Sončna molitev
Sončna molitev (Objavljena nezbrana proza) Tone Čufar |
|
V tovarni nas je več tisoč ... Več tisoč življenj preoblikuje trdo jeklo, se predaja težkemu delu v trpkih skrbeh in s trudom Žilavega napora kuje svoj kruh, svoj obstanek. Več tisoč usod. Več tisoč ljudi bije hud boj za deset, dvajset, morda trideset tisoč usod. Več tisoč ljudi je k pečem prikovanih, v plavžarsko vročino, v livarne, v strojarne, k razkačeni žici, v dim, saje in plin. Več tisoč ljudi ustvarja in gradi, nosi na sebi težo tvorniških stavb in visokih kaminov, nudi svojo moč ognju in strojem, raztopljenemu in mrzlemu železu.
- Tovarna srka, pije, požira ...
- Kri tisočerih življenj, starih in mladih, mož in žena, se zlija v vrelo litino, škropi strupen prah in rosi hlad mrzlega jekla.
- Tovarna je naš dom in naša ječa.
- Človek v nji je ubogljiv, poraben stroj.
- V tovarni je takih strojev več tisoč.
- Iz plavžev se jim krohoče vročina dveh tisoč stopinj. Iz električnih pogonov straši močan tok. Transmisije pojo izzivajoče pesmi, ob hrumečih turbinah sta groza in mraz. Tovarna je umazana, strašna in zopet čudovito lepa. V njej se srečuje vsak dan tisočero življenj s črnimi obrazi, z ranjenimi rokami in bremeni težkih misli. Naše delo je muka in nevarnost, naša obličja so sajaste maske, a naša srca plameneči kristali. V njih je žeja po soncu, upanje nanj in vera vanj.
- Moč naše vere se je v ognju prekovala, ob jeklu zjeklenela.
- Živi in krepi jo pa silna zavest:
- Tudi mi smo ljudje.