, da sem po ladiji lahko stopal. Mi spustimo dva čolna v vodo, v vsacega skoči nekaj mornarjev, da bi z lastno nevarnostjo nesrečne oteli.

V enem čolnu sem bil tudi jaz. Stal sem na sprednjem koncu in svetilnico v roki držal.

Iskali smo uže četrt ure, pa nobenega poka ni bilo več čuti.

Ko se obrnemo, kar naglo zagledamo pred čolnom nekaj plavajočega; posvetim in vidim človeka, držečega se debele deske. Zaupijem in mornarji ustavijo čoln. Urno zagrabim desko, katera je uže do čolna priplavala. Izvlečem iz vode mladega, na polu mrtvega človeka. Spravimo ga na ladijo.

Noč in dan sem mu stregel, in še predno je ozdravel postala sva največja prijatelja. Srečno prijadramo v Kalkuto, kamor je bila ladija namenjena. Ko smo vse prodali in ladijo z bombažem obložili, razpnemo jadra proti domu.

Domu smo srečno dospeli, če prav morje ni bilo tako mirno kakor poprej. Moj prijatelj je bil bogatega kupca sin. Neizrečeno mi je bil hvaležen; ponujal mi je, česar bi poželel. Ničesa nisem hotel vzeti, in to ga je sicer peklo, a prijatelja sva ostala do denašnjega dne. Vsako leto ga najmanj enkrat obiščem in vselej mi naroča, naj katerega mojih sinov k njemu pripeljem, in k temu prijatelju vaju sedaj peljem.«

Ko oče svojo povest konča, vsak nekoliko povžije in se odpočije, toda ne dolgo. Kmalo zopet plava čoln po morju, da se delajo majhni valiči daleč na obeh krajih. Mej pogovori jim naglo mine dopoldne in predno so mislili, privesljajo do očetovega prijatelja.

Očetovo prošnjo zaslišavši pravi ta: »Sam nemam zdaj nobene ladije, a vem za eno, ki v kratkem odpluje v Ameriko. Le želita, priskrbim vama službo na njej.«

Očetu je to všeč. Kmalu se poslove in odveslja proti domu, naša mlada znanca pa stopita v službo na ladiji in odjadrata proti marokanskemu bregu.

II.

Uže je minolo sedem let, kar sta morala Urh in Tone pobegnoti. V ribičevej hiši se je marsikaj spremenilo in prenaredilo. Poglejmo malo noter.

Pri oknu je postelja, v njej bolnik, katerega kašelj hudo nadleguje, sedaj se obrne na ono stran, sedaj na drugo, zdihuje in toži, da ga vse boli in teži. Le redko mu zatisne spanec oči, pa še to spanje mu grene strašne sanje. Časi iz spanja kvišku plane, plašno se ozre okrog sebe, globoko vzdahne, pa zopet omahne in se zgrudi umirjen, da sanje niso resnične. To je ribič, Urhov in Mihčev oče. Ni minolo polu leta, kar je Urh otšel in moral je ribič leči. Najmanj mej vsemi je on žaloval pri njegovem odhodu, pa pozneje gaje najbolj pogrešal, bolj nego mati, ki je dolgo noč in dan solze po njem točila, pa sedaj se potolažila. Vedno sedi pri bolnem možu in mu streže kar more.

Le kadar premišljuje Urhovo osodo, kaneti jej dve debeli solzi iz oči na lice, katero ni več tako rudeča kakor nekdaj, ampak bledo od čuvanja in žalosti. Druzega človeka ni v hiši, razen očeta in matere. Vse je tiho, le globoki vzdihljaji bolnika se čujejo, in mati včasi skrbno na postelj pogleda, potem pa zopet na šivanje, katero ima na kolenih.

Kde pa je Mihec? vpraša oče in se na drugo stran obrne. Ni ga še iz mesta, odgovori mati, Bog vedi, kako novico prinese. Ali se je kaj zvedelo o Urhu ali nič. Ali je na morju poginol ali na suhem. Morebiti je v novem svetu ostal. Pa bi bil vsaj pisal, morebiti je. pa se je vsako pismo izgubilo. Bog mu daj srečo, kodar hodi in moj in božji blagoslov naj ga spremlja. Tako govori mati bolj zase, nego očetu, ki je počasi oči zapri in zadremal.

Zopet je v malej sobici vse tiho.

Bog daj srečo, mrmra mati, mojemu dragemu Urhu. Ne pozabim ga, dokler bora živela, kako je bil poslušen, kar sem mu rekla, vse je rad storil, kako sem ga bila vesela! Morebiti pa je uže v večnosti — in debela solza jej iz oči pade — v nedeljo plačam gospodu duhovniku za sveto mašo v vzveličanje njegove duše. Da je živ, zdavnej bi bil pisal, uže sedem let za njim jokam. Utonil je ali pa v novem svetu ostal. Ko je Mihec prvikrat v mesto k očetovemu prijatelju šel prašat, je li se Urh vrnol, rekel je, da je ladija prišla srečno v Ameriko, tudi srečno odjadrala, kakor poroča pismo, a menda so jo viharji zadržali, da je zakesnela, dan na dan jo pričakujejo.

Kako novico pa danes prinese? Dobre menda ne, ker ga tako dolgo ni, ko bi bil Urha našel, ali vsaj kako pismo prejel, uže zdavnej bi bil doma, ker ve, da me s tem potolaži in očetu bolezen olajša. Sedem let je, uže sedem let! Da bi vedela, da je v novem svetu, šla bi za njim.

Tako toži materino srce, ko se duri odpro in v hišo stopi mlad, krepek mladenič. Ko ga mati zagleda, vpraša ga naglo: Mihec, ali tudi danes nisi ničesa zvedel? Ali ni bilo nobenega pisma, tudi za Tonetove stariše ne?

Nobeno reči ni bilo, odgovori Mihec. Le to žalostno novico vam moram povedati, da se je ladija razbila in da so skoraj vsi utonili. Nekateri mornarji so vendar bili oteti ter so v Ameriki ostali, če sta bila naš Urh in Tone tudi mej njimi, to se še ne ve, nek mornar, kateri se je rešil, pravi, da sta oba ostala v Ameriki. Bog ga vodi, kodar hodi, vzdahne mati in glavo na roke nasloni. Mihec se preobleče, vzame mreže in gre ribarit. Oče je med tem spal. Ko se zbudi popraša mater: Jeli Mihec uže prišel? Da, prišel je, pa nič dobrega in veselega ni prinesel, pravi mati. Še sedaj nič gotovega ne vedo o Urhu in ladiji? oglasi se oče. Nič še, odgovori mati, da bi bolnega očeta, ki vedno po sinu poprašuje, preveč ne prestrašila.

Uže pride ladija, uže; tudi jaz sem mesec dni po morji brodil, pa bi v dobrem vremenu še osem dni ne bil potreboval, reče oče, in onemogel oči zatisne. Mati pa pri postelji sede za sinovo iz veličanje moli.

Mračiti se je začelo, ko Mihec domu pride. Spravi mreže in drugo pripravo na svoje mesto in k očetovej postelji sede.

Očetu vedno slabeje prihaja, ko čuti, da se mu bliža zadnja ura, začne tako le govoriti: Bog me kliče iz tega sveta, veliko dobrega sem na njem užiI, pa tudi marsikatera kapljica grenkega pelina je kanila v čašo veselja. Toliko lažje zapuščam svet, ker vem, da ne bodeta pomankanja trpela. Za to sem poskrbel; naj vama razodenem še, kar je bilo doslej zakopano v mojem srci.

To vesta, da sem v petnajstem letu svojega živenja zapustil domača veselja in se spustil na morje. Morje in vožnja po njem me je na svetu najbolj veselila. Šel sem v veliko primorsko mesto in iščem službe. Dolgo je nisem mogel najti, poslednjič mi sreča pomore, da dobim službo na ladiji. S to ladijo sem prvič po morju potoval in svojemu prijatelju sem pripeljal Urha, kateremu sem živenje otel. Tudi na drugem in tretjem potovanji sem bil srečen.

Na četrtem popotovanju pa sem vse svoje prihranjeno premoženje izrabil, ladiji, na katerej sem služil, pogreznola se je v silnem viharju, kateri nas je h kraju vrgel. Le malo se jih je redilo, jaz sem za hlod zgrabil in mogočen val me je na kraj nesel. Tukaj me je, draga žena, tvoj rajnki oče, Bog mu daj nebesa, dobil in pod streho vzel. Dolgo časa sem živel pri tvojem očetu, dobro in slabo sem z vami delil.

Bilo je jesenskega večera, hud viharje tulil na morju in razbilo se je več ladij, ki so to noč po morju plavale, razkačeni valovi so jih metali, kakor orehove lupine. Jaz in tvoj oče, draga žena, sedela sva sama v hiši, ti in mati ste šle uže spat. Tudi mi dva sva se uže pripravljala, da bi pospala, kar zaslišim jaz pok z morja, znamenje, da je ladija v nevarnosti. Ker je bil pa prehud vihar, nisva si upala na vodo, čakala sva težko prihodnjega jutra. Ko se je začelo daniti, bila sva uže oba bo koncu. Ideva gledat, kako je z ladijo katero je vihar na ostre škrbine h kraju zanesel. Dolgo gledava po uže pomirjenem morju, pa ni česa ne moreva zapaziti. Ko pa više stopiva, zagledam jaz, dobro uro od kraja, ladijo na morji. Urno se pripraviva in vesljava do nje. Tja dospevši začneva klicati, pa nič odgovora nama ni bilo. Splezava na njo in gledava, pa žive duše ni bilo na njej. Oče gre gledat, kako visoko je voda narasla, vrnovši se, pravi, zelo se nama mudi, če hočeva kaj rešili. Pospešiva se in mnogo, mnogo dragocenosti nabereva in v čoln spraviva. Veliko zlatnine in srebrnine je bilo uže v čolnu, oče še enkrat pogleda po vodi v ladiji in ker je narasla, pravi: Če hočeva še enkrat priti po blaga, morava se požuriti, ker ladija se k malu potopi. Z vso močjo vesljava in nabrane reči na bregu pod grmovje skrijeva. Tudi v drugo sva naložila poln čoln blaga vsake vrste, a ko se vrneva v tretje, potopila se je bila uže in morje je vse bogastvo požrlo. Z očetom se zdaj posvetujeva, kaj s pridobljenim bogastvom začneva. Po dolgem govorjenju se zediniva, da nobenemu o tem nič ne razodeneva, bogastvo zakopljeva in da jaz tebe v zakon vzamem. Če pa pravi lastnik po denarjih vpraša, vrneva mu jih.

Zakopala sva jih pri jablani na vrtu proti morju za sežen od deblu. Po mojej smrti jih izkopljita in kupita si kako naselile kod drugod, to pa prvemu nesrečnemu mornarju, kateri k vama pride, darujta. Če pa Urha najdeta, delita z njim premoženje in ljubita ga kakor mene. To je moja zadnja volja. Hud kašelj mu besedo zapre, da ne more dalje govoriti. Mati in sin sta pazljivo poslušala očetovo povest, na zadnje pa oba solze polilejo. Oba se tako ihtita, da očeta ne vidita, kako vedno bolj bledi in roke sklepa. Še le, ko globoko vzdahne, opazi mati, da umira. Jezus, Marija, pomagaj, oče umira! S temi besedami skoči po koncu, začne ga s blagoslovljeno vodo kropiti in moliti. Po kratkem boji z smrtjo izdahne ribič svojo dušo.

Z neizrekljivo žalostjo sta mati in sin pokopala ljubljenega očeta. Ko se od pogreba vrneta, domisli si Mihec očetovega sporočila in popraša mater, kdaj bogastvo izpod jablane izkopljeta, mati nič ne reče. Zvečer pa mu veli, naj vzame matiko ter ide ž njo na vrt.

Pod jablan došedši popraša mati, kde je oče velel kopati. Seženj od jablane proti morju, pravi Mihec. Poglejva, kaj je nama oče zapustil; odmeri seženj od morja in kopiji, ukaže mati. Mihec koplje in koplje, pa ničesa ne dobi, oba mislita, da se je oče mešal in uže sta hotela kopanje popustiti. Še enkrat Mihec matiko v zemljo vsadi in na nekaj trdega zadene. Zdaj dalje koplje in k malu stojita mati in sin zraven dva čevlja dolge in čevelj široke skrinjice, strme se vanjo oziraje.

Sin prvi zapazi v skrinjici majhen kluček, hoče ga zasukati, pa ga ne more, in mati mora klešče prinesti. Po dolgem napenjanju se ključ zasuče, pokrov odpre in glej čudo! mati in sin ostrmita, kaka svitloba jima oči blišči! Komaj se zavesta, primeta kovčeg vsak na enej strani ter ga odnesota v hišo. Vse se blišči in sveti, ena reč je lepša od druge, sin gleda in rije do dna, kaj je tamkej, prinese polno pest rumenih denarjev iz nje, pa jih ne pozna in ne ve, so li še veljavni. Začneta po vrsti vse na mizo razkladati in čudo pregledavati.

Pozno sta legla, pa nobeden očesa ne zatisne. Zjutraj zgodaj Mihec vzame en denar in ga nese v mesto, da bi poizvedel, če so dobri ali ne in koliko veljajo.

Mati pa doma premišljuje, kam s toliko bogastvom. Doma mi ni ostati, misel na očeta in sina, ki se morebiti po širokem svetu klati, ne dajala bi mi miru in pokoja, moram ga iskat.

Mihec ves vesel domu priskače in pripoveduje materi, česa je v mestu izvedel. Nesel sem denar, tako pripoveduje, k zlatarju in ga prašal, koliko da zanj. Zlatar ga pogleda in pravi: trideset goldinarjev, in jaz sem ga mu dal, zlatar pa mi je v roko segel in rekel, če jih še kaj imata, pa mi jih še prinesite. Glejte, tukaj je trideset goldinarjev, sedaj sva bogata. Z veseljem ogleduje mati toliko denarjev, če le četrt del onih prodam, misli si, pol sveta lahko obhodim. Počasi tudi Mihca na svojo misel pripravi in oba skleneta, iti po svetu Urha iskat. Teden dni je hodil Mihec vsak dan v mesto in k zlatarju nosil denarjev, iznosil jih je polovico in prinašal domu veliko, veliko denarjev. V mesecu dni sta bila za odhod pripravljena, in nista se tako težko ločila od doma, kakor poprej Urh, ker sta bila na samoti sama in misel na očeta jima bi bila vsako veselje grenila. Poslovita se od znancev in odrineta od doma.

III.

Večer je, solnce se k zapadu nagiblje, majhen otok sredi šumečega morja se sveti v solnčnih žarkih. Ne daleč od otoka se gibljeta dve velikanski ladiji, vse živo je na njih. Na kraju otoka pa so razpeti šatori, da zadržujejo vroče solnčne žarke, nihče se ne gane v okolici razpetja. Ko pa solnce zatone v morje, prične se novo gibanje. Izpod šatorov lazijo ljudje in tekajo sem ter tja, skoraj vsi so bili bradati, zagoreli od solnčnih žarkov. Vsak gre v največji in najlepši šator, iz katerega grmi močan, oster glas, pozna se mu, da je vajen zapovedovati. Ko so vsi iz šatora odšli, prikaže se pri vhodu mož korenjaške postave. Pokliče Jona, svojega najzvestejšega služabnika: Jona odvezi čoln, veslaj k ladijama in vprašaj, ali so uže zapazili plen. Jona, črn kakor saje, spolni povelje kapitanovo, o polu ure se vrne z novico, da plava ladija, daleč, daleč, od tod.

Dobro, zarenči kapitan, skliči vse ljudi, razderi šatore in pripravi mi čoln, da odrinem od otoka pred ko mogoče, odrinemo vsi za plenom. Kmalo plava čoln po morju in mornarji na ladijah ga z veselim krikom sprejmejo. Kapitan sam pogleda, kde je plen in zapove ladiji pripraviti za odhod. Na otoku brzo povežejo šatore in vsi njegovi prebivalci gredo na ladije. Noč je nastala, ladiji plavati proti onej, katero mislijo oropati. Da bi jih ne zapazili, ne prižgejo nobene luči, le zvezde milo gledajo na sivo vodo. Ko dan napoči, nabiti so uže topovi in vsi morski roparji za boj pripravljeni. Ladija, katero so roparji namenili upleniti, prijadrala je bliže, velika je, večja od roparskih. Roparji so vse moči napeli, da bi hitrejše jadrali in plen poprej dosegli. Tudi na onej ladiji so jih zapazili in hitrejše, nego poprej, se pomičejo dalje. Kmalo priplavajo roparji ladiji za hrbet in jo pode, kakor psi zajca. Ena roparska ladija hitrejše plava od druge, zatoraj se obrne na stran, da mej bojem ono od druge strani napade in boj hitrejše konča.

Roparji so urni kakor lastovka v zraku, kmalo dohite plen. Top zagrmi z roparske ladije, pa ne najde odgovora. Hola, upije kapitan, boječi so kakor zajci, je nanje, le nanje in grmeč glas se razlega po vsej ladiji.

Topovi grme, in krogle udarjajo na ladije, kot toča. Pa tudi preganjani so jeli odgovarjati, da ladija ladije ne vidi, ker gost dim se vali mej njima. Na roparskej ladiji ječe ranjeni, mrtve pa kar v vodo mečejo. Prav tako se godi na kupčijskej ladiji. Druga roparska ladija še ni v boju, od strani se približuje kupčijskej, da jo napade. Na kupčijskej so vsi v boju z eno roparsko tako zamakneni, da ne zapazijo, da se druga od druge strani približuje. Bore se kot levi in ko bi bila roparska sama, premagali bi jo bili. Bojevalki ste se uže tako približali, da so roparji z svoje ladije na kupčijsko most naredivši, lahko na njo poskakali.

Topovi molče, strašen krik nastane, mož se bori z možem, kapitanov grmeči glas se iz vsega krika, stokanja, ječanja in upitja sliši. Podajte se, podajte se, kriči. Seka in maha krog sebe, da je gorje, nobeden se več ne upa z njim meriti, vsacega zmore. Vendar bi se ne bila podala kupčijska ladija, da ni v tem hipu prišla druga roparska prvej na pomoč. Vsi osupneli postoje, drug druzega pogleduje, orožje jim iz rok popada, na kolena padajo in milosti prosijo. Kapitan zapove, naj vse zvežejo in na večjo njegovo ladijo odpeljejo, na manjšo naj pa bogatstvo iznosijo; vplenjeno ladijo, če je še za rabo, naj odvedejo, sicer pa potope. Urno spolnijo roparji povelje kapitanovo in potope ladijo, ker je vode uže veliko v njej bilo. Z nočjo vred jadrati roparski ladiji na samotni otok s plenom nazaj.

Jona in kapitan sedita skupaj v kapitanovej sobi, oba molčita, slednjič pocuka kapitan zaspanega Jona za rokav in ukaže, naj mu pripelje poveljnika kupčijske ladije. Jonu poskoči in pripelje moža srednje postave, bil je nekoliko ranjen, pa ne nevarno. Od kod si in kam si bil namenjen, nagovori ga ropar. Mož nekoliko pomolči in misli, bi mu li odgovoril ali ne, ker pa vidi, da ni drugače, takole začne: Doma sem na Nemškem, stariši moji so, … govori kratko, opomni kapitan, stariši moji niso bili premožni, z veliko silo so me v šolo pošiljali, največje veselje sem imel na morju, toraj sem šel na morje služit. Z dobrim vedenjem sem si toliko opomogel, da sem na kapitanovo stopnjo prišel. Dobil sem ladijo v Trstu In namenjen bil v Novi York.

Kaj si imel na ladiji? popraša kapitan.

Peljal sem marsikaj iz Trsta, bilo je tudi nekoliko ljudi, kateri so bili v Ameriko namenjeni. Za druge reči mi ni mar, le tem, dajte prostost, to vas prosim.

Storim, kar se meni poljubi, ti odgovarjaj na moja prašanja.

Trda duša, godrnja ujetnik.

Nikar me ne jezi, renči kapitan, sicer ti ne pojde dobro. Kakor hoče, saj se mi slabše ne more goditi, nego se mi godi, odgovori mirno ujetnik.

Pri teh besedah poskoči ropar, kot razkačen lev, udari z nogo ob tla, oči se mu zablisknejo, jeze se ves trese, kar požrl bi nesrečnega, ko bi ga mogel. Ti se boš meni ustavljal, ti, ne veš li, dasi v mojih pesteh, razmem te, kot prah, še danas boš kosilo roparskih pošast.

Zakliče Jona in dva druga roparja, da odpeljejo nesrečnega ujetnika. Sam pa, dene za pas dva samokresa, pri paše si meč in gre na krov ladije, kamor so uže ujetega odpeljali. Tja prišedši skliče vse roparje in jim veli oborožili se.

Mirno stoji ujeti poveljnik mej roparji, kot jagnje v sredi volkov.

Zadnjič te prašam, zadere se srdito glavar roparjev, hočeš pri nas ostati, ali biti ribam v jed.

Rajši stokrat umrem, nego pri vas ostanem.

Zagrabite ga in vrzite ga v vodo pošastim v jed, zapove v jezi ropar.

Trije roparji ga popadejo in v vodo pahnejo.

Krohot roparjev hvali poveljnika.

Razsrjen ropar veli predse pripeljati še drugih ujetih. Pripeljejo mu mater s hčerjo.

Oči roparjeve se svetijo, kadar ju zagleda. Mati je vsa prepadena, na pol mrtva, oči so jej zaprte, da ne gledajo strašnih obrazov, noge se jej šibe in padla bi, ko bi jo hčerka ne držala pod pazduho.

Kapitanova navada je bila vsacega ujetega poprašati, od kod je doma, kdo so bili njegovi stariši itd.

Od kod si? zadere se nad ženskama.

Boječa mati straha zaupije, na tla se zgrudi in pri tej priči dušo izdahne.

Hčerka njena je pogumniša: Kaj ti je storila moja mati, ti krvolok, da si jo umoril.

Najbliže nje stoječi ropar jo udari po glavi z roko, da je ubožici skoraj padla. Z svitlimi očmi ga pogleda, pa ničesa ne odgovori, pred materino mrtvo truplo poklekne, poljubi ga in kleče moli za materino izveličanje in svoje.

Dva roparja mrtvo truplo v vodo vržeta. Deklica pa se prekriža in ko roparja mater v vodo vržeta, glasno zaupije, strga se roparju, kateri jo je držal, iz rok in s klicem: »Mati, kmalo bove zedinjeni« v vodo skoči.

Roparji se osuplo pogledajo, pa se ne krohatajo.

Glavar veli pripeljati druzega.

Pripeljejo ujetega mladeniča pred poveljnika.

Od kod si? popraša ropar mladeniča, ta pa ves obledi in se trese, kot bi ga mrzlica tresla, komaj govori, strah mu jezik overa.

Roparji ne zapazijo premena, vsi zamaknem gledajo krasno postavo mladeničevo.

Od jadranskega morja odvrne mladenič.

Kaj pa je bil tvoj oče, poprašuje ropar dalje.

Ribič, odgovori ujeti.

Kam pa si mislil iti, pravi ropar.

V Ameriko brata iskat, kateri se je izgubil.

Koliko let je od tega?

Sedem in pol.

Ves bled ropar migne z roko, naj ujetega odvedó in mu jedi dade. Roparji se spogledajo, kakor bi se prašali, kaj je neki našega poveljnika tako spremenilo? Vsi se razidejo.

Glavar pokliče Jona in pravi: Jona, pripravi čoln in idi po mojega prijatelja. Jona pokima in odide. Glavar gre počasi v svojo sobo in hodi od kota v kot pol ure. Po stopnicah se čujejo možki koraki. H glavarju stopi mož bradat.

Dober večer, Tone, nagovori ga glavar. Pusti to ime, dragi, ki me spominja na druge čase.

Sedi k meni in poslušaj me. Ko sem nocoj sodil ujetnika, pripeljali so mi lastnega brata. Nikar me tako ne pogleduj, ves meni je podoben, le nekoliko je bledeji od strahu. Prašal sem ga, kam je bil namenjen, in odgovoril mi je: Svojega brata sem šel iskat, ki se je izgubil, sedem in pol leta je minolo od tega časa. In prav toliko let je minolo, ko sva mi dva pobegnola. Kakor sem ga zagledal, takoj sem ga spoznal. Svetuj mi, ali mu se razodenem, ali ne?

Razodeni se mu, domu pa ne pojdeva, nikakor ne, odgovori Tone, nekdanjemu svojemu prijatelju Urhu, kateri je sedaj glavar morskih roparjev. Do jutri ostani pri meni, poprosi Urh Toneta.

Dolgo sta ostala prijatelja skupaj.

Zopet so šatori na otoku razpeti. Trije čolni plavajo proti njim, v prvem sta Urh in Tone, v drugem in tretjem pa ostali ujetniki.

Glavar Urh gre v svoj šator in Tone za njim. Jona pripelje ujetega Mihca pred nju. —

Ali me poznaš? popraša ga Tone in stopi predenj.

Kako vas bi poznal, vsaj vas še nikoli nisem videl, zajeclja ostrašeni Mihec. Meniš? zasmeje se Tone. Mihec ga osuplo pogleda. Se li ne spominjaš več, kako sva ribe lovila in veselo po morju vesljala?

Urh, brat moj, zakriči Mihec in se zgrudi.

Ne, jaz nisem Urh, jaz sera Tone, prijatelj tvoj, reče dvji glavarjev prijatelj, lej, ta tukaj je tvoj Urh, po čudnej naklučbi si ga našel, da ga zopet zgubiš. Če hočeš ostani pri nas, ali pa pojdi domu bogatejši nego grof, ali kak knez. Urh! Urh! zakriči Mihec, ves preplašen in poklekne pred brata, usliši me in idi z materjo v Ameriko. Odpovedi se takemu živenju. Ah, kam si zabredel!

Vstani in molči, pravi Urh. Je li mati tudi mej ujetimi, popraša po kratkem premolku.

Tudi, reče Mihec.

Kde pa je oče? poprašuje dalje.

Bog mu daj nebesa, umrl je.

Kdaj?

Ni še davno.

Urh veli Mihcu, naj sede. Tone gre pa po mater.

Žena vsa prestrašena s težavo za bradatim roparjem stopa.

Našla sva, kar sva iskala, vidite mati, tale je naš Urh, z božjo pomočjo sva ga dobila, reče Mihec, ko mater zagleda. Plaha ženica si ne upa skoraj pogledati bradatega moža, svojega sina.

Jaz sem vaš sin, reče Urh materi, če hočete denarjev, vam jih dara, in potem pojdete, kamor vam se poljubi, ali pa pri meni ostanite.

Žena se osrči in pravi: Ne maram tvojih denarjev in bogastva, si li pozabil naukov, katere sem ti dajala, si pozabil, kar si mi obečal, ko si od doma pobegnol? Urh, Urh! kako globoko si zabredel! Odpovedi se temu živenju in idi z manoj v novi svet. Tam bomo mirno živeli.

Nikar ne govorite, to nič ne pomore, odgovori Urh, zdaj je vse prepozno, zla osoda me je pritirala na to pot, padel sem v trde, osorne, neusmiljene roke, bil sem preganjan, bičan, duša mi je okamenela, kar sem trpel, nad tem se zdaj maščujem; to je moja osoda, druge ne iščem, ker svet sovražim. Idite, mati, od mene, ne obujajte mi starih čutov, ne redite mi črva v srcu! Pozabite nesrečnega svojega sina!

Urh — oglasi se Tone — jaz bi vendar tako naravnost ne odbil materine prošnje, saj veš, kaj naju čaka, smrti na morju, ali vešalih ne odideva, zdaj imava še izvolje, jutri mogoče ne več; materine besede so božji glas, premisli!

Pusti me — mrmra mej zobmi Urh — če se je tebi srce pobabilo, meni se ni, z ladije, na katerej zapovedujem, ni pota v mirno pošteno živenje.

Pot v pokoro je tudi s te ladije, jaz sem se naveličal tega divjega živenja; ono mi ni prineslo ni sreče ni mirú, a razoralo mi je poprej veselo srce, ter ga strupom napolnilo. O tej uri se odpovedujem temu surovemu rokodelstvu; zapuščam te! — odgovori Tone.

Mihec pobesi glavo in iz oči mu kapljajo debele solze; mati pa se spusti na kolena in začne glasno moliti: »Češčena Marija, milosti polna ........ prosi za nas grešnike« ... Pri teh zadnjih besedah naglo vstane Urh, prime se za glavo, kakor bi se bil česar domislil, ter reče tresočim glasom: »Mati, vaš sem zopet, slišal sem iz vaših ust svojega detinstva najslajšo besedo; o, da sem jo bil pozabil! Odvedite me s tega mesta, s tega kraja; jaz pojdem z Vami, kamor me bo vodila mila vaša roka. Vaša molitev je zatrla maščevanje v mojih prsih, ter probudila spečo staro ljubezen, ki zdaj plapola v tako živem ognju, da še nikoli ni tako.« Po teh besedah stisne mater na srce, ter jo strastno poljubi.

Zopet so zbrani vsi roparji, glavar in njegov prijatelj pred njimi. Glavarjih nagovori: Sklenol sem vas zapustiti. Pet let sem se z vami boril, moja dolžnost je, da vas opominjam, pustite roparsko živenje in vrnite se na boljšo pot. Jaz pojdem z materjo in bratom v Ameriko. Kdo hoče z menoj?

Roparji so pogledajo in le malo se jih oglasi. Drugi se razidejo in godrnjajo. Drugi dan so bili vsi pripravljeni iti z glavarjem, ker po daljšem premišljevanji so uvideli, da dolgo ne more trajati njih roparska sreča, da prej ali slej pridejo v roke pravici, ali morskim pošastim v žrelo.

Mali, Urh, Mihec in Tone sede v šatoru, ter se razgovarjajo. Urh, povedi nam, kaj si doživel, kar si se od nas ločil, prosita mati in Mihec.

Ne trgajte mi nezaceljene rane — odgovori Urh — da mi z nova ne ostrupi srca; povem vam vse, ko se mi duša pomiri, ko me nehajo begali pošasti, ki mi krog glave šume. Dospeli smo srečno in polni upanja v Ameriko, naložili tam ladije z dragim blagom, ter odjadrali proti domu, a domu nismo dospeli. Predno smo pripluli do gibraltarske ožine, obrnol je kapitan ladijo proti jugu na marokansko pobrezje, tu je izkrcal blago in nas vsužnost prodal, in to je storil po dogovoru z onim človekom, kateremu je moj oče živenje otel! Naša ladija, o katerej je kapitan poročil, da se je razbila, spremenila se je v roparsko ladijo, i več mojih tovarišev se je raje udalo surovemu roparskemu rokodelstvu, nego sužnemu jarmu. Jaz in Tone sva padla v krute roke, žulile so naju železne spone, od vročine in bičenja sva omedlevala pri teškem delu. Neko jutro, ko kopljem pod palačo svojega gospodarja, in bridko svojo osodo objokujem, pade mi iz gornjih sob pred noge listič, poberem ga in čitam: »Pogum, pripravi se, to noč otmem tebe i tvojega tovariša!«. Sveta Devica, vskliknem, a naglo se streznem, ker bal sem se, da se sam ne izdam. Po noči nisem mogel oči zatisnoti; moralo je biti okoli polunoči, ko se vrata moje ječe natihoma odpró. Pristopi, toliko sem v temi razločil, k meni ženska, odklene okove meni i mojemu tovarišu, odvede naji skoz dvorišče, pokaže s prstom proti morji, ter zašepeta: Tam vaji čaka ladija, hodita urno! In res, čakali so naji ter naglo z nama od brega odrinoli. Jedrali smo vso noč, ali na jutro nas je zadela nova nesreča. Zaprla nam je pot ona roparska ladija, katera nas je v sužnost prodala. Začel se je trd boj, a naposled smo sili podlegli, kar se ne bi bilo zgodilo, da so vedeli moji tovariši, da se bojujejo z nekdanjimi prijatelji. Ves razjarjen sem sekal okoli sebe, in ko sem opazil kapitana, kakor besen sam planol nanj, ter mu desno roko odsekal. Pobesnol sem bil ves, z veliko silo so me ukrotili i zvezali, a ukrotili niso sovraštva, katero je napolnilo moje srce do človeštva. Zdivjal sem in divjal do danes. Kapitan je bil mrtev, okrvavel je; roparji so se mej sabo posvetovali i meni ponudili kapitanstvo, in jaz sem ponudbo sprejel in prisegel maščevanje človeštvu, ker druzega vredno ni. Pet let sem bil strah na morji. Naj vam bo to dosti za danes, ako bi vse povedal, govoriti bi moral od jutra do večera in še bi konca ne bilo. V mirnejših dneh zveste vse.

V malo dneh so spravili bogastvo na ladijo. Tone je šel mej tem po svoje roditelje. Urh pa je roparje pregovoril, da so šli ž njim v Ameriko. Tam so si nakupili zemljišč in mirno živeli. Urh se je spustil v trgovino, imel veliko srečo i neizmerno bogatstvo, katero si je pridobil, s polnim periščem sipal mej uboge, ter ustanovil mnogo dobrodelnih zavodov.

(Konec.)